Novica

El Greco slika velikega inkvizitorja – kri in svoboda na platnu ognjenih časov

02.07.2016

V knjižni zbirki Svila je izšla novela El Greco slika velikega inkvizitorja nemškega pisatelja Stefana Andresa (1906–1970). Ta je po izbruhu nacionalsocializma leta 1933 zaradi svojega kritičnega tona in osebnih okoliščin (njegova žena je bila judovskega rodu) prvič za kratek čas zapustil Nemčijo. V naslednjih štirih letih se je ob številnih pritiskih neprestano selil po Nemčiji in razmišljal, da bi se z družino vendarle raje umaknil kam v tujino. Ves ta čas so se mu tudi zapirale možnosti objavljanja v Nemčiji, za režim je postajal vse manj sprejemljiv pisatelj in leta 1937 je bil izključen iz rajhovske pisateljske zbornice (takrat se je tudi dokončno preselil v Italijo).
Še prej, v letu 1935, si je med enim od takih ›skrivanj‹ v Šleziji pri župniku izposodil cerkveni časopis, v katerem je bil objavljen El Grecov portret španskega nadškofa in velikega inkvizitorja Fernanda Niña de Guevare. Ob tem je zaznal možnost, da bi vendarle literarno izrazil problem, ki ga je osebno nadvse mučil: vprašanje odnosa totalitarne oblasti do umetnika, njegovega talenta in kreativne svobode. To ga je spodbudilo k pisanju novele o španski inkviziciji, njenih zavrženih metodah in njenem mogočnem predstojniku, generalnem inkvizitorju Katoliške cerkve. Čeprav besedilo govori o povsem drugačnih krajih in čisto drugačnem času, pa literarno oko med vrsticami zlahka prebere kritiko, ki leti na aktualno mesarjenje nacionalsocialistov po kulturni krajini Nemčije v tridesetih letih prejšnjega stoletja.
A ker je Andres spotoma (kot ›katoliški‹ pisatelj) vendarle okrcal tudi sodobni odnos Katoliške cerkve, ki je pokazala preveliko naklonjenost Hitlerjevemu režimu in bila voljna sodelovati z njim, je tudi nacistična cenzura (ki pa je imela s cerkvijo nekoliko drugačne račune) brala njegovo novelo le površinsko in pričakovala, da bo njena objava koristila prizadevanjem režima za pokoritev tisočletne cerkve. Tako je je lahko Andresov El Greco izšel že leta 1936, v letu 1944 pa je dočakal celo že 36. ponatis! Skratka, uradna režimska cenzura je temu kratkemu proznemu delu vse do leta 1945 pripisovala nedvoumen antiklerikalizem. To je se po vojni kmalu spremenilo, saj je recepcija popravila razumevanje: v ospredje je prišlo vprašanje možnega upora zoper diktaturo, v konkretnem primeru torej vprašanje odnosa med oblastjo in umetnostjo ter odločitev umetnika bodisi za prilagoditev bodisi za upor.
In tako beremo zgodbo tudi še v našem času. Literarizirana pripoved o nastajanju omenjene El Grecove slike odpira nekatera moralna vprašanja, na katera si mora umetnik (in vsak človek) odgovarjati v vseh časih, hkrati pa izraža kritiko do vsakršne oblasti, v katerikoli deželi in dobi; predvsem oblasti, ki sklene zadušiti svobodnega duha in ga v celoti podrediti svojim najnizkotnejšim nakanam. Stefan Andres je v tem refleksu mogočnežev bistro prepoznal vzporednice med svetovoma krvavih natezalnic španske inkvizicije in krvavih nožev nacističnega tretjega rajha.

Novelo je prevedel Aleš Učakar.

objavljeno v rubriki: Svila

Sorodne novice

na vrh strani

10.11.2014

V zbirki Svila izšlo avtobiografsko delo nemškega literarnega velikana in nobelovca Heinricha Bölla »

Na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja je v Nemčiji iz različnih vzrokov (in ›spodrsljajev‹) vzniknil vihar sovražnega nacionalizma, ki je sicer veliko ljudi pregnal v tujino, največ čez lužo; toda večina je seveda ostajala in se je morala tako ali drugače prilagoditi novim razmeram družbe, ki jo je ugrabila in uročila apokaliptična klika nacističnih fundamentalistov. Živeti in delovati v taki družbi nikakor ni bilo lahko, še usodnejše posledice pa so take ›formativne‹ okoliščine pustile kajpak na mladih ljudeh, ki so svet še opazovali z velikimi očmi in iskali možnosti za svoj vstop vanj.
Prav ta, danes tako težko umljivi svet je obdajal skromnega, katoliško vzgojenega fanta Heinricha Bölla iz Kölna, ki je po vojni postal eden največjih nemških pisateljev modernega časa.

