Novica

»Dovolj je. Odslej bodo moje zgodbe samo zame. Ko jih dokončam, jih bom samo odložila.« – Annie Proulx

16.08.2016

»To je moja zadnja knjiga.« Odločitev, da ne bodo več pisali, je javno oznanilo že več velikih pisateljev, med najodmevnejšimi sta bili zlasti »upokojitvi« Philipa Rotha in Alice Munro. Roth je leta 2011 dobil mednarodno Bookerjevo nagrado in leta 2012 nagrado asturijskega princa za književnost, oktobra 2012, ob izidu francoskega prevoda romana Nemeza (2010), pa je v intervjuju za revijo Les inRocks zatrdil, da je bil ta roman njegov zadnji. Besede ni prelomil. Zadnji intervju je dal leta 2014 za BBC. Takrat je bil star 81 let. Alice Munro je leta 2013 prejela književno nagrado Trillium za zbirko zgodb Ljubo življenje (2012). Takrat, pri 82 letih, je dejala, da ne bo več pisala (National Post), jeseni istega leta pa postala prva kanadska književnica z Nobelovo nagrado. Junija letos, ob izidu romana Barkskins, pa je svojo »upokojitev« oznanila še Annie Proulx. »Pisati ne bom nehala, ker to resnično rada počnem, ne prenesem pa podpisovanja knjig, intervjujev, literarnih turnej in vseh teh piarovskih reči /.../ Dovolj je. Odslej bodo moje zgodbe samo zame. Ko jih dokončam, jih bom samo odložila.« (The Telegraph)

Ameriška pisateljica in novinarka Annie Proulx se je rodila 22. avgusta 1935. Njen opus je v primerjavi z opusom mnogih ameriških in kanadskih vrstnic pa tudi desetletje ali več mlajših avtoric razmeroma skromen: trije priročniki, ena knjiga spominov, pet romanov in štiri zbirke kratkih zgodb. Svoje prvo literarno delo, zbirko Heart Songs and Other Stories, je objavila leta 1988, pri 53 letih, romaneskni prvenec Postcards pa štiri leta pozneje. Kljub temu je prejela lepo število pomembnih literarnih nagrad, za Postcards PEN/Faulknerjevo nagrado, za Ladijske novice (The Shipping News, 1993) pa tako ameriško nacionalno kot Pulitzerjevo nagrado. Pri nas smo jo spoznali pozno, najprej kot avtorico literarnih predlog za filma Ladijske novice (2001; režija Lasse Hallström) in Gora Brokeback (2005; režija Ang Lee); pri Modrijanu smo leta 2009 izdali roman Ladijske novice, leta 2014 pa še zgodbo Gora Brokeback; prevedla ju je Katarina Mahnič.

