Novica

»Dovolj je. Odslej bodo moje zgodbe samo zame. Ko jih dokončam, jih bom samo odložila.« – Annie Proulx

16.08.2016

»To je moja zadnja knjiga.« Odločitev, da ne bodo več pisali, je javno oznanilo že več velikih pisateljev, med najodmevnejšimi sta bili zlasti »upokojitvi« Philipa Rotha in Alice Munro. Roth je leta 2011 dobil mednarodno Bookerjevo nagrado in leta 2012 nagrado asturijskega princa za književnost, oktobra 2012, ob izidu francoskega prevoda romana Nemeza (2010), pa je v intervjuju za revijo Les inRocks zatrdil, da je bil ta roman njegov zadnji. Besede ni prelomil. Zadnji intervju je dal leta 2014 za BBC. Takrat je bil star 81 let. Alice Munro je leta 2013 prejela književno nagrado Trillium za zbirko zgodb Ljubo življenje (2012). Takrat, pri 82 letih, je dejala, da ne bo več pisala (National Post), jeseni istega leta pa postala prva kanadska književnica z Nobelovo nagrado. Junija letos, ob izidu romana Barkskins, pa je svojo »upokojitev« oznanila še Annie Proulx. »Pisati ne bom nehala, ker to resnično rada počnem, ne prenesem pa podpisovanja knjig, intervjujev, literarnih turnej in vseh teh piarovskih reči /.../ Dovolj je. Odslej bodo moje zgodbe samo zame. Ko jih dokončam, jih bom samo odložila.« (The Telegraph)

Ameriška pisateljica in novinarka Annie Proulx se je rodila 22. avgusta 1935. Njen opus je v primerjavi z opusom mnogih ameriških in kanadskih vrstnic pa tudi desetletje ali več mlajših avtoric razmeroma skromen: trije priročniki, ena knjiga spominov, pet romanov in štiri zbirke kratkih zgodb. Svoje prvo literarno delo, zbirko Heart Songs and Other Stories, je objavila leta 1988, pri 53 letih, romaneskni prvenec Postcards pa štiri leta pozneje. Kljub temu je prejela lepo število pomembnih literarnih nagrad, za Postcards PEN/Faulknerjevo nagrado, za Ladijske novice (The Shipping News, 1993) pa tako ameriško nacionalno kot Pulitzerjevo nagrado. Pri nas smo jo spoznali pozno, najprej kot avtorico literarnih predlog za filma Ladijske novice (2001; režija Lasse Hallström) in Gora Brokeback (2005; režija Ang Lee); pri Modrijanu smo leta 2009 izdali roman Ladijske novice, leta 2014 pa še zgodbo Gora Brokeback; prevedla ju je Katarina Mahnič.

