E-novice

Novica

Novela ali kratki roman Črna voda velja za eno najboljših knjig Joyce Carol Oates

05.07.2016

Ameriška pisateljica Joyce Carol Oates (1938) je svoj prvenec, zbirko kratke proze By the North Gate, objavila leta 1963, pri petindvajsetih letih. Danes, pri oseminsedemdesetih, ima za seboj več kot 150 knjižnih objav (to ni pomota!). Oates piše romane – večina jih je precej obsežnih –, novele, kratke zgodbe, drame, eseje, spomine, poezijo, knjige za otroke in mladino. A če sicer kvantiteta pisateljem prej škodi kot koristi, to zanjo zagotovo ne velja: v svoji več kot 50-letni karieri je nabrala lepo število nagrad in nominacij, prejela je ameriško državno nagrado za književnost, več nagrad Brama Stokerja, francosko nagrado Femina, kar petkrat je bila nominirana za Pulitzerjevo nagrado, je dobitnica več nagrad za življenjsko delo, leta 2009 je bila nominirana za mednarodno Bookerjevo nagrado, že nekaj let pa jo omenjajo kot možno prejemnico Nobelove nagrade.
Dela Joyce Carol Oates so prevedena v številne jezike, v nemščini jih je mogoče prebrati okoli 50, v francoščini pa več kot 80. V slovenščino so prevedeni samo trije romani, Oni (them, 1969), Za kar sem živel (What I Lived For, 1994) in Pikov fant (Jack of Spades, 2015), pravkar pa je v zbirki Svila izšla Črna voda (Black Water, 1992), za nekatere novela, za druge kratki roman. Prevedla jo je Maja Kraigher.

Črna voda, ki temelji na »aferi Chappaquiddick« (18. julij 1969), velja za eno pisateljičinih najboljših knjig. Leta 1992 je bila v finalu za nagrado Nacionalnega združenja književnih kritikov in leto pozneje nominirana za Pulitzerjevo nagrado. Vsaj dvakrat je bila prirejena za glasbeni oder, kot monodrama za sopran in klavir Jeremyja Becka leta 1995 na Univerzi Severne Iowe in opera Johna Duffyja leta 1997 na glasbenem festivalu v Filadelfiji (American Music Theater Festival/Prince Music Theater). Beckovo Črno vodo je bilo mogoče prav pred kratkim, aprila 2016, videti na odru newyorškega gledališča Thalia.
Dodajmo še zanimivo podrobnost. Na ameriškem trgu so zvočne knjige nekaj čisto vsakdanjega, tako je »glas« takoj po izidu dobila tudi Črna voda. Prebrala jo je slavna kanadsko-ameriška igralka Amanda Plummer (mdr. je igrala v Tarantinovem Šundu), česar se je leta 2007, ob izidu romana The Gravedigger’s Daughter, spomnil Dwight Garner, ki piše za New York Times Book Review, in jo imenoval »najboljša zvočna knjiga, kar jih je bilo kdaj posnetih«. Poslušajte kratek odlomek.

Jeremy Beck, Črna voda, monodrama za sopran in klavir, Adelaide Fringe Festival, 2. marec 2012
 
objavljeno v rubriki: Svila

Sorodne novice

na vrh strani

15.05.2015

V slovenščini izšla še ena knjiga irske mojstrice kratke proze Claire Keegan – zgodba Rejenka »

Kmalu bo minilo deset let, odkar smo pri založbi Modrijan začeli snovati zbirko Euroman. Zbirka, v katero smo povezali 27 proznih del, po eno izmed vsake od (takrat) 27 držav članic Evropske unije, je izšla aprila 2008 in bila predstavljena na predvečer svetovnega dneva knjige in avtorskih pravic. Euroman je še danes največja literarna zbirka na Slovenskem, ki je izšla v enem dnevu!
Zbiranje literarnih del za to zbirko, ki smo ga pretežno zaupali prevajalcem, ni bil posebno trd oreh, še posebno ne iz književnosti z bogato prevodno tradicijo, kot so angleška, irska, nemška, francoska, španska in italijanska. Zanimala so nas dela vrhunskih, a pri nas še neobjavljenih avtorjev – tako smo bili prva slovenska založba, ki je izdala dela (večinoma romane) literarnih mojstrov, kot so Ali Smith, Jean Echenoz, Gonçalo M. Tavares, Hugo Claus, Vladimir Vertlib, Magdalena Tulli ... Našteti pisatelji so pozneje dobili še kak slovenski prevod, bodisi pri Modrijanu ali pri kateri drugi založbi, pravkar pa se jim je pridružila še Irka Claire Keegan.

objavljeno v rubriki: Svila

15.05.2015

V prevodu izšlo Houellebecqovo »spregledano« prozno delo izpred petnajstih let – Lanzarote »

