Novica

Italijanski pisatelj Paolo Rumiz bo v torek, 10. januarja 2017, gost muzejskega večera na Gradu Kromberk

04.01.2017

Tržaški novinar, vojni dopisnik in pisatelj Paolo Rumiz je strasten popotnik in mojster skrbno pripravljenih potovanj brez naglice, ki jih opravi peš ali z naključnimi prevoznimi sredstvi. Raziskovalec dežel na prelomnicah in pozabljenih krajev ter izjemno občutljiv pričevalec o prelomnih dogodkih v naši soseščini.
Civilizacija se rodi iz kulta mrtvih. To antropološko dejstvo je temeljno izhodišče njegove knjige Kot konji, ki spijo stoje, ki nosi posvetilo »Dedoma, ki ju nikoli nisem poznal«. Avgusta 1914 je več kot sto tisoč moških iz Julijske krajine in Tridentinskega odšlo na vojno. Bojevali so se za avstro-ogrsko cesarstvo, ker so bili tedaj pač njegovi podložniki. Za cesarja so prelivali kri v Galiciji, Karpatih in na balkanskih bojiščih. Petindvajset tisoč se jih nikoli ni vrnilo. Ležijo na več kot 400 vojaških pokopališčih, posejanih v Karpatih in Galiciji, ter v neštetih brezimnih grobovih. Tiste, ki so preživeli vojne grozote in se po mnogih pustolovščinah in ujetništvu v daljni Rusiji vrnili v domače kraje, je pričakala nova država, kraljevina Italija. V njej so veljali za nezanesljive, saj so se med vojno borili na napačni strani. Njihovo zgodovinsko izkušnjo je pod fašizmom prekril sramoten molk; oblasti so jih namenoma prepustile pozabi, ki traja še danes. Italijanska država je celo dopustila, da so se porazgubili seznami tistih, ki so padli pod zastavo z dvoglavim orlom. Ob tem si pisatelj zastavlja pomenljivo vprašanje: »Kakšno prihodnost lahko ima družba, ki pozabi na lastno preteklost?«
Rumiz po sledeh svojih dedov odpotuje v Galicijo, na mitsko vzhodno mejo ranjkega cesarstva, ki si jo danes delita Poljska in Ukrajina. Potovanje v deželo senc se začne pri velikem pomniku Sto tisočem, italijanskim žrtvam bojišča ob Soči in na Krasu v Redipuglii, ki mu pravijo: »Če hočeš izvedeti resnico o nas, pojdi poiskat one z druge strani, tiste brez imena in brez groba.« Z vlakom odpotuje iz Trsta po sledeh vojaških transportov, ki so avgusta 1914 vozili na rusko fronto (v vagon je šlo osem konj ali dvainštirideset mož), in opravi vrsto obrednih dejanj. Prižiga lučice na vojaških pokopališčih v beskidskih gorah, prebija se skozi goščavje, ki prerašča trdnjavski kompleks okoli mesta Przemysl, kjer se je več kot sto tisoč obkoljenih cesarskih vojakov branilo pred Rusi skoraj pol leta, dokler jim ni zmanjkalo hrane in so se morali predati. Govori s padlimi – eden čustvenih vrhuncev dela so pretresljive, v tržaškem narečju in ritimizirani prozi zapisane Litanije za Tržačane, padle v Karpatih. Prebira spomine veteranov velike vojne; v roman je uvrščeno več umetelno stiliziranih odlomkov iz vojaških spominov, ki izjemno razločno prikažejo strahotno dogajanje izpred sto let, pa tudi obešenjaške resnične zgodbe o udeležencih velike vojne, podobne tistim iz Dobrega vojaka Švejka. Prebija se skozi galicijsko deželo, zaznamovano z neštetimi pokoli, in premišljuje o nezmožnosti Evrope, da bi se iz zgodovine kaj naučila. Priča je nemirom, ki so prinesli prevrat v Ukrajini in ponovnemu prebujanju napetosti med zahodom in Rusijo vzdolž frontne črte iz leta 1914. Potovanje po bojiščih se konča ob Drini in v Beogradu, na Balkanu, kjer se je prva svetovna vojna začela. Zadnji prizor v knjigi je poganska spravna daritev za vse padle velike vojne ob vznožju sakrarija v Redipuglii, kjer se je njegovo romanje med sence tudi začelo: prižiganje lučic (na tem nacionalnem spomeniku prepovedano početje) in pojedina z jedilnikom, nabranim na vseh bojiščih prve svetovne vojne od Flandrije do Armenije.

