Novica

Predvečer Vilenice, torek, 5. september, ob 19. uri – Rumena Bužarovska in Vladimir Pištalo

29.08.2017

V torek, 5. septembra 2017, se začne 32. Mednarodni literarni festival Vilenica. Festival, ki ga organizirata Društvo slovenskih pisateljev in Kulturno društvo Vilenica, predstavlja avtorje in književnost Srednje Evrope pa tudi drugih držav Evrope in ostalega sveta, spremljati pa ga je mogoče na prizoriščih na Krasu in v drugih slovenskih krajih.

Že prvi dan se bosta v Ljubljani predstavila makedonska pisateljica Rumena Bužarovska in v ZDA živeči srbski pisatelj Vladimir Pištalo, in to na skupnem literarnem dogodku, Predvečeru Vilenice v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani. Pri založbi Modrijan smo poskrbeli, da bosta imela gosta pred seboj sveže prevode v slovenščino – Bužarovska zbirko kratkih zgodb Moj mož, ki je v prevodu Aleša Mustarja izšla pred kratkim v naši zbirki Bralec, Pištalo pa novo izdajo romana Tesla, portret med maskami.
Avtorja v Sloveniji ne bosta gostovala prvič – Pištala smo gostili tako ob prvem izidu romana o Tesli (2013) kakor ob izidu novele Aleksandrida (2014), Bužarovsko pa je bilo mogoče januarja 2015 spoznati na Literodromu.

Pogovor, ki bo potekal v makedonskem in srbskem jeziku s prevodom v slovenski jezik, bo povezovala Đurđa Strsoglavec, prevajalka Pištalovih del, tolmačila bo Sonja Cekova Stojanoska.

Toplo vabljeni!

objavljeno v rubriki: Srečavanja

Sorodne novice

na vrh strani

05.11.2015

»Država v fokusu« – Francija. – Pascal Bruckner gost 31. slovenskega knjižnega sejma »

V zadnjem romanu Pridni sinko ste spregovorili o svojem odraščanju s protijudovsko nastrojenim očetom. Je ta življenjska okoliščina vplivala na vašo kritičnost do ksenofobije v Franciji?

To je eno izmed vprašanj, ki ga je julija v intervjuju za Jutarnji list dobil francoski mislec in pisatelj Pascal Bruckner. Povod za intervju ni bil pričakovani hrvaški prevod romana, temveč skorajšnja uprizoritev igre Ledeni mjesec na Dubrovniških poletnih igrah. Bruckner je namreč avtor knjižne predloge za to igro, romana Lunes de fiel (1981), ki ga pri nas – čeprav ni preveden v slovenščino – poznamo kot Grenki medeni tedni in ki je bil tudi predloga za film Romana Polanskega. Predstavo je režirala Vlatka Vorkapić, nastala je v koprodukciji s Hrvaškim društvom pisateljev in Muzejem sodobne umetnosti v Zagrebu, posebnost premiere, ki je bila 28. julija, pa je bilo prizorišče: umetniki so se gledalcem predstavili na krovu ladje Sea star, na katero se je publika vkrcala v luki Gruž in se zatem odpravila na plovbo. Vsekakor pa premiera ne bi bila tako zelo odmevna, če se gledališki ekipi in gledalcem ne bi pridružil tudi Pascal Bruckner.
»Da, v tej knjigi sem razodel svojo skrivnost,« je odgovoril Bruckner.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

14.10.2015

O prostozidarstvu na Slovenskem z Matevžem Koširjem, Petrom Vodopivcem in Nenadom Fundukom »

»Zgodovina je pisan mozaik, ki ga sestavljamo vedno znova. To velja tudi za zgodovino prostozidarstva. O njej se je marsikdaj pisalo na pamet, tendenciozno in izrazito črno-belo. Če pa zgodovino prostozidarstva raziščemo podrobno, po sledeh arhivskih dokumentov, si lahko ustvarimo mnogo realnejšo, otipljivejšo in pisano podobo, drugačno od mitov o svetovnem gospostvu ali vzroku neštetih zarot. Zgodovina prostozidarstva kljub dokazanim povezavam tako z vladarskimi hišami kot pomembnimi osebami ni v prvi vrsti politična zgodba.«

S temi besedami zgodovinar dr. Matevž Košir začne uvod v prvi celovit, na obsežnem arhivskem gradivu in kritični zgodovinopisni literaturi temelječ oris gibanja prostozidarstva od začetkov do danes. Njegova monografija Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem je letos izšla pri založbi Modrijan.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

