Novica

V zbirki Svila indijska pesnica in pisateljica Amrita Pritam in njeno najbolj znano delo Pinjar

31.05.2018

Lani je minilo sedemdeset let, odkar je Indija po dolgotrajnih prizadevanjih dosegla osamosvojitev izpod britanske kolonialne nadvlade. A zaradi razkola med muslimani in hindujci je dogodek namesto olajšanja in zadovoljstva prinesel ustanovitev nove države Pakistana in eno najbolj množičnih prisilnih selitev v zgodovini: okrog 11 milijonov ljudi je moralo zapustiti domove – muslimani z indijske strani so odhajali v Pakistan, hindujci z druge strani v Indijo. Medversko sovraštvo je prineslo ogromno nasilja, krvavih obračunov (govori se o pol milijona do milijona mrtvih), ženske so bile pogosto žrtve ugrabitev, posilstev …

To so okoliščine, v katerih se dogaja zgodba kratkega romana Pinjar ene najuspešnejših indijskih književnic Amrite Pritam (1919–2005). Doma je bila iz mejne pokrajine Pandžab in tudi njo je doletela selitev. Pisala je v pandžabščini in hindijščini in ostala cenjena in priljubljena v obeh državah. V številnih delih se je lotevala položaja žensk v tamkajšnji družbi; zlasti poznejša imajo precej izrazito feministično noto, pa tudi junakinji leta 1950 napisanega Pinjarja – ugrabljeni nevesti – se že pletejo po glavi razmeroma drzne misli.

Amrita Pritam je pisala prozo, poezijo, eseje, biografije, dobila veliko priznanj in doživela veliko prevodov. Najbolj znana pa je prav po Pinjarju, ki očitno še vedno ne izgublja privlačnosti: leta 2003 je bil v Indiji po njem posnet celovečerni film, prav pred kratkim pa je pakistanska televizija predstavila nadaljevanko po motivih romana. Spomin je očitno še živ, saj med državama še vedno ni pravega miru in sožitja …

Roman je iz angleščine prevedla Maja Kraigher.

objavljeno v rubriki: Svila

Sorodne novice

na vrh strani

12.06.2017

Anna Seghers – pisateljica, zaradi katere se je Marcel Reich-Ranicki vrnil k literaturi. – Novo v zbirki Svila »

Marcela Reich-Ranickega (1920–2013) so imenovali literarni papež, lahko bi mu tudi rekli oče, učitelj sodobne literarne kritike, in kdor se danes ima za kritika, pa ne pozna njegovega dela, se naj ugrizne v jezik. Nemška književnost mu dolguje mnogo več, kot si je bil kdaj sam pripravljen priznati. Življenje – bil je poljski Jud – so mu rešile knjige, dobesedno in preneseno (preberite njegovo avtobiografijo Moje življenje), ena izmed njih pa je bil roman Anne Seghers Sedmi križ, ki ga je prebral v samici, potem ko je bil iz londonskega konzulata odpoklican na Poljsko in zaprt v samico. »Med branjem sem vse jasneje občutil,« je zapisal, »da sem svojo kariero, ki sem jo lahko zdaj temeljito premleval, gradil na fatalnem nesporazumu: verjel sem, da politika je ali bo v središču mojega zanimanja. Ko pa sem prebiral roman Anne Seghers, ki ga še danes ljubim in občudujem, sem dojel, da me književnost zanima bolj kot vse drugo. Tako sem v zdaj dobro osvetljeni celici tuhtal, ali ne bi obstajala kakšna možnost, da se spet vrnem k svoji dolgo zanemarjeni partnerici – k literaturi.«

objavljeno v rubriki: Svila

12.06.2017

Mladi bogataš, ključ za razumevanje Fitzgeraldovega odnosa do bogastva. – Novo v zbirki Svila »

O ameriškem pisatelju F. Scottu Fitzgeraldu bi v primerjavi z Anno Seghers težko rekli, da je med slovenskimi bralci pozabljen avtor. Njegova bibliografija je sicer precej krajša, prvi prevod v slovenščino, Veliki Gatsby (1925), smo dobili zelo pozno, šele 36 let po nastanku in več kot dvajset let po avtorjevi smrti, čeprav je bil prvi film po tem romanu posnet že leta 1926, naslednji pa leta 1949. Šele leta 1967 je bil preveden roman Nežna je noč (film leta 1962), Tostran raja pa leta 2005. Kljub temu gre za enega kanonskih ameriških avtorjev pri nas, bralo ga je tudi več generacij maturantov iz angleščine, čeprav prevoda novele Diamant, velik kot Ritz, v slovenskem prevodu nismo dočakali.
Fitzgerald je objavil le štiri romane – peti, Poslednji tajkun, je ostal nedokončan in je izšel v letu po njegovi smrti – in štiri zbirke kratkih zgodb. Sedem zbirk je izšlo po njegovi smrti, zadnja, I'd Die for You. And Other Lost Stories, ki sestoji iz izgubljenih in še nikoli objavljenih zgodb, šele pred kratkim, aprila 2017.

