Novica

El Greco slika velikega inkvizitorja – kri in svoboda na platnu ognjenih časov

02.07.2016

V knjižni zbirki Svila je izšla novela El Greco slika velikega inkvizitorja nemškega pisatelja Stefana Andresa (1906–1970). Ta je po izbruhu nacionalsocializma leta 1933 zaradi svojega kritičnega tona in osebnih okoliščin (njegova žena je bila judovskega rodu) prvič za kratek čas zapustil Nemčijo. V naslednjih štirih letih se je ob številnih pritiskih neprestano selil po Nemčiji in razmišljal, da bi se z družino vendarle raje umaknil kam v tujino. Ves ta čas so se mu tudi zapirale možnosti objavljanja v Nemčiji, za režim je postajal vse manj sprejemljiv pisatelj in leta 1937 je bil izključen iz rajhovske pisateljske zbornice (takrat se je tudi dokončno preselil v Italijo).
Še prej, v letu 1935, si je med enim od takih ›skrivanj‹ v Šleziji pri župniku izposodil cerkveni časopis, v katerem je bil objavljen El Grecov portret španskega nadškofa in velikega inkvizitorja Fernanda Niña de Guevare. Ob tem je zaznal možnost, da bi vendarle literarno izrazil problem, ki ga je osebno nadvse mučil: vprašanje odnosa totalitarne oblasti do umetnika, njegovega talenta in kreativne svobode. To ga je spodbudilo k pisanju novele o španski inkviziciji, njenih zavrženih metodah in njenem mogočnem predstojniku, generalnem inkvizitorju Katoliške cerkve. Čeprav besedilo govori o povsem drugačnih krajih in čisto drugačnem času, pa literarno oko med vrsticami zlahka prebere kritiko, ki leti na aktualno mesarjenje nacionalsocialistov po kulturni krajini Nemčije v tridesetih letih prejšnjega stoletja.
A ker je Andres spotoma (kot ›katoliški‹ pisatelj) vendarle okrcal tudi sodobni odnos Katoliške cerkve, ki je pokazala preveliko naklonjenost Hitlerjevemu režimu in bila voljna sodelovati z njim, je tudi nacistična cenzura (ki pa je imela s cerkvijo nekoliko drugačne račune) brala njegovo novelo le površinsko in pričakovala, da bo njena objava koristila prizadevanjem režima za pokoritev tisočletne cerkve. Tako je je lahko Andresov El Greco izšel že leta 1936, v letu 1944 pa je dočakal celo že 36. ponatis! Skratka, uradna režimska cenzura je temu kratkemu proznemu delu vse do leta 1945 pripisovala nedvoumen antiklerikalizem. To je se po vojni kmalu spremenilo, saj je recepcija popravila razumevanje: v ospredje je prišlo vprašanje možnega upora zoper diktaturo, v konkretnem primeru torej vprašanje odnosa med oblastjo in umetnostjo ter odločitev umetnika bodisi za prilagoditev bodisi za upor.
In tako beremo zgodbo tudi še v našem času. Literarizirana pripoved o nastajanju omenjene El Grecove slike odpira nekatera moralna vprašanja, na katera si mora umetnik (in vsak človek) odgovarjati v vseh časih, hkrati pa izraža kritiko do vsakršne oblasti, v katerikoli deželi in dobi; predvsem oblasti, ki sklene zadušiti svobodnega duha in ga v celoti podrediti svojim najnizkotnejšim nakanam. Stefan Andres je v tem refleksu mogočnežev bistro prepoznal vzporednice med svetovoma krvavih natezalnic španske inkvizicije in krvavih nožev nacističnega tretjega rajha.

Novelo je prevedel Aleš Učakar.

objavljeno v rubriki: Svila

Sorodne novice

na vrh strani

28.10.2015

Ples francoske predvojne pisateljice Irène Némirovsky – Lov na izmuzljivo srečo »

Da je pehanje za srečo staro toliko kot človeštvo, ni nič novega. Niti to ne, da ljudje ubirajo najrazličnejša pota pri njenem iskanju. Maloštevilni so tisti srečneži, ki svojo fortuno sprejmejo v srce in lahko dolgo uživajo v njeni plemenitosti. Mnogim se namreč ›od višine zvrti‹ in v svojem nenadno vzniklem napuhu ne poznajo zavor. Eno od takih zgodb prinaša novela francoske predvojne pisateljice Irène Némirovsky (1903–1942) Ples, ki je pravkar izšla v knjižni zbirki Svila.
Ta novela je kmalu po izidu doživela tolikšno popularnost, da je bil po njej že leta 1930 posnet film z istim naslovom (Le Bal/Der Ball). Govori o pariški družini judovskega bankirja Kampfa, ki mu sredi dvajsetih let 20. stoletja po dolgoletnem zagrizenem prizadevanju končno pade sekira v med in obogati. Selitev iz tesnega stanovanjca v razkošno meščansko hišo seveda ne zadošča, zato zakonca Kampf skleneta vsej vesoljni pariški prominenci razkazati svoje še čisto sveže, bleščeče perje. Kako drugače kot z organizacijo bahavo razkošnega plesa! Na ta veličastni družbeni dogodek povabita množico bogatašev, povzpetnikov in snobov – druščino, v katero bi bila z največjim veseljem rada končno sprejeta.

