Novica

Po dolgih desetletjih negotovosti danes ve, kdo je: Ingrid von Oelhafen – Erika Matko

11.11.2016

Vsako leto na pragu jeseni se v 1. osnovni šoli v Celju, kjer se je njihova trnova pot začela, srečajo nekdanji »ukradeni otroci«: danes ljudje v letih, ki se v okviru Društva taboriščnikov – ukradenih otrok trudijo, kot pravi njihov predsednik dr. Janez Žmavc, ohranjati zgodovinski spomin na genocid nad slovenskim narodom.
Kot otroke ujetih partizanov in sodelavcev odpora, ki so jih okupatorji deportirali v koncentracijska taborišča ali ustrelili, so jih (večinoma) poleti 1942 odtrgali od domačih in odpeljali najprej v prehodno taborišče Frohnleiten pri Gradcu, potem pa ocenili po rasnih kriterijih in premestili v različna taborišča po vsem rajhu ali v rejo k izbranim nemškim družinam. Mnogim so spremenili identiteto, njihova usoda sta bila ponemčenje in prevzgoja v vzorne pripadnike »večvredne rase«. Po koncu vojne so se nekateri vrnili, za drugimi se je izgubila vsaka sled. Danes je živih še okrog dvesto slovenskim družinam ukradenih otrok. Vsak od njih ima svojo zgodbo, vse so bile težke, nekatere bolj zapletene, druge manj; tisti, ki so bili ob odhodu nekoliko starejši, se marsičesa spomnijo, tisti, ki so jih odnesli kot dojenčke v košarah, spominov niso imeli. Izkušnja, ki je boleče zaznamovala vse, pa je bila izguba identitete – in marsikoga med njimi ne samo enkrat, saj je bila tudi vrnitev v domovino, ki je niso poznali, med ljudi, ki jim niso bili blizu in so govorili jezik, ki ga oni niso več znali, zelo travmatična. Najodmevnejša, tudi v svetovnem merilu, je bila zgodba Ivana Pirečnika, ki je doživela sodni epilog in bila navdih za mladinsko povest Antona Ingoliča Deček z dvema imenoma (prva izdaja 1955) ter za britanski film Razdvojeno srce (The Divided Heart, režija Charles Crighton, 1954). O tem mračnem poglavju slovenske zgodovine je bilo že marsikaj objavljenega; dokaj natančno ga je raziskal in popisal zgodovinar in kustos celjskega muzeja Stane Terčak v knjigi Ukradeni otroci (1962 in 1973), scenaristka in režiserka Maja Weiss je v sodelovanju z Društvom taboriščnikov ukradenih otrok leta 2014 o njem posnela dokumentarni film Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci, v Muzeju novejše zgodovine Celje je bila istega leta razstava s to tematiko.

Tem (in ne samo tem) pričevanjem se zdaj pridružuje osebna zgodba Ingrid von Oelhafen, knjiga Hitlerjevi pozabljeni otroci, napisana v sodelovanju z angleškim avtorjem dokumentarnih knjig in filmov Timom Tatom. Ingrid, takrat se je pisala Erika Matko, je bila ob ugrabitvi stara devet mesecev; da sta človeka, ki ju je imela za starša, v resnici njena rejnika, je po naključju izvedela pri enajstih letih, da ni nemškega rodu, pri petnajstih; kdo je in od kod, kako in zakaj se je znašla, kjer se je, ter srhljivo ozadje svoje zapletene usode pa je mukoma odkrivala naslednjih petinštirideset let. Sestavljanka se je počasi dopolnjevala, sem in tja se še vedno pritakne kak košček – od leta 2003, ko je prvič prišla v Slovenijo, predvsem ob pomoči novonajdenih sorodnikov (bližnjih sicer ni bilo več med živimi) in članov Društva taboriščnikov – ukradenih otrok. Po dolgih desetletjih negotovosti Ingrid danes ve, kdo je. Doma je v Osnabrücku v Nemčiji, rada pa obišče tudi deželo, kjer se je rodila. In zelo je vesela, da je njena knjiga izšla tudi v jeziku, ki bi moral biti njen materni, pa ga zaradi norosti vojne ne pozna, kot ni poznala svoje matere, očeta, brata in sestre.
Hitlerjevi pozabljeni otroci so doslej izšli v Veliki Britaniji, ZDA, Italiji, na Finskem in na Poljskem.

