Novica

Predavanje dr. Božidarja Jezernika, etnologa in antropologa ter avtorja knjige Kava – čarobni napoj, na Festivalu kave

11.02.2017

V soboto in nedeljo, 18. in 19. februarja 2017, bo v Celju 2. Festival hrane in pijače KULINART. Tudi letos ga bo spremljal Festival kave, na katerem se bodo predstavili vsi, ki skrbijo, da nas zjutraj predrami skodelica vroče in dišeče kave, da »gremo na kavo« med odmorom ali pa s »čarobnim opojem« pričakamo svoje goste. To so proizvajalci in ponudniki kave, pražarne, ponudniki opreme za njeno predelavo in pripravo, kavarne, bari in prodajalne ...

Dr. Božidar Jezernik, redni profesor za etnologijo Balkana in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, pa se s kavo ukvarja kot raziskovalec. Leta 2012 je pri založbi Modrijan izdal knjigo Kava – čarobni napoj. V njej razkriva vlogo kave skozi zgodovino in opisuje njen zmagoviti pohod na vse celine sveta, od Jemna, Etiopije, Osmanskega cesarstva, Balkana, zahodne Evrope, Brazilije do sodobne proizvodnje in porabe, kjer sta pomembna igralca Vietnam in ameriški Starbucks. Posebno pozornost je namenil prihodu kave v slovenske dežele: v 17. in 18. stoletju je ostala omejena na najbogatejše sloje, sredi 19. stoletja pa so jo začeli piti bogati kmetje, predvsem pa so se z njo krepčale ženske. Večina kave je na Slovensko prihajala iz Trsta, ki je še danes v svetovnem merilu pomembno pristanišče za kavo.
Leta 2014 je Gourmand International Jezernika nagradil z mednarodno nagrado Gourmand za najboljšo knjigo v kategoriji »pijače – kava« – nagrado so mu izročili v Pekingu –, leto pozneje pa je bila knjiga na prireditvi Gourmand Awards za vino in druge pijače razglašena še za najboljšo knjigo o kavi na svetu v zadnjih dveh desetletjih.

Za obisk Festivala kave v Celju – vstop je prost – imate letos še en dober razlog: predavanje o kavi dr. Božidarja Jezernika. Jezernik ne bo predstavljal le svoje knjige, temveč bo spregovoril tudi o še čisto svežih vtisih s kolumbijskih plantaž. V Kolumbiji se je mudil v začetku februarja in obiskal tudi nekaj tamkajšnjih kavnih plantaž. Kolumbijska kava je slovela kot kava najboljše kakovosti. Zaradi ugodnih geografskih pogojev so bili kolumbijski pridelovalci kave dolgo časa izredno uspešni tudi po količini pridelka, saj so bili domala do konca 20. stoletja po količini samo za Brazilijo. Uspešen vstop Vietnama na kavni trg sredi devetdesetih let pa je tako rekoč čez noč marsikaj postavil na glavo. Kolumbijski pridelovalci so močno zmanjšali količino pridelka, večjo pozornost pa namenili trženju kavne kulture.
Predavanje bo v nedeljo, 19. februarja, ob 11. uri v dvorani K na celjskem sejmišču.

Vabljeni!

 
objavljeno v rubriki: Srečavanja

Sorodne novice

na vrh strani

01.10.2015

Je leposlovje sploh lahko »trivialno«? – O lahkotnem in zahtevnem leposlovju »

Leta 2014 je v Sloveniji izšlo 5331 tiskanih knjig, od tega 1434 leposlovnih. Izvirnih del je bilo 713, prevedenih pa 721. Največ je romanov, večina tujih pa je prevedena iz angleščine.
Jih izide preveč? In koliko izmed njih je trivialnih?

Sodobna literarna teorija se razlikovanju med umetniškim in trivialnim leposlovjem rada izmika. Pa vendar: je književnost sploh še književnost, če je »trivialna«, se pravi »prazna, obrabljena in malovredna«, kot besedo »trivialen« definira SSKJ? V čem se trivialna književnost razlikuje od umetniške ter kdo danes odloča o literarni vrednosti leposlovnih del in s tem ustvarja literarni kanon? Literarni strokovnjaki, knjižničarji, bralci ali trg? Ali obiskovalci knjižnic in kupci knjig potrebujejo usmeritve, kaj naj berejo in kupijo? Kje naj jih najdejo: v medijih, kjer se prostor za umetnost in kulturo krči, na spletnih portalih, kot je dobreknjige.si, v knjigarnah? Ali z nakupom trivialnih knjig financiramo tudi produkcijsko verigo umetniških?

objavljeno v rubriki: Srečavanja

24.09.2015

Očetnjava in Nina Bunjevac v Sloveniji – gostovanje v Škofji Loki, Kopru in na Stripolisfestu v Kinu Šiška »

