Srečavanja

Razvrsti po: datumu objave abecedi

06.11.2015

Bralski maraton v Berlinu in nemški prevod Jančarjevega romana To noč sem jo videl »

V Berlinu bo od 14. do 22. novembra 2015 potekal 24. bralski festival STADT LAND BUCH, ki ga organizira nemško združenje založnikov in knjigotržcev Berlin-Brandenburg. Letošnja osrednja gostja bo Slovenija, predstavitev slovenskih avtorjev pa organizira Javna agencija za knjigo RS. Ob njihovem gostovanju bo potekal dvodnevni strokovni program za slovenske založnike, sestavljen iz srečanj z dvajsetimi nemškimi založniki, uredniki in agenti ter strokovnega obiska pri treh pomembnih berlinskih založbah (Aufbau, Berlin Verlag, Suhrkamp).
V okviru festivala bodo na različnih dogodkih nastopili slovenski ustvarjalci Samira Kentrić, Marko Sosič, Vlado Kreslin, Andrej E. Skubic, Miha Mazzini, Jela Krečič, Slavoj Žižek in Drago Jančar.
Slednji se tudi predstavlja s svojo mednarodno uspešnico To noč sem jo videl (2010), ki je nedavno izšla pri dunajski založbi Folio v nemškem prevodu Daniele Kocmut in Klausa Detlefa Olofa (Die Nacht, als ich sie sah).

objavljeno v rubriki: Srečavanja

06.11.2015

KulinArtfest – Marija Fras, Klemen Košir ter Kruh, pogače in sladice »

Knjiga in (dobra) hrana sta bili vedno dobri prijateljici, prva ob drugi in druga v prvi. Zato ni nobeno naključje, da so kuharske knjige tako zelo priljubljene in pogosto celo »najlepše« – za »najlepšo slovensko knjigo« je bila na Slovenskem knjižnem sejmu največkrat izbrana prav kuharica. Tudi zato je bila odločitev, da se sejemski prostor široko odpre tudi kuharskim knjigam in gastronomiji, več kot dobrodošla. Tako se bo tudi letos vse dni sejma kuhalo v živo in degustiralo na KulinArtfestu.

Ena od gostij KulinArtfesta 2015 bo Marija Fras, avtorica desetih kuharskih knjig, katerim je skupno, da učijo pripravljati tradicionalne jedi severovzhodne Slovenije.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

05.11.2015

»Država v fokusu« – Francija. – Pascal Bruckner gost 31. slovenskega knjižnega sejma »

V zadnjem romanu Pridni sinko ste spregovorili o svojem odraščanju s protijudovsko nastrojenim očetom. Je ta življenjska okoliščina vplivala na vašo kritičnost do ksenofobije v Franciji?

To je eno izmed vprašanj, ki ga je julija v intervjuju za Jutarnji list dobil francoski mislec in pisatelj Pascal Bruckner. Povod za intervju ni bil pričakovani hrvaški prevod romana, temveč skorajšnja uprizoritev igre Ledeni mjesec na Dubrovniških poletnih igrah. Bruckner je namreč avtor knjižne predloge za to igro, romana Lunes de fiel (1981), ki ga pri nas – čeprav ni preveden v slovenščino – poznamo kot Grenki medeni tedni in ki je bil tudi predloga za film Romana Polanskega. Predstavo je režirala Vlatka Vorkapić, nastala je v koprodukciji s Hrvaškim društvom pisateljev in Muzejem sodobne umetnosti v Zagrebu, posebnost premiere, ki je bila 28. julija, pa je bilo prizorišče: umetniki so se gledalcem predstavili na krovu ladje Sea star, na katero se je publika vkrcala v luki Gruž in se zatem odpravila na plovbo. Vsekakor pa premiera ne bi bila tako zelo odmevna, če se gledališki ekipi in gledalcem ne bi pridružil tudi Pascal Bruckner.
»Da, v tej knjigi sem razodel svojo skrivnost,« je odgovoril Bruckner.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

14.10.2015

O prostozidarstvu na Slovenskem z Matevžem Koširjem, Petrom Vodopivcem in Nenadom Fundukom »

»Zgodovina je pisan mozaik, ki ga sestavljamo vedno znova. To velja tudi za zgodovino prostozidarstva. O njej se je marsikdaj pisalo na pamet, tendenciozno in izrazito črno-belo. Če pa zgodovino prostozidarstva raziščemo podrobno, po sledeh arhivskih dokumentov, si lahko ustvarimo mnogo realnejšo, otipljivejšo in pisano podobo, drugačno od mitov o svetovnem gospostvu ali vzroku neštetih zarot. Zgodovina prostozidarstva kljub dokazanim povezavam tako z vladarskimi hišami kot pomembnimi osebami ni v prvi vrsti politična zgodba.«

