Novica

Novela ali kratki roman Črna voda velja za eno najboljših knjig Joyce Carol Oates

05.07.2016

Ameriška pisateljica Joyce Carol Oates (1938) je svoj prvenec, zbirko kratke proze By the North Gate, objavila leta 1963, pri petindvajsetih letih. Danes, pri oseminsedemdesetih, ima za seboj več kot 150 knjižnih objav (to ni pomota!). Oates piše romane – večina jih je precej obsežnih –, novele, kratke zgodbe, drame, eseje, spomine, poezijo, knjige za otroke in mladino. A če sicer kvantiteta pisateljem prej škodi kot koristi, to zanjo zagotovo ne velja: v svoji več kot 50-letni karieri je nabrala lepo število nagrad in nominacij, prejela je ameriško državno nagrado za književnost, več nagrad Brama Stokerja, francosko nagrado Femina, kar petkrat je bila nominirana za Pulitzerjevo nagrado, je dobitnica več nagrad za življenjsko delo, leta 2009 je bila nominirana za mednarodno Bookerjevo nagrado, že nekaj let pa jo omenjajo kot možno prejemnico Nobelove nagrade.
Dela Joyce Carol Oates so prevedena v številne jezike, v nemščini jih je mogoče prebrati okoli 50, v francoščini pa več kot 80. V slovenščino so prevedeni samo trije romani, Oni (them, 1969), Za kar sem živel (What I Lived For, 1994) in Pikov fant (Jack of Spades, 2015), pravkar pa je v zbirki Svila izšla Črna voda (Black Water, 1992), za nekatere novela, za druge kratki roman. Prevedla jo je Maja Kraigher.

Črna voda, ki temelji na »aferi Chappaquiddick« (18. julij 1969), velja za eno pisateljičinih najboljših knjig. Leta 1992 je bila v finalu za nagrado Nacionalnega združenja književnih kritikov in leto pozneje nominirana za Pulitzerjevo nagrado. Vsaj dvakrat je bila prirejena za glasbeni oder, kot monodrama za sopran in klavir Jeremyja Becka leta 1995 na Univerzi Severne Iowe in opera Johna Duffyja leta 1997 na glasbenem festivalu v Filadelfiji (American Music Theater Festival/Prince Music Theater). Beckovo Črno vodo je bilo mogoče prav pred kratkim, aprila 2016, videti na odru newyorškega gledališča Thalia.
Dodajmo še zanimivo podrobnost. Na ameriškem trgu so zvočne knjige nekaj čisto vsakdanjega, tako je »glas« takoj po izidu dobila tudi Črna voda. Prebrala jo je slavna kanadsko-ameriška igralka Amanda Plummer (mdr. je igrala v Tarantinovem Šundu), česar se je leta 2007, ob izidu romana The Gravedigger’s Daughter, spomnil Dwight Garner, ki piše za New York Times Book Review, in jo imenoval »najboljša zvočna knjiga, kar jih je bilo kdaj posnetih«. Poslušajte kratek odlomek.

Jeremy Beck, Črna voda, monodrama za sopran in klavir, Adelaide Fringe Festival, 2. marec 2012
 
objavljeno v rubriki: Svila

Sorodne novice

na vrh strani

28.10.2015

Ples francoske predvojne pisateljice Irène Némirovsky – Lov na izmuzljivo srečo »

Da je pehanje za srečo staro toliko kot človeštvo, ni nič novega. Niti to ne, da ljudje ubirajo najrazličnejša pota pri njenem iskanju. Maloštevilni so tisti srečneži, ki svojo fortuno sprejmejo v srce in lahko dolgo uživajo v njeni plemenitosti. Mnogim se namreč ›od višine zvrti‹ in v svojem nenadno vzniklem napuhu ne poznajo zavor. Eno od takih zgodb prinaša novela francoske predvojne pisateljice Irène Némirovsky (1903–1942) Ples, ki je pravkar izšla v knjižni zbirki Svila.
Ta novela je kmalu po izidu doživela tolikšno popularnost, da je bil po njej že leta 1930 posnet film z istim naslovom (Le Bal/Der Ball). Govori o pariški družini judovskega bankirja Kampfa, ki mu sredi dvajsetih let 20. stoletja po dolgoletnem zagrizenem prizadevanju končno pade sekira v med in obogati. Selitev iz tesnega stanovanjca v razkošno meščansko hišo seveda ne zadošča, zato zakonca Kampf skleneta vsej vesoljni pariški prominenci razkazati svoje še čisto sveže, bleščeče perje. Kako drugače kot z organizacijo bahavo razkošnega plesa! Na ta veličastni družbeni dogodek povabita množico bogatašev, povzpetnikov in snobov – druščino, v katero bi bila z največjim veseljem rada končno sprejeta.

objavljeno v rubriki: Svila

28.10.2015

Newtonovo pismo – vrhunsko literarno delo, obenem pa svojevrstna bralna avantura, ki jo velja doživeti »