Paolo Rumiz bo v torek, 10. januarja 2017, ob 19. uri gost Muzejskega torka na Gradu Kromberk (Grajska cesta 1, Nova Gorica). Pogovor, ki ga v sodelovanju z založbo Modrijan organizira Goriški muzej, bo vodil Matej Venier, prevajalec knjige Kot konji, ki spijo stoje, odlomke iz nje bo bral Ivan Lotrič. Tolmačil bo David Kožuh.

Vabljeni!

objavljeno v rubriki: Srečavanja

Sorodne novice

na vrh strani

11.02.2017

Pogovor ob izidu spominov hčere in sina slovenskega pravnika in univerzitetnega profesorja dr. Borisa Furlana »

Presunljiva in tragična usoda družine Furlan bo nedvomno trajno zapisana v narodov spomin. Ne le zaradi hudih življenjskih preizkušenj očeta Borisa, matere Ane, hčere Staše ter sinov Aljoše in Boruta, ampak tudi zaradi dediščine, ki smo jo z zgodbo družine Furlan dobili Slovenci kot narod. Ideološka izključljivost, ideološko sumničenje in sprenevedanje niso zapečatili le usode Furlanov kot posameznikov. Simbolično so zaznamovali tudi usodo naroda, ki mu je bil iztrgan pomemben intelektualen potencial in s tem narejena globoka zareza v narodovo duhovno rast. Ogorčenost nad ideološko in človeško zaslepljenostjo takratnega časa je zato upravičena.
Knjigi Vojna vse spremeni in Domov Stashe Furlan Seaton in Aljoše Furlana, hčere in sina slovenskega pravnika dr. Borisa Furlana, obtoženca na Nagodetovem procesu, sta spodbuda, da se ju naučimo prepoznavati in uspešno zoperstavljati tudi v sedanjosti.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

11.02.2017

Predavanje dr. Božidarja Jezernika, etnologa in antropologa ter avtorja knjige Kava – čarobni napoj, na Festivalu kave »

V soboto in nedeljo, 18. in 19. februarja 2017, bo v Celju 2. Festival hrane in pijače KULINART. Tudi letos ga bo spremljal Festival kave, na katerem se bodo predstavili vsi, ki skrbijo, da nas zjutraj predrami skodelica vroče in dišeče kave, da »gremo na kavo« med odmorom ali pa s »čarobnim opojem« pričakamo svoje goste. To so proizvajalci in ponudniki kave, pražarne, ponudniki opreme za njeno predelavo in pripravo, kavarne, bari in prodajalne ...

Dr. Božidar Jezernik, redni profesor za etnologijo Balkana in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, pa se s kavo ukvarja kot raziskovalec. Leta 2012 je pri založbi Modrijan izdal knjigo Kava – čarobni napoj. V njej razkriva vlogo kave skozi zgodovino in opisuje njen zmagoviti pohod na vse celine sveta, od Jemna, Etiopije, Osmanskega cesarstva, Balkana, zahodne Evrope, Brazilije do sodobne proizvodnje in porabe, kjer sta pomembna igralca Vietnam in ameriški Starbucks. Posebno pozornost je namenil prihodu kave v slovenske dežele: v 17. in 18. stoletju je ostala omejena na najbogatejše sloje, sredi 19. stoletja pa so jo začeli piti bogati kmetje, predvsem pa so se z njo krepčale ženske. Večina kave je na Slovensko prihajala iz Trsta, ki je še danes v svetovnem merilu pomembno pristanišče za kavo.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

30.11.2016

Mačka, Iztok Ilc, Maja Šubic in Maja Pešelj na obisku v Modrijanovi knjigarni v Škofji Loki »

Cat, chat, gato, gatto, kaķis, kass, kat, katt, Katze, kissa, kočka, kot, köttur, macska, pisică ... Mačka v več jezikih. Pa japonsko? Neko.