S temi besedami zgodovinar dr. Matevž Košir začne uvod v prvi celovit, na obsežnem arhivskem gradivu in kritični zgodovinopisni literaturi temelječ oris gibanja prostozidarstva od začetkov do danes. Njegova monografija Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem je letos izšla pri založbi Modrijan.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

12.10.2015

Pripoved o profesorju Hilariju Tofanu in kulturnozgodovinski prerez Maribora v dvajsetih letih 20. stoletja »

Evropo vznemirjajo begunci. Se bodo vključili v novo kulturno okolje ali bo njihova spodletela integracija preoblikovala Evropo? Premorejo evropski voditelji dovolj bistrega uma za zmago razuma ali pa bo strah pred neznanim še enkrat uničujoče mobiliziral množice? S podobnimi vprašanji so se ukvarjali sodobniki ob koncu prve svetovne vojne, ko je razpad dveh velikih imperijev – ruskega in avstro-ogrskega – povzročil velikanske premike prebivalstva. Med njimi so bili ruski emigranti, ki so se umaknili v Kraljevino SHS pred boljševiki. Delček njihovega življenja na slovenskih tleh v osrčju Prlekije osvetljuje knjiga Ruski diptih, ki jo je zgodovinarka dr. Mateja Ratej objavila leta 2014.

Med tistimi, ki jim je spodrezal korenine razpad Avstro-Ogrske, pa sta bila zakonca Hilarij in Konstanca Tofan iz Bukovine, ki sta dvajseta leta 20. stoletja preživela v Mariboru. Hilarij, profesor zgodovine in geografije, je leta 1919 dobil službo na mariborski realni gimnaziji v Mariboru, saj so morali mesto po prevratu zapustiti številni nemštvu privrženi javni uslužbenci.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

02.10.2015

Ob 120-letnici rojstva Josipa Vidmarja – pogovor o Vidmarju, gledališču in gledališki kritiki »

V sredo, 14. oktobra 2015, mineva 120 let od rojstva Josipa Vidmarja. Vidmar se je rodil v trgovsko-obrtniški družini, ki je po očetu vnašala v družino marljivost razumnega obrtnika, po materi podjetnost in zraven še razgledanost v literarnem umetniškem svetu, oba pa sta združevala svobodomiselno ateistično mišljenje. Ta starševski par je dal celo vrsto uspešnih Josipovih sorojencev od Milana Vidmarja naprej (22. junija je bila 130-letnica njegovega rojstva). Na Josipa je močan pečat vtisnila predvsem mati: znala je celega Prešerna na pamet, pri Schwentnerju je bila naročena na vse slovenske in nemške knjižne novosti, imela je stalni sedež v gledališčih (bila pa je tudi pobudnica za prvo žensko društvo v Ljubljani, v katerem naj bi imela predavanje o Ibsenu).
Josip Vidmar je padel v turbulenco prve svetovne vojne, ki mu je prinesla rusko ujetništvo. V tem obdobju je opravil temeljno šolo preživetja in se seznanil z dosežki visoke ruske literarne dediščine, ki je potem utemeljila njegovo življenjsko usmeritev: življenje predvsem v literarni umetnosti.
Danes Josipa Vidmarja nekako bolj ocenjujejo kot političnega arbitra, ki je pomagal ustanoviti republiko Slovenijo, pri tem pa popolnoma zanemarjajo njegovo primarno življenjsko okupacijo. Ob njegovi prvi literarni kritiki je dr. Janko Šlebinger menda dejal, da imamo drugega Levstika ...

objavljeno v rubriki: Srečavanja

01.10.2015

Je leposlovje sploh lahko »trivialno«? – O lahkotnem in zahtevnem leposlovju »

Leta 2014 je v Sloveniji izšlo 5331 tiskanih knjig, od tega 1434 leposlovnih. Izvirnih del je bilo 713, prevedenih pa 721. Največ je romanov, večina tujih pa je prevedena iz angleščine.
Jih izide preveč? In koliko izmed njih je trivialnih?

