Novica

»Dovolj je. Odslej bodo moje zgodbe samo zame. Ko jih dokončam, jih bom samo odložila.« – Annie Proulx

16.08.2016

»To je moja zadnja knjiga.« Odločitev, da ne bodo več pisali, je javno oznanilo že več velikih pisateljev, med najodmevnejšimi sta bili zlasti »upokojitvi« Philipa Rotha in Alice Munro. Roth je leta 2011 dobil mednarodno Bookerjevo nagrado in leta 2012 nagrado asturijskega princa za književnost, oktobra 2012, ob izidu francoskega prevoda romana Nemeza (2010), pa je v intervjuju za revijo Les inRocks zatrdil, da je bil ta roman njegov zadnji. Besede ni prelomil. Zadnji intervju je dal leta 2014 za BBC. Takrat je bil star 81 let. Alice Munro je leta 2013 prejela književno nagrado Trillium za zbirko zgodb Ljubo življenje (2012). Takrat, pri 82 letih, je dejala, da ne bo več pisala (National Post), jeseni istega leta pa postala prva kanadska književnica z Nobelovo nagrado. Junija letos, ob izidu romana Barkskins, pa je svojo »upokojitev« oznanila še Annie Proulx. »Pisati ne bom nehala, ker to resnično rada počnem, ne prenesem pa podpisovanja knjig, intervjujev, literarnih turnej in vseh teh piarovskih reči /.../ Dovolj je. Odslej bodo moje zgodbe samo zame. Ko jih dokončam, jih bom samo odložila.« (The Telegraph)

Ameriška pisateljica in novinarka Annie Proulx se je rodila 22. avgusta 1935. Njen opus je v primerjavi z opusom mnogih ameriških in kanadskih vrstnic pa tudi desetletje ali več mlajših avtoric razmeroma skromen: trije priročniki, ena knjiga spominov, pet romanov in štiri zbirke kratkih zgodb. Svoje prvo literarno delo, zbirko Heart Songs and Other Stories, je objavila leta 1988, pri 53 letih, romaneskni prvenec Postcards pa štiri leta pozneje. Kljub temu je prejela lepo število pomembnih literarnih nagrad, za Postcards PEN/Faulknerjevo nagrado, za Ladijske novice (The Shipping News, 1993) pa tako ameriško nacionalno kot Pulitzerjevo nagrado. Pri nas smo jo spoznali pozno, najprej kot avtorico literarnih predlog za filma Ladijske novice (2001; režija Lasse Hallström) in Gora Brokeback (2005; režija Ang Lee); pri Modrijanu smo leta 2009 izdali roman Ladijske novice, leta 2014 pa še zgodbo Gora Brokeback; prevedla ju je Katarina Mahnič.

