Srečavanja

Razvrsti po: datumu objave abecedi

12.10.2015

Pripoved o profesorju Hilariju Tofanu in kulturnozgodovinski prerez Maribora v dvajsetih letih 20. stoletja »

Evropo vznemirjajo begunci. Se bodo vključili v novo kulturno okolje ali bo njihova spodletela integracija preoblikovala Evropo? Premorejo evropski voditelji dovolj bistrega uma za zmago razuma ali pa bo strah pred neznanim še enkrat uničujoče mobiliziral množice? S podobnimi vprašanji so se ukvarjali sodobniki ob koncu prve svetovne vojne, ko je razpad dveh velikih imperijev – ruskega in avstro-ogrskega – povzročil velikanske premike prebivalstva. Med njimi so bili ruski emigranti, ki so se umaknili v Kraljevino SHS pred boljševiki. Delček njihovega življenja na slovenskih tleh v osrčju Prlekije osvetljuje knjiga Ruski diptih, ki jo je zgodovinarka dr. Mateja Ratej objavila leta 2014.

Med tistimi, ki jim je spodrezal korenine razpad Avstro-Ogrske, pa sta bila zakonca Hilarij in Konstanca Tofan iz Bukovine, ki sta dvajseta leta 20. stoletja preživela v Mariboru. Hilarij, profesor zgodovine in geografije, je leta 1919 dobil službo na mariborski realni gimnaziji v Mariboru, saj so morali mesto po prevratu zapustiti številni nemštvu privrženi javni uslužbenci.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

02.10.2015

Ob 120-letnici rojstva Josipa Vidmarja – pogovor o Vidmarju, gledališču in gledališki kritiki »

V sredo, 14. oktobra 2015, mineva 120 let od rojstva Josipa Vidmarja. Vidmar se je rodil v trgovsko-obrtniški družini, ki je po očetu vnašala v družino marljivost razumnega obrtnika, po materi podjetnost in zraven še razgledanost v literarnem umetniškem svetu, oba pa sta združevala svobodomiselno ateistično mišljenje. Ta starševski par je dal celo vrsto uspešnih Josipovih sorojencev od Milana Vidmarja naprej (22. junija je bila 130-letnica njegovega rojstva). Na Josipa je močan pečat vtisnila predvsem mati: znala je celega Prešerna na pamet, pri Schwentnerju je bila naročena na vse slovenske in nemške knjižne novosti, imela je stalni sedež v gledališčih (bila pa je tudi pobudnica za prvo žensko društvo v Ljubljani, v katerem naj bi imela predavanje o Ibsenu).
Josip Vidmar je padel v turbulenco prve svetovne vojne, ki mu je prinesla rusko ujetništvo. V tem obdobju je opravil temeljno šolo preživetja in se seznanil z dosežki visoke ruske literarne dediščine, ki je potem utemeljila njegovo življenjsko usmeritev: življenje predvsem v literarni umetnosti.
Danes Josipa Vidmarja nekako bolj ocenjujejo kot političnega arbitra, ki je pomagal ustanoviti republiko Slovenijo, pri tem pa popolnoma zanemarjajo njegovo primarno življenjsko okupacijo. Ob njegovi prvi literarni kritiki je dr. Janko Šlebinger menda dejal, da imamo drugega Levstika ...

objavljeno v rubriki: Srečavanja

01.10.2015

Je leposlovje sploh lahko »trivialno«? – O lahkotnem in zahtevnem leposlovju »

Leta 2014 je v Sloveniji izšlo 5331 tiskanih knjig, od tega 1434 leposlovnih. Izvirnih del je bilo 713, prevedenih pa 721. Največ je romanov, večina tujih pa je prevedena iz angleščine.
Jih izide preveč? In koliko izmed njih je trivialnih?

Sodobna literarna teorija se razlikovanju med umetniškim in trivialnim leposlovjem rada izmika. Pa vendar: je književnost sploh še književnost, če je »trivialna«, se pravi »prazna, obrabljena in malovredna«, kot besedo »trivialen« definira SSKJ? V čem se trivialna književnost razlikuje od umetniške ter kdo danes odloča o literarni vrednosti leposlovnih del in s tem ustvarja literarni kanon? Literarni strokovnjaki, knjižničarji, bralci ali trg? Ali obiskovalci knjižnic in kupci knjig potrebujejo usmeritve, kaj naj berejo in kupijo? Kje naj jih najdejo: v medijih, kjer se prostor za umetnost in kulturo krči, na spletnih portalih, kot je dobreknjige.si, v knjigarnah? Ali z nakupom trivialnih knjig financiramo tudi produkcijsko verigo umetniških?

objavljeno v rubriki: Srečavanja

24.09.2015

Očetnjava in Nina Bunjevac v Sloveniji – gostovanje v Škofji Loki, Kopru in na Stripolisfestu v Kinu Šiška »