Poznate irskega igralca Gabriela Byrna? Blestel je v vrsti imenitnih filmov – najbolj smo si ga zapomnili po vlogi v filmu Osumljenih pet (1995) –, lani pa je zaslovel kot dublinski patolog Quirke v istoimenski televizijski seriji v treh delih. Serija je bila posneta po knjižnih predlogah Benjamina Blacka. Nikoli slišali zanj?
Benjamin Black je psevdonim slavnega irskega pisatelja Johna Banvilla. »Upam, da so moje knjige Benjamina Blacka zmagoslavje poguma in spontanosti,« je, kot so zapisali v Guardianu, povedal Banville, »medtem ko Banville dolga leta tiho gnete stvari na dnu, v temi, ker upa, da bo navsezadnje prišel do nekakšne svetlobe.«

Koliko se je samemu Banvillu uspelo prebiti do svetlobe, težko rečemo, zagotovo pa je svetloba izdatno obsijala številna Banvillova dela, saj se le redki avtorji ponašajo s toliko uglednimi literarnimi nagradami, velja pa tudi za enega izmed »dežurnih« favoritov za Nobelovo nagrado.

objavljeno v rubriki: Svila

28.10.2015

Gospa Marta Oulie Sigrid Undset – Nezvestoba kot nerešljiv labirint duše »

Čeprav imajo ponekod s tem še rahle težave, pa smo pri Modrijanu v zadnjem času kar lepo poskrbeli za ›žensko kvoto‹ … pri nobelovkah. V začetku oktobra smo med slavne pospremili ›svojo‹ belorusko avtorico Svetlano Aleksijevič, mesec dni kasneje pa ponovno predstavljamo Nobelovo nagrajenko za književnost, tokrat tisto iz leta 1928 – norveško pisateljico Sigrid Undset (1882–1949).
V knjižni zbirki Svila je pravkar izšel prevod njenega prvega romana Gospa Marta Oulie (Fru Marta Oulie, 1907). To je kratek roman v obliki dnevnika, ki ga piše razočarana, obupana in v zakonu nesrečna ženska. Tej nesreči je že skušala ubežati, in sicer s tem, kar pove v prvem stavku romana: »Svojemu možu sem bila nezvesta.« Kar pa bi lahko bil konec ali posledica zakonske nesloge, je tukaj postalo šele njen izvir. Dnevniški zapisi namreč razgaljajo vse globljo nesrečo in brezizhodnost, v katero je prešuštnico pahnilo njeno dejanje. In čeprav se s kasnejšo moževo smrtjo pokaže celo nekaj takega kot možna rešitev, je za to že davno prepozno. Psihološki razkroj osebnosti stopa pred bralca kot neprizanesljiva samoanaliza, razgaljenje človeških najintimnejših želja in strahov je dokončno.

objavljeno v rubriki: Svila

15.05.2015

O smehu kot zdravilu za prizadeti svet – Slavje nepomembnosti Milana Kundere »

Tekst Slavje nepomembnosti francoskega pisatelja češkega rodu Milana Kundere nosi sicer zvrstno oznako ›roman‹, a je med krajšimi v svoji družini. Avtor tudi s to opredelitvijo namreč dosledno izpolnjuje namen tega besedila, ki deluje v celoti kot neke vrste – šala. Ne v običajnem smislu, temveč kot glasbeni scherzo; in glasbeni kompoziciji sledi tudi pri zgradbi literarnega besedila.
Zgodbo pripoveduje ›učitelj‹ štirih prijateljev, ki živijo svoja ›pomembna‹ življenja, in jo splete okrog zabave ob rojstnem dnevu enega od njih. Kratke sekvence besedila so nabite z anekdotami in refleksijami na teme, dogodke in osebnosti iz časa in družbe prejšnjega stoletja.

objavljeno v rubriki: Svila

15.05.2015

August Christe Wolf – manifest skromnosti, potrpežljivosti in sprejemanja »

Kratka pripoved August je zadnje objavljeno delo nemške pisateljice Christe Wolf (1929–2011), ki ga je napisala kot poklon svojemu možu ob 60. obletnici njune poroke, odslej pa nam je v slovenščini na voljo v prelepem prevodu Ane Jasmine Oseban.
Pripovedovalec skuša na precej preprost način povzeti mirno življenje, ki pa je moralo že zmagovati v gotovo mnogo zahtevnejših izzivih. Šofer turističnega avtobusa, malo pred upokojitvijo, si sestavlja ›obračun‹ svojega življenja. To je pretežno vpeto med zgodnje spomine otroka takoj po vojni, ko se je skupaj z drugimi bolniki z jetiko znašel v sanatoriju, in sedanjostjo, ko z dobrodušno prizanesljivostjo opazuje svet okoli sebe in ugotavlja, da ga je naposled osrečilo prav spokojno, skromno, umirjeno življenje.

objavljeno v rubriki: Svila