objavljeno v rubriki: Svila

28.10.2015

Newtonovo pismo – vrhunsko literarno delo, obenem pa svojevrstna bralna avantura, ki jo velja doživeti »

Poznate irskega igralca Gabriela Byrna? Blestel je v vrsti imenitnih filmov – najbolj smo si ga zapomnili po vlogi v filmu Osumljenih pet (1995) –, lani pa je zaslovel kot dublinski patolog Quirke v istoimenski televizijski seriji v treh delih. Serija je bila posneta po knjižnih predlogah Benjamina Blacka. Nikoli slišali zanj?
Benjamin Black je psevdonim slavnega irskega pisatelja Johna Banvilla. »Upam, da so moje knjige Benjamina Blacka zmagoslavje poguma in spontanosti,« je, kot so zapisali v Guardianu, povedal Banville, »medtem ko Banville dolga leta tiho gnete stvari na dnu, v temi, ker upa, da bo navsezadnje prišel do nekakšne svetlobe.«

Koliko se je samemu Banvillu uspelo prebiti do svetlobe, težko rečemo, zagotovo pa je svetloba izdatno obsijala številna Banvillova dela, saj se le redki avtorji ponašajo s toliko uglednimi literarnimi nagradami, velja pa tudi za enega izmed »dežurnih« favoritov za Nobelovo nagrado.

objavljeno v rubriki: Svila

28.10.2015

Gospa Marta Oulie Sigrid Undset – Nezvestoba kot nerešljiv labirint duše »

Čeprav imajo ponekod s tem še rahle težave, pa smo pri Modrijanu v zadnjem času kar lepo poskrbeli za ›žensko kvoto‹ … pri nobelovkah. V začetku oktobra smo med slavne pospremili ›svojo‹ belorusko avtorico Svetlano Aleksijevič, mesec dni kasneje pa ponovno predstavljamo Nobelovo nagrajenko za književnost, tokrat tisto iz leta 1928 – norveško pisateljico Sigrid Undset (1882–1949).
V knjižni zbirki Svila je pravkar izšel prevod njenega prvega romana Gospa Marta Oulie (Fru Marta Oulie, 1907). To je kratek roman v obliki dnevnika, ki ga piše razočarana, obupana in v zakonu nesrečna ženska. Tej nesreči je že skušala ubežati, in sicer s tem, kar pove v prvem stavku romana: »Svojemu možu sem bila nezvesta.« Kar pa bi lahko bil konec ali posledica zakonske nesloge, je tukaj postalo šele njen izvir. Dnevniški zapisi namreč razgaljajo vse globljo nesrečo in brezizhodnost, v katero je prešuštnico pahnilo njeno dejanje. In čeprav se s kasnejšo moževo smrtjo pokaže celo nekaj takega kot možna rešitev, je za to že davno prepozno. Psihološki razkroj osebnosti stopa pred bralca kot neprizanesljiva samoanaliza, razgaljenje človeških najintimnejših želja in strahov je dokončno.

objavljeno v rubriki: Svila

15.05.2015

O smehu kot zdravilu za prizadeti svet – Slavje nepomembnosti Milana Kundere »

Tekst Slavje nepomembnosti francoskega pisatelja češkega rodu Milana Kundere nosi sicer zvrstno oznako ›roman‹, a je med krajšimi v svoji družini. Avtor tudi s to opredelitvijo namreč dosledno izpolnjuje namen tega besedila, ki deluje v celoti kot neke vrste – šala. Ne v običajnem smislu, temveč kot glasbeni scherzo; in glasbeni kompoziciji sledi tudi pri zgradbi literarnega besedila.
Zgodbo pripoveduje ›učitelj‹ štirih prijateljev, ki živijo svoja ›pomembna‹ življenja, in jo splete okrog zabave ob rojstnem dnevu enega od njih. Kratke sekvence besedila so nabite z anekdotami in refleksijami na teme, dogodke in osebnosti iz časa in družbe prejšnjega stoletja.

objavljeno v rubriki: Svila

15.05.2015

August Christe Wolf – manifest skromnosti, potrpežljivosti in sprejemanja »

Kratka pripoved August je zadnje objavljeno delo nemške pisateljice Christe Wolf (1929–2011), ki ga je napisala kot poklon svojemu možu ob 60. obletnici njune poroke, odslej pa nam je v slovenščini na voljo v prelepem prevodu Ane Jasmine Oseban.
Pripovedovalec skuša na precej preprost način povzeti mirno življenje, ki pa je moralo že zmagovati v gotovo mnogo zahtevnejših izzivih. Šofer turističnega avtobusa, malo pred upokojitvijo, si sestavlja ›obračun‹ svojega življenja. To je pretežno vpeto med zgodnje spomine otroka takoj po vojni, ko se je skupaj z drugimi bolniki z jetiko znašel v sanatoriju, in sedanjostjo, ko z dobrodušno prizanesljivostjo opazuje svet okoli sebe in ugotavlja, da ga je naposled osrečilo prav spokojno, skromno, umirjeno življenje.

objavljeno v rubriki: Svila