Novica

Anna Seghers – pisateljica, zaradi katere se je Marcel Reich-Ranicki vrnil k literaturi. – Novo v zbirki Svila

12.06.2017

Marcela Reich-Ranickega (1920–2013) so imenovali literarni papež, lahko bi mu tudi rekli oče, učitelj sodobne literarne kritike, in kdor se danes ima za kritika, pa ne pozna njegovega dela, se naj ugrizne v jezik. Nemška književnost mu dolguje mnogo več, kot si je bil kdaj sam pripravljen priznati. Življenje – bil je poljski Jud – so mu rešile knjige, dobesedno in preneseno (preberite njegovo avtobiografijo Moje življenje), ena izmed njih pa je bil roman Anne Seghers Sedmi križ, ki ga je prebral v samici, potem ko je bil iz londonskega konzulata odpoklican na Poljsko in zaprt v samico. »Med branjem sem vse jasneje občutil,« je zapisal, »da sem svojo kariero, ki sem jo lahko zdaj temeljito premleval, gradil na fatalnem nesporazumu: verjel sem, da politika je ali bo v središču mojega zanimanja. Ko pa sem prebiral roman Anne Seghers, ki ga še danes ljubim in občudujem, sem dojel, da me književnost zanima bolj kot vse drugo. Tako sem v zdaj dobro osvetljeni celici tuhtal, ali ne bi obstajala kakšna možnost, da se spet vrnem k svoji dolgo zanemarjeni partnerici – k literaturi.«

Nemški književnosti se dolgo po koncu vojne zunaj Nemčije ni dobro godilo. Ne glede na to, kakšna je bila drža njenih predstavnikov v času Hitlerja, je na tujem potrebovala »advokata«. Na Poljskem je bil to Reich-Ranicki. »Nemškim pisateljem, ki so v zgodnjih in srednjih petdesetih letih obiskali Poljsko, nihče ni mogel očitati, da so simpatizirali z nacisti – skoraj vsi so bili namreč nekdanji emigranti. Navzlic temu so bili večinoma deležni ignoriranja ali v najboljšem primeru hladnega tuša. Enako je veljalo za Anno Seghers.« Seghers je Varšavo obiskala leta 1952, že kot vzhodnonemška pisateljica, in na Reich-Ranickega naredila zelo poseben vtis (Moje življenje, 270–73). Česa se je naučil iz pogovora z njo? »Da se večina pisateljev na književnost ne spozna nič bolj kot ptice na ornitologijo. In da so še najmanj sposobni presojati lastna dela. Praviloma sicer vedo, kaj približno so hoteli izraziti in ponazoriti, doseči in povzročiti. To izhodišče pa jim izkrivlja perspektivo na to, kar so v resnici dosegli in ustvarili. Kritik mora preučiti – tako temeljito in skrbno, kot se le da – kaj je avtor napisal. Kar avtor sam izreče o svojem delu, tega sicer ne gre prezreti, vendar tudi ne jemati pretirano resno.«

Reich-Ranicki je občudoval tudi novelo Izlet mrtvih deklet, njeno najboljšo, in tudi to je razlog, da smo jo, kljub temu da je bila v slovenščini objavljena že leta 1965 – vključili v zbirko Svila. Zgodba v novem, svežem prevodu Aleša Učakarja – v slovenščini sta izšla še romana Sedmi križ (1950) in Mrtvi ostanejo mladi (1959) – je povabilo k vnovičnemu odkrivanju te veličastne nemške avtorice.

Pripis:
Pri slovenskih založbah je leta 2015 izšlo samo 33 prevodov iz nemške književnosti (iz angleške 401), lani pa, po delnih podatkih, 30 (iz angleške 372; cezar.nuk.uni-lj.si). Po letu 2012 se je pri nas že tako skromno število iz nemščine prevedenih leposlovnih knjig (64 prevodov) razpolovilo. Pri založbi Modrijan izdamo vsako leto najmanj tri leposlovna dela, prevedena iz nemščine.
Si Slovenija res zasluži častno gostovanje na frankfurtskem knjižnem sejmu?

objavljeno v rubriki: Svila

Sorodne novice

na vrh strani

28.10.2015

Ples francoske predvojne pisateljice Irène Némirovsky – Lov na izmuzljivo srečo »

Da je pehanje za srečo staro toliko kot človeštvo, ni nič novega. Niti to ne, da ljudje ubirajo najrazličnejša pota pri njenem iskanju. Maloštevilni so tisti srečneži, ki svojo fortuno sprejmejo v srce in lahko dolgo uživajo v njeni plemenitosti. Mnogim se namreč ›od višine zvrti‹ in v svojem nenadno vzniklem napuhu ne poznajo zavor. Eno od takih zgodb prinaša novela francoske predvojne pisateljice Irène Némirovsky (1903–1942) Ples, ki je pravkar izšla v knjižni zbirki Svila.
Ta novela je kmalu po izidu doživela tolikšno popularnost, da je bil po njej že leta 1930 posnet film z istim naslovom (Le Bal/Der Ball). Govori o pariški družini judovskega bankirja Kampfa, ki mu sredi dvajsetih let 20. stoletja po dolgoletnem zagrizenem prizadevanju končno pade sekira v med in obogati. Selitev iz tesnega stanovanjca v razkošno meščansko hišo seveda ne zadošča, zato zakonca Kampf skleneta vsej vesoljni pariški prominenci razkazati svoje še čisto sveže, bleščeče perje. Kako drugače kot z organizacijo bahavo razkošnega plesa! Na ta veličastni družbeni dogodek povabita množico bogatašev, povzpetnikov in snobov – druščino, v katero bi bila z največjim veseljem rada končno sprejeta.

