Novica

Anna Seghers – pisateljica, zaradi katere se je Marcel Reich-Ranicki vrnil k literaturi. – Novo v zbirki Svila

12.06.2017

Marcela Reich-Ranickega (1920–2013) so imenovali literarni papež, lahko bi mu tudi rekli oče, učitelj sodobne literarne kritike, in kdor se danes ima za kritika, pa ne pozna njegovega dela, se naj ugrizne v jezik. Nemška književnost mu dolguje mnogo več, kot si je bil kdaj sam pripravljen priznati. Življenje – bil je poljski Jud – so mu rešile knjige, dobesedno in preneseno (preberite njegovo avtobiografijo Moje življenje), ena izmed njih pa je bil roman Anne Seghers Sedmi križ, ki ga je prebral v samici, potem ko je bil iz londonskega konzulata odpoklican na Poljsko in zaprt v samico. »Med branjem sem vse jasneje občutil,« je zapisal, »da sem svojo kariero, ki sem jo lahko zdaj temeljito premleval, gradil na fatalnem nesporazumu: verjel sem, da politika je ali bo v središču mojega zanimanja. Ko pa sem prebiral roman Anne Seghers, ki ga še danes ljubim in občudujem, sem dojel, da me književnost zanima bolj kot vse drugo. Tako sem v zdaj dobro osvetljeni celici tuhtal, ali ne bi obstajala kakšna možnost, da se spet vrnem k svoji dolgo zanemarjeni partnerici – k literaturi.«

Nemški književnosti se dolgo po koncu vojne zunaj Nemčije ni dobro godilo. Ne glede na to, kakšna je bila drža njenih predstavnikov v času Hitlerja, je na tujem potrebovala »advokata«. Na Poljskem je bil to Reich-Ranicki. »Nemškim pisateljem, ki so v zgodnjih in srednjih petdesetih letih obiskali Poljsko, nihče ni mogel očitati, da so simpatizirali z nacisti – skoraj vsi so bili namreč nekdanji emigranti. Navzlic temu so bili večinoma deležni ignoriranja ali v najboljšem primeru hladnega tuša. Enako je veljalo za Anno Seghers.« Seghers je Varšavo obiskala leta 1952, že kot vzhodnonemška pisateljica, in na Reich-Ranickega naredila zelo poseben vtis (Moje življenje, 270–73). Česa se je naučil iz pogovora z njo? »Da se večina pisateljev na književnost ne spozna nič bolj kot ptice na ornitologijo. In da so še najmanj sposobni presojati lastna dela. Praviloma sicer vedo, kaj približno so hoteli izraziti in ponazoriti, doseči in povzročiti. To izhodišče pa jim izkrivlja perspektivo na to, kar so v resnici dosegli in ustvarili. Kritik mora preučiti – tako temeljito in skrbno, kot se le da – kaj je avtor napisal. Kar avtor sam izreče o svojem delu, tega sicer ne gre prezreti, vendar tudi ne jemati pretirano resno.«

Reich-Ranicki je občudoval tudi novelo Izlet mrtvih deklet, njeno najboljšo, in tudi to je razlog, da smo jo, kljub temu da je bila v slovenščini objavljena že leta 1965 – vključili v zbirko Svila. Zgodba v novem, svežem prevodu Aleša Učakarja – v slovenščini sta izšla še romana Sedmi križ (1950) in Mrtvi ostanejo mladi (1959) – je povabilo k vnovičnemu odkrivanju te veličastne nemške avtorice.

Pripis:
Pri slovenskih založbah je leta 2015 izšlo samo 33 prevodov iz nemške književnosti (iz angleške 401), lani pa, po delnih podatkih, 30 (iz angleške 372; cezar.nuk.uni-lj.si). Po letu 2012 se je pri nas že tako skromno število iz nemščine prevedenih leposlovnih knjig (64 prevodov) razpolovilo. Pri založbi Modrijan izdamo vsako leto najmanj tri leposlovna dela, prevedena iz nemščine.
Si Slovenija res zasluži častno gostovanje na frankfurtskem knjižnem sejmu?

objavljeno v rubriki: Svila

Sorodne novice

na vrh strani

15.05.2015

V slovenščini izšla še ena knjiga irske mojstrice kratke proze Claire Keegan – zgodba Rejenka »

Kmalu bo minilo deset let, odkar smo pri založbi Modrijan začeli snovati zbirko Euroman. Zbirka, v katero smo povezali 27 proznih del, po eno izmed vsake od (takrat) 27 držav članic Evropske unije, je izšla aprila 2008 in bila predstavljena na predvečer svetovnega dneva knjige in avtorskih pravic. Euroman je še danes največja literarna zbirka na Slovenskem, ki je izšla v enem dnevu!
Zbiranje literarnih del za to zbirko, ki smo ga pretežno zaupali prevajalcem, ni bil posebno trd oreh, še posebno ne iz književnosti z bogato prevodno tradicijo, kot so angleška, irska, nemška, francoska, španska in italijanska. Zanimala so nas dela vrhunskih, a pri nas še neobjavljenih avtorjev – tako smo bili prva slovenska založba, ki je izdala dela (večinoma romane) literarnih mojstrov, kot so Ali Smith, Jean Echenoz, Gonçalo M. Tavares, Hugo Claus, Vladimir Vertlib, Magdalena Tulli ... Našteti pisatelji so pozneje dobili še kak slovenski prevod, bodisi pri Modrijanu ali pri kateri drugi založbi, pravkar pa se jim je pridružila še Irka Claire Keegan.

