E-novice

Novica

Dirigent, ki ni odložil svoje taktirke* – umrl je Nikolaus Harnoncourt

07.03.2016

V soboto, 5. marca, je na svojem domu v 87. letu starosti preminil avstrijski čelist in dirigent Nikolaus Harnoncourt (1929–1916). Sicer je že 5. decembra lani, na predvečer svojega 86. rojstnega dne, sporočil, da se zaradi zdravstvenih razlogov umika izza dirigentskega pulta.
Vso svojo glasbeno kariero je posvetil iskanju prvotnega, ›izvirnega‹ zvoka. Z ansambli pod svojim dirigentskim vodstvom je utiral in odkrival popolnoma nove poti in interpretacije klasičnega opusa iz tako rekoč celotne moderne glasbene zgodovine. A ne le moderne – skupaj s svojo ženo Alice je leta 1957 ustanovil ansambel Concentus Musicus Wien, ki goji tradicijo stare glasbe in tudi njenega izvajanja na zgodovinskih glasbilih, kajti po njegovih besedah bo »glasba vsake dobe najbolj živa tedaj, če jo izvajamo z zvočnimi sredstvi njenega sodobnega časa«. S svojim ansamblom Concentus Musicus je sodeloval tudi na vsakoletnem štajerskem kulturnem festivalu Styriarte v Gradcu.
Nikolaus Harnoncourt je v desetletjih svojega ustvarjanja poskrbel za vrsto koncertnih ciklov in posnetkov (koncertov, simfonij …) mnogih najvidnejših klasikov zadnjih nekaj stoletij in sodeloval tudi pri neštetih opernih uprizoritvah, npr. Rameauja, Händla, Mozarta. V letih 2001 in 2003 je dirigiral znameniti novoletni koncert Dunajskih filharmonikov.
Za svoje umetniško delovanje je prejel mnogo nagrad, med njimi Nagrado Roberta Schumanna (1997), Grammy (2001), Nagrado Ernsta von Siemensa (2002), nagrado Kyoto (2005), Bachovo medaljo (2007), nagrado Gramophone (2009), zlato medaljo Kraljeve filharmonične družbe (2012) in ECHO Klassik za življenjsko delo (2014).

Pri založbi Modrijan je pred štirimi leti v zbirki Poteze izšla knjiga njegovih pogovorov o romantični glasbi z naslovom Toni so vzvišene besede (prevedla Stanka Rendla). To je zbirka Harnoncourtovih (po)govorov ob različnih priložnostih in nastopih ter za razne tiskane ali elektronske medije.
V razpravah o Beethovnu, Schubertu, Verdiju, Johannu Straussu, Schumannu, Dvořáku, Brahmsu, Brucknerju in drugih skladateljih nam odstira svoje poglede na glasbo romantične dobe in z odgovori na kdaj tudi provokativna vprašanja pomaga, da razumemo govorico tonov in jih slišimo v njihovem zvenu sporočila, s čimer nam to žlahtno umetniško zvrst približa v vseh njenih razsežnostih. Razkriva nam ozadje, na katerem so se v preteklosti risali pomembni premiki, ki so odločilno zaznamovali dogajanje v svetu glasbe do današnjih dni. Vse Harnoncourtove odgovore prepleta misel, da je glasba dragocena dediščina preteklosti, ki jo moramo negovati in ohranjati za prihodnost.

* Te dni mnogi mediji svoje nekrologe odevajo v zavajajoče naslove, češ da je Nikolaus Harnoncourt »odložil svojo dirigentsko palico«. To ne drži. Ni je odložil, ker je niti držal ni, saj je bil med drugim znan po tem, da je »delal glasbo z golimi rokami« – dirigiral je namreč brez taktirke …

www.harnoncourt.info

objavljeno v rubriki: V spomin

Sorodne novice

na vrh strani

29.04.2018

Marxove ideje še niso za v staro šaro – 200. obletnico njegovega rojstva obeležuje ves svet »

Če nanj gledamo pozitivno, je Marx daljnovidni prerok družbenega in gospodarskega razvoja ter zagovornik emancipatorne preobrazbe države in družbe. Če nanj gledamo negativno, je eden najodgovornejših za vse pogubne in zlohotne lastnosti sodobnega sveta.
Jonathan Sperber

Medtem ko se pri nas vse leto 2018 bolj ali manj vrti okoli »praznovanja smrti«, se dobršen del preostalega sveta – torej še zdaleč ne samo Evrope – poklanja »rojstvu«, in to enega največjih novoveških mislecev (zahodne) Evrope, Karla Marxa, ki se je rodil pred 200 leti, 5. maja 1818, v mestu Trier v Nemčiji. Leto 2018 je torej tudi leto Karla Marxa (spomnimo še, da je bila jeseni 2017 150-letnica izida prvega dela Kapitala, februarja letos pa 170-letnica Komunističnega manifesta) – leto spomina nanj in na njegovo dediščino ter razmere, ki so v njegovem času vladale v Evropi pa tudi drugod po svetu.

objavljeno v rubriki: V spomin

22.02.2018

Dvojna obletnica Gabrieleja d’Annunzia – poeta in hujskača, svetovljana in fašista, bonvivana in puščavnika »

Prvega marca bo minilo 80 let od smrti, le malo zatem (12. marca) pa 155 let od rojstva vsestranskega italijanskega literata, umetnika in gizdalina, pesnika in plejboja, megalomana, genija in monstruma Gabrieleja d’Annunzia (1863–1938). To je lepa priložnost, da se tudi Slovenci spomnimo njegove življenjske zgodbe, ki sta nam jo v knjigi Ščuka. Gabriele d’Annunzio – pesnik, zapeljivec in vojni pridigar mojstrsko razgrnila britanska biografinja Lucy Hughes-Hallett (2013) in prevajalec Andrej E. Skubic (2016). In kaj so o njej zapisali slovenski recenzenti?

