Novica

El Greco slika velikega inkvizitorja – kri in svoboda na platnu ognjenih časov

02.07.2016

V knjižni zbirki Svila je izšla novela El Greco slika velikega inkvizitorja nemškega pisatelja Stefana Andresa (1906–1970). Ta je po izbruhu nacionalsocializma leta 1933 zaradi svojega kritičnega tona in osebnih okoliščin (njegova žena je bila judovskega rodu) prvič za kratek čas zapustil Nemčijo. V naslednjih štirih letih se je ob številnih pritiskih neprestano selil po Nemčiji in razmišljal, da bi se z družino vendarle raje umaknil kam v tujino. Ves ta čas so se mu tudi zapirale možnosti objavljanja v Nemčiji, za režim je postajal vse manj sprejemljiv pisatelj in leta 1937 je bil izključen iz rajhovske pisateljske zbornice (takrat se je tudi dokončno preselil v Italijo).
Še prej, v letu 1935, si je med enim od takih ›skrivanj‹ v Šleziji pri župniku izposodil cerkveni časopis, v katerem je bil objavljen El Grecov portret španskega nadškofa in velikega inkvizitorja Fernanda Niña de Guevare. Ob tem je zaznal možnost, da bi vendarle literarno izrazil problem, ki ga je osebno nadvse mučil: vprašanje odnosa totalitarne oblasti do umetnika, njegovega talenta in kreativne svobode. To ga je spodbudilo k pisanju novele o španski inkviziciji, njenih zavrženih metodah in njenem mogočnem predstojniku, generalnem inkvizitorju Katoliške cerkve. Čeprav besedilo govori o povsem drugačnih krajih in čisto drugačnem času, pa literarno oko med vrsticami zlahka prebere kritiko, ki leti na aktualno mesarjenje nacionalsocialistov po kulturni krajini Nemčije v tridesetih letih prejšnjega stoletja.
A ker je Andres spotoma (kot ›katoliški‹ pisatelj) vendarle okrcal tudi sodobni odnos Katoliške cerkve, ki je pokazala preveliko naklonjenost Hitlerjevemu režimu in bila voljna sodelovati z njim, je tudi nacistična cenzura (ki pa je imela s cerkvijo nekoliko drugačne račune) brala njegovo novelo le površinsko in pričakovala, da bo njena objava koristila prizadevanjem režima za pokoritev tisočletne cerkve. Tako je je lahko Andresov El Greco izšel že leta 1936, v letu 1944 pa je dočakal celo že 36. ponatis! Skratka, uradna režimska cenzura je temu kratkemu proznemu delu vse do leta 1945 pripisovala nedvoumen antiklerikalizem. To je se po vojni kmalu spremenilo, saj je recepcija popravila razumevanje: v ospredje je prišlo vprašanje možnega upora zoper diktaturo, v konkretnem primeru torej vprašanje odnosa med oblastjo in umetnostjo ter odločitev umetnika bodisi za prilagoditev bodisi za upor.
In tako beremo zgodbo tudi še v našem času. Literarizirana pripoved o nastajanju omenjene El Grecove slike odpira nekatera moralna vprašanja, na katera si mora umetnik (in vsak človek) odgovarjati v vseh časih, hkrati pa izraža kritiko do vsakršne oblasti, v katerikoli deželi in dobi; predvsem oblasti, ki sklene zadušiti svobodnega duha in ga v celoti podrediti svojim najnizkotnejšim nakanam. Stefan Andres je v tem refleksu mogočnežev bistro prepoznal vzporednice med svetovoma krvavih natezalnic španske inkvizicije in krvavih nožev nacističnega tretjega rajha.

Novelo je prevedel Aleš Učakar.

objavljeno v rubriki: Svila

Sorodne novice

na vrh strani

15.05.2015

V slovenščini izšla še ena knjiga irske mojstrice kratke proze Claire Keegan – zgodba Rejenka »

Kmalu bo minilo deset let, odkar smo pri založbi Modrijan začeli snovati zbirko Euroman. Zbirka, v katero smo povezali 27 proznih del, po eno izmed vsake od (takrat) 27 držav članic Evropske unije, je izšla aprila 2008 in bila predstavljena na predvečer svetovnega dneva knjige in avtorskih pravic. Euroman je še danes največja literarna zbirka na Slovenskem, ki je izšla v enem dnevu!
Zbiranje literarnih del za to zbirko, ki smo ga pretežno zaupali prevajalcem, ni bil posebno trd oreh, še posebno ne iz književnosti z bogato prevodno tradicijo, kot so angleška, irska, nemška, francoska, španska in italijanska. Zanimala so nas dela vrhunskih, a pri nas še neobjavljenih avtorjev – tako smo bili prva slovenska založba, ki je izdala dela (večinoma romane) literarnih mojstrov, kot so Ali Smith, Jean Echenoz, Gonçalo M. Tavares, Hugo Claus, Vladimir Vertlib, Magdalena Tulli ... Našteti pisatelji so pozneje dobili še kak slovenski prevod, bodisi pri Modrijanu ali pri kateri drugi založbi, pravkar pa se jim je pridružila še Irka Claire Keegan.