Ingrid von Oelhafen se je rodila 11. novembra 1941, slovenski prevod – knjigo je prevedla Maja Kraigher – ji podarjamo za 75. rojstni dan.

Ingrid von Oelhafen in Tim Tate

Hitlerjevi pozabljeni otroci

Knjiga o deklici z dvema imenoma je nazorna freska gorja, ki ga je nacistična ideologija povzročila stotinam slovenskih družin in njim ukradenim otrokom, ter obenem presunljivo osebno pričevanje o vztrajnem iskanju identitete, resnice in smisla.
Dr. Tone Kregar, Muzej novejše zgodovine Celje

PREDSTAVITEV KNJIGE
sreda, 16. november, ob 18. uri, Muzej novejše zgodovine Celje (Prešernova ulica 17, Celje)
Sodelujejo: Ingrid von Oelhafen, dr. Tone Kregar in dr. Janez Žmavc; pogovor vodi Ivana Stamejčič; tolmači Mateja Ajdnik Korošec
V sodelovanju z Društvom taboriščnikov – ukradenih otrok in Muzejem novejše zgodovine Celje.
Vabljeni!
objavljeno v rubriki: Srečavanja

Sorodne novice

na vrh strani

11.02.2017

Pogovor ob izidu spominov hčere in sina slovenskega pravnika in univerzitetnega profesorja dr. Borisa Furlana »

Presunljiva in tragična usoda družine Furlan bo nedvomno trajno zapisana v narodov spomin. Ne le zaradi hudih življenjskih preizkušenj očeta Borisa, matere Ane, hčere Staše ter sinov Aljoše in Boruta, ampak tudi zaradi dediščine, ki smo jo z zgodbo družine Furlan dobili Slovenci kot narod. Ideološka izključljivost, ideološko sumničenje in sprenevedanje niso zapečatili le usode Furlanov kot posameznikov. Simbolično so zaznamovali tudi usodo naroda, ki mu je bil iztrgan pomemben intelektualen potencial in s tem narejena globoka zareza v narodovo duhovno rast. Ogorčenost nad ideološko in človeško zaslepljenostjo takratnega časa je zato upravičena.
Knjigi Vojna vse spremeni in Domov Stashe Furlan Seaton in Aljoše Furlana, hčere in sina slovenskega pravnika dr. Borisa Furlana, obtoženca na Nagodetovem procesu, sta spodbuda, da se ju naučimo prepoznavati in uspešno zoperstavljati tudi v sedanjosti.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

11.02.2017

Predavanje dr. Božidarja Jezernika, etnologa in antropologa ter avtorja knjige Kava – čarobni napoj, na Festivalu kave »

V soboto in nedeljo, 18. in 19. februarja 2017, bo v Celju 2. Festival hrane in pijače KULINART. Tudi letos ga bo spremljal Festival kave, na katerem se bodo predstavili vsi, ki skrbijo, da nas zjutraj predrami skodelica vroče in dišeče kave, da »gremo na kavo« med odmorom ali pa s »čarobnim opojem« pričakamo svoje goste. To so proizvajalci in ponudniki kave, pražarne, ponudniki opreme za njeno predelavo in pripravo, kavarne, bari in prodajalne ...

Dr. Božidar Jezernik, redni profesor za etnologijo Balkana in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, pa se s kavo ukvarja kot raziskovalec. Leta 2012 je pri založbi Modrijan izdal knjigo Kava – čarobni napoj. V njej razkriva vlogo kave skozi zgodovino in opisuje njen zmagoviti pohod na vse celine sveta, od Jemna, Etiopije, Osmanskega cesarstva, Balkana, zahodne Evrope, Brazilije do sodobne proizvodnje in porabe, kjer sta pomembna igralca Vietnam in ameriški Starbucks. Posebno pozornost je namenil prihodu kave v slovenske dežele: v 17. in 18. stoletju je ostala omejena na najbogatejše sloje, sredi 19. stoletja pa so jo začeli piti bogati kmetje, predvsem pa so se z njo krepčale ženske. Večina kave je na Slovensko prihajala iz Trsta, ki je še danes v svetovnem merilu pomembno pristanišče za kavo.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

