Novica

Italijanski pisatelj Paolo Rumiz bo v torek, 10. januarja 2017, gost muzejskega večera na Gradu Kromberk

04.01.2017

Tržaški novinar, vojni dopisnik in pisatelj Paolo Rumiz je strasten popotnik in mojster skrbno pripravljenih potovanj brez naglice, ki jih opravi peš ali z naključnimi prevoznimi sredstvi. Raziskovalec dežel na prelomnicah in pozabljenih krajev ter izjemno občutljiv pričevalec o prelomnih dogodkih v naši soseščini.
Civilizacija se rodi iz kulta mrtvih. To antropološko dejstvo je temeljno izhodišče njegove knjige Kot konji, ki spijo stoje, ki nosi posvetilo »Dedoma, ki ju nikoli nisem poznal«. Avgusta 1914 je več kot sto tisoč moških iz Julijske krajine in Tridentinskega odšlo na vojno. Bojevali so se za avstro-ogrsko cesarstvo, ker so bili tedaj pač njegovi podložniki. Za cesarja so prelivali kri v Galiciji, Karpatih in na balkanskih bojiščih. Petindvajset tisoč se jih nikoli ni vrnilo. Ležijo na več kot 400 vojaških pokopališčih, posejanih v Karpatih in Galiciji, ter v neštetih brezimnih grobovih. Tiste, ki so preživeli vojne grozote in se po mnogih pustolovščinah in ujetništvu v daljni Rusiji vrnili v domače kraje, je pričakala nova država, kraljevina Italija. V njej so veljali za nezanesljive, saj so se med vojno borili na napačni strani. Njihovo zgodovinsko izkušnjo je pod fašizmom prekril sramoten molk; oblasti so jih namenoma prepustile pozabi, ki traja še danes. Italijanska država je celo dopustila, da so se porazgubili seznami tistih, ki so padli pod zastavo z dvoglavim orlom. Ob tem si pisatelj zastavlja pomenljivo vprašanje: »Kakšno prihodnost lahko ima družba, ki pozabi na lastno preteklost?«
Rumiz po sledeh svojih dedov odpotuje v Galicijo, na mitsko vzhodno mejo ranjkega cesarstva, ki si jo danes delita Poljska in Ukrajina. Potovanje v deželo senc se začne pri velikem pomniku Sto tisočem, italijanskim žrtvam bojišča ob Soči in na Krasu v Redipuglii, ki mu pravijo: »Če hočeš izvedeti resnico o nas, pojdi poiskat one z druge strani, tiste brez imena in brez groba.« Z vlakom odpotuje iz Trsta po sledeh vojaških transportov, ki so avgusta 1914 vozili na rusko fronto (v vagon je šlo osem konj ali dvainštirideset mož), in opravi vrsto obrednih dejanj. Prižiga lučice na vojaških pokopališčih v beskidskih gorah, prebija se skozi goščavje, ki prerašča trdnjavski kompleks okoli mesta Przemysl, kjer se je več kot sto tisoč obkoljenih cesarskih vojakov branilo pred Rusi skoraj pol leta, dokler jim ni zmanjkalo hrane in so se morali predati. Govori s padlimi – eden čustvenih vrhuncev dela so pretresljive, v tržaškem narečju in ritimizirani prozi zapisane Litanije za Tržačane, padle v Karpatih. Prebira spomine veteranov velike vojne; v roman je uvrščeno več umetelno stiliziranih odlomkov iz vojaških spominov, ki izjemno razločno prikažejo strahotno dogajanje izpred sto let, pa tudi obešenjaške resnične zgodbe o udeležencih velike vojne, podobne tistim iz Dobrega vojaka Švejka. Prebija se skozi galicijsko deželo, zaznamovano z neštetimi pokoli, in premišljuje o nezmožnosti Evrope, da bi se iz zgodovine kaj naučila. Priča je nemirom, ki so prinesli prevrat v Ukrajini in ponovnemu prebujanju napetosti med zahodom in Rusijo vzdolž frontne črte iz leta 1914. Potovanje po bojiščih se konča ob Drini in v Beogradu, na Balkanu, kjer se je prva svetovna vojna začela. Zadnji prizor v knjigi je poganska spravna daritev za vse padle velike vojne ob vznožju sakrarija v Redipuglii, kjer se je njegovo romanje med sence tudi začelo: prižiganje lučic (na tem nacionalnem spomeniku prepovedano početje) in pojedina z jedilnikom, nabranim na vseh bojiščih prve svetovne vojne od Flandrije do Armenije.

Paolo Rumiz bo v torek, 10. januarja 2017, ob 19. uri gost Muzejskega torka na Gradu Kromberk (Grajska cesta 1, Nova Gorica). Pogovor, ki ga v sodelovanju z založbo Modrijan organizira Goriški muzej, bo vodil Matej Venier, prevajalec knjige Kot konji, ki spijo stoje, odlomke iz nje bo bral Ivan Lotrič. Tolmačil bo David Kožuh.

