Novica

Pogovor ob izidu spominov hčere in sina slovenskega pravnika in univerzitetnega profesorja dr. Borisa Furlana

11.02.2017

Presunljiva in tragična usoda družine Furlan bo nedvomno trajno zapisana v narodov spomin. Ne le zaradi hudih življenjskih preizkušenj očeta Borisa, matere Ane, hčere Staše ter sinov Aljoše in Boruta, ampak tudi zaradi dediščine, ki smo jo z zgodbo družine Furlan dobili Slovenci kot narod. Ideološka izključljivost, ideološko sumničenje in sprenevedanje niso zapečatili le usode Furlanov kot posameznikov. Simbolično so zaznamovali tudi usodo naroda, ki mu je bil iztrgan pomemben intelektualen potencial in s tem narejena globoka zareza v narodovo duhovno rast. Ogorčenost nad ideološko in človeško zaslepljenostjo takratnega časa je zato upravičena.
Knjigi Vojna vse spremeni in Domov Stashe Furlan Seaton in Aljoše Furlana, hčere in sina slovenskega pravnika dr. Borisa Furlana, obtoženca na Nagodetovem procesu, sta spodbuda, da se ju naučimo prepoznavati in uspešno zoperstavljati tudi v sedanjosti. Razkrivata del zgodbe ene od slovenskih družin v »skrajno nasilnem obdobju še ne tako oddaljene slovenske preteklosti« (dr. Peter Vodopivec).

Ob izidu knjig Vojna vse spremeni in Domov vas vabimo na pogovor, ki bo v ponedeljek, 20. februarja, ob 18. uri v Kavarni Union v Ljubljani. Stašino in Aljoševo pričevanje bodo v širši zgodovinski in družbeni kontekst umestili trije vidni slovenski zgodovinarji – dr. Aleš Gabrič, raziskovalec novejše slovenske kulturnopolitične in kulturne zgodovine, predvsem odnosa politike do intelektualcev, dr. Bojan Godeša, raziskovalec druge svetovne vojne in z njo povezanih problemov na Slovenskem in v širšem jugoslovanskem okviru, ter dr. Peter Vodopivec, avtor spremne besede h knjigi Vojna vse spremeni. Pogovor bo vodila Darja Groznik.

Stasha Furlan Seaton

Vojna vse spremeni

Aljoša Furlan

Domov

objavljeno v rubriki: Srečavanja

Sorodne novice

na vrh strani

01.10.2015

Je leposlovje sploh lahko »trivialno«? – O lahkotnem in zahtevnem leposlovju »

Leta 2014 je v Sloveniji izšlo 5331 tiskanih knjig, od tega 1434 leposlovnih. Izvirnih del je bilo 713, prevedenih pa 721. Največ je romanov, večina tujih pa je prevedena iz angleščine.
Jih izide preveč? In koliko izmed njih je trivialnih?

Sodobna literarna teorija se razlikovanju med umetniškim in trivialnim leposlovjem rada izmika. Pa vendar: je književnost sploh še književnost, če je »trivialna«, se pravi »prazna, obrabljena in malovredna«, kot besedo »trivialen« definira SSKJ? V čem se trivialna književnost razlikuje od umetniške ter kdo danes odloča o literarni vrednosti leposlovnih del in s tem ustvarja literarni kanon? Literarni strokovnjaki, knjižničarji, bralci ali trg? Ali obiskovalci knjižnic in kupci knjig potrebujejo usmeritve, kaj naj berejo in kupijo? Kje naj jih najdejo: v medijih, kjer se prostor za umetnost in kulturo krči, na spletnih portalih, kot je dobreknjige.si, v knjigarnah? Ali z nakupom trivialnih knjig financiramo tudi produkcijsko verigo umetniških?

objavljeno v rubriki: Srečavanja

24.09.2015

Očetnjava in Nina Bunjevac v Sloveniji – gostovanje v Škofji Loki, Kopru in na Stripolisfestu v Kinu Šiška »