Da Gora Brokeback (Brokeback Mountain) dolguje svoj uspeh filmu, bi bilo nepošteno reči, čeprav je po filmu najbrž dobila mnogo več bralcev kot pred njim. Zgodba je bila namreč prvič objavljena že leta 1997 v reviji The New Yorker in je prinesla nagrado tako reviji kakor avtorici. Annie Proulx jo je nato nekoliko razširjeno vključila v zbirko Close Range: Wyoming Stories (1999), ki je leto pozneje prišla v finale za Pulitzerjevo nagrado. Leta 2005 je bila skupaj s scenarijem objavljena v knjigi in nato še kot samostojna knjižica. Annie Proulx pri pisanju scenarija za film ni sodelovala, je pa napisala libreto za opero Charlesa Wuorinena, ki je bila prvič uprizorjena januarja 2014 v Madridu.
Film Gora Brokeback je zagotovo eden tistih, ki smo se jih med oskarjevci zadnjega desetletja in več najbolj zapomnili, čeprav ni bil izbran za najboljši film. Nominiran je bil za osem kipcev, največ v letu 2006, dobil je tri: za najboljšo režijo, prirejeni scenarij in izvirno glasbeno podlago. Po tri oskarje so v tem letu prejeli še trije filmi, več jih ni dobil nobeden. Skupni seštevek je 132 nagrad in 121 nominacij (vir: IMDb), poleg oskarjev so med najpomembnejšimi še po štirje zlati globusi in BAFTA; režiser Ang Lee je dobil tudi evropsko filmsko nagrado in zlatega leva za najboljši film na beneškem filmskem festivalu. Film je izstrelil med zvezde oba glavna igralca, Heatha Ledgerja (Ennis Del Mar) – mladi igralec je dobri dve leti pozneje umrl – in Jaka Gyllenhaala (Jack Twist), življenje pa je spremenil tudi Annie Proulx. V intervjuju za Paris Review spomladi 2009 je dejala, da je Goro Brokeback pisala zelo dolgo, najmanj šest tednov, kar zanjo ni običajno, in da sta Ennis in Jack njena najbolj resnična lika. Zaživela sta svoje lastno življenje; in na žalost, je povedala, sta po tistem, ko je bil po zgodbi posnet film, svoje lastno življenje dobila tudi za mnoge druge. Dejala je celo, da si želi, da zgodbe ne bi nikoli napisala, kajti mnogi so jo razumeli popolnoma narobe. »Mnogi moški so prepričani, da bi morala imeti zgodba srečen konec. Ne prenesejo takšnega konca. Zgodbo pišejo na novo, po Jackovi smrti vključujejo vse mogoče prijatelje in nove ljubimce. In to me spravlja ob živce. Ne morejo dojeti, da to ni zgodba o Jacku in Ennisu. Gre za homofobijo, za družbene razmere, kraje, določeno miselnost in moralo. Preprosto ne razumejo.«
Barkskins – osrednji »lik« romana je gozd – je peti roman Annie Proulx, pisala ga je mnogo let, obsega več kot 700 strani in že zato je malo verjetno, da ga bomo kdaj brali v slovenščini. Ali je res zadnji, pravzaprav ni pomembno; Annie Proulx, ki bo 22. avgusta dopolnila 81 let, ostaja ena največjih živečih ameriških pisateljic.

objavljeno v rubriki: Svila

Sorodne novice

na vrh strani

10.11.2014

V zbirki Svila izšlo avtobiografsko delo nemškega literarnega velikana in nobelovca Heinricha Bölla »

Na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja je v Nemčiji iz različnih vzrokov (in ›spodrsljajev‹) vzniknil vihar sovražnega nacionalizma, ki je sicer veliko ljudi pregnal v tujino, največ čez lužo; toda večina je seveda ostajala in se je morala tako ali drugače prilagoditi novim razmeram družbe, ki jo je ugrabila in uročila apokaliptična klika nacističnih fundamentalistov. Živeti in delovati v taki družbi nikakor ni bilo lahko, še usodnejše posledice pa so take ›formativne‹ okoliščine pustile kajpak na mladih ljudeh, ki so svet še opazovali z velikimi očmi in iskali možnosti za svoj vstop vanj.
Prav ta, danes tako težko umljivi svet je obdajal skromnega, katoliško vzgojenega fanta Heinricha Bölla iz Kölna, ki je po vojni postal eden največjih nemških pisateljev modernega časa.

objavljeno v rubriki: Svila

09.04.2014

Pisanja in znamenja, knjiga o posebni moči knjig, je že 12 Jančarjeva knjiga pri založbi Modrijan »

Drago Jančar, najbolj prevajani in največkrat nagrajeni slovenski književnik – romanopisec, esejist, dramatik – se je rodil 13. aprila 1948 v Mariboru. Med sodobnimi slovenskimi literati na književnem zemljevidu sveta zaseda prvo mesto, saj ga berejo v francoščini, nemščini, hrvaščini, italijanščini, angleščini, ruščini, poljščini, turščini, srbščini, madžarščini, bolgarščini ... Za kupce knjig in bralce so najzanimivejši romani; na štiri desetletja dolgi pisateljski poti je objavil devet romanovPetintrideset stopinj (1974), Galjot (1978), Severni sij (1984), Posmehljivo poželenje (1993), Zvenenje v glavi (1998), Katarina, pav in jezuit (2000), Graditelj (2006), Drevo brez imena (2008), To noč sem jo videl (2010). Po številu domačih in mednarodnih literarnih nagrad se z Jančarjem ne more primerjati noben sodobnik in zelo verjetno bi jih bilo celo več, ko bi v Sloveniji poleg kresnika premogli še kako drugo nagrado za roman. A nagrado Kresnik je Jančar dobil kar trikrat, nazadnje leta 2011 za roman To noč sem jo videl, in tako postal romanopisec z največ kresniki doslej.