Vabljeni!

objavljeno v rubriki: Srečavanja

Sorodne novice

na vrh strani

06.09.2017

Mednarodni literarni festival Vilenica – Bužarovska in Pištalo v soboto, 9. septembra, v Kobdilju »

Prvi dan 32. Mednarodnega literarnega festivala Vilenica je sklenil Predvečer Vilenice v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani z gostoma iz Srbije in Makedonije – Vladimirjem Pištalom in Rumeno Bužarovsko. Pogovor, ki ga je povezovala Đurđa Strsoglavec, je razkril še več skupnih točk gostov; ameriška kultura – Pištalo predava o ameriški zgodovini, Bužarovska pa o ameriški književnosti – je le ena izmed njih. Še ena pa je, in to ne najmanj pomembna, da sta imela pred seboj svoje v slovenščino prevedene knjige, ki smo jih izdali pri Modrijanu – zbirko kratkih zgodb Moj mož, roman Tesla, portret med maskami in novelo Aleksandrida. Prav izjemno doživetje je bilo tudi njuno branje – Bužarovska je prebrala kratko zgodbo Nektar, Pištalo pa odlomek iz romana Milenij v Beogradu.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

29.08.2017

Predvečer Vilenice, torek, 5. september, ob 19. uri – Rumena Bužarovska in Vladimir Pištalo »

V torek, 5. septembra 2017, se začne 32. Mednarodni literarni festival Vilenica. Festival, ki ga organizirata Društvo slovenskih pisateljev in Kulturno društvo Vilenica, predstavlja avtorje in književnost Srednje Evrope pa tudi drugih držav Evrope in ostalega sveta, spremljati pa ga je mogoče na prizoriščih na Krasu in v drugih slovenskih krajih.

Že prvi dan se bosta v Ljubljani predstavila makedonska pisateljica Rumena Bužarovska in v ZDA živeči srbski pisatelj Vladimir Pištalo, in to na skupnem literarnem dogodku, Predvečeru Vilenice v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani. Pri založbi Modrijan smo poskrbeli, da bosta imela gosta pred seboj sveže prevode v slovenščino – Bužarovska zbirko kratkih zgodb Moj mož, ki je v prevodu Aleša Mustarja izšla pred kratkim v naši zbirki Bralec, Pištalo pa novo izdajo romana Tesla, portret med maskami.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

21.08.2017

Sto let Cvetja v jeseni – praznični konec tedna na Visokem in v Poljanah nad Škofjo Loko »

Pisatelj Ivan Tavčar (1851–1923) se je rodil leta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko. Njegov opus obsega več kot 40 pripovednih del – črtice, novele, povesti in romane –, eno najbolj znanih pa tudi najbolj priljubljenih pa je Cvetje v jeseni. Povest je pod psevdonimom Emil Leon začela izhajati pred stotimi leti v Ljubljanskem zvonu, na vrhuncu Tavčarjeve pisateljske kariere. Dve leti zatem je izšla Visoška kronika.

Stoletnica Cvetja je odlična priložnost za poklon rojakov – Poljancev velikemu Poljancu. Konec tedna bo zato Poljanska dolina odeta v jesensko cvetje. V četrtek, 24. avgusta, ob 19.30 bo v Kulturnem domu Poljane predstavitev nove izdaje Cvetja, ki je izšlo v sodelovanju s poljanskim KD dr. Ivan Tavčar, s pogovorom o knjigi in o poljanskem narečju; gostje si bodo ogledali filmski kolaž Cvetja in razstavo v knjigi objavljenih ilustracij akademske slikarke Maje Šubic. V petek, 25. avgusta, bo vse od 17. ure naprej živahno na Visokem: sejmu domačih dobrot bosta sledili kratka predstavitev knjige in otvoritev spominske knjižnice v Tavčarjevem dvorcu, ob 21. uri pa se bo začel muzikal Cvetje v jeseni.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

05.08.2017

Moj mož – zgodbe, skozi katere je mogoče opazovati in kritizirati hipokrizijo in disfunkcionalnost naše družbe »

»Dejstvo, da ženska prevzame možev priimek celo v današnjih časih, da imamo v makedonščini slabšalni izraz za moškega, ki živi pri ženi ali njenih starših (›domazet‹), način, kako prikazujejo zakonsko zvezo mainstream filmi in kako nanjo gleda tržišče – vse to veliko pove o tem, kako zakon obravnavamo še dandanes. Iz te perspektive nikakor ne spoštujem te institucije, še posebej ne po tem, ko so ženske v zahodnem svetu postale bolj neodvisne in so pridobile neke temeljne človekove pravice.« Tako neposredna je bila lani Rumena Bužarovska, makedonska pisateljica, prevajalka, predavateljica ameriške književnosti na univerzi v Skopju in neizprosna kritičarka makedonske politike, v intervjuju za hrvaški Novi list malo po tistem, ko je v hrvaškem prevodu izšla njena tretja zbirka kratkih zgodb Moj mož. »Ne zanimajo me srečne zgodbe,« je dodala, »ampak zgodbe, skozi katere je mogoče opazovati in kritizirati hipokrizijo in disfunkcionalnost naše družbe.«

objavljeno v rubriki: Srečavanja

11.02.2017

Pogovor ob izidu spominov hčere in sina slovenskega pravnika in univerzitetnega profesorja dr. Borisa Furlana »

Presunljiva in tragična usoda družine Furlan bo nedvomno trajno zapisana v narodov spomin. Ne le zaradi hudih življenjskih preizkušenj očeta Borisa, matere Ane, hčere Staše ter sinov Aljoše in Boruta, ampak tudi zaradi dediščine, ki smo jo z zgodbo družine Furlan dobili Slovenci kot narod. Ideološka izključljivost, ideološko sumničenje in sprenevedanje niso zapečatili le usode Furlanov kot posameznikov. Simbolično so zaznamovali tudi usodo naroda, ki mu je bil iztrgan pomemben intelektualen potencial in s tem narejena globoka zareza v narodovo duhovno rast. Ogorčenost nad ideološko in človeško zaslepljenostjo takratnega časa je zato upravičena.
Knjigi Vojna vse spremeni in Domov Stashe Furlan Seaton in Aljoše Furlana, hčere in sina slovenskega pravnika dr. Borisa Furlana, obtoženca na Nagodetovem procesu, sta spodbuda, da se ju naučimo prepoznavati in uspešno zoperstavljati tudi v sedanjosti.

objavljeno v rubriki: Srečavanja