Novica

»Konji so bili moji Padli, konji, ki zbrani med večernimi brezami zamišljeno prežvekujejo med grobovi.« – P. Rumiz

17.11.2016

Paolo Rumiz (1947) je italijanski novinar in pisatelj. Kljub temu da prihaja iz Trsta in da je objavil okoli dvajset knjig, njegovega dela v slovenskem prevodu nismo imeli priložnosti brati vse do danes, do izida knjige Kot konji, ki spijo stoje. Prevedel jo je Matej Venier.

Knjiga nosi posvetilo »Dedoma, ki ju nikoli nisem poznal«. Rumiz se namreč po sledeh svojih dedov, vojakov na ruski (vzhodni) fronti, odpravi z vlakom v Galicijo, na mitsko vzhodno mejo nekdanjega cesarstva, ki si jo danes delita Poljska in Ukrajina. Sledi poti 97. polka avstro-ogrske vojske, ki je leta 1914 z vlaki krenil iz Trsta proti Rusiji, da bi sodeloval v veliki moriji, ki so ji rekli Svetovna vojna. Rumiz je za tržaškimi in goriškimi naborniki odpotoval v kraje, ki so izginili iz sodobnih zemljevidov. »Galicija, Lodomerija in Bukovina. To je zadnja meja cesarstva, vzvalovana Finis Terrae, ki se razpira onkraj karpatske gorske verige, neznansko prostranstvo konjev, ognjev in kmetov. Ostanek včerajšnjega sveta, ki ga je besnilo stoletja izbrisalo z zemeljske oble.«
Na vojno je na skrajni rob imperija odšlo sto tisoč Tržačanov in Goričanov, ki so jih v avstrijski vojski prezirali kot Italijane, po vojni pa so doma na njih pozabili, ker so se borili na sovražnikovi strani. Petindvajset tisoč jih je obležalo v grobovih. Rumiz na Poljskem, v Ukrajini in Belorusiji najde njihova vojaška pokopališča in z grobov prepisuje imena, kot bi prebiral današnji tržaški telefonski imenik. Guadagnini, Petrelli, Kovač, Chisté, Pelos, Colarich, Albertini, Manderla, Bartolich, Canarin, Obreza, Biotti, Degrassi, Bizjak, Odorizzi, Menapace, Zaman, Marinič, Demanego, Panizza.

Kot konji, ki spijo stoje je briljantno napisana elegija pozabljenim vojakom, začrtana pa je kot potopis skozi mesta sodobne Evrope. Pisatelj ne sledi samo zgodovinskemu spominu pozabljenih bitk prve svetovne vojne na izbrisanih zemljevidih, ampak se ves čas sprašuje, iz česa je sestavljena moderna Evropa. Rumiz jo rad išče na njenih skrajnih mejah in o njej pripoveduje v bogatem jeziku popotnika z meje med slovanskim in latinskim svetom. Potuje peš po stari rimski cesti na jug, s kolesom v Lepant ali z vlakom med Murmanskom na meji polarnega kroga in Istanbulom na morski ožini med Evropo in Azijo. Najraje pa gre z vlakom. »Z vlakom grem, naravno, kajti potovanje je sen,« pravi med postankom na poti med Ljubljano in Krakovom, ki je bil leta 1914 predsoba vojne. »Jaz pa gojim nerazumno hrepenenje po starem Orient expressu in spalniku na vlaku Ljubljana–Moskva s kadečim se samovarjem na koncu hodnika.«
Rumiz je pripovedovalec. Zgodbo vojakov s Krasa na meji z Rusijo pripoveduje kot zgodbo o naših ljudeh.

Paolo Rumiz je eden izmed gostov na Slovenskem knjižnem sejmu, ki je letos v »fokus« povabil Italijo. Pripadla mu je posebna čast zaključnega gosta – v nedeljo, 27. novembra, ob 18. uri, torej zadnji dan sejma, bo nastopil v Klubu Cankarjevega doma, z njim se bo pogovarjal novinarski kolega Ervin Hladnik - Milharčič. Pogovor bo potekal v italijanščini, tolmačila bo Saša Grahovac Fabbri. Priložnost za srečanje s pisateljem pa bo tudi v sredo, 23. novembra, ob 19. uri na Pisateljskem odru. Literarni večer Paolo Rumiz – Manifest popotnika pripravlja Tretji program Radia Slovenija - program Ars.

Vabljeni!

 
objavljeno v rubriki: Srečavanja

Sorodne novice

na vrh strani

06.09.2017

Mednarodni literarni festival Vilenica – Bužarovska in Pištalo v soboto, 9. septembra, v Kobdilju »

Prvi dan 32. Mednarodnega literarnega festivala Vilenica je sklenil Predvečer Vilenice v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani z gostoma iz Srbije in Makedonije – Vladimirjem Pištalom in Rumeno Bužarovsko. Pogovor, ki ga je povezovala Đurđa Strsoglavec, je razkril še več skupnih točk gostov; ameriška kultura – Pištalo predava o ameriški zgodovini, Bužarovska pa o ameriški književnosti – je le ena izmed njih. Še ena pa je, in to ne najmanj pomembna, da sta imela pred seboj svoje v slovenščino prevedene knjige, ki smo jih izdali pri Modrijanu – zbirko kratkih zgodb Moj mož, roman Tesla, portret med maskami in novelo Aleksandrida. Prav izjemno doživetje je bilo tudi njuno branje – Bužarovska je prebrala kratko zgodbo Nektar, Pištalo pa odlomek iz romana Milenij v Beogradu.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

29.08.2017

Predvečer Vilenice, torek, 5. september, ob 19. uri – Rumena Bužarovska in Vladimir Pištalo »

V torek, 5. septembra 2017, se začne 32. Mednarodni literarni festival Vilenica. Festival, ki ga organizirata Društvo slovenskih pisateljev in Kulturno društvo Vilenica, predstavlja avtorje in književnost Srednje Evrope pa tudi drugih držav Evrope in ostalega sveta, spremljati pa ga je mogoče na prizoriščih na Krasu in v drugih slovenskih krajih.