objavljeno v rubriki: Svila

02.04.2014

»Sem strastna, nepredvidljiva pisateljica.« – Stoletnica rojstva Marguerite Duras »

»Marguerite Duras [...] je vse življenje iskala odgovor na vprašanje, kaj je ljubezen,« piše Mimi Podkrižnik v zadnjih Književnih listih (1. 4. 2014). »Je pot, polna strasti, pa tudi nezadovoljstva, nezadovoljenosti, kratkih stikov in nesporazumov, je edino, kar šteje v življenju. Bila je zelo senzualna ženska, nekako rojena za intenzivno ljubezensko življenje. Za ljubljenje, tudi z besedami. Imela je ljubimce, številne avanture, kratke in daljše, bila pa je tudi ženska demonov: alkohola, osamljenosti, strahu pred norostjo. Njena pisava je slišati kot glasba, čeprav je govorjena, njene teme so privlačno-odbojne: ljubezen, strast, lepota, čakanje, ločitev, incest, grdota.«

O Marguerite Duras, francoski pisateljici, avtorici romanov (v slovenščino so prevedeni Ljubimec, Boj z morjem in Moderato cantabile), dram, esejev, ter filmski umetnici, režiserki in scenaristki, bomo v teh dneh še veliko brali, poslušali in gledali.

objavljeno v rubriki: Svila

02.04.2014

Zbirka Svila, drugič: Marguerite Duras, Drago Jančar, Annie Proulx, Vladimir Pištalo »

Ko smo jeseni pri založbi Modrijan izdali prvi sveženj knjižic v zbirki Svila, je morda kdo pomislil, da smo si zadali težko nalogo, saj smo za naslove, ki »smejo« iziti v njej, postavili precej ostra merila. A skrb, da bi nam zmanjkalo idej, je odveč – tu je že drugi sveženj. Sestavili smo ga iz »malih velikih« besedil dveh pisateljic in dveh pisateljev.

O Marguerite Duras te dni tudi pri nas veliko pišemo in govorimo, čeprav je od zadnjega prevoda njenega dela minilo precej časa. Ta »strastna, nepredvidljiva pisateljica«, kot je o sebi v svojem zadnjem delu zapisala sama, se je namreč rodila 4. aprila 1914 in bi bila te dni stara 100 let. V zbirki Svila je izšla njena drobna knjižica C'est tout To je vse, ki je bila prvič objavljena leta 1995, malo pred njeno smrtjo.

objavljeno v rubriki: Svila

21.10.2013

V novi Modrijanovi zbirki Svila Alessandro Baricco, Agota Kristof, Tim Winton, Philip Roth in Patti Smith »

Kdo pravi, da knjiga ne more biti »velika« in pomembna, če ni v resnici velika (debela in težka) in ne obsega vsaj 500 strani? Če bi bilo tako, potem »veliki« avtorji ne bi pisali knjig, kot so te, ki so pravkar izšle v novi Modrijanovi zbirki »malih« knjig. Poimenovali smo jo Svila, po enem izmed prvih petih del v zbirki, kultnem romanu Alessandra Baricca Svila (Seta). Ta roman(ček) je tudi edini v zbirki, ki je bil že objavljen v slovenskem prevodu.
Zbirka torej prinaša drobna literarna besedila velikih avtorjev – kratke romane oziroma novele, kratke zgodbe in esejistična dela.

objavljeno v rubriki: Svila