E-novice

Novica

Novela ali kratki roman Črna voda velja za eno najboljših knjig Joyce Carol Oates

05.07.2016

Ameriška pisateljica Joyce Carol Oates (1938) je svoj prvenec, zbirko kratke proze By the North Gate, objavila leta 1963, pri petindvajsetih letih. Danes, pri oseminsedemdesetih, ima za seboj več kot 150 knjižnih objav (to ni pomota!). Oates piše romane – večina jih je precej obsežnih –, novele, kratke zgodbe, drame, eseje, spomine, poezijo, knjige za otroke in mladino. A če sicer kvantiteta pisateljem prej škodi kot koristi, to zanjo zagotovo ne velja: v svoji več kot 50-letni karieri je nabrala lepo število nagrad in nominacij, prejela je ameriško državno nagrado za književnost, več nagrad Brama Stokerja, francosko nagrado Femina, kar petkrat je bila nominirana za Pulitzerjevo nagrado, je dobitnica več nagrad za življenjsko delo, leta 2009 je bila nominirana za mednarodno Bookerjevo nagrado, že nekaj let pa jo omenjajo kot možno prejemnico Nobelove nagrade.
Dela Joyce Carol Oates so prevedena v številne jezike, v nemščini jih je mogoče prebrati okoli 50, v francoščini pa več kot 80. V slovenščino so prevedeni samo trije romani, Oni (them, 1969), Za kar sem živel (What I Lived For, 1994) in Pikov fant (Jack of Spades, 2015), pravkar pa je v zbirki Svila izšla Črna voda (Black Water, 1992), za nekatere novela, za druge kratki roman. Prevedla jo je Maja Kraigher.

Črna voda, ki temelji na »aferi Chappaquiddick« (18. julij 1969), velja za eno pisateljičinih najboljših knjig. Leta 1992 je bila v finalu za nagrado Nacionalnega združenja književnih kritikov in leto pozneje nominirana za Pulitzerjevo nagrado. Vsaj dvakrat je bila prirejena za glasbeni oder, kot monodrama za sopran in klavir Jeremyja Becka leta 1995 na Univerzi Severne Iowe in opera Johna Duffyja leta 1997 na glasbenem festivalu v Filadelfiji (American Music Theater Festival/Prince Music Theater). Beckovo Črno vodo je bilo mogoče prav pred kratkim, aprila 2016, videti na odru newyorškega gledališča Thalia.
Dodajmo še zanimivo podrobnost. Na ameriškem trgu so zvočne knjige nekaj čisto vsakdanjega, tako je »glas« takoj po izidu dobila tudi Črna voda. Prebrala jo je slavna kanadsko-ameriška igralka Amanda Plummer (mdr. je igrala v Tarantinovem Šundu), česar se je leta 2007, ob izidu romana The Gravedigger’s Daughter, spomnil Dwight Garner, ki piše za New York Times Book Review, in jo imenoval »najboljša zvočna knjiga, kar jih je bilo kdaj posnetih«. Poslušajte kratek odlomek.

Jeremy Beck, Črna voda, monodrama za sopran in klavir, Adelaide Fringe Festival, 2. marec 2012
 
objavljeno v rubriki: Svila

Sorodne novice

na vrh strani

03.07.2016

Sonjica – zgodba o močni krhki ženski na presečišču judovsko-ruskega pripovedništva »

V zbirki Svila je izšla novela Sonjica (Сонечка, 1992) ruske pisateljice Ljudmile Jevgenjevne Ulicke.
Zgodba pripoveduje o samotarski, precej nevpadljivi ljubiteljici ruske literature, ki jo iz neskončnih svetov knjižne fikcije potegne naključni obisk znanega slikarja Roberta Viktoroviča, že kmalu zatem njenega moža. Rodi se jima hči Tanja in po večkratnem iskanju svojega mesta v novi sovjetski državi se le ustalijo v ›moskovskem Montmartru‹, kjer Robert na stara leta lahko celo znova zavihti svoje čopiče. Družinici se približa krhka, bela Jasja, prelepa hči poljskih emigrantov, ki se naseli pri njih in kmalu postane Robertova ljubica. Toda zaradi moževega varanja ni Sonjica niti presenečena niti obupana, temveč še srečna, da je usoda njenemu ostarelemu možu vendarle prinesla takšno tolažbo. Najprej Tanja, po smrti Roberta Viktoroviča pa še Jasja odideta vsaka svojo pot, postarana Sonjica pa se ponovno samotarsko zatopi v svoje stare prijateljice – knjige.

objavljeno v rubriki: Svila

02.07.2016

El Greco slika velikega inkvizitorja – kri in svoboda na platnu ognjenih časov »