objavljeno v rubriki: Svila

16.08.2016

»Dovolj je. Odslej bodo moje zgodbe samo zame. Ko jih dokončam, jih bom samo odložila.« – Annie Proulx »

»To je moja zadnja knjiga.« Odločitev, da ne bodo več pisali, je javno oznanilo že več velikih pisateljev, med najodmevnejšimi sta bili zlasti »upokojitvi« Philipa Rotha in Alice Munro. Roth je leta 2011 dobil mednarodno Bookerjevo nagrado in leta 2012 nagrado asturijskega princa za književnost, oktobra 2012, ob izidu francoskega prevoda romana Nemeza (2010), pa je v intervjuju za revijo Les inRocks zatrdil, da je bil ta roman njegov zadnji. Besede ni prelomil. Zadnji intervju je dal leta 2014 za BBC. Takrat je bil star 81 let. Alice Munro je leta 2013 prejela književno nagrado Trillium za zbirko zgodb Ljubo življenje (2012).

objavljeno v rubriki: Svila

05.07.2016

Novela ali kratki roman Črna voda velja za eno najboljših knjig Joyce Carol Oates »

Ameriška pisateljica Joyce Carol Oates (1938) je svoj prvenec, zbirko kratke proze By the North Gate, objavila leta 1963, pri petindvajsetih letih. Danes, pri oseminsedemdesetih, ima za seboj več kot 150 knjižnih objav (to ni pomota!). Oates piše romane – večina jih je precej obsežnih –, novele, kratke zgodbe, drame, eseje, spomine, poezijo, knjige za otroke in mladino. A če sicer kvantiteta pisateljem prej škodi kot koristi, to zanjo zagotovo ne velja: v svoji več kot 50-letni karieri je nabrala lepo število nagrad in nominacij, prejela je ameriško državno nagrado za književnost, več nagrad Brama Stokerja, francosko nagrado Femina, kar petkrat je bila nominirana za Pulitzerjevo nagrado, je dobitnica več nagrad za življenjsko delo, leta 2009 je bila nominirana za mednarodno Bookerjevo nagrado, že nekaj let pa jo omenjajo kot možno prejemnico Nobelove nagrade.
Dela Joyce Carol Oates so prevedena v številne jezike, v nemščini jih je mogoče prebrati okoli 50, v francoščini pa več kot 80. V slovenščino so prevedeni samo trije romani, Oni (them, 1969), Za kar sem živel (What I Lived For, 1994) in Pikov fant (Jack of Spades, 2015), pravkar pa je v zbirki Svila izšla Črna voda (Black Water, 1992), za nekatere novela, za druge kratki roman.

objavljeno v rubriki: Svila

04.07.2016

Javier Marías je prvi španski pisatelj, ki je dobil prostor v Modrijanovi zbirki Svila »

Pred štiriindvajsetimi leti je v Španiji izšel roman Corazón tan blancoTako belo srce. Roman je bil sedmo literarno delo, ki ga je objavil tedaj 41-letni Javier Marías, in drugo – po Vseh dušah (Todas las almas, 1989) –, ki je bilo prevedeno v angleščino (1995). Še preden je Marías zanj prejel nagrado IMPAC (1997), je roman izšel tudi v nemškem prevodu in postal prodajni fenomen. Med literarne zvezde na nemškem knjižnem trgu ni Maríasa izstrelil nihče drug kot veliki Marcel Reich-Ranicki: roman ga je tako navdušil, da ga je v svoji oddaji Literarni kvartet imenoval »genialna knjiga«, pisatelja pa »trenutno največji živeči pisatelj na svetu«. Mnenje Reich-Ranickega pa ni kar tako – samo v enem mesecu se je prodaja romana s 5000 povzpela na 115.000 izvodov! Leta 1997 je izšel tudi v slovenskem prevodu.
Sloves enega najpomembnejših španskih pisateljev je Maríasu še utrdil roman Jutri v bitki misli name (Mañana en la batalla piensa en mí, 1994; nagrada Rómula Gallegosa in nagrada Femina za tuji roman); njegova dela odtlej prevajajo v številne tuje jezike (več kot 40), nekatera tudi v slovenščino – prav pred kratkim je izšel slovenski prevod njegovega zadnjega romana Tu začne se zlo (Así empieza lo malo, 2014). Marías je prejel še vrsto drugih literarnih nagrad, omenjajo ga tudi kot resnega kandidata za Nobelovo nagrado.

objavljeno v rubriki: Svila