Novica

Hiša incesta, prvo objavljeno knjižno delo pisateljice Anaïs Nin, zdaj tudi v slovenskem prevodu

20.11.2014

Angela Anaïs Juana Antolina Rosa Edelmira Nin y Culmell. Ali samo: Anaïs Nin. Njeno ime in njeno obličje pozna vsak malo bolje omikani bralec, čeravno ni prebral nobene njene knjige. Anaïs Nin (1903–1977) je namreč poznana predvsem po erotični literaturi, zato ne preseneča, da je bilo doslej mogoče v slovenščini brati le njene erotično obarvane knjige, kot so Osvobojeni Eros (2009), Henry in June (1991) ter Ptičke in Venerina delta (1987). Opus te ameriške pisateljice zelo mešane krvi – oče Joaquín Nin je bil špansko-kubanski pianist in skladatelj, mati Rosa Culmell pa francosko-nizozemska pevka s klasično glasbeno izobrazbo – je sicer zelo obsežen in raznolik, kljub temu da je dočakala samo 73 let in da je imela zelo burno življenje.
Hišo incesta je začela pisati aprila 1932 in jo skušala objaviti jeseni 1934 v New Yorku, a ji tam ni uspelo pridobiti založnika, tako da je delo izšlo šele leta 1936 v Parizu. »Naslov knjige Hiša incesta označuje raziskovanje neznanega sveta,« je o knjižici zapisal Stuart Gilbert, prevajalec Jamesa Joycea v francoščino. »Po mnenju Anaïs Nin v svetu strasti vsak ljubimec ustvari osebo, ki jo ljubi, ljubljena oseba je torej stvaritev ali projekcija ljubimca, prikazen, porojena v njegovi domišljiji; ljubimec ljubi nekaj, kar je del njega samega, se identificira z ljubljeno osebo, in ljubezen do neresnične podobe je potemtakem incest. Po mojem ni česa takega doslej še nihče napisal. Da bi doumeli ljubezen, moramo biti v sami srčiki življenja, v sami ekstazi; biti moramo pesniki.«

Hiša incesta je »pesem v prozi«, nenavadno besedilo, ki očara z močjo besed in ritma ter s silovitostjo metaforike. »Pomeni besedila nastajajo v trikotniku avtor, tekst in bralec; in bolj ko je besedilo simbolno oziroma metaforično, več pomenov lahko v njem razbiramo. Če so sanje po Jungu po navadi odsev oziroma metaforični prikaz dogajanja v naši duševnosti, potem bi lahko rekli, da metaforične podobe v Hiši incesta tako niso zgolj odsev dogajanja oziroma psiholoških stanj v notranjosti avtorice, marveč človeka,« je o knjigi zapisala prevajalka Breda Biščak.

Hiša incesta je Anaïs Nin ...

objavljeno v rubriki: Svila

Sorodne novice

na vrh strani

12.06.2017

Zgodba »o prascu, ki nekega reveža napelje na zločin, zato da bi lahko končal svoj roman«. – Novo v zbirki Svila »

Španski pisatelj Javier Cercas (1962) uspešno stopa po tirnicah, ki jih je položil njegov starejši rojak Javier Marías. Za svoj prvi »veliki« roman, Vojake Salamine (Soldados de Salamina, 2001), je prejel vrsto pomembnih nagrad, prevedli so ga v številne jezike in samo v Španiji prodali več kot milijon izvodov. Na slovenski prevod smo kljub temu čakali več kot desetletje – izšel je leta 2013 pri Založbi /*cf. – in ta je postal Cercasova »vstopnica« za Svilo.

Motiv (El móvil) je pisateljev prvenec. Novela je bila objavljena leta 1987 v zbirki s še štirimi zgodbami, po uspehu Vojakov Salamine pa še v samostojni knjižici leta 2003. Pozorni bralci Vojakov so morda opazili, da Cercas omenja Motiv na dveh mestih, na strani 120 ga pohvali sam Roberto Bolaño kot zelo dobro zgodbo »o prascu, ki nekega reveža napelje na zločin, zato da bi lahko končal svoj roman«.

objavljeno v rubriki: Svila

12.06.2017

Anna Seghers – pisateljica, zaradi katere se je Marcel Reich-Ranicki vrnil k literaturi. – Novo v zbirki Svila »