V knjižni zbirki Svila je izšla novela El Greco slika velikega inkvizitorja nemškega pisatelja Stefana Andresa (1906–1970). Ta je po izbruhu nacionalsocializma leta 1933 zaradi svojega kritičnega tona in osebnih okoliščin (njegova žena je bila judovskega rodu) prvič za kratek čas zapustil Nemčijo. V naslednjih štirih letih se je ob številnih pritiskih neprestano selil po Nemčiji in razmišljal, da bi se z družino vendarle raje umaknil kam v tujino. Ves ta čas so se mu tudi zapirale možnosti objavljanja v Nemčiji, za režim je postajal vse manj sprejemljiv pisatelj in leta 1937 je bil izključen iz rajhovske pisateljske zbornice (takrat se je tudi dokončno preselil v Italijo).
Še prej, v letu 1935, si je med enim od takih ›skrivanj‹ v Šleziji pri župniku izposodil cerkveni časopis, v katerem je bil objavljen El Grecov portret španskega nadškofa in velikega inkvizitorja Fernanda Niña de Guevare.

objavljeno v rubriki: Svila

30.03.2016

Znani so nominiranci za kritiško sito – v peterici tudi Andrej E. Skubic in novela Igre brez meja »

Kritiško sito je pri nas edina literarna nagrada, ki jo podeljujejo literarni kritiki, in kljub temu da je med »mlajšimi« na Slovenskem, že velja za eno najresnejših pa tudi najbolj zaželenih, tako pri avtorjih kakor njihovih založbah. Zakaj? Če kdo, potem je tisti, ki zna med knjigami ločiti zrnje od plev, literarni kritik, poleg tega pa je nagrada Društva slovenskih literarnih kritikov (DSLK) edina pri nas, ki »preseje« izvirna leposlovna dela ne glede na to, ali so prozna ali pesniška, romani ali kratke zgodbe, fikcija ali esejistika ... Pomembna je literarna kakovost.
Letos bo kritiško sito prestreglo petega nagrajenca ali nagrajenko. Lani je slavila Katarina Marinčič z romanom Po njihovih besedah in tako po pesnici Katji Perat in pisateljici Maruši Krese postala tretja izbranka slovenskih kritikov; roman je izšel leta 2014 pri založbi Modrijan in se uvrstil tudi med pet finalistov za kresnika 2015. Razlog za stiskanje pesti pa imamo tudi letos – DSKL je med pet najboljših literarnih del, ki so izšla leta 2015, uvrstilo Igre brez meja, novelo Andreja E. Skubica.

objavljeno v rubriki: Svila

13.01.2016

Knjižpotje – Andrej E. Skubic in Katja Perat o Lampedusi, Gorenjcih in groteskni sodobnosti »

»Pri pisanju sem zmeraj izhajal iz zanimive situacije, paradoksa, ki se mi je zataknil v glavi, tako da sem preizpraševal svoje odzive nanj, kako je do njega prišlo in kako bi sam ravnal v taki situaciji. To se potem hitro naveže na kakšne splošnejše družbene teme, saj je dosti stvari pogojenih z družbenimi absurdi. Samo vedno gre za dramo konkretnega človeka, ki se je znašel v konkretni situaciji,« je pred časom povedal Andrej E. Skubic v intervjuju v Mladini. Odlomek se prav lahko bere tudi kot komentar njegovega zadnjega dela, novele Igre brez meja, ki je izšla leto pozneje v Modrijanovi zbirki Svila. Situacija, v kateri se je tokrat znašel njegov protagonist, je, lahko bi rekli, zanimiva, če ne nenavadna, gotovo pa opozarja tudi na nekatere paradoksalne vzroke ali posledice današnjega družbenega stanja stvari. Kastelic, sicer doma iz vasice blizu Jesenic, se namreč preživlja tako, da iz Sredozemlja pobira mrtve afriške pribežnike, pri tem doma skriva preživelo Afričanko z otrokom, s prijateljem in poslovnim partnerjem pa pripravlja načrte za privatni begunski »lager«.

objavljeno v rubriki: Svila

28.10.2015

Igre brez meja – obetajo, da nemara tudi kaj premaknejo; ko jih prebereš, ne moreš več zamahniti z roko »

Leta 2009 je takratni italijanski notranji minister Roberto Maroni zagotovil, da bo Lampedusa še istega leta ponovno dobila status »enega najlepših mediteranskih otokov«, saj naj bi Italija učinkovito zajezila nezakonito priseljevanje – pribežnike bo nemudoma začela pošiljati nazaj v njihovo domovino. Konec leta 2013 je svet obkrožil posnetek prosilcev za azil na Lampedusi, ki so se morali kljub zimskim temperaturam sleči do golega, nato pa so jih javno spirali z vodo. Aprila 2015 je ob obali Libije na poti proti italijanski obali potonil čoln z okoli 700 begunci, le malo se jih je rešilo; ocenjujejo, da je v prvi tretjini leta na tej morski poti umrlo že okoli 1500 ljudi.
Migrantska kriza v Sredozemlju traja približno deset let, kar se ob aktualnih dogodkih, zdaj ko so pljusknili tudi v Slovenijo, zdi skorajda nepredstavljivo. Ko je Andrej E. Skubic pisal Igre brez meja, ni mogel vedeti, kakšne razsežnosti bo ta nevralgična točka sodobne Evrope dobila ob izidu njegovega novega dela.

objavljeno v rubriki: Svila