04.01.2017

Italijanski pisatelj Paolo Rumiz bo v torek, 10. januarja 2017, gost muzejskega večera na Gradu Kromberk »

Tržaški novinar, vojni dopisnik in pisatelj Paolo Rumiz je strasten popotnik in mojster skrbno pripravljenih potovanj brez naglice, ki jih opravi peš ali z naključnimi prevoznimi sredstvi. Raziskovalec dežel na prelomnicah in pozabljenih krajev ter izjemno občutljiv pričevalec o prelomnih dogodkih v naši soseščini.
Civilizacija se rodi iz kulta mrtvih. To antropološko dejstvo je temeljno izhodišče njegove knjige Kot konji, ki spijo stoje, ki nosi posvetilo »Dedoma, ki ju nikoli nisem poznal«. Avgusta 1914 je več kot sto tisoč moških iz Julijske krajine in Tridentinskega odšlo na vojno. Bojevali so se za avstro-ogrsko cesarstvo, ker so bili tedaj pač njegovi podložniki. Za cesarja so prelivali kri v Galiciji, Karpatih in na balkanskih bojiščih.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

30.11.2016

Mačka, Iztok Ilc, Maja Šubic in Maja Pešelj na obisku v Modrijanovi knjigarni v Škofji Loki »

Cat, chat, gato, gatto, kaķis, kass, kat, katt, Katze, kissa, kočka, kot, köttur, macska, pisică ... Mačka v več jezikih. Pa japonsko? Neko.

Takaši Hirajde je japonski pesnik in pisatelj, čigar kratki roman Pride mačka na obisk (Neko no kyaku) je pred kratkim izšel tudi v slovenščini, v prevodu Iztoka Ilca. Romanček je že navdušil Francoze, Američane, Italijane, Nemce, Nizozemce, Fince ... Mačke navdušujejo, navdihujejo tako literate kot bralce, Pikica iz japonskega romana pa je navdihnila tudi akademsko slikarko, ilustratorko in freskantko Majo Šubic. Narisala je naslovno ilustracijo ter knjižico opremila še z nežnimi vinjetami s tušem, in da bi se kar najbolj približala japonski risbi, je zanje uporabila japonski papir. Njene ilustracije bodo predstavljene tudi na letošnjem Slovenskem bienalu ilustracije v Cankarjevem domu v Ljubljani.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

17.11.2016

»Konji so bili moji Padli, konji, ki zbrani med večernimi brezami zamišljeno prežvekujejo med grobovi.« – P. Rumiz »

Paolo Rumiz (1947) je italijanski novinar in pisatelj. Kljub temu da prihaja iz Trsta in da je objavil okoli dvajset knjig, njegovega dela v slovenskem prevodu nismo imeli priložnosti brati vse do danes, do izida knjige Kot konji, ki spijo stoje. Prevedel jo je Matej Venier.

Knjiga nosi posvetilo »Dedoma, ki ju nikoli nisem poznal«. Rumiz se namreč po sledeh svojih dedov, vojakov na ruski (vzhodni) fronti, odpravi z vlakom v Galicijo, na mitsko vzhodno mejo nekdanjega cesarstva, ki si jo danes delita Poljska in Ukrajina. Sledi poti 97. polka avstro-ogrske vojske, ki je leta 1914 z vlaki krenil iz Trsta proti Rusiji, da bi sodeloval v veliki moriji, ki so ji rekli Svetovna vojna. Rumiz je za tržaškimi in goriškimi naborniki odpotoval v kraje, ki so izginili iz sodobnih zemljevidov. »Galicija, Lodomerija in Bukovina. To je zadnja meja cesarstva, vzvalovana Finis Terrae, ki se razpira onkraj karpatske gorske verige, neznansko prostranstvo konjev, ognjev in kmetov. Ostanek včerajšnjega sveta, ki ga je besnilo stoletja izbrisalo z zemeljske oble.«

objavljeno v rubriki: Srečavanja

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.