objavljeno v rubriki: Svila

28.10.2015

Newtonovo pismo – vrhunsko literarno delo, obenem pa svojevrstna bralna avantura, ki jo velja doživeti »

Poznate irskega igralca Gabriela Byrna? Blestel je v vrsti imenitnih filmov – najbolj smo si ga zapomnili po vlogi v filmu Osumljenih pet (1995) –, lani pa je zaslovel kot dublinski patolog Quirke v istoimenski televizijski seriji v treh delih. Serija je bila posneta po knjižnih predlogah Benjamina Blacka. Nikoli slišali zanj?
Benjamin Black je psevdonim slavnega irskega pisatelja Johna Banvilla. »Upam, da so moje knjige Benjamina Blacka zmagoslavje poguma in spontanosti,« je, kot so zapisali v Guardianu, povedal Banville, »medtem ko Banville dolga leta tiho gnete stvari na dnu, v temi, ker upa, da bo navsezadnje prišel do nekakšne svetlobe.«

Koliko se je samemu Banvillu uspelo prebiti do svetlobe, težko rečemo, zagotovo pa je svetloba izdatno obsijala številna Banvillova dela, saj se le redki avtorji ponašajo s toliko uglednimi literarnimi nagradami, velja pa tudi za enega izmed »dežurnih« favoritov za Nobelovo nagrado.

objavljeno v rubriki: Svila

28.10.2015

Gospa Marta Oulie Sigrid Undset – Nezvestoba kot nerešljiv labirint duše »

Čeprav imajo ponekod s tem še rahle težave, pa smo pri Modrijanu v zadnjem času kar lepo poskrbeli za ›žensko kvoto‹ … pri nobelovkah. V začetku oktobra smo med slavne pospremili ›svojo‹ belorusko avtorico Svetlano Aleksijevič, mesec dni kasneje pa ponovno predstavljamo Nobelovo nagrajenko za književnost, tokrat tisto iz leta 1928 – norveško pisateljico Sigrid Undset (1882–1949).
V knjižni zbirki Svila je pravkar izšel prevod njenega prvega romana Gospa Marta Oulie (Fru Marta Oulie, 1907). To je kratek roman v obliki dnevnika, ki ga piše razočarana, obupana in v zakonu nesrečna ženska. Tej nesreči je že skušala ubežati, in sicer s tem, kar pove v prvem stavku romana: »Svojemu možu sem bila nezvesta.« Kar pa bi lahko bil konec ali posledica zakonske nesloge, je tukaj postalo šele njen izvir. Dnevniški zapisi namreč razgaljajo vse globljo nesrečo in brezizhodnost, v katero je prešuštnico pahnilo njeno dejanje. In čeprav se s kasnejšo moževo smrtjo pokaže celo nekaj takega kot možna rešitev, je za to že davno prepozno. Psihološki razkroj osebnosti stopa pred bralca kot neprizanesljiva samoanaliza, razgaljenje človeških najintimnejših želja in strahov je dokončno.

objavljeno v rubriki: Svila

15.05.2015

O smehu kot zdravilu za prizadeti svet – Slavje nepomembnosti Milana Kundere »

Tekst Slavje nepomembnosti francoskega pisatelja češkega rodu Milana Kundere nosi sicer zvrstno oznako ›roman‹, a je med krajšimi v svoji družini. Avtor tudi s to opredelitvijo namreč dosledno izpolnjuje namen tega besedila, ki deluje v celoti kot neke vrste – šala. Ne v običajnem smislu, temveč kot glasbeni scherzo; in glasbeni kompoziciji sledi tudi pri zgradbi literarnega besedila.
Zgodbo pripoveduje ›učitelj‹ štirih prijateljev, ki živijo svoja ›pomembna‹ življenja, in jo splete okrog zabave ob rojstnem dnevu enega od njih. Kratke sekvence besedila so nabite z anekdotami in refleksijami na teme, dogodke in osebnosti iz časa in družbe prejšnjega stoletja.

objavljeno v rubriki: Svila

15.05.2015

August Christe Wolf – manifest skromnosti, potrpežljivosti in sprejemanja »

Kratka pripoved August je zadnje objavljeno delo nemške pisateljice Christe Wolf (1929–2011), ki ga je napisala kot poklon svojemu možu ob 60. obletnici njune poroke, odslej pa nam je v slovenščini na voljo v prelepem prevodu Ane Jasmine Oseban.
Pripovedovalec skuša na precej preprost način povzeti mirno življenje, ki pa je moralo že zmagovati v gotovo mnogo zahtevnejših izzivih. Šofer turističnega avtobusa, malo pred upokojitvijo, si sestavlja ›obračun‹ svojega življenja. To je pretežno vpeto med zgodnje spomine otroka takoj po vojni, ko se je skupaj z drugimi bolniki z jetiko znašel v sanatoriju, in sedanjostjo, ko z dobrodušno prizanesljivostjo opazuje svet okoli sebe in ugotavlja, da ga je naposled osrečilo prav spokojno, skromno, umirjeno življenje.

objavljeno v rubriki: Svila