Očetnjava, strip Nine Bunjevac, ki je v prevodu Maje Novak junija izšel pri založbi Modrijan, je pretresljiva zgodba o življenju Nininega očeta in njene družine. Obenem je to zgodba o Jugoslaviji in o predzgodovini njenega krvavega konca. Knjiga je simbolično razdeljena na dva dela, v prvem je opisano Ninino življenje v Kanadi, v drugem, obsežnejšem, pa njena mladost v Jugoslaviji. Skozi strip se nizajo »flashbacki« o očetovem življenju, o njegovih starših in starih starših. »Bil je čuden otrok, goskam je zavijal vratove in mlade mucke metal v goreče peči, zato so ga stari starši poslali v vojaško šolo v Split. A tudi ta epizoda se ni končala najbolje. Petra so, ker je bil goreč in glasen privrženec povojnega disidenta Milovana Đilasa, za tri leta pospravili v zapor, od koder se je vrnil zlomljen, brezposeln, socialno umorjen in odločen, da emigrira v Kanado. Na svoji poti je spoznal Nikolo Kavajo, srbskega nacionalista, človeka, ki si ga bo zgodovina zapomnila kot tako imenovanega lovca na Tita, človeka, ki je zagrenjenemu in razočaranemu Petru tlakoval pot v Srbsko osvobodilno gibanje Očetnjava. In v prerani grob.« Tako je Nininega očeta sledeč podobam iz stripa kratko opisala Katja Perat (Mladina, 11. september 2015).

objavljeno v rubriki: Srečavanja

22.09.2015

»Star sem 31 let in bi rad izdal knjigo.« – Kako izdati knjigo pri slovenski založbi »

Premlad? Niti ne. G. V. je svoj prvi roman izdal pri 28 letih, zanj prejel kresnika in nagrado Prešernovega sklada, roman je bil postavljen na oder in na filmsko platno ter preveden v več jezikov, več let je bil med najbolje prodajanimi in največkrat izposojenimi slovenskimi romani.
Brez »zvez«? Tudi G. V. jih ni imel.

Kako to, da nekaterim »zelencem« vendarle uspe? Kot je uspelo Vesni Lemaić in še mnogim mladim pa tudi starejšim, a še neizkušenim literatom. Pa ne samo »omrežiti« pravega založnika, temveč prepričati tudi bralce, kupce, literarne kritike ...
Preprosto – napisali so dobro knjigo!

Nekoč. »Pisatelj« je napisal besedilo. Najbrž ga je najprej napisal ročno, potem pretipkal. Večkrat prebral. Še enkrat pretipkal.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

21.09.2015

»Skrivnostni trikotnik« prevajalec-urednik-lektor in kdo je kdo v odličnem literarnem prevodu »

Prevajalec, urednik in lektor veljajo za najnatančnejše bralce in skupaj z avtorji tvorijo jezikovno elito neke skupnosti. S prevajalčevega zornega kota sta lektor in urednik v idealnih razmerah prevajalčeva največja opora, v najslabših možnih pa prevajalec izgublja dragoceni čas in energijo za pojasnjevanje in zagovarjanje svojih prevajalskih izbir. Vsi trije so nepogrešljivi ustvarjalci dobre knjige in vsi trije na slovenskem založniškem trgu občutijo časovne in finančne pritiske, ki lahko vplivajo tudi na kakovost njihovega dela.

Kaj so naloge in odgovornosti dobrih književnih prevajalcev, lektorjev in urednikov in kako naj svojo nalogo kar najbolje opravijo v danih razmerah? Kje so meje med posameznimi dejavnostmi in katerih posegov si lektor in/ali urednik ne bi smela dovoliti, katerih pa ne bi smela izpustiti? Kako konstruktivno iskati mejo med jezikovno normo in inovativnostjo v prevodu? Kdo je odgovoren za napake v prevodu? Je med prevajalci, lektorji in uredniki dovolj sodelovanja in komunikacije? Kdaj se nesoglasja med njimi izkažejo za najbolj plodna?

Svoja mnenja, dileme, vprašanja ... bodo prepletali trije: prevajalka, urednik in lektorica.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

18.09.2015

O Nini Bunjevac, avtorici romana v stripu Očetnjava, pred njeno slovensko turnejo »

Malokateri strip je bil v zadnjem času deležen tolikšne pozornosti svetovne javnosti kot biografska drama Očetnjava (Fatherland) Nine Bunjevac, kanadske umetnice srbskega porekla. Rodila se je leta 1973 v Torontu in se že pri dveh letih z mamo in starejšo sestro odselila v Jugoslavijo. Otroštvo in mladost je preživela pri babici, komunistki in bivši partizanki. Njen oče Petar, ki je s sinom in njenim bratom ostal v Kanadi, je umrl že leta 1977, ko ji je bilo komaj štiri leta.
Zakaj so z mamo in sestro zapustile Kanado ter očeta in brata, Nina ni vedela, prav tako ni poznala pravega vzroka očetove smrti – mama ji je tistega leta, ko je umrl Tito, povedala, da se je ubil v prometni nesreči. Šele pri štirinajstih je izvedela, da je življenje izgubil v eksploziji in da je bil član Otadžbine. Deset le pozneje se je vrnila v Kanado in v Torontu nadaljevala šolanje.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