Očetnjava, strip Nine Bunjevac, ki je v prevodu Maje Novak junija izšel pri založbi Modrijan, je pretresljiva zgodba o življenju Nininega očeta in njene družine. Obenem je to zgodba o Jugoslaviji in o predzgodovini njenega krvavega konca. Knjiga je simbolično razdeljena na dva dela, v prvem je opisano Ninino življenje v Kanadi, v drugem, obsežnejšem, pa njena mladost v Jugoslaviji. Skozi strip se nizajo »flashbacki« o očetovem življenju, o njegovih starših in starih starših. »Bil je čuden otrok, goskam je zavijal vratove in mlade mucke metal v goreče peči, zato so ga stari starši poslali v vojaško šolo v Split. A tudi ta epizoda se ni končala najbolje. Petra so, ker je bil goreč in glasen privrženec povojnega disidenta Milovana Đilasa, za tri leta pospravili v zapor, od koder se je vrnil zlomljen, brezposeln, socialno umorjen in odločen, da emigrira v Kanado. Na svoji poti je spoznal Nikolo Kavajo, srbskega nacionalista, človeka, ki si ga bo zgodovina zapomnila kot tako imenovanega lovca na Tita, človeka, ki je zagrenjenemu in razočaranemu Petru tlakoval pot v Srbsko osvobodilno gibanje Očetnjava. In v prerani grob.« Tako je Nininega očeta sledeč podobam iz stripa kratko opisala Katja Perat (Mladina, 11. september 2015).

objavljeno v rubriki: Srečavanja

22.09.2015

»Star sem 31 let in bi rad izdal knjigo.« – Kako izdati knjigo pri slovenski založbi »

Premlad? Niti ne. G. V. je svoj prvi roman izdal pri 28 letih, zanj prejel kresnika in nagrado Prešernovega sklada, roman je bil postavljen na oder in na filmsko platno ter preveden v več jezikov, več let je bil med najbolje prodajanimi in največkrat izposojenimi slovenskimi romani.
Brez »zvez«? Tudi G. V. jih ni imel.

Kako to, da nekaterim »zelencem« vendarle uspe? Kot je uspelo Vesni Lemaić in še mnogim mladim pa tudi starejšim, a še neizkušenim literatom. Pa ne samo »omrežiti« pravega založnika, temveč prepričati tudi bralce, kupce, literarne kritike ...
Preprosto – napisali so dobro knjigo!

Nekoč. »Pisatelj« je napisal besedilo. Najbrž ga je najprej napisal ročno, potem pretipkal. Večkrat prebral. Še enkrat pretipkal.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

21.09.2015

»Skrivnostni trikotnik« prevajalec-urednik-lektor in kdo je kdo v odličnem literarnem prevodu »

Prevajalec, urednik in lektor veljajo za najnatančnejše bralce in skupaj z avtorji tvorijo jezikovno elito neke skupnosti. S prevajalčevega zornega kota sta lektor in urednik v idealnih razmerah prevajalčeva največja opora, v najslabših možnih pa prevajalec izgublja dragoceni čas in energijo za pojasnjevanje in zagovarjanje svojih prevajalskih izbir. Vsi trije so nepogrešljivi ustvarjalci dobre knjige in vsi trije na slovenskem založniškem trgu občutijo časovne in finančne pritiske, ki lahko vplivajo tudi na kakovost njihovega dela.

Kaj so naloge in odgovornosti dobrih književnih prevajalcev, lektorjev in urednikov in kako naj svojo nalogo kar najbolje opravijo v danih razmerah? Kje so meje med posameznimi dejavnostmi in katerih posegov si lektor in/ali urednik ne bi smela dovoliti, katerih pa ne bi smela izpustiti? Kako konstruktivno iskati mejo med jezikovno normo in inovativnostjo v prevodu? Kdo je odgovoren za napake v prevodu? Je med prevajalci, lektorji in uredniki dovolj sodelovanja in komunikacije? Kdaj se nesoglasja med njimi izkažejo za najbolj plodna?

Svoja mnenja, dileme, vprašanja ... bodo prepletali trije: prevajalka, urednik in lektorica.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

18.09.2015

O Nini Bunjevac, avtorici romana v stripu Očetnjava, pred njeno slovensko turnejo »

Malokateri strip je bil v zadnjem času deležen tolikšne pozornosti svetovne javnosti kot biografska drama Očetnjava (Fatherland) Nine Bunjevac, kanadske umetnice srbskega porekla. Rodila se je leta 1973 v Torontu in se že pri dveh letih z mamo in starejšo sestro odselila v Jugoslavijo. Otroštvo in mladost je preživela pri babici, komunistki in bivši partizanki. Njen oče Petar, ki je s sinom in njenim bratom ostal v Kanadi, je umrl že leta 1977, ko ji je bilo komaj štiri leta.
Zakaj so z mamo in sestro zapustile Kanado ter očeta in brata, Nina ni vedela, prav tako ni poznala pravega vzroka očetove smrti – mama ji je tistega leta, ko je umrl Tito, povedala, da se je ubil v prometni nesreči. Šele pri štirinajstih je izvedela, da je življenje izgubil v eksploziji in da je bil član Otadžbine. Deset le pozneje se je vrnila v Kanado in v Torontu nadaljevala šolanje.

objavljeno v rubriki: Srečavanja