Novica

»Konji so bili moji Padli, konji, ki zbrani med večernimi brezami zamišljeno prežvekujejo med grobovi.« – P. Rumiz

17.11.2016

Paolo Rumiz (1947) je italijanski novinar in pisatelj. Kljub temu da prihaja iz Trsta in da je objavil okoli dvajset knjig, njegovega dela v slovenskem prevodu nismo imeli priložnosti brati vse do danes, do izida knjige Kot konji, ki spijo stoje. Prevedel jo je Matej Venier.

Knjiga nosi posvetilo »Dedoma, ki ju nikoli nisem poznal«. Rumiz se namreč po sledeh svojih dedov, vojakov na ruski (vzhodni) fronti, odpravi z vlakom v Galicijo, na mitsko vzhodno mejo nekdanjega cesarstva, ki si jo danes delita Poljska in Ukrajina. Sledi poti 97. polka avstro-ogrske vojske, ki je leta 1914 z vlaki krenil iz Trsta proti Rusiji, da bi sodeloval v veliki moriji, ki so ji rekli Svetovna vojna. Rumiz je za tržaškimi in goriškimi naborniki odpotoval v kraje, ki so izginili iz sodobnih zemljevidov. »Galicija, Lodomerija in Bukovina. To je zadnja meja cesarstva, vzvalovana Finis Terrae, ki se razpira onkraj karpatske gorske verige, neznansko prostranstvo konjev, ognjev in kmetov. Ostanek včerajšnjega sveta, ki ga je besnilo stoletja izbrisalo z zemeljske oble.«
Na vojno je na skrajni rob imperija odšlo sto tisoč Tržačanov in Goričanov, ki so jih v avstrijski vojski prezirali kot Italijane, po vojni pa so doma na njih pozabili, ker so se borili na sovražnikovi strani. Petindvajset tisoč jih je obležalo v grobovih. Rumiz na Poljskem, v Ukrajini in Belorusiji najde njihova vojaška pokopališča in z grobov prepisuje imena, kot bi prebiral današnji tržaški telefonski imenik. Guadagnini, Petrelli, Kovač, Chisté, Pelos, Colarich, Albertini, Manderla, Bartolich, Canarin, Obreza, Biotti, Degrassi, Bizjak, Odorizzi, Menapace, Zaman, Marinič, Demanego, Panizza.

Kot konji, ki spijo stoje je briljantno napisana elegija pozabljenim vojakom, začrtana pa je kot potopis skozi mesta sodobne Evrope. Pisatelj ne sledi samo zgodovinskemu spominu pozabljenih bitk prve svetovne vojne na izbrisanih zemljevidih, ampak se ves čas sprašuje, iz česa je sestavljena moderna Evropa. Rumiz jo rad išče na njenih skrajnih mejah in o njej pripoveduje v bogatem jeziku popotnika z meje med slovanskim in latinskim svetom. Potuje peš po stari rimski cesti na jug, s kolesom v Lepant ali z vlakom med Murmanskom na meji polarnega kroga in Istanbulom na morski ožini med Evropo in Azijo. Najraje pa gre z vlakom. »Z vlakom grem, naravno, kajti potovanje je sen,« pravi med postankom na poti med Ljubljano in Krakovom, ki je bil leta 1914 predsoba vojne. »Jaz pa gojim nerazumno hrepenenje po starem Orient expressu in spalniku na vlaku Ljubljana–Moskva s kadečim se samovarjem na koncu hodnika.«
Rumiz je pripovedovalec. Zgodbo vojakov s Krasa na meji z Rusijo pripoveduje kot zgodbo o naših ljudeh.

Paolo Rumiz je eden izmed gostov na Slovenskem knjižnem sejmu, ki je letos v »fokus« povabil Italijo. Pripadla mu je posebna čast zaključnega gosta – v nedeljo, 27. novembra, ob 18. uri, torej zadnji dan sejma, bo nastopil v Klubu Cankarjevega doma, z njim se bo pogovarjal novinarski kolega Ervin Hladnik - Milharčič. Pogovor bo potekal v italijanščini, tolmačila bo Saša Grahovac Fabbri. Priložnost za srečanje s pisateljem pa bo tudi v sredo, 23. novembra, ob 19. uri na Pisateljskem odru. Literarni večer Paolo Rumiz – Manifest popotnika pripravlja Tretji program Radia Slovenija - program Ars.

Vabljeni!

 
objavljeno v rubriki: Srečavanja

Sorodne novice

na vrh strani

11.02.2017

Pogovor ob izidu spominov hčere in sina slovenskega pravnika in univerzitetnega profesorja dr. Borisa Furlana »

Presunljiva in tragična usoda družine Furlan bo nedvomno trajno zapisana v narodov spomin. Ne le zaradi hudih življenjskih preizkušenj očeta Borisa, matere Ane, hčere Staše ter sinov Aljoše in Boruta, ampak tudi zaradi dediščine, ki smo jo z zgodbo družine Furlan dobili Slovenci kot narod. Ideološka izključljivost, ideološko sumničenje in sprenevedanje niso zapečatili le usode Furlanov kot posameznikov. Simbolično so zaznamovali tudi usodo naroda, ki mu je bil iztrgan pomemben intelektualen potencial in s tem narejena globoka zareza v narodovo duhovno rast. Ogorčenost nad ideološko in človeško zaslepljenostjo takratnega časa je zato upravičena.
Knjigi Vojna vse spremeni in Domov Stashe Furlan Seaton in Aljoše Furlana, hčere in sina slovenskega pravnika dr. Borisa Furlana, obtoženca na Nagodetovem procesu, sta spodbuda, da se ju naučimo prepoznavati in uspešno zoperstavljati tudi v sedanjosti.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

