Novica

Hiša incesta, prvo objavljeno knjižno delo pisateljice Anaïs Nin, zdaj tudi v slovenskem prevodu

20.11.2014

Angela Anaïs Juana Antolina Rosa Edelmira Nin y Culmell. Ali samo: Anaïs Nin. Njeno ime in njeno obličje pozna vsak malo bolje omikani bralec, čeravno ni prebral nobene njene knjige. Anaïs Nin (1903–1977) je namreč poznana predvsem po erotični literaturi, zato ne preseneča, da je bilo doslej mogoče v slovenščini brati le njene erotično obarvane knjige, kot so Osvobojeni Eros (2009), Henry in June (1991) ter Ptičke in Venerina delta (1987). Opus te ameriške pisateljice zelo mešane krvi – oče Joaquín Nin je bil špansko-kubanski pianist in skladatelj, mati Rosa Culmell pa francosko-nizozemska pevka s klasično glasbeno izobrazbo – je sicer zelo obsežen in raznolik, kljub temu da je dočakala samo 73 let in da je imela zelo burno življenje.
Hišo incesta je začela pisati aprila 1932 in jo skušala objaviti jeseni 1934 v New Yorku, a ji tam ni uspelo pridobiti založnika, tako da je delo izšlo šele leta 1936 v Parizu. »Naslov knjige Hiša incesta označuje raziskovanje neznanega sveta,« je o knjižici zapisal Stuart Gilbert, prevajalec Jamesa Joycea v francoščino. »Po mnenju Anaïs Nin v svetu strasti vsak ljubimec ustvari osebo, ki jo ljubi, ljubljena oseba je torej stvaritev ali projekcija ljubimca, prikazen, porojena v njegovi domišljiji; ljubimec ljubi nekaj, kar je del njega samega, se identificira z ljubljeno osebo, in ljubezen do neresnične podobe je potemtakem incest. Po mojem ni česa takega doslej še nihče napisal. Da bi doumeli ljubezen, moramo biti v sami srčiki življenja, v sami ekstazi; biti moramo pesniki.«

Hiša incesta je »pesem v prozi«, nenavadno besedilo, ki očara z močjo besed in ritma ter s silovitostjo metaforike. »Pomeni besedila nastajajo v trikotniku avtor, tekst in bralec; in bolj ko je besedilo simbolno oziroma metaforično, več pomenov lahko v njem razbiramo. Če so sanje po Jungu po navadi odsev oziroma metaforični prikaz dogajanja v naši duševnosti, potem bi lahko rekli, da metaforične podobe v Hiši incesta tako niso zgolj odsev dogajanja oziroma psiholoških stanj v notranjosti avtorice, marveč človeka,« je o knjigi zapisala prevajalka Breda Biščak.

Hiša incesta je Anaïs Nin ...

objavljeno v rubriki: Svila

Sorodne novice

na vrh strani

28.10.2015

Igre brez meja – obetajo, da nemara tudi kaj premaknejo; ko jih prebereš, ne moreš več zamahniti z roko »

Leta 2009 je takratni italijanski notranji minister Roberto Maroni zagotovil, da bo Lampedusa še istega leta ponovno dobila status »enega najlepših mediteranskih otokov«, saj naj bi Italija učinkovito zajezila nezakonito priseljevanje – pribežnike bo nemudoma začela pošiljati nazaj v njihovo domovino. Konec leta 2013 je svet obkrožil posnetek prosilcev za azil na Lampedusi, ki so se morali kljub zimskim temperaturam sleči do golega, nato pa so jih javno spirali z vodo. Aprila 2015 je ob obali Libije na poti proti italijanski obali potonil čoln z okoli 700 begunci, le malo se jih je rešilo; ocenjujejo, da je v prvi tretjini leta na tej morski poti umrlo že okoli 1500 ljudi.
Migrantska kriza v Sredozemlju traja približno deset let, kar se ob aktualnih dogodkih, zdaj ko so pljusknili tudi v Slovenijo, zdi skorajda nepredstavljivo. Ko je Andrej E. Skubic pisal Igre brez meja, ni mogel vedeti, kakšne razsežnosti bo ta nevralgična točka sodobne Evrope dobila ob izidu njegovega novega dela.

objavljeno v rubriki: Svila

28.10.2015

Ples francoske predvojne pisateljice Irène Némirovsky – Lov na izmuzljivo srečo »