Sodobna literarna teorija se razlikovanju med umetniškim in trivialnim leposlovjem rada izmika. Pa vendar: je književnost sploh še književnost, če je »trivialna«, se pravi »prazna, obrabljena in malovredna«, kot besedo »trivialen« definira SSKJ? V čem se trivialna književnost razlikuje od umetniške ter kdo danes odloča o literarni vrednosti leposlovnih del in s tem ustvarja literarni kanon? Literarni strokovnjaki, knjižničarji, bralci ali trg? Ali obiskovalci knjižnic in kupci knjig potrebujejo usmeritve, kaj naj berejo in kupijo? Kje naj jih najdejo: v medijih, kjer se prostor za umetnost in kulturo krči, na spletnih portalih, kot je dobreknjige.si, v knjigarnah? Ali z nakupom trivialnih knjig financiramo tudi produkcijsko verigo umetniških?

objavljeno v rubriki: Srečavanja

24.09.2015

Očetnjava in Nina Bunjevac v Sloveniji – gostovanje v Škofji Loki, Kopru in na Stripolisfestu v Kinu Šiška »

Očetnjava, strip Nine Bunjevac, ki je v prevodu Maje Novak junija izšel pri založbi Modrijan, je pretresljiva zgodba o življenju Nininega očeta in njene družine. Obenem je to zgodba o Jugoslaviji in o predzgodovini njenega krvavega konca. Knjiga je simbolično razdeljena na dva dela, v prvem je opisano Ninino življenje v Kanadi, v drugem, obsežnejšem, pa njena mladost v Jugoslaviji. Skozi strip se nizajo »flashbacki« o očetovem življenju, o njegovih starših in starih starših. »Bil je čuden otrok, goskam je zavijal vratove in mlade mucke metal v goreče peči, zato so ga stari starši poslali v vojaško šolo v Split. A tudi ta epizoda se ni končala najbolje. Petra so, ker je bil goreč in glasen privrženec povojnega disidenta Milovana Đilasa, za tri leta pospravili v zapor, od koder se je vrnil zlomljen, brezposeln, socialno umorjen in odločen, da emigrira v Kanado. Na svoji poti je spoznal Nikolo Kavajo, srbskega nacionalista, človeka, ki si ga bo zgodovina zapomnila kot tako imenovanega lovca na Tita, človeka, ki je zagrenjenemu in razočaranemu Petru tlakoval pot v Srbsko osvobodilno gibanje Očetnjava. In v prerani grob.« Tako je Nininega očeta sledeč podobam iz stripa kratko opisala Katja Perat (Mladina, 11. september 2015).

objavljeno v rubriki: Srečavanja

22.09.2015

»Star sem 31 let in bi rad izdal knjigo.« – Kako izdati knjigo pri slovenski založbi »

Premlad? Niti ne. G. V. je svoj prvi roman izdal pri 28 letih, zanj prejel kresnika in nagrado Prešernovega sklada, roman je bil postavljen na oder in na filmsko platno ter preveden v več jezikov, več let je bil med najbolje prodajanimi in največkrat izposojenimi slovenskimi romani.
Brez »zvez«? Tudi G. V. jih ni imel.

Kako to, da nekaterim »zelencem« vendarle uspe? Kot je uspelo Vesni Lemaić in še mnogim mladim pa tudi starejšim, a še neizkušenim literatom. Pa ne samo »omrežiti« pravega založnika, temveč prepričati tudi bralce, kupce, literarne kritike ...
Preprosto – napisali so dobro knjigo!

Nekoč. »Pisatelj« je napisal besedilo. Najbrž ga je najprej napisal ročno, potem pretipkal. Večkrat prebral. Še enkrat pretipkal.

objavljeno v rubriki: Srečavanja

21.09.2015

»Skrivnostni trikotnik« prevajalec-urednik-lektor in kdo je kdo v odličnem literarnem prevodu »

Prevajalec, urednik in lektor veljajo za najnatančnejše bralce in skupaj z avtorji tvorijo jezikovno elito neke skupnosti. S prevajalčevega zornega kota sta lektor in urednik v idealnih razmerah prevajalčeva največja opora, v najslabših možnih pa prevajalec izgublja dragoceni čas in energijo za pojasnjevanje in zagovarjanje svojih prevajalskih izbir. Vsi trije so nepogrešljivi ustvarjalci dobre knjige in vsi trije na slovenskem založniškem trgu občutijo časovne in finančne pritiske, ki lahko vplivajo tudi na kakovost njihovega dela.

Kaj so naloge in odgovornosti dobrih književnih prevajalcev, lektorjev in urednikov in kako naj svojo nalogo kar najbolje opravijo v danih razmerah? Kje so meje med posameznimi dejavnostmi in katerih posegov si lektor in/ali urednik ne bi smela dovoliti, katerih pa ne bi smela izpustiti? Kako konstruktivno iskati mejo med jezikovno normo in inovativnostjo v prevodu? Kdo je odgovoren za napake v prevodu? Je med prevajalci, lektorji in uredniki dovolj sodelovanja in komunikacije? Kdaj se nesoglasja med njimi izkažejo za najbolj plodna?

Svoja mnenja, dileme, vprašanja ... bodo prepletali trije: prevajalka, urednik in lektorica.

objavljeno v rubriki: Srečavanja