Novica

»Dovolj je. Odslej bodo moje zgodbe samo zame. Ko jih dokončam, jih bom samo odložila.« – Annie Proulx

16.08.2016

»To je moja zadnja knjiga.« Odločitev, da ne bodo več pisali, je javno oznanilo že več velikih pisateljev, med najodmevnejšimi sta bili zlasti »upokojitvi« Philipa Rotha in Alice Munro. Roth je leta 2011 dobil mednarodno Bookerjevo nagrado in leta 2012 nagrado asturijskega princa za književnost, oktobra 2012, ob izidu francoskega prevoda romana Nemeza (2010), pa je v intervjuju za revijo Les inRocks zatrdil, da je bil ta roman njegov zadnji. Besede ni prelomil. Zadnji intervju je dal leta 2014 za BBC. Takrat je bil star 81 let. Alice Munro je leta 2013 prejela književno nagrado Trillium za zbirko zgodb Ljubo življenje (2012). Takrat, pri 82 letih, je dejala, da ne bo več pisala (National Post), jeseni istega leta pa postala prva kanadska književnica z Nobelovo nagrado. Junija letos, ob izidu romana Barkskins, pa je svojo »upokojitev« oznanila še Annie Proulx. »Pisati ne bom nehala, ker to resnično rada počnem, ne prenesem pa podpisovanja knjig, intervjujev, literarnih turnej in vseh teh piarovskih reči /.../ Dovolj je. Odslej bodo moje zgodbe samo zame. Ko jih dokončam, jih bom samo odložila.« (The Telegraph)

Ameriška pisateljica in novinarka Annie Proulx se je rodila 22. avgusta 1935. Njen opus je v primerjavi z opusom mnogih ameriških in kanadskih vrstnic pa tudi desetletje ali več mlajših avtoric razmeroma skromen: trije priročniki, ena knjiga spominov, pet romanov in štiri zbirke kratkih zgodb. Svoje prvo literarno delo, zbirko Heart Songs and Other Stories, je objavila leta 1988, pri 53 letih, romaneskni prvenec Postcards pa štiri leta pozneje. Kljub temu je prejela lepo število pomembnih literarnih nagrad, za Postcards PEN/Faulknerjevo nagrado, za Ladijske novice (The Shipping News, 1993) pa tako ameriško nacionalno kot Pulitzerjevo nagrado. Pri nas smo jo spoznali pozno, najprej kot avtorico literarnih predlog za filma Ladijske novice (2001; režija Lasse Hallström) in Gora Brokeback (2005; režija Ang Lee); pri Modrijanu smo leta 2009 izdali roman Ladijske novice, leta 2014 pa še zgodbo Gora Brokeback; prevedla ju je Katarina Mahnič.