Matej Bogataj je zapisal, da je »fascinantna, a ne le zato, ker je avtorica opravila široko raziskavo o tem simptomatičnem pesniškem in političnem fenomenu, temveč tudi zato, ker sta pesnikova podoba in zvezdništvo že za njegovega življenja delovala kot umetnina.«

objavljeno v rubriki: V spomin

02.01.2018

2018: Beauvoir, Haasse, D'Annunzio, Klíma, Marx, Winckelmann, R. Hughes, Goldstein, Slauerhoff in T. Hughes »

Leto 2018 se je začelo, torej je čas za napovedi. Koga se bomo pri Modrijanu spomnili to leto?

JANUAR
9. januarja bo minilo 110 let od rojstva francoske filozofinje in pisateljice Simone de Beauvoir. Leta 2014 je v zbirki Svila izšla njena novela Nesporazum v Moskvi (prev. Maja Kraigher), »mojstrska miniatura o ljubezni in minevanju, v kateri ni niti trohice lažnega sentimenta ali zlagane romantike, omembe Marxa, Trockega in kitajskih komunistov pa so tako naravne in lahkotne kot rožnati pridih petrograjskih belih noči ali poletna sapa v krošnjah moskovskih brez«, kakor je o njej zapisala Manca G. Renko, ko jo je izbrala za Delovo »knjigo tedna«. A s tem Beauvoir za nas ni izrekla zadnje besede. Pripravljamo namreč prevod ene najodmevnejših stvarnih knjig leta 2016 – V kavarni eksistencialistov. Svoboda, bit in marelični koktajli pri nas že znane britanske avtorice Sarah Bakewell.

objavljeno v rubriki: V spomin

17.12.2017

Ob 100. obletnici rojstva nemškega pisatelja Heinricha Bölla, Nobelovega nagrajenca za književnost leta 1972 »

V predbožičnem času, ko srečujemo same bolj ali manj okrogle obletnice, skozi časovno lino pa si ogledujemo že njihov novi odmerek prihodnje leto, se spomnimo še ene, ki se bo dopolnila v četrtek, 21. decembra. Takrat bo minilo sto let od rojstva nemškega pisatelja Heinricha Bölla.

Heinrich Böll (1917–1985) je pri nas eden tistih napol neznancev, ki pripadajo nekako svetu (pol)preteklosti: kdor ni vsaj nekoliko starejšega letnika, da bi se ga še spomnil iz tedenskih obzornikov na televiziji, o njem bržkone le malo ve. A po krivici, saj ga imamo kar nekaj prevedenega – če mislimo le na Bölla kot pisatelja. Po enaki krivici pa tudi zato, ker se zdi, da pri Heinrichu Böllu podatek, da je prejel tudi Nobelovo nagrado za literaturo, skoraj utone v biografskem oceanu pomenov in smislov, ki jih je kot osebnost dal literaturi, povojni nemški in evropski družbi in politiki ter nič manj kar človeštvu kot celoti.

objavljeno v rubriki: V spomin

03.12.2017

300. obletnica rojstva nemškega umetnostnega zgodovinarja Johanna Joachima Winckelmanna »

Za Nemce – pa ne le tiste, ki jih zanimata umetnost in zgodovina, še zlasti antika – je leto 2017 leto Johanna Joachima Winckelmanna, slovitega nemškega učenjaka, »očeta« umetnostne zgodovine in klasične arheologije. Rodil se je namreč pred 300 leti, sicer šele 9. decembra, vendar rojaki obeležujejo obletnico njegovega rojstva vse leto, njihova pozornost pa mu bo posvečena tudi prihodnje leto, ko bo – 8. junija250. obletnica njegove tragične smrti. Večino dogodkov, povezanih z obletnicama, prireja Winckelmannova družba z Winckelmannovim muzejem, ki domuje na Winckelmannovi ulici v Stendalu, mestu v deželi Saška-Anhalt, kjer se je rodil. Winckelmannovo leto, ki ima tudi mednarodni značaj – dejavnosti potekajo še v 14 drugih državah –, bo sklenil mednarodni kongres v Berlinu in Stendalu, katerega tema je »umetnost in svoboda«.

Johanna Joachima Winckelmana in njegovo delo poznajo pri nas le redki izmed tistih, ki z umetnostjo starega veka niso tesno povezani kot strokovnjaki. Vse do pred nekaj leti ni bilo v slovenščini dostopno niti eno samo Winckelmannovo delo – cobiss ga prvič prepozna šele leta 2008, ko je bil predstavljen v Novi reviji –, in šele leta 2013 smo dobili prevod njegovega najpomembnejšega in najvplivnejšega dela – Zgodovine umetnosti starega veka (Geschichte der Kunst des Alterthums, 1764).

objavljeno v rubriki: V spomin