Novica

»Sem strastna, nepredvidljiva pisateljica.« – Stoletnica rojstva Marguerite Duras

02.04.2014

»Marguerite Duras [...] je vse življenje iskala odgovor na vprašanje, kaj je ljubezen,« piše Mimi Podkrižnik v zadnjih Književnih listih (1. 4. 2014). »Je pot, polna strasti, pa tudi nezadovoljstva, nezadovoljenosti, kratkih stikov in nesporazumov, je edino, kar šteje v življenju. Bila je zelo senzualna ženska, nekako rojena za intenzivno ljubezensko življenje. Za ljubljenje, tudi z besedami. Imela je ljubimce, številne avanture, kratke in daljše, bila pa je tudi ženska demonov: alkohola, osamljenosti, strahu pred norostjo. Njena pisava je slišati kot glasba, čeprav je govorjena, njene teme so privlačno-odbojne: ljubezen, strast, lepota, čakanje, ločitev, incest, grdota.«

O Marguerite Duras, francoski pisateljici, avtorici romanov (v slovenščino so prevedeni Ljubimec, Boj z morjem in Moderato cantabile), dram, esejev, ter filmski umetnici, režiserki in scenaristki, bomo v teh dneh še veliko brali, poslušali in gledali. Ta »strastna, nepredvidljiva pisateljica«, kot je o sebi dejala sama, se je namreč rodila 4. aprila 1914 – kot Marguerite Germaine Marie Donnadieu – in bi bila te dni stara 100 let. Njen literarni opus obsega okoli 50 del, prvo je objavila leta 1943, zadnje, izbor njenih besed v zadnjih mesecih pred smrtjo, kakor jih je zapisal njen ljubimec Yann Andréa, je izšlo leta 1995. Naslov je zgovoren, a preprost – To je vse. Umrla je 3. marca 1996 v Parizu, kjer je tudi pokopana.

Knjižica To je vse je v prevodu Maje Novak izšla v zbirki Svila.

 
 
Iz intervjuja, ki ga je leta 1993 posnela švedsko-portugalska režiserka Solveig Nordlund.
 
objavljeno v rubriki: Svila

Sorodne novice

na vrh strani

04.07.2016

Javier Marías je prvi španski pisatelj, ki je dobil prostor v Modrijanovi zbirki Svila »

Pred štiriindvajsetimi leti je v Španiji izšel roman Corazón tan blancoTako belo srce. Roman je bil sedmo literarno delo, ki ga je objavil tedaj 41-letni Javier Marías, in drugo – po Vseh dušah (Todas las almas, 1989) –, ki je bilo prevedeno v angleščino (1995). Še preden je Marías zanj prejel nagrado IMPAC (1997), je roman izšel tudi v nemškem prevodu in postal prodajni fenomen. Med literarne zvezde na nemškem knjižnem trgu ni Maríasa izstrelil nihče drug kot veliki Marcel Reich-Ranicki: roman ga je tako navdušil, da ga je v svoji oddaji Literarni kvartet imenoval »genialna knjiga«, pisatelja pa »trenutno največji živeči pisatelj na svetu«. Mnenje Reich-Ranickega pa ni kar tako – samo v enem mesecu se je prodaja romana s 5000 povzpela na 115.000 izvodov! Leta 1997 je izšel tudi v slovenskem prevodu.
Sloves enega najpomembnejših španskih pisateljev je Maríasu še utrdil roman Jutri v bitki misli name (Mañana en la batalla piensa en mí, 1994; nagrada Rómula Gallegosa in nagrada Femina za tuji roman); njegova dela odtlej prevajajo v številne tuje jezike (več kot 40), nekatera tudi v slovenščino – prav pred kratkim je izšel slovenski prevod njegovega zadnjega romana Tu začne se zlo (Así empieza lo malo, 2014). Marías je prejel še vrsto drugih literarnih nagrad, omenjajo ga tudi kot resnega kandidata za Nobelovo nagrado.

objavljeno v rubriki: Svila

03.07.2016

Sonjica – zgodba o močni krhki ženski na presečišču judovsko-ruskega pripovedništva »

V zbirki Svila je izšla novela Sonjica (Сонечка, 1992) ruske pisateljice Ljudmile Jevgenjevne Ulicke.
Zgodba pripoveduje o samotarski, precej nevpadljivi ljubiteljici ruske literature, ki jo iz neskončnih svetov knjižne fikcije potegne naključni obisk znanega slikarja Roberta Viktoroviča, že kmalu zatem njenega moža. Rodi se jima hči Tanja in po večkratnem iskanju svojega mesta v novi sovjetski državi se le ustalijo v ›moskovskem Montmartru‹, kjer Robert na stara leta lahko celo znova zavihti svoje čopiče. Družinici se približa krhka, bela Jasja, prelepa hči poljskih emigrantov, ki se naseli pri njih in kmalu postane Robertova ljubica. Toda zaradi moževega varanja ni Sonjica niti presenečena niti obupana, temveč še srečna, da je usoda njenemu ostarelemu možu vendarle prinesla takšno tolažbo. Najprej Tanja, po smrti Roberta Viktoroviča pa še Jasja odideta vsaka svojo pot, postarana Sonjica pa se ponovno samotarsko zatopi v svoje stare prijateljice – knjige.