Že prvi dan se bosta v Ljubljani predstavila makedonska pisateljica Rumena Bužarovska in v ZDA živeči srbski pisatelj Vladimir Pištalo, in to na skupnem literarnem dogodku, Predvečeru Vilenice v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani. Pri založbi Modrijan smo poskrbeli, da bosta imela gosta pred seboj sveže prevode v slovenščino – Bužarovska zbirko kratkih zgodb Moj mož, ki je v prevodu Aleša Mustarja izšla pred kratkim v naši zbirki Bralec, Pištalo pa novo izdajo romana Tesla, portret med maskami.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

21.08.2017

Sto let Cvetja v jeseni – praznični konec tedna na Visokem in v Poljanah nad Škofjo Loko »

Pisatelj Ivan Tavčar (1851–1923) se je rodil leta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko. Njegov opus obsega več kot 40 pripovednih del – črtice, novele, povesti in romane –, eno najbolj znanih pa tudi najbolj priljubljenih pa je Cvetje v jeseni. Povest je pod psevdonimom Emil Leon začela izhajati pred stotimi leti v Ljubljanskem zvonu, na vrhuncu Tavčarjeve pisateljske kariere. Dve leti zatem je izšla Visoška kronika.

Stoletnica Cvetja je odlična priložnost za poklon rojakov – Poljancev velikemu Poljancu. Konec tedna bo zato Poljanska dolina odeta v jesensko cvetje. V četrtek, 24. avgusta, ob 19.30 bo v Kulturnem domu Poljane predstavitev nove izdaje Cvetja, ki je izšlo v sodelovanju s poljanskim KD dr. Ivan Tavčar, s pogovorom o knjigi in o poljanskem narečju; gostje si bodo ogledali filmski kolaž Cvetja in razstavo v knjigi objavljenih ilustracij akademske slikarke Maje Šubic. V petek, 25. avgusta, bo vse od 17. ure naprej živahno na Visokem: sejmu domačih dobrot bosta sledili kratka predstavitev knjige in otvoritev spominske knjižnice v Tavčarjevem dvorcu, ob 21. uri pa se bo začel muzikal Cvetje v jeseni.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

05.08.2017

Moj mož – zgodbe, skozi katere je mogoče opazovati in kritizirati hipokrizijo in disfunkcionalnost naše družbe »

»Dejstvo, da ženska prevzame možev priimek celo v današnjih časih, da imamo v makedonščini slabšalni izraz za moškega, ki živi pri ženi ali njenih starših (›domazet‹), način, kako prikazujejo zakonsko zvezo mainstream filmi in kako nanjo gleda tržišče – vse to veliko pove o tem, kako zakon obravnavamo še dandanes. Iz te perspektive nikakor ne spoštujem te institucije, še posebej ne po tem, ko so ženske v zahodnem svetu postale bolj neodvisne in so pridobile neke temeljne človekove pravice.« Tako neposredna je bila lani Rumena Bužarovska, makedonska pisateljica, prevajalka, predavateljica ameriške književnosti na univerzi v Skopju in neizprosna kritičarka makedonske politike, v intervjuju za hrvaški Novi list malo po tistem, ko je v hrvaškem prevodu izšla njena tretja zbirka kratkih zgodb Moj mož. »Ne zanimajo me srečne zgodbe,« je dodala, »ampak zgodbe, skozi katere je mogoče opazovati in kritizirati hipokrizijo in disfunkcionalnost naše družbe.«

objavljeno v rubriki: Srečavanja

11.02.2017

Pogovor ob izidu spominov hčere in sina slovenskega pravnika in univerzitetnega profesorja dr. Borisa Furlana »

Presunljiva in tragična usoda družine Furlan bo nedvomno trajno zapisana v narodov spomin. Ne le zaradi hudih življenjskih preizkušenj očeta Borisa, matere Ane, hčere Staše ter sinov Aljoše in Boruta, ampak tudi zaradi dediščine, ki smo jo z zgodbo družine Furlan dobili Slovenci kot narod. Ideološka izključljivost, ideološko sumničenje in sprenevedanje niso zapečatili le usode Furlanov kot posameznikov. Simbolično so zaznamovali tudi usodo naroda, ki mu je bil iztrgan pomemben intelektualen potencial in s tem narejena globoka zareza v narodovo duhovno rast. Ogorčenost nad ideološko in človeško zaslepljenostjo takratnega časa je zato upravičena.
Knjigi Vojna vse spremeni in Domov Stashe Furlan Seaton in Aljoše Furlana, hčere in sina slovenskega pravnika dr. Borisa Furlana, obtoženca na Nagodetovem procesu, sta spodbuda, da se ju naučimo prepoznavati in uspešno zoperstavljati tudi v sedanjosti.

objavljeno v rubriki: Srečavanja