Novica

Sto let Cvetja v jeseni – praznični konec tedna na Visokem in v Poljanah nad Škofjo Loko

21.08.2017

Pisatelj Ivan Tavčar (1851–1923) se je rodil leta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko. Njegov opus obsega več kot 40 pripovednih del – črtice, novele, povesti in romane –, eno najbolj znanih pa tudi najbolj priljubljenih pa je Cvetje v jeseni. Povest je pod psevdonimom Emil Leon začela izhajati pred stotimi leti v Ljubljanskem zvonu, na vrhuncu Tavčarjeve pisateljske kariere. Dve leti zatem je izšla Visoška kronika.

Stoletnica Cvetja je odlična priložnost za poklon rojakov – Poljancev velikemu Poljancu. Konec tedna bo zato Poljanska dolina odeta v jesensko cvetje. V četrtek, 24. avgusta, ob 19.30 bo v Kulturnem domu Poljane predstavitev nove izdaje Cvetja, ki je izšlo v sodelovanju s poljanskim KD dr. Ivan Tavčar, s pogovorom o knjigi in o poljanskem narečju; gostje si bodo ogledali filmski kolaž Cvetja in razstavo v knjigi objavljenih ilustracij akademske slikarke Maje Šubic. V petek, 25. avgusta, bo vse od 17. ure naprej živahno na Visokem: sejmu domačih dobrot bosta sledili kratka predstavitev knjige in otvoritev spominske knjižnice v Tavčarjevem dvorcu, ob 21. uri pa se bo začel muzikal Cvetje v jeseni. Sobota bo športna – po jutranjem odprtju teniškega igrišča na travi se bodo na njem pomerili teniški igralci »v belem«, nedelja pa pohodniška – zjutraj bo odprta pohodna pot Cvetje v jeseni iz Poljan na Blegoš, nato pa jo bodo po njej mahnili pohodniki in vmes počivali ob ogledu prizorov iz Cvetja, ki jih bodo odigrali člani KD dr. Ivan Tavčar.

Vabljeni!

Ivan Tavčar, Miran Herzog, Andrej Šubic (ur.)

Cvetje v jeseni

Med slovejnskm gričam naš Bliegaš ni velikan. Okuol nega ni veličastnast, ket jih maja naš snežniki, okuol je sam ponižna lepota skromne slovejnske planine, ke na pozna viečnga snega, ne nepluodnih meliš, ne divjih prepadu. U soj skromnast stuokat poplača matrajna pouhna puot, ke sja mougu prehodt do travnate negove striehe. Tuo sva občotila z Mieta, ke sva obstala na varh. Tist dan sn tou z Mieta govart o soj lubiezn.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

Sorodne novice

na vrh strani

11.02.2017

Pogovor ob izidu spominov hčere in sina slovenskega pravnika in univerzitetnega profesorja dr. Borisa Furlana »

Presunljiva in tragična usoda družine Furlan bo nedvomno trajno zapisana v narodov spomin. Ne le zaradi hudih življenjskih preizkušenj očeta Borisa, matere Ane, hčere Staše ter sinov Aljoše in Boruta, ampak tudi zaradi dediščine, ki smo jo z zgodbo družine Furlan dobili Slovenci kot narod. Ideološka izključljivost, ideološko sumničenje in sprenevedanje niso zapečatili le usode Furlanov kot posameznikov. Simbolično so zaznamovali tudi usodo naroda, ki mu je bil iztrgan pomemben intelektualen potencial in s tem narejena globoka zareza v narodovo duhovno rast. Ogorčenost nad ideološko in človeško zaslepljenostjo takratnega časa je zato upravičena.
Knjigi Vojna vse spremeni in Domov Stashe Furlan Seaton in Aljoše Furlana, hčere in sina slovenskega pravnika dr. Borisa Furlana, obtoženca na Nagodetovem procesu, sta spodbuda, da se ju naučimo prepoznavati in uspešno zoperstavljati tudi v sedanjosti.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

11.02.2017

Predavanje dr. Božidarja Jezernika, etnologa in antropologa ter avtorja knjige Kava – čarobni napoj, na Festivalu kave »

V soboto in nedeljo, 18. in 19. februarja 2017, bo v Celju 2. Festival hrane in pijače KULINART. Tudi letos ga bo spremljal Festival kave, na katerem se bodo predstavili vsi, ki skrbijo, da nas zjutraj predrami skodelica vroče in dišeče kave, da »gremo na kavo« med odmorom ali pa s »čarobnim opojem« pričakamo svoje goste. To so proizvajalci in ponudniki kave, pražarne, ponudniki opreme za njeno predelavo in pripravo, kavarne, bari in prodajalne ...