Sloviti sodobni francoski pisatelj Michel Houellebecq, ki se mu najpogosteje dodaja oznake, kot so kontroverzen, provokativen in razvpit, je svoje zadnje delo, Podreditev (Soumission, 2015) objavil v okoliščinah, ki so takšne pridevke še bolj podžgale: roman, v katerem v Franciji zavladajo islamisti, je po naključju izšel natanko na dan terorističnega napada na uredništvo satiričnega tednika Charlie Hebdo.
Pisatelj je s svojimi izjavami o islamu in monoteizmu nasploh že prej buril javnost, njihove sledove pa lahko najdemo tudi v zgodbi Lanzarote, denimo na začetku, ko se glavni lik, pisateljev alter ego, pri premišljevanju, kje naj preživi počitnice, posvetuje s turistično agentko. »Ne motijo me arabske države, ampak muslimanske,« sem nadaljeval. »Ne bi morda imeli kakšne nemuslimanske arabske države?« To bi bil pa že kar hakeljc na Lepo je biti milijonar. »Arabska država, nemuslimanska ... štirideset sekund imate.«

objavljeno v rubriki: Svila

20.11.2014

Hiša incesta, prvo objavljeno knjižno delo pisateljice Anaïs Nin, zdaj tudi v slovenskem prevodu »

Angela Anaïs Juana Antolina Rosa Edelmira Nin y Culmell. Ali samo: Anaïs Nin. Njeno ime in njeno obličje pozna vsak malo bolje omikani bralec, čeravno ni prebral nobene njene knjige. Anaïs Nin (1903–1977) je namreč poznana predvsem po erotični literaturi, zato ne preseneča, da je bilo doslej mogoče v slovenščini brati le njene erotično obarvane knjige, kot so Osvobojeni Eros (2009), Henry in June (1991) ter Ptičke in Venerina delta (1987). Opus te ameriške pisateljice zelo mešane krvi – oče Joaquín Nin je bil špansko-kubanski pianist in skladatelj, mati Rosa Culmell pa francosko-nizozemska pevka s klasično glasbeno izobrazbo – je sicer zelo obsežen in raznolik, kljub temu da je dočakala samo 73 let in da je imela zelo burno življenje.
Hišo incesta je začela pisati aprila 1932 in jo skušala objaviti jeseni 1934 v New Yorku, a ji tam ni uspelo pridobiti založnika, tako da je delo izšlo šele leta 1936 v Parizu.

objavljeno v rubriki: Svila

17.11.2014

Novela Nesporazum v Moskvi francoske pisateljice in filozofinje Simone de Beauvoir izšla v zbirki Svila »

Simone de Beauvoir, za mnoge najpomembnejša intelektualka moderne dobe, je najbolj znana po Drugem spolu, eni najbolj kontroverznih knjig 20. stoletja. Manj pa so znana nekatera druga njena razmišljanja, čeprav so zgodovinsko enako pomembna, npr. o problemu staranja.
Leta 1970 je napisala delo Starost (La Vieillesse), ki ga je Boris A. Novak (Sodobnost 6, 2013) opredelil kot obsežno, sistematično in lucidno razpravo, pionirsko delo o fenomenu staranja in starosti, in med drugim citiral tele njene misli:
Zato da bi starost ne bila bedna parodija prejšnje eksistence, obstaja le ena rešitev, in sicer da še naprej zasledujemo smotre, ki našemu življenju podeljujejo smisel: posvečanje posameznikom, kolektivom, vrednotam (stvarem: causes), družbenemu ali političnemu, intelektualnemu, ustvarjalnemu delu.

objavljeno v rubriki: Svila

10.11.2014

Kratki roman francoskega pisatelja Jeana Echenoza 14 – ob stoletnici začetka prve svetovne vojne »

Številke se v naslovih romanov le redko samostojno pojavljajo, v izjemnih primerih, ko vendarle se, pa so zelo pomenljive. Če številko 14 uvrstimo v stoletje, in sicer v preteklo stoletje, postane jasno, o čem roman govori – o letu 1914 in prvi svetovni vojni, ki ga je najbolj zaznamovala. Letos, ko mineva stoletnica začetka prve svetovne vojne, smo lahko spremljali izide številnih knjig, tako pregledov zgodovinskega dogajanja kot dokumentarne literature in dnevnikov, ki nam skušajo približati tisti čas.
V prevodu Suzane Koncut se jim pridružuje kratki roman 14 francoskega pisatelja Jeana Echenoza, ki se v njem sicer tudi sam sprašuje, kaj je še mogoče napisati o tej »veliki vojni«, o kateri je bilo že toliko napisanega.

objavljeno v rubriki: Svila