Da je pehanje za srečo staro toliko kot človeštvo, ni nič novega. Niti to ne, da ljudje ubirajo najrazličnejša pota pri njenem iskanju. Maloštevilni so tisti srečneži, ki svojo fortuno sprejmejo v srce in lahko dolgo uživajo v njeni plemenitosti. Mnogim se namreč ›od višine zvrti‹ in v svojem nenadno vzniklem napuhu ne poznajo zavor. Eno od takih zgodb prinaša novela francoske predvojne pisateljice Irène Némirovsky (1903–1942) Ples, ki je pravkar izšla v knjižni zbirki Svila.
Ta novela je kmalu po izidu doživela tolikšno popularnost, da je bil po njej že leta 1930 posnet film z istim naslovom (Le Bal/Der Ball). Govori o pariški družini judovskega bankirja Kampfa, ki mu sredi dvajsetih let 20. stoletja po dolgoletnem zagrizenem prizadevanju končno pade sekira v med in obogati. Selitev iz tesnega stanovanjca v razkošno meščansko hišo seveda ne zadošča, zato zakonca Kampf skleneta vsej vesoljni pariški prominenci razkazati svoje še čisto sveže, bleščeče perje. Kako drugače kot z organizacijo bahavo razkošnega plesa! Na ta veličastni družbeni dogodek povabita množico bogatašev, povzpetnikov in snobov – druščino, v katero bi bila z največjim veseljem rada končno sprejeta.

objavljeno v rubriki: Svila

28.10.2015

Newtonovo pismo – vrhunsko literarno delo, obenem pa svojevrstna bralna avantura, ki jo velja doživeti »

Poznate irskega igralca Gabriela Byrna? Blestel je v vrsti imenitnih filmov – najbolj smo si ga zapomnili po vlogi v filmu Osumljenih pet (1995) –, lani pa je zaslovel kot dublinski patolog Quirke v istoimenski televizijski seriji v treh delih. Serija je bila posneta po knjižnih predlogah Benjamina Blacka. Nikoli slišali zanj?
Benjamin Black je psevdonim slavnega irskega pisatelja Johna Banvilla. »Upam, da so moje knjige Benjamina Blacka zmagoslavje poguma in spontanosti,« je, kot so zapisali v Guardianu, povedal Banville, »medtem ko Banville dolga leta tiho gnete stvari na dnu, v temi, ker upa, da bo navsezadnje prišel do nekakšne svetlobe.«

Koliko se je samemu Banvillu uspelo prebiti do svetlobe, težko rečemo, zagotovo pa je svetloba izdatno obsijala številna Banvillova dela, saj se le redki avtorji ponašajo s toliko uglednimi literarnimi nagradami, velja pa tudi za enega izmed »dežurnih« favoritov za Nobelovo nagrado.

objavljeno v rubriki: Svila

28.10.2015

Gospa Marta Oulie Sigrid Undset – Nezvestoba kot nerešljiv labirint duše »

Čeprav imajo ponekod s tem še rahle težave, pa smo pri Modrijanu v zadnjem času kar lepo poskrbeli za ›žensko kvoto‹ … pri nobelovkah. V začetku oktobra smo med slavne pospremili ›svojo‹ belorusko avtorico Svetlano Aleksijevič, mesec dni kasneje pa ponovno predstavljamo Nobelovo nagrajenko za književnost, tokrat tisto iz leta 1928 – norveško pisateljico Sigrid Undset (1882–1949).
V knjižni zbirki Svila je pravkar izšel prevod njenega prvega romana Gospa Marta Oulie (Fru Marta Oulie, 1907). To je kratek roman v obliki dnevnika, ki ga piše razočarana, obupana in v zakonu nesrečna ženska. Tej nesreči je že skušala ubežati, in sicer s tem, kar pove v prvem stavku romana: »Svojemu možu sem bila nezvesta.« Kar pa bi lahko bil konec ali posledica zakonske nesloge, je tukaj postalo šele njen izvir. Dnevniški zapisi namreč razgaljajo vse globljo nesrečo in brezizhodnost, v katero je prešuštnico pahnilo njeno dejanje. In čeprav se s kasnejšo moževo smrtjo pokaže celo nekaj takega kot možna rešitev, je za to že davno prepozno. Psihološki razkroj osebnosti stopa pred bralca kot neprizanesljiva samoanaliza, razgaljenje človeških najintimnejših želja in strahov je dokončno.

objavljeno v rubriki: Svila

15.05.2015

O smehu kot zdravilu za prizadeti svet – Slavje nepomembnosti Milana Kundere »

Tekst Slavje nepomembnosti francoskega pisatelja češkega rodu Milana Kundere nosi sicer zvrstno oznako ›roman‹, a je med krajšimi v svoji družini. Avtor tudi s to opredelitvijo namreč dosledno izpolnjuje namen tega besedila, ki deluje v celoti kot neke vrste – šala. Ne v običajnem smislu, temveč kot glasbeni scherzo; in glasbeni kompoziciji sledi tudi pri zgradbi literarnega besedila.
Zgodbo pripoveduje ›učitelj‹ štirih prijateljev, ki živijo svoja ›pomembna‹ življenja, in jo splete okrog zabave ob rojstnem dnevu enega od njih. Kratke sekvence besedila so nabite z anekdotami in refleksijami na teme, dogodke in osebnosti iz časa in družbe prejšnjega stoletja.

objavljeno v rubriki: Svila