Dr. Božidar Jezernik, redni profesor za etnologijo Balkana in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, pa se s kavo ukvarja kot raziskovalec. Leta 2012 je pri založbi Modrijan izdal knjigo Kava – čarobni napoj. V njej razkriva vlogo kave skozi zgodovino in opisuje njen zmagoviti pohod na vse celine sveta, od Jemna, Etiopije, Osmanskega cesarstva, Balkana, zahodne Evrope, Brazilije do sodobne proizvodnje in porabe, kjer sta pomembna igralca Vietnam in ameriški Starbucks. Posebno pozornost je namenil prihodu kave v slovenske dežele: v 17. in 18. stoletju je ostala omejena na najbogatejše sloje, sredi 19. stoletja pa so jo začeli piti bogati kmetje, predvsem pa so se z njo krepčale ženske. Večina kave je na Slovensko prihajala iz Trsta, ki je še danes v svetovnem merilu pomembno pristanišče za kavo.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

04.01.2017

Italijanski pisatelj Paolo Rumiz bo v torek, 10. januarja 2017, gost muzejskega večera na Gradu Kromberk »

Tržaški novinar, vojni dopisnik in pisatelj Paolo Rumiz je strasten popotnik in mojster skrbno pripravljenih potovanj brez naglice, ki jih opravi peš ali z naključnimi prevoznimi sredstvi. Raziskovalec dežel na prelomnicah in pozabljenih krajev ter izjemno občutljiv pričevalec o prelomnih dogodkih v naši soseščini.
Civilizacija se rodi iz kulta mrtvih. To antropološko dejstvo je temeljno izhodišče njegove knjige Kot konji, ki spijo stoje, ki nosi posvetilo »Dedoma, ki ju nikoli nisem poznal«. Avgusta 1914 je več kot sto tisoč moških iz Julijske krajine in Tridentinskega odšlo na vojno. Bojevali so se za avstro-ogrsko cesarstvo, ker so bili tedaj pač njegovi podložniki. Za cesarja so prelivali kri v Galiciji, Karpatih in na balkanskih bojiščih.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

30.11.2016

Mačka, Iztok Ilc, Maja Šubic in Maja Pešelj na obisku v Modrijanovi knjigarni v Škofji Loki »

Cat, chat, gato, gatto, kaķis, kass, kat, katt, Katze, kissa, kočka, kot, köttur, macska, pisică ... Mačka v več jezikih. Pa japonsko? Neko.

Takaši Hirajde je japonski pesnik in pisatelj, čigar kratki roman Pride mačka na obisk (Neko no kyaku) je pred kratkim izšel tudi v slovenščini, v prevodu Iztoka Ilca. Romanček je že navdušil Francoze, Američane, Italijane, Nemce, Nizozemce, Fince ... Mačke navdušujejo, navdihujejo tako literate kot bralce, Pikica iz japonskega romana pa je navdihnila tudi akademsko slikarko, ilustratorko in freskantko Majo Šubic. Narisala je naslovno ilustracijo ter knjižico opremila še z nežnimi vinjetami s tušem, in da bi se kar najbolj približala japonski risbi, je zanje uporabila japonski papir. Njene ilustracije bodo predstavljene tudi na letošnjem Slovenskem bienalu ilustracije v Cankarjevem domu v Ljubljani.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

17.11.2016

»Konji so bili moji Padli, konji, ki zbrani med večernimi brezami zamišljeno prežvekujejo med grobovi.« – P. Rumiz »

Paolo Rumiz (1947) je italijanski novinar in pisatelj. Kljub temu da prihaja iz Trsta in da je objavil okoli dvajset knjig, njegovega dela v slovenskem prevodu nismo imeli priložnosti brati vse do danes, do izida knjige Kot konji, ki spijo stoje. Prevedel jo je Matej Venier.

Knjiga nosi posvetilo »Dedoma, ki ju nikoli nisem poznal«. Rumiz se namreč po sledeh svojih dedov, vojakov na ruski (vzhodni) fronti, odpravi z vlakom v Galicijo, na mitsko vzhodno mejo nekdanjega cesarstva, ki si jo danes delita Poljska in Ukrajina. Sledi poti 97. polka avstro-ogrske vojske, ki je leta 1914 z vlaki krenil iz Trsta proti Rusiji, da bi sodeloval v veliki moriji, ki so ji rekli Svetovna vojna. Rumiz je za tržaškimi in goriškimi naborniki odpotoval v kraje, ki so izginili iz sodobnih zemljevidov. »Galicija, Lodomerija in Bukovina. To je zadnja meja cesarstva, vzvalovana Finis Terrae, ki se razpira onkraj karpatske gorske verige, neznansko prostranstvo konjev, ognjev in kmetov. Ostanek včerajšnjega sveta, ki ga je besnilo stoletja izbrisalo z zemeljske oble.«

objavljeno v rubriki: Srečavanja