Da Gora Brokeback (Brokeback Mountain) dolguje svoj uspeh filmu, bi bilo nepošteno reči, čeprav je po filmu najbrž dobila mnogo več bralcev kot pred njim. Zgodba je bila namreč prvič objavljena že leta 1997 v reviji The New Yorker in je prinesla nagrado tako reviji kakor avtorici. Annie Proulx jo je nato nekoliko razširjeno vključila v zbirko Close Range: Wyoming Stories (1999), ki je leto pozneje prišla v finale za Pulitzerjevo nagrado. Leta 2005 je bila skupaj s scenarijem objavljena v knjigi in nato še kot samostojna knjižica. Annie Proulx pri pisanju scenarija za film ni sodelovala, je pa napisala libreto za opero Charlesa Wuorinena, ki je bila prvič uprizorjena januarja 2014 v Madridu.
Film Gora Brokeback je zagotovo eden tistih, ki smo se jih med oskarjevci zadnjega desetletja in več najbolj zapomnili, čeprav ni bil izbran za najboljši film. Nominiran je bil za osem kipcev, največ v letu 2006, dobil je tri: za najboljšo režijo, prirejeni scenarij in izvirno glasbeno podlago. Po tri oskarje so v tem letu prejeli še trije filmi, več jih ni dobil nobeden. Skupni seštevek je 132 nagrad in 121 nominacij (vir: IMDb), poleg oskarjev so med najpomembnejšimi še po štirje zlati globusi in BAFTA; režiser Ang Lee je dobil tudi evropsko filmsko nagrado in zlatega leva za najboljši film na beneškem filmskem festivalu. Film je izstrelil med zvezde oba glavna igralca, Heatha Ledgerja (Ennis Del Mar) – mladi igralec je dobri dve leti pozneje umrl – in Jaka Gyllenhaala (Jack Twist), življenje pa je spremenil tudi Annie Proulx. V intervjuju za Paris Review spomladi 2009 je dejala, da je Goro Brokeback pisala zelo dolgo, najmanj šest tednov, kar zanjo ni običajno, in da sta Ennis in Jack njena najbolj resnična lika. Zaživela sta svoje lastno življenje; in na žalost, je povedala, sta po tistem, ko je bil po zgodbi posnet film, svoje lastno življenje dobila tudi za mnoge druge. Dejala je celo, da si želi, da zgodbe ne bi nikoli napisala, kajti mnogi so jo razumeli popolnoma narobe. »Mnogi moški so prepričani, da bi morala imeti zgodba srečen konec. Ne prenesejo takšnega konca. Zgodbo pišejo na novo, po Jackovi smrti vključujejo vse mogoče prijatelje in nove ljubimce. In to me spravlja ob živce. Ne morejo dojeti, da to ni zgodba o Jacku in Ennisu. Gre za homofobijo, za družbene razmere, kraje, določeno miselnost in moralo. Preprosto ne razumejo.«
Barkskins – osrednji »lik« romana je gozd – je peti roman Annie Proulx, pisala ga je mnogo let, obsega več kot 700 strani in že zato je malo verjetno, da ga bomo kdaj brali v slovenščini. Ali je res zadnji, pravzaprav ni pomembno; Annie Proulx, ki bo 22. avgusta dopolnila 81 let, ostaja ena največjih živečih ameriških pisateljic.

objavljeno v rubriki: Svila

Sorodne novice

na vrh strani

03.07.2016

Sonjica – zgodba o močni krhki ženski na presečišču judovsko-ruskega pripovedništva »

V zbirki Svila je izšla novela Sonjica (Сонечка, 1992) ruske pisateljice Ljudmile Jevgenjevne Ulicke.
Zgodba pripoveduje o samotarski, precej nevpadljivi ljubiteljici ruske literature, ki jo iz neskončnih svetov knjižne fikcije potegne naključni obisk znanega slikarja Roberta Viktoroviča, že kmalu zatem njenega moža. Rodi se jima hči Tanja in po večkratnem iskanju svojega mesta v novi sovjetski državi se le ustalijo v ›moskovskem Montmartru‹, kjer Robert na stara leta lahko celo znova zavihti svoje čopiče. Družinici se približa krhka, bela Jasja, prelepa hči poljskih emigrantov, ki se naseli pri njih in kmalu postane Robertova ljubica. Toda zaradi moževega varanja ni Sonjica niti presenečena niti obupana, temveč še srečna, da je usoda njenemu ostarelemu možu vendarle prinesla takšno tolažbo. Najprej Tanja, po smrti Roberta Viktoroviča pa še Jasja odideta vsaka svojo pot, postarana Sonjica pa se ponovno samotarsko zatopi v svoje stare prijateljice – knjige.

objavljeno v rubriki: Svila

02.07.2016

El Greco slika velikega inkvizitorja – kri in svoboda na platnu ognjenih časov »

V knjižni zbirki Svila je izšla novela El Greco slika velikega inkvizitorja nemškega pisatelja Stefana Andresa (1906–1970). Ta je po izbruhu nacionalsocializma leta 1933 zaradi svojega kritičnega tona in osebnih okoliščin (njegova žena je bila judovskega rodu) prvič za kratek čas zapustil Nemčijo. V naslednjih štirih letih se je ob številnih pritiskih neprestano selil po Nemčiji in razmišljal, da bi se z družino vendarle raje umaknil kam v tujino. Ves ta čas so se mu tudi zapirale možnosti objavljanja v Nemčiji, za režim je postajal vse manj sprejemljiv pisatelj in leta 1937 je bil izključen iz rajhovske pisateljske zbornice (takrat se je tudi dokončno preselil v Italijo).
Še prej, v letu 1935, si je med enim od takih ›skrivanj‹ v Šleziji pri župniku izposodil cerkveni časopis, v katerem je bil objavljen El Grecov portret španskega nadškofa in velikega inkvizitorja Fernanda Niña de Guevare.