objavljeno v rubriki: Svila

15.05.2015

V prevodu izšlo Houellebecqovo »spregledano« prozno delo izpred petnajstih let – Lanzarote »

Sloviti sodobni francoski pisatelj Michel Houellebecq, ki se mu najpogosteje dodaja oznake, kot so kontroverzen, provokativen in razvpit, je svoje zadnje delo, Podreditev (Soumission, 2015) objavil v okoliščinah, ki so takšne pridevke še bolj podžgale: roman, v katerem v Franciji zavladajo islamisti, je po naključju izšel natanko na dan terorističnega napada na uredništvo satiričnega tednika Charlie Hebdo.
Pisatelj je s svojimi izjavami o islamu in monoteizmu nasploh že prej buril javnost, njihove sledove pa lahko najdemo tudi v zgodbi Lanzarote, denimo na začetku, ko se glavni lik, pisateljev alter ego, pri premišljevanju, kje naj preživi počitnice, posvetuje s turistično agentko. »Ne motijo me arabske države, ampak muslimanske,« sem nadaljeval. »Ne bi morda imeli kakšne nemuslimanske arabske države?« To bi bil pa že kar hakeljc na Lepo je biti milijonar. »Arabska država, nemuslimanska ... štirideset sekund imate.«

objavljeno v rubriki: Svila

20.11.2014

Hiša incesta, prvo objavljeno knjižno delo pisateljice Anaïs Nin, zdaj tudi v slovenskem prevodu »

Angela Anaïs Juana Antolina Rosa Edelmira Nin y Culmell. Ali samo: Anaïs Nin. Njeno ime in njeno obličje pozna vsak malo bolje omikani bralec, čeravno ni prebral nobene njene knjige. Anaïs Nin (1903–1977) je namreč poznana predvsem po erotični literaturi, zato ne preseneča, da je bilo doslej mogoče v slovenščini brati le njene erotično obarvane knjige, kot so Osvobojeni Eros (2009), Henry in June (1991) ter Ptičke in Venerina delta (1987). Opus te ameriške pisateljice zelo mešane krvi – oče Joaquín Nin je bil špansko-kubanski pianist in skladatelj, mati Rosa Culmell pa francosko-nizozemska pevka s klasično glasbeno izobrazbo – je sicer zelo obsežen in raznolik, kljub temu da je dočakala samo 73 let in da je imela zelo burno življenje.
Hišo incesta je začela pisati aprila 1932 in jo skušala objaviti jeseni 1934 v New Yorku, a ji tam ni uspelo pridobiti založnika, tako da je delo izšlo šele leta 1936 v Parizu.

objavljeno v rubriki: Svila

17.11.2014

Novela Nesporazum v Moskvi francoske pisateljice in filozofinje Simone de Beauvoir izšla v zbirki Svila »

Simone de Beauvoir, za mnoge najpomembnejša intelektualka moderne dobe, je najbolj znana po Drugem spolu, eni najbolj kontroverznih knjig 20. stoletja. Manj pa so znana nekatera druga njena razmišljanja, čeprav so zgodovinsko enako pomembna, npr. o problemu staranja.
Leta 1970 je napisala delo Starost (La Vieillesse), ki ga je Boris A. Novak (Sodobnost 6, 2013) opredelil kot obsežno, sistematično in lucidno razpravo, pionirsko delo o fenomenu staranja in starosti, in med drugim citiral tele njene misli:
Zato da bi starost ne bila bedna parodija prejšnje eksistence, obstaja le ena rešitev, in sicer da še naprej zasledujemo smotre, ki našemu življenju podeljujejo smisel: posvečanje posameznikom, kolektivom, vrednotam (stvarem: causes), družbenemu ali političnemu, intelektualnemu, ustvarjalnemu delu.

objavljeno v rubriki: Svila

10.11.2014

Kratki roman francoskega pisatelja Jeana Echenoza 14 – ob stoletnici začetka prve svetovne vojne »

Številke se v naslovih romanov le redko samostojno pojavljajo, v izjemnih primerih, ko vendarle se, pa so zelo pomenljive. Če številko 14 uvrstimo v stoletje, in sicer v preteklo stoletje, postane jasno, o čem roman govori – o letu 1914 in prvi svetovni vojni, ki ga je najbolj zaznamovala. Letos, ko mineva stoletnica začetka prve svetovne vojne, smo lahko spremljali izide številnih knjig, tako pregledov zgodovinskega dogajanja kot dokumentarne literature in dnevnikov, ki nam skušajo približati tisti čas.
V prevodu Suzane Koncut se jim pridružuje kratki roman 14 francoskega pisatelja Jeana Echenoza, ki se v njem sicer tudi sam sprašuje, kaj je še mogoče napisati o tej »veliki vojni«, o kateri je bilo že toliko napisanega.

objavljeno v rubriki: Svila