objavljeno v rubriki: Svila

15.05.2015

V prevodu izšlo Houellebecqovo »spregledano« prozno delo izpred petnajstih let – Lanzarote »

Sloviti sodobni francoski pisatelj Michel Houellebecq, ki se mu najpogosteje dodaja oznake, kot so kontroverzen, provokativen in razvpit, je svoje zadnje delo, Podreditev (Soumission, 2015) objavil v okoliščinah, ki so takšne pridevke še bolj podžgale: roman, v katerem v Franciji zavladajo islamisti, je po naključju izšel natanko na dan terorističnega napada na uredništvo satiričnega tednika Charlie Hebdo.
Pisatelj je s svojimi izjavami o islamu in monoteizmu nasploh že prej buril javnost, njihove sledove pa lahko najdemo tudi v zgodbi Lanzarote, denimo na začetku, ko se glavni lik, pisateljev alter ego, pri premišljevanju, kje naj preživi počitnice, posvetuje s turistično agentko. »Ne motijo me arabske države, ampak muslimanske,« sem nadaljeval. »Ne bi morda imeli kakšne nemuslimanske arabske države?« To bi bil pa že kar hakeljc na Lepo je biti milijonar. »Arabska država, nemuslimanska ... štirideset sekund imate.«

objavljeno v rubriki: Svila

20.11.2014

Hiša incesta, prvo objavljeno knjižno delo pisateljice Anaïs Nin, zdaj tudi v slovenskem prevodu »

Angela Anaïs Juana Antolina Rosa Edelmira Nin y Culmell. Ali samo: Anaïs Nin. Njeno ime in njeno obličje pozna vsak malo bolje omikani bralec, čeravno ni prebral nobene njene knjige. Anaïs Nin (1903–1977) je namreč poznana predvsem po erotični literaturi, zato ne preseneča, da je bilo doslej mogoče v slovenščini brati le njene erotično obarvane knjige, kot so Osvobojeni Eros (2009), Henry in June (1991) ter Ptičke in Venerina delta (1987). Opus te ameriške pisateljice zelo mešane krvi – oče Joaquín Nin je bil špansko-kubanski pianist in skladatelj, mati Rosa Culmell pa francosko-nizozemska pevka s klasično glasbeno izobrazbo – je sicer zelo obsežen in raznolik, kljub temu da je dočakala samo 73 let in da je imela zelo burno življenje.
Hišo incesta je začela pisati aprila 1932 in jo skušala objaviti jeseni 1934 v New Yorku, a ji tam ni uspelo pridobiti založnika, tako da je delo izšlo šele leta 1936 v Parizu.

objavljeno v rubriki: Svila

17.11.2014

Novela Nesporazum v Moskvi francoske pisateljice in filozofinje Simone de Beauvoir izšla v zbirki Svila »

Simone de Beauvoir, za mnoge najpomembnejša intelektualka moderne dobe, je najbolj znana po Drugem spolu, eni najbolj kontroverznih knjig 20. stoletja. Manj pa so znana nekatera druga njena razmišljanja, čeprav so zgodovinsko enako pomembna, npr. o problemu staranja.
Leta 1970 je napisala delo Starost (La Vieillesse), ki ga je Boris A. Novak (Sodobnost 6, 2013) opredelil kot obsežno, sistematično in lucidno razpravo, pionirsko delo o fenomenu staranja in starosti, in med drugim citiral tele njene misli:
Zato da bi starost ne bila bedna parodija prejšnje eksistence, obstaja le ena rešitev, in sicer da še naprej zasledujemo smotre, ki našemu življenju podeljujejo smisel: posvečanje posameznikom, kolektivom, vrednotam (stvarem: causes), družbenemu ali političnemu, intelektualnemu, ustvarjalnemu delu.

objavljeno v rubriki: Svila

10.11.2014

Kratki roman francoskega pisatelja Jeana Echenoza 14 – ob stoletnici začetka prve svetovne vojne »

Številke se v naslovih romanov le redko samostojno pojavljajo, v izjemnih primerih, ko vendarle se, pa so zelo pomenljive. Če številko 14 uvrstimo v stoletje, in sicer v preteklo stoletje, postane jasno, o čem roman govori – o letu 1914 in prvi svetovni vojni, ki ga je najbolj zaznamovala. Letos, ko mineva stoletnica začetka prve svetovne vojne, smo lahko spremljali izide številnih knjig, tako pregledov zgodovinskega dogajanja kot dokumentarne literature in dnevnikov, ki nam skušajo približati tisti čas.
V prevodu Suzane Koncut se jim pridružuje kratki roman 14 francoskega pisatelja Jeana Echenoza, ki se v njem sicer tudi sam sprašuje, kaj je še mogoče napisati o tej »veliki vojni«, o kateri je bilo že toliko napisanega.

objavljeno v rubriki: Svila