Da Gora Brokeback (Brokeback Mountain) dolguje svoj uspeh filmu, bi bilo nepošteno reči, čeprav je po filmu najbrž dobila mnogo več bralcev kot pred njim. Zgodba je bila namreč prvič objavljena že leta 1997 v reviji The New Yorker in je prinesla nagrado tako reviji kakor avtorici. Annie Proulx jo je nato nekoliko razširjeno vključila v zbirko Close Range: Wyoming Stories (1999), ki je leto pozneje prišla v finale za Pulitzerjevo nagrado. Leta 2005 je bila skupaj s scenarijem objavljena v knjigi in nato še kot samostojna knjižica. Annie Proulx pri pisanju scenarija za film ni sodelovala, je pa napisala libreto za opero Charlesa Wuorinena, ki je bila prvič uprizorjena januarja 2014 v Madridu.
Film Gora Brokeback je zagotovo eden tistih, ki smo se jih med oskarjevci zadnjega desetletja in več najbolj zapomnili, čeprav ni bil izbran za najboljši film. Nominiran je bil za osem kipcev, največ v letu 2006, dobil je tri: za najboljšo režijo, prirejeni scenarij in izvirno glasbeno podlago. Po tri oskarje so v tem letu prejeli še trije filmi, več jih ni dobil nobeden. Skupni seštevek je 132 nagrad in 121 nominacij (vir: IMDb), poleg oskarjev so med najpomembnejšimi še po štirje zlati globusi in BAFTA; režiser Ang Lee je dobil tudi evropsko filmsko nagrado in zlatega leva za najboljši film na beneškem filmskem festivalu. Film je izstrelil med zvezde oba glavna igralca, Heatha Ledgerja (Ennis Del Mar) – mladi igralec je dobri dve leti pozneje umrl – in Jaka Gyllenhaala (Jack Twist), življenje pa je spremenil tudi Annie Proulx. V intervjuju za Paris Review spomladi 2009 je dejala, da je Goro Brokeback pisala zelo dolgo, najmanj šest tednov, kar zanjo ni običajno, in da sta Ennis in Jack njena najbolj resnična lika. Zaživela sta svoje lastno življenje; in na žalost, je povedala, sta po tistem, ko je bil po zgodbi posnet film, svoje lastno življenje dobila tudi za mnoge druge. Dejala je celo, da si želi, da zgodbe ne bi nikoli napisala, kajti mnogi so jo razumeli popolnoma narobe. »Mnogi moški so prepričani, da bi morala imeti zgodba srečen konec. Ne prenesejo takšnega konca. Zgodbo pišejo na novo, po Jackovi smrti vključujejo vse mogoče prijatelje in nove ljubimce. In to me spravlja ob živce. Ne morejo dojeti, da to ni zgodba o Jacku in Ennisu. Gre za homofobijo, za družbene razmere, kraje, določeno miselnost in moralo. Preprosto ne razumejo.«
Barkskins – osrednji »lik« romana je gozd – je peti roman Annie Proulx, pisala ga je mnogo let, obsega več kot 700 strani in že zato je malo verjetno, da ga bomo kdaj brali v slovenščini. Ali je res zadnji, pravzaprav ni pomembno; Annie Proulx, ki bo 22. avgusta dopolnila 81 let, ostaja ena največjih živečih ameriških pisateljic.

objavljeno v rubriki: Svila

Sorodne novice

na vrh strani

15.05.2015

V slovenščini izšla še ena knjiga irske mojstrice kratke proze Claire Keegan – zgodba Rejenka »

Kmalu bo minilo deset let, odkar smo pri založbi Modrijan začeli snovati zbirko Euroman. Zbirka, v katero smo povezali 27 proznih del, po eno izmed vsake od (takrat) 27 držav članic Evropske unije, je izšla aprila 2008 in bila predstavljena na predvečer svetovnega dneva knjige in avtorskih pravic. Euroman je še danes največja literarna zbirka na Slovenskem, ki je izšla v enem dnevu!
Zbiranje literarnih del za to zbirko, ki smo ga pretežno zaupali prevajalcem, ni bil posebno trd oreh, še posebno ne iz književnosti z bogato prevodno tradicijo, kot so angleška, irska, nemška, francoska, španska in italijanska. Zanimala so nas dela vrhunskih, a pri nas še neobjavljenih avtorjev – tako smo bili prva slovenska založba, ki je izdala dela (večinoma romane) literarnih mojstrov, kot so Ali Smith, Jean Echenoz, Gonçalo M. Tavares, Hugo Claus, Vladimir Vertlib, Magdalena Tulli ... Našteti pisatelji so pozneje dobili še kak slovenski prevod, bodisi pri Modrijanu ali pri kateri drugi založbi, pravkar pa se jim je pridružila še Irka Claire Keegan.

objavljeno v rubriki: Svila

15.05.2015

V prevodu izšlo Houellebecqovo »spregledano« prozno delo izpred petnajstih let – Lanzarote »