Očetnjava, strip Nine Bunjevac, ki je v prevodu Maje Novak junija izšel pri založbi Modrijan, je pretresljiva zgodba o življenju Nininega očeta in njene družine. Obenem je to zgodba o Jugoslaviji in o predzgodovini njenega krvavega konca. Knjiga je simbolično razdeljena na dva dela, v prvem je opisano Ninino življenje v Kanadi, v drugem, obsežnejšem, pa njena mladost v Jugoslaviji. Skozi strip se nizajo »flashbacki« o očetovem življenju, o njegovih starših in starih starših. »Bil je čuden otrok, goskam je zavijal vratove in mlade mucke metal v goreče peči, zato so ga stari starši poslali v vojaško šolo v Split. A tudi ta epizoda se ni končala najbolje. Petra so, ker je bil goreč in glasen privrženec povojnega disidenta Milovana Đilasa, za tri leta pospravili v zapor, od koder se je vrnil zlomljen, brezposeln, socialno umorjen in odločen, da emigrira v Kanado. Na svoji poti je spoznal Nikolo Kavajo, srbskega nacionalista, človeka, ki si ga bo zgodovina zapomnila kot tako imenovanega lovca na Tita, človeka, ki je zagrenjenemu in razočaranemu Petru tlakoval pot v Srbsko osvobodilno gibanje Očetnjava. In v prerani grob.« Tako je Nininega očeta sledeč podobam iz stripa kratko opisala Katja Perat (Mladina, 11. september 2015).

objavljeno v rubriki: Srečavanja

22.09.2015

»Star sem 31 let in bi rad izdal knjigo.« – Kako izdati knjigo pri slovenski založbi »

Premlad? Niti ne. G. V. je svoj prvi roman izdal pri 28 letih, zanj prejel kresnika in nagrado Prešernovega sklada, roman je bil postavljen na oder in na filmsko platno ter preveden v več jezikov, več let je bil med najbolje prodajanimi in največkrat izposojenimi slovenskimi romani.
Brez »zvez«? Tudi G. V. jih ni imel.

Kako to, da nekaterim »zelencem« vendarle uspe? Kot je uspelo Vesni Lemaić in še mnogim mladim pa tudi starejšim, a še neizkušenim literatom. Pa ne samo »omrežiti« pravega založnika, temveč prepričati tudi bralce, kupce, literarne kritike ...
Preprosto – napisali so dobro knjigo!

Nekoč. »Pisatelj« je napisal besedilo. Najbrž ga je najprej napisal ročno, potem pretipkal. Večkrat prebral. Še enkrat pretipkal.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

21.09.2015

»Skrivnostni trikotnik« prevajalec-urednik-lektor in kdo je kdo v odličnem literarnem prevodu »

Prevajalec, urednik in lektor veljajo za najnatančnejše bralce in skupaj z avtorji tvorijo jezikovno elito neke skupnosti. S prevajalčevega zornega kota sta lektor in urednik v idealnih razmerah prevajalčeva največja opora, v najslabših možnih pa prevajalec izgublja dragoceni čas in energijo za pojasnjevanje in zagovarjanje svojih prevajalskih izbir. Vsi trije so nepogrešljivi ustvarjalci dobre knjige in vsi trije na slovenskem založniškem trgu občutijo časovne in finančne pritiske, ki lahko vplivajo tudi na kakovost njihovega dela.

Kaj so naloge in odgovornosti dobrih književnih prevajalcev, lektorjev in urednikov in kako naj svojo nalogo kar najbolje opravijo v danih razmerah? Kje so meje med posameznimi dejavnostmi in katerih posegov si lektor in/ali urednik ne bi smela dovoliti, katerih pa ne bi smela izpustiti? Kako konstruktivno iskati mejo med jezikovno normo in inovativnostjo v prevodu? Kdo je odgovoren za napake v prevodu? Je med prevajalci, lektorji in uredniki dovolj sodelovanja in komunikacije? Kdaj se nesoglasja med njimi izkažejo za najbolj plodna?

Svoja mnenja, dileme, vprašanja ... bodo prepletali trije: prevajalka, urednik in lektorica.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

18.09.2015

O Nini Bunjevac, avtorici romana v stripu Očetnjava, pred njeno slovensko turnejo »

Malokateri strip je bil v zadnjem času deležen tolikšne pozornosti svetovne javnosti kot biografska drama Očetnjava (Fatherland) Nine Bunjevac, kanadske umetnice srbskega porekla. Rodila se je leta 1973 v Torontu in se že pri dveh letih z mamo in starejšo sestro odselila v Jugoslavijo. Otroštvo in mladost je preživela pri babici, komunistki in bivši partizanki. Njen oče Petar, ki je s sinom in njenim bratom ostal v Kanadi, je umrl že leta 1977, ko ji je bilo komaj štiri leta.
Zakaj so z mamo in sestro zapustile Kanado ter očeta in brata, Nina ni vedela, prav tako ni poznala pravega vzroka očetove smrti – mama ji je tistega leta, ko je umrl Tito, povedala, da se je ubil v prometni nesreči. Šele pri štirinajstih je izvedela, da je življenje izgubil v eksploziji in da je bil član Otadžbine. Deset le pozneje se je vrnila v Kanado in v Torontu nadaljevala šolanje.

objavljeno v rubriki: Srečavanja