Da Gora Brokeback (Brokeback Mountain) dolguje svoj uspeh filmu, bi bilo nepošteno reči, čeprav je po filmu najbrž dobila mnogo več bralcev kot pred njim. Zgodba je bila namreč prvič objavljena že leta 1997 v reviji The New Yorker in je prinesla nagrado tako reviji kakor avtorici. Annie Proulx jo je nato nekoliko razširjeno vključila v zbirko Close Range: Wyoming Stories (1999), ki je leto pozneje prišla v finale za Pulitzerjevo nagrado. Leta 2005 je bila skupaj s scenarijem objavljena v knjigi in nato še kot samostojna knjižica. Annie Proulx pri pisanju scenarija za film ni sodelovala, je pa napisala libreto za opero Charlesa Wuorinena, ki je bila prvič uprizorjena januarja 2014 v Madridu.
Film Gora Brokeback je zagotovo eden tistih, ki smo se jih med oskarjevci zadnjega desetletja in več najbolj zapomnili, čeprav ni bil izbran za najboljši film. Nominiran je bil za osem kipcev, največ v letu 2006, dobil je tri: za najboljšo režijo, prirejeni scenarij in izvirno glasbeno podlago. Po tri oskarje so v tem letu prejeli še trije filmi, več jih ni dobil nobeden. Skupni seštevek je 132 nagrad in 121 nominacij (vir: IMDb), poleg oskarjev so med najpomembnejšimi še po štirje zlati globusi in BAFTA; režiser Ang Lee je dobil tudi evropsko filmsko nagrado in zlatega leva za najboljši film na beneškem filmskem festivalu. Film je izstrelil med zvezde oba glavna igralca, Heatha Ledgerja (Ennis Del Mar) – mladi igralec je dobri dve leti pozneje umrl – in Jaka Gyllenhaala (Jack Twist), življenje pa je spremenil tudi Annie Proulx. V intervjuju za Paris Review spomladi 2009 je dejala, da je Goro Brokeback pisala zelo dolgo, najmanj šest tednov, kar zanjo ni običajno, in da sta Ennis in Jack njena najbolj resnična lika. Zaživela sta svoje lastno življenje; in na žalost, je povedala, sta po tistem, ko je bil po zgodbi posnet film, svoje lastno življenje dobila tudi za mnoge druge. Dejala je celo, da si želi, da zgodbe ne bi nikoli napisala, kajti mnogi so jo razumeli popolnoma narobe. »Mnogi moški so prepričani, da bi morala imeti zgodba srečen konec. Ne prenesejo takšnega konca. Zgodbo pišejo na novo, po Jackovi smrti vključujejo vse mogoče prijatelje in nove ljubimce. In to me spravlja ob živce. Ne morejo dojeti, da to ni zgodba o Jacku in Ennisu. Gre za homofobijo, za družbene razmere, kraje, določeno miselnost in moralo. Preprosto ne razumejo.«
Barkskins – osrednji »lik« romana je gozd – je peti roman Annie Proulx, pisala ga je mnogo let, obsega več kot 700 strani in že zato je malo verjetno, da ga bomo kdaj brali v slovenščini. Ali je res zadnji, pravzaprav ni pomembno; Annie Proulx, ki bo 22. avgusta dopolnila 81 let, ostaja ena največjih živečih ameriških pisateljic.

objavljeno v rubriki: Svila

Sorodne novice

na vrh strani

28.10.2015

Ples francoske predvojne pisateljice Irène Némirovsky – Lov na izmuzljivo srečo »

Da je pehanje za srečo staro toliko kot človeštvo, ni nič novega. Niti to ne, da ljudje ubirajo najrazličnejša pota pri njenem iskanju. Maloštevilni so tisti srečneži, ki svojo fortuno sprejmejo v srce in lahko dolgo uživajo v njeni plemenitosti. Mnogim se namreč ›od višine zvrti‹ in v svojem nenadno vzniklem napuhu ne poznajo zavor. Eno od takih zgodb prinaša novela francoske predvojne pisateljice Irène Némirovsky (1903–1942) Ples, ki je pravkar izšla v knjižni zbirki Svila.
Ta novela je kmalu po izidu doživela tolikšno popularnost, da je bil po njej že leta 1930 posnet film z istim naslovom (Le Bal/Der Ball). Govori o pariški družini judovskega bankirja Kampfa, ki mu sredi dvajsetih let 20. stoletja po dolgoletnem zagrizenem prizadevanju končno pade sekira v med in obogati. Selitev iz tesnega stanovanjca v razkošno meščansko hišo seveda ne zadošča, zato zakonca Kampf skleneta vsej vesoljni pariški prominenci razkazati svoje še čisto sveže, bleščeče perje. Kako drugače kot z organizacijo bahavo razkošnega plesa! Na ta veličastni družbeni dogodek povabita množico bogatašev, povzpetnikov in snobov – druščino, v katero bi bila z največjim veseljem rada končno sprejeta.

objavljeno v rubriki: Svila

28.10.2015

Newtonovo pismo – vrhunsko literarno delo, obenem pa svojevrstna bralna avantura, ki jo velja doživeti »

Poznate irskega igralca Gabriela Byrna? Blestel je v vrsti imenitnih filmov – najbolj smo si ga zapomnili po vlogi v filmu Osumljenih pet (1995) –, lani pa je zaslovel kot dublinski patolog Quirke v istoimenski televizijski seriji v treh delih. Serija je bila posneta po knjižnih predlogah Benjamina Blacka. Nikoli slišali zanj?
Benjamin Black je psevdonim slavnega irskega pisatelja Johna Banvilla. »Upam, da so moje knjige Benjamina Blacka zmagoslavje poguma in spontanosti,« je, kot so zapisali v Guardianu, povedal Banville, »medtem ko Banville dolga leta tiho gnete stvari na dnu, v temi, ker upa, da bo navsezadnje prišel do nekakšne svetlobe.«