11.02.2017

Predavanje dr. Božidarja Jezernika, etnologa in antropologa ter avtorja knjige Kava – čarobni napoj, na Festivalu kave »

V soboto in nedeljo, 18. in 19. februarja 2017, bo v Celju 2. Festival hrane in pijače KULINART. Tudi letos ga bo spremljal Festival kave, na katerem se bodo predstavili vsi, ki skrbijo, da nas zjutraj predrami skodelica vroče in dišeče kave, da »gremo na kavo« med odmorom ali pa s »čarobnim opojem« pričakamo svoje goste. To so proizvajalci in ponudniki kave, pražarne, ponudniki opreme za njeno predelavo in pripravo, kavarne, bari in prodajalne ...

Dr. Božidar Jezernik, redni profesor za etnologijo Balkana in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, pa se s kavo ukvarja kot raziskovalec. Leta 2012 je pri založbi Modrijan izdal knjigo Kava – čarobni napoj. V njej razkriva vlogo kave skozi zgodovino in opisuje njen zmagoviti pohod na vse celine sveta, od Jemna, Etiopije, Osmanskega cesarstva, Balkana, zahodne Evrope, Brazilije do sodobne proizvodnje in porabe, kjer sta pomembna igralca Vietnam in ameriški Starbucks. Posebno pozornost je namenil prihodu kave v slovenske dežele: v 17. in 18. stoletju je ostala omejena na najbogatejše sloje, sredi 19. stoletja pa so jo začeli piti bogati kmetje, predvsem pa so se z njo krepčale ženske. Večina kave je na Slovensko prihajala iz Trsta, ki je še danes v svetovnem merilu pomembno pristanišče za kavo.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

04.01.2017

Italijanski pisatelj Paolo Rumiz bo v torek, 10. januarja 2017, gost muzejskega večera na Gradu Kromberk »

Tržaški novinar, vojni dopisnik in pisatelj Paolo Rumiz je strasten popotnik in mojster skrbno pripravljenih potovanj brez naglice, ki jih opravi peš ali z naključnimi prevoznimi sredstvi. Raziskovalec dežel na prelomnicah in pozabljenih krajev ter izjemno občutljiv pričevalec o prelomnih dogodkih v naši soseščini.
Civilizacija se rodi iz kulta mrtvih. To antropološko dejstvo je temeljno izhodišče njegove knjige Kot konji, ki spijo stoje, ki nosi posvetilo »Dedoma, ki ju nikoli nisem poznal«. Avgusta 1914 je več kot sto tisoč moških iz Julijske krajine in Tridentinskega odšlo na vojno. Bojevali so se za avstro-ogrsko cesarstvo, ker so bili tedaj pač njegovi podložniki. Za cesarja so prelivali kri v Galiciji, Karpatih in na balkanskih bojiščih.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

30.11.2016

Mačka, Iztok Ilc, Maja Šubic in Maja Pešelj na obisku v Modrijanovi knjigarni v Škofji Loki »

Cat, chat, gato, gatto, kaķis, kass, kat, katt, Katze, kissa, kočka, kot, köttur, macska, pisică ... Mačka v več jezikih. Pa japonsko? Neko.

Takaši Hirajde je japonski pesnik in pisatelj, čigar kratki roman Pride mačka na obisk (Neko no kyaku) je pred kratkim izšel tudi v slovenščini, v prevodu Iztoka Ilca. Romanček je že navdušil Francoze, Američane, Italijane, Nemce, Nizozemce, Fince ... Mačke navdušujejo, navdihujejo tako literate kot bralce, Pikica iz japonskega romana pa je navdihnila tudi akademsko slikarko, ilustratorko in freskantko Majo Šubic. Narisala je naslovno ilustracijo ter knjižico opremila še z nežnimi vinjetami s tušem, in da bi se kar najbolj približala japonski risbi, je zanje uporabila japonski papir. Njene ilustracije bodo predstavljene tudi na letošnjem Slovenskem bienalu ilustracije v Cankarjevem domu v Ljubljani.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

11.11.2016

Po dolgih desetletjih negotovosti danes ve, kdo je: Ingrid von Oelhafen – Erika Matko »

Vsako leto na pragu jeseni se v 1. osnovni šoli v Celju, kjer se je njihova trnova pot začela, srečajo nekdanji »ukradeni otroci«: danes ljudje v letih, ki se v okviru Društva taboriščnikov – ukradenih otrok trudijo, kot pravi njihov predsednik dr. Janez Žmavc, ohranjati zgodovinski spomin na genocid nad slovenskim narodom.
Kot otroke ujetih partizanov in sodelavcev odpora, ki so jih okupatorji deportirali v koncentracijska taborišča ali ustrelili, so jih (večinoma) poleti 1942 odtrgali od domačih in odpeljali najprej v prehodno taborišče Frohnleiten pri Gradcu, potem pa ocenili po rasnih kriterijih in premestili v različna taborišča po vsem rajhu ali v rejo k izbranim nemškim družinam. Mnogim so spremenili identiteto, njihova usoda sta bila ponemčenje in prevzgoja v vzorne pripadnike »večvredne rase«. Po koncu vojne so se nekateri vrnili, za drugimi se je izgubila vsaka sled. Danes je živih še okrog dvesto slovenskim družinam ukradenih otrok.

objavljeno v rubriki: Srečavanja