objavljeno v rubriki: Svila

09.04.2014

Pisanja in znamenja, knjiga o posebni moči knjig, je že 12 Jančarjeva knjiga pri založbi Modrijan »

Drago Jančar, najbolj prevajani in največkrat nagrajeni slovenski književnik – romanopisec, esejist, dramatik – se je rodil 13. aprila 1948 v Mariboru. Med sodobnimi slovenskimi literati na književnem zemljevidu sveta zaseda prvo mesto, saj ga berejo v francoščini, nemščini, hrvaščini, italijanščini, angleščini, ruščini, poljščini, turščini, srbščini, madžarščini, bolgarščini ... Za kupce knjig in bralce so najzanimivejši romani; na štiri desetletja dolgi pisateljski poti je objavil devet romanovPetintrideset stopinj (1974), Galjot (1978), Severni sij (1984), Posmehljivo poželenje (1993), Zvenenje v glavi (1998), Katarina, pav in jezuit (2000), Graditelj (2006), Drevo brez imena (2008), To noč sem jo videl (2010). Po številu domačih in mednarodnih literarnih nagrad se z Jančarjem ne more primerjati noben sodobnik in zelo verjetno bi jih bilo celo več, ko bi v Sloveniji poleg kresnika premogli še kako drugo nagrado za roman. A nagrado Kresnik je Jančar dobil kar trikrat, nazadnje leta 2011 za roman To noč sem jo videl, in tako postal romanopisec z največ kresniki doslej.

objavljeno v rubriki: Svila

02.04.2014

»Sem strastna, nepredvidljiva pisateljica.« – Stoletnica rojstva Marguerite Duras »

»Marguerite Duras [...] je vse življenje iskala odgovor na vprašanje, kaj je ljubezen,« piše Mimi Podkrižnik v zadnjih Književnih listih (1. 4. 2014). »Je pot, polna strasti, pa tudi nezadovoljstva, nezadovoljenosti, kratkih stikov in nesporazumov, je edino, kar šteje v življenju. Bila je zelo senzualna ženska, nekako rojena za intenzivno ljubezensko življenje. Za ljubljenje, tudi z besedami. Imela je ljubimce, številne avanture, kratke in daljše, bila pa je tudi ženska demonov: alkohola, osamljenosti, strahu pred norostjo. Njena pisava je slišati kot glasba, čeprav je govorjena, njene teme so privlačno-odbojne: ljubezen, strast, lepota, čakanje, ločitev, incest, grdota.«

O Marguerite Duras, francoski pisateljici, avtorici romanov (v slovenščino so prevedeni Ljubimec, Boj z morjem in Moderato cantabile), dram, esejev, ter filmski umetnici, režiserki in scenaristki, bomo v teh dneh še veliko brali, poslušali in gledali.

objavljeno v rubriki: Svila

02.04.2014

Zbirka Svila, drugič: Marguerite Duras, Drago Jančar, Annie Proulx, Vladimir Pištalo »

Ko smo jeseni pri založbi Modrijan izdali prvi sveženj knjižic v zbirki Svila, je morda kdo pomislil, da smo si zadali težko nalogo, saj smo za naslove, ki »smejo« iziti v njej, postavili precej ostra merila. A skrb, da bi nam zmanjkalo idej, je odveč – tu je že drugi sveženj. Sestavili smo ga iz »malih velikih« besedil dveh pisateljic in dveh pisateljev.

O Marguerite Duras te dni tudi pri nas veliko pišemo in govorimo, čeprav je od zadnjega prevoda njenega dela minilo precej časa. Ta »strastna, nepredvidljiva pisateljica«, kot je o sebi v svojem zadnjem delu zapisala sama, se je namreč rodila 4. aprila 1914 in bi bila te dni stara 100 let. V zbirki Svila je izšla njena drobna knjižica C'est tout To je vse, ki je bila prvič objavljena leta 1995, malo pred njeno smrtjo.

objavljeno v rubriki: Svila

21.10.2013

V novi Modrijanovi zbirki Svila Alessandro Baricco, Agota Kristof, Tim Winton, Philip Roth in Patti Smith »

Kdo pravi, da knjiga ne more biti »velika« in pomembna, če ni v resnici velika (debela in težka) in ne obsega vsaj 500 strani? Če bi bilo tako, potem »veliki« avtorji ne bi pisali knjig, kot so te, ki so pravkar izšle v novi Modrijanovi zbirki »malih« knjig. Poimenovali smo jo Svila, po enem izmed prvih petih del v zbirki, kultnem romanu Alessandra Baricca Svila (Seta). Ta roman(ček) je tudi edini v zbirki, ki je bil že objavljen v slovenskem prevodu.
Zbirka torej prinaša drobna literarna besedila velikih avtorjev – kratke romane oziroma novele, kratke zgodbe in esejistična dela.

objavljeno v rubriki: Svila