12.10.2015

Pripoved o profesorju Hilariju Tofanu in kulturnozgodovinski prerez Maribora v dvajsetih letih 20. stoletja »

Evropo vznemirjajo begunci. Se bodo vključili v novo kulturno okolje ali bo njihova spodletela integracija preoblikovala Evropo? Premorejo evropski voditelji dovolj bistrega uma za zmago razuma ali pa bo strah pred neznanim še enkrat uničujoče mobiliziral množice? S podobnimi vprašanji so se ukvarjali sodobniki ob koncu prve svetovne vojne, ko je razpad dveh velikih imperijev – ruskega in avstro-ogrskega – povzročil velikanske premike prebivalstva. Med njimi so bili ruski emigranti, ki so se umaknili v Kraljevino SHS pred boljševiki. Delček njihovega življenja na slovenskih tleh v osrčju Prlekije osvetljuje knjiga Ruski diptih, ki jo je zgodovinarka dr. Mateja Ratej objavila leta 2014.

Med tistimi, ki jim je spodrezal korenine razpad Avstro-Ogrske, pa sta bila zakonca Hilarij in Konstanca Tofan iz Bukovine, ki sta dvajseta leta 20. stoletja preživela v Mariboru. Hilarij, profesor zgodovine in geografije, je leta 1919 dobil službo na mariborski realni gimnaziji v Mariboru, saj so morali mesto po prevratu zapustiti številni nemštvu privrženi javni uslužbenci.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

02.10.2015

Ob 120-letnici rojstva Josipa Vidmarja – pogovor o Vidmarju, gledališču in gledališki kritiki »

V sredo, 14. oktobra 2015, mineva 120 let od rojstva Josipa Vidmarja. Vidmar se je rodil v trgovsko-obrtniški družini, ki je po očetu vnašala v družino marljivost razumnega obrtnika, po materi podjetnost in zraven še razgledanost v literarnem umetniškem svetu, oba pa sta združevala svobodomiselno ateistično mišljenje. Ta starševski par je dal celo vrsto uspešnih Josipovih sorojencev od Milana Vidmarja naprej (22. junija je bila 130-letnica njegovega rojstva). Na Josipa je močan pečat vtisnila predvsem mati: znala je celega Prešerna na pamet, pri Schwentnerju je bila naročena na vse slovenske in nemške knjižne novosti, imela je stalni sedež v gledališčih (bila pa je tudi pobudnica za prvo žensko društvo v Ljubljani, v katerem naj bi imela predavanje o Ibsenu).
Josip Vidmar je padel v turbulenco prve svetovne vojne, ki mu je prinesla rusko ujetništvo. V tem obdobju je opravil temeljno šolo preživetja in se seznanil z dosežki visoke ruske literarne dediščine, ki je potem utemeljila njegovo življenjsko usmeritev: življenje predvsem v literarni umetnosti.
Danes Josipa Vidmarja nekako bolj ocenjujejo kot političnega arbitra, ki je pomagal ustanoviti republiko Slovenijo, pri tem pa popolnoma zanemarjajo njegovo primarno življenjsko okupacijo. Ob njegovi prvi literarni kritiki je dr. Janko Šlebinger menda dejal, da imamo drugega Levstika ...

objavljeno v rubriki: Srečavanja

01.10.2015

Je leposlovje sploh lahko »trivialno«? – O lahkotnem in zahtevnem leposlovju »

Leta 2014 je v Sloveniji izšlo 5331 tiskanih knjig, od tega 1434 leposlovnih. Izvirnih del je bilo 713, prevedenih pa 721. Največ je romanov, večina tujih pa je prevedena iz angleščine.
Jih izide preveč? In koliko izmed njih je trivialnih?

Sodobna literarna teorija se razlikovanju med umetniškim in trivialnim leposlovjem rada izmika. Pa vendar: je književnost sploh še književnost, če je »trivialna«, se pravi »prazna, obrabljena in malovredna«, kot besedo »trivialen« definira SSKJ? V čem se trivialna književnost razlikuje od umetniške ter kdo danes odloča o literarni vrednosti leposlovnih del in s tem ustvarja literarni kanon? Literarni strokovnjaki, knjižničarji, bralci ali trg? Ali obiskovalci knjižnic in kupci knjig potrebujejo usmeritve, kaj naj berejo in kupijo? Kje naj jih najdejo: v medijih, kjer se prostor za umetnost in kulturo krči, na spletnih portalih, kot je dobreknjige.si, v knjigarnah? Ali z nakupom trivialnih knjig financiramo tudi produkcijsko verigo umetniških?

objavljeno v rubriki: Srečavanja