objavljeno v rubriki: Svila

02.07.2016

El Greco slika velikega inkvizitorja – kri in svoboda na platnu ognjenih časov »

V knjižni zbirki Svila je izšla novela El Greco slika velikega inkvizitorja nemškega pisatelja Stefana Andresa (1906–1970). Ta je po izbruhu nacionalsocializma leta 1933 zaradi svojega kritičnega tona in osebnih okoliščin (njegova žena je bila judovskega rodu) prvič za kratek čas zapustil Nemčijo. V naslednjih štirih letih se je ob številnih pritiskih neprestano selil po Nemčiji in razmišljal, da bi se z družino vendarle raje umaknil kam v tujino. Ves ta čas so se mu tudi zapirale možnosti objavljanja v Nemčiji, za režim je postajal vse manj sprejemljiv pisatelj in leta 1937 je bil izključen iz rajhovske pisateljske zbornice (takrat se je tudi dokončno preselil v Italijo).
Še prej, v letu 1935, si je med enim od takih ›skrivanj‹ v Šleziji pri župniku izposodil cerkveni časopis, v katerem je bil objavljen El Grecov portret španskega nadškofa in velikega inkvizitorja Fernanda Niña de Guevare.

objavljeno v rubriki: Svila

30.03.2016

Znani so nominiranci za kritiško sito – v peterici tudi Andrej E. Skubic in novela Igre brez meja »

Kritiško sito je pri nas edina literarna nagrada, ki jo podeljujejo literarni kritiki, in kljub temu da je med »mlajšimi« na Slovenskem, že velja za eno najresnejših pa tudi najbolj zaželenih, tako pri avtorjih kakor njihovih založbah. Zakaj? Če kdo, potem je tisti, ki zna med knjigami ločiti zrnje od plev, literarni kritik, poleg tega pa je nagrada Društva slovenskih literarnih kritikov (DSLK) edina pri nas, ki »preseje« izvirna leposlovna dela ne glede na to, ali so prozna ali pesniška, romani ali kratke zgodbe, fikcija ali esejistika ... Pomembna je literarna kakovost.
Letos bo kritiško sito prestreglo petega nagrajenca ali nagrajenko. Lani je slavila Katarina Marinčič z romanom Po njihovih besedah in tako po pesnici Katji Perat in pisateljici Maruši Krese postala tretja izbranka slovenskih kritikov; roman je izšel leta 2014 pri založbi Modrijan in se uvrstil tudi med pet finalistov za kresnika 2015. Razlog za stiskanje pesti pa imamo tudi letos – DSKL je med pet najboljših literarnih del, ki so izšla leta 2015, uvrstilo Igre brez meja, novelo Andreja E. Skubica.

objavljeno v rubriki: Svila

13.01.2016

Knjižpotje – Andrej E. Skubic in Katja Perat o Lampedusi, Gorenjcih in groteskni sodobnosti »

»Pri pisanju sem zmeraj izhajal iz zanimive situacije, paradoksa, ki se mi je zataknil v glavi, tako da sem preizpraševal svoje odzive nanj, kako je do njega prišlo in kako bi sam ravnal v taki situaciji. To se potem hitro naveže na kakšne splošnejše družbene teme, saj je dosti stvari pogojenih z družbenimi absurdi. Samo vedno gre za dramo konkretnega človeka, ki se je znašel v konkretni situaciji,« je pred časom povedal Andrej E. Skubic v intervjuju v Mladini. Odlomek se prav lahko bere tudi kot komentar njegovega zadnjega dela, novele Igre brez meja, ki je izšla leto pozneje v Modrijanovi zbirki Svila. Situacija, v kateri se je tokrat znašel njegov protagonist, je, lahko bi rekli, zanimiva, če ne nenavadna, gotovo pa opozarja tudi na nekatere paradoksalne vzroke ali posledice današnjega družbenega stanja stvari. Kastelic, sicer doma iz vasice blizu Jesenic, se namreč preživlja tako, da iz Sredozemlja pobira mrtve afriške pribežnike, pri tem doma skriva preživelo Afričanko z otrokom, s prijateljem in poslovnim partnerjem pa pripravlja načrte za privatni begunski »lager«.

objavljeno v rubriki: Svila