Novica

Predvečer Vilenice, torek, 5. september, ob 19. uri – Rumena Bužarovska in Vladimir Pištalo

29.08.2017

V torek, 5. septembra 2017, se začne 32. Mednarodni literarni festival Vilenica. Festival, ki ga organizirata Društvo slovenskih pisateljev in Kulturno društvo Vilenica, predstavlja avtorje in književnost Srednje Evrope pa tudi drugih držav Evrope in ostalega sveta, spremljati pa ga je mogoče na prizoriščih na Krasu in v drugih slovenskih krajih.

Že prvi dan se bosta v Ljubljani predstavila makedonska pisateljica Rumena Bužarovska in v ZDA živeči srbski pisatelj Vladimir Pištalo, in to na skupnem literarnem dogodku, Predvečeru Vilenice v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani. Pri založbi Modrijan smo poskrbeli, da bosta imela gosta pred seboj sveže prevode v slovenščino – Bužarovska zbirko kratkih zgodb Moj mož, ki je v prevodu Aleša Mustarja izšla pred kratkim v naši zbirki Bralec, Pištalo pa novo izdajo romana Tesla, portret med maskami.
Avtorja v Sloveniji ne bosta gostovala prvič – Pištala smo gostili tako ob prvem izidu romana o Tesli (2013) kakor ob izidu novele Aleksandrida (2014), Bužarovsko pa je bilo mogoče januarja 2015 spoznati na Literodromu.

Pogovor, ki bo potekal v makedonskem in srbskem jeziku s prevodom v slovenski jezik, bo povezovala Đurđa Strsoglavec, prevajalka Pištalovih del, tolmačila bo Sonja Cekova Stojanoska.

Toplo vabljeni!

objavljeno v rubriki: Srečavanja

Sorodne novice

na vrh strani

24.09.2015

Očetnjava in Nina Bunjevac v Sloveniji – gostovanje v Škofji Loki, Kopru in na Stripolisfestu v Kinu Šiška »

Očetnjava, strip Nine Bunjevac, ki je v prevodu Maje Novak junija izšel pri založbi Modrijan, je pretresljiva zgodba o življenju Nininega očeta in njene družine. Obenem je to zgodba o Jugoslaviji in o predzgodovini njenega krvavega konca. Knjiga je simbolično razdeljena na dva dela, v prvem je opisano Ninino življenje v Kanadi, v drugem, obsežnejšem, pa njena mladost v Jugoslaviji. Skozi strip se nizajo »flashbacki« o očetovem življenju, o njegovih starših in starih starših. »Bil je čuden otrok, goskam je zavijal vratove in mlade mucke metal v goreče peči, zato so ga stari starši poslali v vojaško šolo v Split. A tudi ta epizoda se ni končala najbolje. Petra so, ker je bil goreč in glasen privrženec povojnega disidenta Milovana Đilasa, za tri leta pospravili v zapor, od koder se je vrnil zlomljen, brezposeln, socialno umorjen in odločen, da emigrira v Kanado. Na svoji poti je spoznal Nikolo Kavajo, srbskega nacionalista, človeka, ki si ga bo zgodovina zapomnila kot tako imenovanega lovca na Tita, človeka, ki je zagrenjenemu in razočaranemu Petru tlakoval pot v Srbsko osvobodilno gibanje Očetnjava. In v prerani grob.« Tako je Nininega očeta sledeč podobam iz stripa kratko opisala Katja Perat (Mladina, 11. september 2015).

objavljeno v rubriki: Srečavanja

22.09.2015

»Star sem 31 let in bi rad izdal knjigo.« – Kako izdati knjigo pri slovenski založbi »

Premlad? Niti ne. G. V. je svoj prvi roman izdal pri 28 letih, zanj prejel kresnika in nagrado Prešernovega sklada, roman je bil postavljen na oder in na filmsko platno ter preveden v več jezikov, več let je bil med najbolje prodajanimi in največkrat izposojenimi slovenskimi romani.
Brez »zvez«? Tudi G. V. jih ni imel.

Kako to, da nekaterim »zelencem« vendarle uspe? Kot je uspelo Vesni Lemaić in še mnogim mladim pa tudi starejšim, a še neizkušenim literatom. Pa ne samo »omrežiti« pravega založnika, temveč prepričati tudi bralce, kupce, literarne kritike ...
Preprosto – napisali so dobro knjigo!