Sloviti sodobni francoski pisatelj Michel Houellebecq, ki se mu najpogosteje dodaja oznake, kot so kontroverzen, provokativen in razvpit, je svoje zadnje delo, Podreditev (Soumission, 2015) objavil v okoliščinah, ki so takšne pridevke še bolj podžgale: roman, v katerem v Franciji zavladajo islamisti, je po naključju izšel natanko na dan terorističnega napada na uredništvo satiričnega tednika Charlie Hebdo.
Pisatelj je s svojimi izjavami o islamu in monoteizmu nasploh že prej buril javnost, njihove sledove pa lahko najdemo tudi v zgodbi Lanzarote, denimo na začetku, ko se glavni lik, pisateljev alter ego, pri premišljevanju, kje naj preživi počitnice, posvetuje s turistično agentko. »Ne motijo me arabske države, ampak muslimanske,« sem nadaljeval. »Ne bi morda imeli kakšne nemuslimanske arabske države?« To bi bil pa že kar hakeljc na Lepo je biti milijonar. »Arabska država, nemuslimanska ... štirideset sekund imate.«

objavljeno v rubriki: Svila

20.11.2014

Hiša incesta, prvo objavljeno knjižno delo pisateljice Anaïs Nin, zdaj tudi v slovenskem prevodu »

Angela Anaïs Juana Antolina Rosa Edelmira Nin y Culmell. Ali samo: Anaïs Nin. Njeno ime in njeno obličje pozna vsak malo bolje omikani bralec, čeravno ni prebral nobene njene knjige. Anaïs Nin (1903–1977) je namreč poznana predvsem po erotični literaturi, zato ne preseneča, da je bilo doslej mogoče v slovenščini brati le njene erotično obarvane knjige, kot so Osvobojeni Eros (2009), Henry in June (1991) ter Ptičke in Venerina delta (1987). Opus te ameriške pisateljice zelo mešane krvi – oče Joaquín Nin je bil špansko-kubanski pianist in skladatelj, mati Rosa Culmell pa francosko-nizozemska pevka s klasično glasbeno izobrazbo – je sicer zelo obsežen in raznolik, kljub temu da je dočakala samo 73 let in da je imela zelo burno življenje.
Hišo incesta je začela pisati aprila 1932 in jo skušala objaviti jeseni 1934 v New Yorku, a ji tam ni uspelo pridobiti založnika, tako da je delo izšlo šele leta 1936 v Parizu.

objavljeno v rubriki: Svila

17.11.2014

Novela Nesporazum v Moskvi francoske pisateljice in filozofinje Simone de Beauvoir izšla v zbirki Svila »

Simone de Beauvoir, za mnoge najpomembnejša intelektualka moderne dobe, je najbolj znana po Drugem spolu, eni najbolj kontroverznih knjig 20. stoletja. Manj pa so znana nekatera druga njena razmišljanja, čeprav so zgodovinsko enako pomembna, npr. o problemu staranja.
Leta 1970 je napisala delo Starost (La Vieillesse), ki ga je Boris A. Novak (Sodobnost 6, 2013) opredelil kot obsežno, sistematično in lucidno razpravo, pionirsko delo o fenomenu staranja in starosti, in med drugim citiral tele njene misli:
Zato da bi starost ne bila bedna parodija prejšnje eksistence, obstaja le ena rešitev, in sicer da še naprej zasledujemo smotre, ki našemu življenju podeljujejo smisel: posvečanje posameznikom, kolektivom, vrednotam (stvarem: causes), družbenemu ali političnemu, intelektualnemu, ustvarjalnemu delu.

objavljeno v rubriki: Svila

10.11.2014

Kratki roman francoskega pisatelja Jeana Echenoza 14 – ob stoletnici začetka prve svetovne vojne »

Številke se v naslovih romanov le redko samostojno pojavljajo, v izjemnih primerih, ko vendarle se, pa so zelo pomenljive. Če številko 14 uvrstimo v stoletje, in sicer v preteklo stoletje, postane jasno, o čem roman govori – o letu 1914 in prvi svetovni vojni, ki ga je najbolj zaznamovala. Letos, ko mineva stoletnica začetka prve svetovne vojne, smo lahko spremljali izide številnih knjig, tako pregledov zgodovinskega dogajanja kot dokumentarne literature in dnevnikov, ki nam skušajo približati tisti čas.
V prevodu Suzane Koncut se jim pridružuje kratki roman 14 francoskega pisatelja Jeana Echenoza, ki se v njem sicer tudi sam sprašuje, kaj je še mogoče napisati o tej »veliki vojni«, o kateri je bilo že toliko napisanega.

objavljeno v rubriki: Svila