Marcela Reich-Ranickega (1920–2013) so imenovali literarni papež, lahko bi mu tudi rekli oče, učitelj sodobne literarne kritike, in kdor se danes ima za kritika, pa ne pozna njegovega dela, se naj ugrizne v jezik. Nemška književnost mu dolguje mnogo več, kot si je bil kdaj sam pripravljen priznati. Življenje – bil je poljski Jud – so mu rešile knjige, dobesedno in preneseno (preberite njegovo avtobiografijo Moje življenje), ena izmed njih pa je bil roman Anne Seghers Sedmi križ, ki ga je prebral v samici, potem ko je bil iz londonskega konzulata odpoklican na Poljsko in zaprt v samico. »Med branjem sem vse jasneje občutil,« je zapisal, »da sem svojo kariero, ki sem jo lahko zdaj temeljito premleval, gradil na fatalnem nesporazumu: verjel sem, da politika je ali bo v središču mojega zanimanja. Ko pa sem prebiral roman Anne Seghers, ki ga še danes ljubim in občudujem, sem dojel, da me književnost zanima bolj kot vse drugo. Tako sem v zdaj dobro osvetljeni celici tuhtal, ali ne bi obstajala kakšna možnost, da se spet vrnem k svoji dolgo zanemarjeni partnerici – k literaturi.«

objavljeno v rubriki: Svila

12.06.2017

Mladi bogataš, ključ za razumevanje Fitzgeraldovega odnosa do bogastva. – Novo v zbirki Svila »

O ameriškem pisatelju F. Scottu Fitzgeraldu bi v primerjavi z Anno Seghers težko rekli, da je med slovenskimi bralci pozabljen avtor. Njegova bibliografija je sicer precej krajša, prvi prevod v slovenščino, Veliki Gatsby (1925), smo dobili zelo pozno, šele 36 let po nastanku in več kot dvajset let po avtorjevi smrti, čeprav je bil prvi film po tem romanu posnet že leta 1926, naslednji pa leta 1949. Šele leta 1967 je bil preveden roman Nežna je noč (film leta 1962), Tostran raja pa leta 2005. Kljub temu gre za enega kanonskih ameriških avtorjev pri nas, bralo ga je tudi več generacij maturantov iz angleščine, čeprav prevoda novele Diamant, velik kot Ritz, v slovenskem prevodu nismo dočakali.
Fitzgerald je objavil le štiri romane – peti, Poslednji tajkun, je ostal nedokončan in je izšel v letu po njegovi smrti – in štiri zbirke kratkih zgodb. Sedem zbirk je izšlo po njegovi smrti, zadnja, I'd Die for You. And Other Lost Stories, ki sestoji iz izgubljenih in še nikoli objavljenih zgodb, šele pred kratkim, aprila 2017.

objavljeno v rubriki: Svila

16.08.2016

»Dovolj je. Odslej bodo moje zgodbe samo zame. Ko jih dokončam, jih bom samo odložila.« – Annie Proulx »

»To je moja zadnja knjiga.« Odločitev, da ne bodo več pisali, je javno oznanilo že več velikih pisateljev, med najodmevnejšimi sta bili zlasti »upokojitvi« Philipa Rotha in Alice Munro. Roth je leta 2011 dobil mednarodno Bookerjevo nagrado in leta 2012 nagrado asturijskega princa za književnost, oktobra 2012, ob izidu francoskega prevoda romana Nemeza (2010), pa je v intervjuju za revijo Les inRocks zatrdil, da je bil ta roman njegov zadnji. Besede ni prelomil. Zadnji intervju je dal leta 2014 za BBC. Takrat je bil star 81 let. Alice Munro je leta 2013 prejela književno nagrado Trillium za zbirko zgodb Ljubo življenje (2012).

objavljeno v rubriki: Svila

05.07.2016

Novela ali kratki roman Črna voda velja za eno najboljših knjig Joyce Carol Oates »

Ameriška pisateljica Joyce Carol Oates (1938) je svoj prvenec, zbirko kratke proze By the North Gate, objavila leta 1963, pri petindvajsetih letih. Danes, pri oseminsedemdesetih, ima za seboj več kot 150 knjižnih objav (to ni pomota!). Oates piše romane – večina jih je precej obsežnih –, novele, kratke zgodbe, drame, eseje, spomine, poezijo, knjige za otroke in mladino. A če sicer kvantiteta pisateljem prej škodi kot koristi, to zanjo zagotovo ne velja: v svoji več kot 50-letni karieri je nabrala lepo število nagrad in nominacij, prejela je ameriško državno nagrado za književnost, več nagrad Brama Stokerja, francosko nagrado Femina, kar petkrat je bila nominirana za Pulitzerjevo nagrado, je dobitnica več nagrad za življenjsko delo, leta 2009 je bila nominirana za mednarodno Bookerjevo nagrado, že nekaj let pa jo omenjajo kot možno prejemnico Nobelove nagrade.
Dela Joyce Carol Oates so prevedena v številne jezike, v nemščini jih je mogoče prebrati okoli 50, v francoščini pa več kot 80. V slovenščino so prevedeni samo trije romani, Oni (them, 1969), Za kar sem živel (What I Lived For, 1994) in Pikov fant (Jack of Spades, 2015), pravkar pa je v zbirki Svila izšla Črna voda (Black Water, 1992), za nekatere novela, za druge kratki roman.

objavljeno v rubriki: Svila