objavljeno v rubriki: Svila

30.03.2016

Znani so nominiranci za kritiško sito – v peterici tudi Andrej E. Skubic in novela Igre brez meja »

Kritiško sito je pri nas edina literarna nagrada, ki jo podeljujejo literarni kritiki, in kljub temu da je med »mlajšimi« na Slovenskem, že velja za eno najresnejših pa tudi najbolj zaželenih, tako pri avtorjih kakor njihovih založbah. Zakaj? Če kdo, potem je tisti, ki zna med knjigami ločiti zrnje od plev, literarni kritik, poleg tega pa je nagrada Društva slovenskih literarnih kritikov (DSLK) edina pri nas, ki »preseje« izvirna leposlovna dela ne glede na to, ali so prozna ali pesniška, romani ali kratke zgodbe, fikcija ali esejistika ... Pomembna je literarna kakovost.
Letos bo kritiško sito prestreglo petega nagrajenca ali nagrajenko. Lani je slavila Katarina Marinčič z romanom Po njihovih besedah in tako po pesnici Katji Perat in pisateljici Maruši Krese postala tretja izbranka slovenskih kritikov; roman je izšel leta 2014 pri založbi Modrijan in se uvrstil tudi med pet finalistov za kresnika 2015. Razlog za stiskanje pesti pa imamo tudi letos – DSKL je med pet najboljših literarnih del, ki so izšla leta 2015, uvrstilo Igre brez meja, novelo Andreja E. Skubica.

objavljeno v rubriki: Svila

13.01.2016

Knjižpotje – Andrej E. Skubic in Katja Perat o Lampedusi, Gorenjcih in groteskni sodobnosti »

»Pri pisanju sem zmeraj izhajal iz zanimive situacije, paradoksa, ki se mi je zataknil v glavi, tako da sem preizpraševal svoje odzive nanj, kako je do njega prišlo in kako bi sam ravnal v taki situaciji. To se potem hitro naveže na kakšne splošnejše družbene teme, saj je dosti stvari pogojenih z družbenimi absurdi. Samo vedno gre za dramo konkretnega človeka, ki se je znašel v konkretni situaciji,« je pred časom povedal Andrej E. Skubic v intervjuju v Mladini. Odlomek se prav lahko bere tudi kot komentar njegovega zadnjega dela, novele Igre brez meja, ki je izšla leto pozneje v Modrijanovi zbirki Svila. Situacija, v kateri se je tokrat znašel njegov protagonist, je, lahko bi rekli, zanimiva, če ne nenavadna, gotovo pa opozarja tudi na nekatere paradoksalne vzroke ali posledice današnjega družbenega stanja stvari. Kastelic, sicer doma iz vasice blizu Jesenic, se namreč preživlja tako, da iz Sredozemlja pobira mrtve afriške pribežnike, pri tem doma skriva preživelo Afričanko z otrokom, s prijateljem in poslovnim partnerjem pa pripravlja načrte za privatni begunski »lager«.

objavljeno v rubriki: Svila

28.10.2015

Igre brez meja – obetajo, da nemara tudi kaj premaknejo; ko jih prebereš, ne moreš več zamahniti z roko »

Leta 2009 je takratni italijanski notranji minister Roberto Maroni zagotovil, da bo Lampedusa še istega leta ponovno dobila status »enega najlepših mediteranskih otokov«, saj naj bi Italija učinkovito zajezila nezakonito priseljevanje – pribežnike bo nemudoma začela pošiljati nazaj v njihovo domovino. Konec leta 2013 je svet obkrožil posnetek prosilcev za azil na Lampedusi, ki so se morali kljub zimskim temperaturam sleči do golega, nato pa so jih javno spirali z vodo. Aprila 2015 je ob obali Libije na poti proti italijanski obali potonil čoln z okoli 700 begunci, le malo se jih je rešilo; ocenjujejo, da je v prvi tretjini leta na tej morski poti umrlo že okoli 1500 ljudi.
Migrantska kriza v Sredozemlju traja približno deset let, kar se ob aktualnih dogodkih, zdaj ko so pljusknili tudi v Slovenijo, zdi skorajda nepredstavljivo. Ko je Andrej E. Skubic pisal Igre brez meja, ni mogel vedeti, kakšne razsežnosti bo ta nevralgična točka sodobne Evrope dobila ob izidu njegovega novega dela.

objavljeno v rubriki: Svila