Koliko se je samemu Banvillu uspelo prebiti do svetlobe, težko rečemo, zagotovo pa je svetloba izdatno obsijala številna Banvillova dela, saj se le redki avtorji ponašajo s toliko uglednimi literarnimi nagradami, velja pa tudi za enega izmed »dežurnih« favoritov za Nobelovo nagrado.

objavljeno v rubriki: Svila

28.10.2015

Gospa Marta Oulie Sigrid Undset – Nezvestoba kot nerešljiv labirint duše »

Čeprav imajo ponekod s tem še rahle težave, pa smo pri Modrijanu v zadnjem času kar lepo poskrbeli za ›žensko kvoto‹ … pri nobelovkah. V začetku oktobra smo med slavne pospremili ›svojo‹ belorusko avtorico Svetlano Aleksijevič, mesec dni kasneje pa ponovno predstavljamo Nobelovo nagrajenko za književnost, tokrat tisto iz leta 1928 – norveško pisateljico Sigrid Undset (1882–1949).
V knjižni zbirki Svila je pravkar izšel prevod njenega prvega romana Gospa Marta Oulie (Fru Marta Oulie, 1907). To je kratek roman v obliki dnevnika, ki ga piše razočarana, obupana in v zakonu nesrečna ženska. Tej nesreči je že skušala ubežati, in sicer s tem, kar pove v prvem stavku romana: »Svojemu možu sem bila nezvesta.« Kar pa bi lahko bil konec ali posledica zakonske nesloge, je tukaj postalo šele njen izvir. Dnevniški zapisi namreč razgaljajo vse globljo nesrečo in brezizhodnost, v katero je prešuštnico pahnilo njeno dejanje. In čeprav se s kasnejšo moževo smrtjo pokaže celo nekaj takega kot možna rešitev, je za to že davno prepozno. Psihološki razkroj osebnosti stopa pred bralca kot neprizanesljiva samoanaliza, razgaljenje človeških najintimnejših želja in strahov je dokončno.

objavljeno v rubriki: Svila

15.05.2015

O smehu kot zdravilu za prizadeti svet – Slavje nepomembnosti Milana Kundere »

Tekst Slavje nepomembnosti francoskega pisatelja češkega rodu Milana Kundere nosi sicer zvrstno oznako ›roman‹, a je med krajšimi v svoji družini. Avtor tudi s to opredelitvijo namreč dosledno izpolnjuje namen tega besedila, ki deluje v celoti kot neke vrste – šala. Ne v običajnem smislu, temveč kot glasbeni scherzo; in glasbeni kompoziciji sledi tudi pri zgradbi literarnega besedila.
Zgodbo pripoveduje ›učitelj‹ štirih prijateljev, ki živijo svoja ›pomembna‹ življenja, in jo splete okrog zabave ob rojstnem dnevu enega od njih. Kratke sekvence besedila so nabite z anekdotami in refleksijami na teme, dogodke in osebnosti iz časa in družbe prejšnjega stoletja.

objavljeno v rubriki: Svila

15.05.2015

August Christe Wolf – manifest skromnosti, potrpežljivosti in sprejemanja »

Kratka pripoved August je zadnje objavljeno delo nemške pisateljice Christe Wolf (1929–2011), ki ga je napisala kot poklon svojemu možu ob 60. obletnici njune poroke, odslej pa nam je v slovenščini na voljo v prelepem prevodu Ane Jasmine Oseban.
Pripovedovalec skuša na precej preprost način povzeti mirno življenje, ki pa je moralo že zmagovati v gotovo mnogo zahtevnejših izzivih. Šofer turističnega avtobusa, malo pred upokojitvijo, si sestavlja ›obračun‹ svojega življenja. To je pretežno vpeto med zgodnje spomine otroka takoj po vojni, ko se je skupaj z drugimi bolniki z jetiko znašel v sanatoriju, in sedanjostjo, ko z dobrodušno prizanesljivostjo opazuje svet okoli sebe in ugotavlja, da ga je naposled osrečilo prav spokojno, skromno, umirjeno življenje.

objavljeno v rubriki: Svila