Nekoč. »Pisatelj« je napisal besedilo. Najbrž ga je najprej napisal ročno, potem pretipkal. Večkrat prebral. Še enkrat pretipkal.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

21.09.2015

»Skrivnostni trikotnik« prevajalec-urednik-lektor in kdo je kdo v odličnem literarnem prevodu »

Prevajalec, urednik in lektor veljajo za najnatančnejše bralce in skupaj z avtorji tvorijo jezikovno elito neke skupnosti. S prevajalčevega zornega kota sta lektor in urednik v idealnih razmerah prevajalčeva največja opora, v najslabših možnih pa prevajalec izgublja dragoceni čas in energijo za pojasnjevanje in zagovarjanje svojih prevajalskih izbir. Vsi trije so nepogrešljivi ustvarjalci dobre knjige in vsi trije na slovenskem založniškem trgu občutijo časovne in finančne pritiske, ki lahko vplivajo tudi na kakovost njihovega dela.

Kaj so naloge in odgovornosti dobrih književnih prevajalcev, lektorjev in urednikov in kako naj svojo nalogo kar najbolje opravijo v danih razmerah? Kje so meje med posameznimi dejavnostmi in katerih posegov si lektor in/ali urednik ne bi smela dovoliti, katerih pa ne bi smela izpustiti? Kako konstruktivno iskati mejo med jezikovno normo in inovativnostjo v prevodu? Kdo je odgovoren za napake v prevodu? Je med prevajalci, lektorji in uredniki dovolj sodelovanja in komunikacije? Kdaj se nesoglasja med njimi izkažejo za najbolj plodna?

Svoja mnenja, dileme, vprašanja ... bodo prepletali trije: prevajalka, urednik in lektorica.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

18.09.2015

O Nini Bunjevac, avtorici romana v stripu Očetnjava, pred njeno slovensko turnejo »

Malokateri strip je bil v zadnjem času deležen tolikšne pozornosti svetovne javnosti kot biografska drama Očetnjava (Fatherland) Nine Bunjevac, kanadske umetnice srbskega porekla. Rodila se je leta 1973 v Torontu in se že pri dveh letih z mamo in starejšo sestro odselila v Jugoslavijo. Otroštvo in mladost je preživela pri babici, komunistki in bivši partizanki. Njen oče Petar, ki je s sinom in njenim bratom ostal v Kanadi, je umrl že leta 1977, ko ji je bilo komaj štiri leta.
Zakaj so z mamo in sestro zapustile Kanado ter očeta in brata, Nina ni vedela, prav tako ni poznala pravega vzroka očetove smrti – mama ji je tistega leta, ko je umrl Tito, povedala, da se je ubil v prometni nesreči. Šele pri štirinajstih je izvedela, da je življenje izgubil v eksploziji in da je bil član Otadžbine. Deset le pozneje se je vrnila v Kanado in v Torontu nadaljevala šolanje.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

16.09.2015

So knjige »posebnost«? So knjigarne »nenavadne«? – O knjigarnah v Modrijanovi knjigarni »

»Pravijo, da nameravate odpreti knjigarno. Kar kaže, da ste pripravljeni tvegati marsikaj nenavadnega.« Krokar, eden izmed likov v romanu Knjigarna Penelope Fitzgerald (Sanje, 2009), se takole začudi nameri gospe Green, da v malem Hardboroughu odpre knjigarno. Gospa Green se ne pusti zmesti: »Zakaj se vam zdi knjigarna tako neobičajen podvig?« Krokar: »Navadni slaniki gredo mnogo bolje v prodajo kakor na primer prekajeni, ki so rahlejšega okusa. Menda mi ne boste zdaj poskušali dopovedati, da knjige niso nikakršna posebnost.«

So torej knjige »posebnost«? So knjigarne »nenavadne«?

Za tiste, ki smo se šolali v sedemdesetih, osemdesetih letih (pa tudi prej), četudi v manjšem mestu, ni bilo prav nič nenavadnega spotoma iz šole vstopiti v knjigarno in pobrskati po njenih policah. Tudi v manjših se je kaj našlo, knjigarka je bila vedno na tekočem o najbolj »vročih« ljubezenskih romanih za bralke, vedela je, kaj pridejo iskat najbolj »načitani« krajani in kaj je na seznamu domačega branja v bližnji osnovni šoli. Še posebej veselo (za šolarje zagotovo, za starše malo manj) pa je bilo v prvih dneh septembra, ob nakupovanju učbenikov in drugih šolskih potrebščin. Veselile pa so se tudi knjigarne, saj je bil takrat izkupiček še posebej spodbuden.

objavljeno v rubriki: Srečavanja