16.09.2015

So knjige »posebnost«? So knjigarne »nenavadne«? – O knjigarnah v Modrijanovi knjigarni »

»Pravijo, da nameravate odpreti knjigarno. Kar kaže, da ste pripravljeni tvegati marsikaj nenavadnega.« Krokar, eden izmed likov v romanu Knjigarna Penelope Fitzgerald (Sanje, 2009), se takole začudi nameri gospe Green, da v malem Hardboroughu odpre knjigarno. Gospa Green se ne pusti zmesti: »Zakaj se vam zdi knjigarna tako neobičajen podvig?« Krokar: »Navadni slaniki gredo mnogo bolje v prodajo kakor na primer prekajeni, ki so rahlejšega okusa. Menda mi ne boste zdaj poskušali dopovedati, da knjige niso nikakršna posebnost.«

So torej knjige »posebnost«? So knjigarne »nenavadne«?

Za tiste, ki smo se šolali v sedemdesetih, osemdesetih letih (pa tudi prej), četudi v manjšem mestu, ni bilo prav nič nenavadnega spotoma iz šole vstopiti v knjigarno in pobrskati po njenih policah. Tudi v manjših se je kaj našlo, knjigarka je bila vedno na tekočem o najbolj »vročih« ljubezenskih romanih za bralke, vedela je, kaj pridejo iskat najbolj »načitani« krajani in kaj je na seznamu domačega branja v bližnji osnovni šoli. Še posebej veselo (za šolarje zagotovo, za starše malo manj) pa je bilo v prvih dneh septembra, ob nakupovanju učbenikov in drugih šolskih potrebščin. Veselile pa so se tudi knjigarne, saj je bil takrat izkupiček še posebej spodbuden.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

14.09.2015

O prostozidarstvu na Slovenskem z Matevžem Koširjem in Petrom Vodopivcem v Škofji Loki – Knjigokup 2015 »

Prostozidarstvo, imenujemo ga tudi framasonstvo, je gibanje, ki je izšlo iz tradicije srednjeveških kamnoseških bratovščin, ki se je formaliziralo leta 1717 v Veliki Britaniji in se naglo širilo po Evropi in v Ameriko. Prostozidarstvo poudarja obče moralne norme, pri čemer na prvo mesto postavlja strpnost med različno mislečimi. Teži k oblikovanju »harmoničnih«, bolj človeških in socialno pravičnejših odnosov. Prostozidarstvo je kmalu po svojem nastanku postalo precejšnja fascinacija tako za tiste, ki so vstopali vanj in seveda niso bili le aristokrati, umetniki in politiki, še bolj pa za tiste, ki so videli v njem neskončen vir najrazličnejših zarot. Mnogokrat se v javnosti pojavljajo trditve, da naj bi bili prostozidarji odgovorni za večino svetovnih zarot, organizirali naj bi francosko revolucijo, sprožili prvo svetovno vojno, prinesli boljševizem v Rusijo, obvladovali newyorško borzo, stali za atentatoma na Aleksandra Karađorđevića in Franca Ferdinanda.
Redki dosedanji prikazi o slovenskih prostozidarjih so zvečine publicistične narave. Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem, monografija zgodovinarja dr. Matevža Koširja pa je prvi celovit, na obsežnem arhivskem gradivu in kritični zgodovinopisni literaturi temelječ oris od njegovih začetkov do sodobnega časa.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

09.09.2015

Knjigarne; »kako izdati knjigo«; trikotnik prevajalec-urednik-lektor; trivialne knjige ... – Knjigokup 2015 »

Kaj se je na KNJIGOKUPU dogajalo lani, smo vas spomnili v prejšnji novici. Dogodki KNJIGOKUPA 2015 bodo za marsikoga še zanimivejši, zato si že danes oglejte, kaj pripravljamo, česa za nobeno ceno ne želite zamuditi in čemu se boste morali odpovedati, ker hkrati na dveh (ali več) mestih pač ni mogoče biti.

• V ljubljanski knjigarni bomo prvo srečanje posvetili knjigarnam. Slovenskim knjigarnam. Kakšne so, koliko je takšnih, ki si ime »knjigarna« sploh zaslužijo, zakaj je imelo nekoč »pravo« knjigarno tako rekoč vsako slovensko mesto z osnovno šolo, čemu je svojo knjigarno v zadnjih dveh desetletjih odprlo več založb (in jih nekaj tudi zaprlo) ...
• KNJIGOKUP še nikoli doslej ni prezrl književnih prevajalcev in njihovega svetovnega dne, 30. septembra. Letos bomo skušali prodreti v »skrivnostni trikotnik« prevajalec-urednik-lektor. Kdo je kdo v odličnem literarnem prevodu, kakšna je vloga prvega, drugega in tretjega (če so vsi trije sploh v igri), da nastane dober literarni prevod, v čem se razlikuje lektura literarnega prevoda od lekture drugih književnih del in zakaj, ali delo vrhunskega prevajalca sploh potrebuje »pravo« lekturo ...

objavljeno v rubriki: Srečavanja