Takaši Hirajde je japonski pesnik in pisatelj, čigar kratki roman Pride mačka na obisk (Neko no kyaku) je pred kratkim izšel tudi v slovenščini, v prevodu Iztoka Ilca. Romanček je že navdušil Francoze, Američane, Italijane, Nemce, Nizozemce, Fince ... Mačke navdušujejo, navdihujejo tako literate kot bralce, Pikica iz japonskega romana pa je navdihnila tudi akademsko slikarko, ilustratorko in freskantko Majo Šubic. Narisala je naslovno ilustracijo ter knjižico opremila še z nežnimi vinjetami s tušem, in da bi se kar najbolj približala japonski risbi, je zanje uporabila japonski papir. Njene ilustracije bodo predstavljene tudi na letošnjem Slovenskem bienalu ilustracije v Cankarjevem domu v Ljubljani.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

17.11.2016

»Konji so bili moji Padli, konji, ki zbrani med večernimi brezami zamišljeno prežvekujejo med grobovi.« – P. Rumiz »

Paolo Rumiz (1947) je italijanski novinar in pisatelj. Kljub temu da prihaja iz Trsta in da je objavil okoli dvajset knjig, njegovega dela v slovenskem prevodu nismo imeli priložnosti brati vse do danes, do izida knjige Kot konji, ki spijo stoje. Prevedel jo je Matej Venier.

Knjiga nosi posvetilo »Dedoma, ki ju nikoli nisem poznal«. Rumiz se namreč po sledeh svojih dedov, vojakov na ruski (vzhodni) fronti, odpravi z vlakom v Galicijo, na mitsko vzhodno mejo nekdanjega cesarstva, ki si jo danes delita Poljska in Ukrajina. Sledi poti 97. polka avstro-ogrske vojske, ki je leta 1914 z vlaki krenil iz Trsta proti Rusiji, da bi sodeloval v veliki moriji, ki so ji rekli Svetovna vojna. Rumiz je za tržaškimi in goriškimi naborniki odpotoval v kraje, ki so izginili iz sodobnih zemljevidov. »Galicija, Lodomerija in Bukovina. To je zadnja meja cesarstva, vzvalovana Finis Terrae, ki se razpira onkraj karpatske gorske verige, neznansko prostranstvo konjev, ognjev in kmetov. Ostanek včerajšnjega sveta, ki ga je besnilo stoletja izbrisalo z zemeljske oble.«

objavljeno v rubriki: Srečavanja

11.11.2016

Po dolgih desetletjih negotovosti danes ve, kdo je: Ingrid von Oelhafen – Erika Matko »

Vsako leto na pragu jeseni se v 1. osnovni šoli v Celju, kjer se je njihova trnova pot začela, srečajo nekdanji »ukradeni otroci«: danes ljudje v letih, ki se v okviru Društva taboriščnikov – ukradenih otrok trudijo, kot pravi njihov predsednik dr. Janez Žmavc, ohranjati zgodovinski spomin na genocid nad slovenskim narodom.
Kot otroke ujetih partizanov in sodelavcev odpora, ki so jih okupatorji deportirali v koncentracijska taborišča ali ustrelili, so jih (večinoma) poleti 1942 odtrgali od domačih in odpeljali najprej v prehodno taborišče Frohnleiten pri Gradcu, potem pa ocenili po rasnih kriterijih in premestili v različna taborišča po vsem rajhu ali v rejo k izbranim nemškim družinam. Mnogim so spremenili identiteto, njihova usoda sta bila ponemčenje in prevzgoja v vzorne pripadnike »večvredne rase«. Po koncu vojne so se nekateri vrnili, za drugimi se je izgubila vsaka sled. Danes je živih še okrog dvesto slovenskim družinam ukradenih otrok.

objavljeno v rubriki: Srečavanja