Novica

»Vse se dovrši, ko ritem naposled požre melodijo. Bolero je zgodba o poželenju.« – Maurice Béjart

02.05.2017

Bolero francoskega skladatelja Mauricea Ravela (1875–1937) so prvič slišali in videli 20. novembra 1928 v Operi v Parizu. Bolero je Ravel zložil za balet z Ido Rubinstein v koreografiji Bronislave Nižinske. Prav na ta dan je Maja Plisecka (1925–2015) dopolnila tri leta. Ne Ravel ne mala Maja in ne Maurice Béjart, ki se je rodil leta 1927, tisti dan niso mogli predvideti, da bo postal Bolero ena Ravelovih najpopularnejših skladb, eden najvznemirljivejših Béjartovih baletov in balet, v katerem je Maja prvič zaplesala, ko ji je bilo 50 let. A zmagoviti pohod Ravelovega Bolera se ni začel z Béjartom. Že leta 1934 je postal glasbeni motiv in naslov ameriškega muzikala Wesleya Rugglesa s Carol Lombard in Georgeem Raftom v glavnih vlogah. Očitno je bil Bolero že takrat tako impresiven, da ga je režiser postavil kar v čas na pragu prve svetovne vojne, čeprav je nastal šele desetletje po njenem koncu. Pozneje je bilo mogoče Bolero slišati še v več drugih filmih, a kultni je postal le eden – francoski Eni in drugi (Les Uns et les Autres, 1981), in to zahvaljujoč koreografiji francoskega baletnika in koreografa Mauricea Béjarta.

Béjart je balet Bolero ustvaril kmalu po tistem, ko je v Bruslju ustanovil skupino Balet XX. stoletja, in to za jugoslovansko baletko Duško Sifnios (1933–2016), ki je slovela zlasti kot Giselle v istoimenskem baletu Leonida Lavrovskega – v vsej karieri jo je odplesala 177-krat. 29. februarja lani, nekaj mesecev pred smrtjo, je Duška v oddaji Ad libitum srbske televizije RTS (ok. 11.30) pripovedovala o srečanju z Béjartom in o Boleru. Spoznala sta se na festivalu v Italiji in Béjart jo je povabil v svojo skupino. Povabilo je sprejela, z dovoljenjem skladatelja in dirigenta Oskarja Danona, ki je takrat vodil Opero in Balet Narodnega gledališča v Beogradu, in skupaj s pogojem, da bo nastopila tudi v vseh predstavah v Beogradu in na gostovanjih. »Želela sva narediti predstavo, ne baleta. V njej ni ene same baletne pozicije, ni dvigovanja rok, ničesar, kar bi bilo balet ...« »Sezuj se!« ji je rekel Béjart, »Razpusti lase! Stoj! Pozabi, kaj je balet! Pozabi na piruete! Ne plešeš baleta ...« Miza je prišla na sceno šele na generalki, Duška se je povzpela nanjo, gledati ni smela ne levo ne desno: »Najbolje da gledaš samo dirigenta, tako da nimaš nobenih drugih kontaktov.« (Tako se je Duška Sifnios zaljubila v belgijskega dirigenta Andréja Vandernoota in se pozneje z njim poročila.) Premiera je bila 10. januarja 1961 v Bruslju, publika je bila vzhičena, Bruselj v šoku. Leta 1972 je bila Béjartova koreografija z Duško Sifnios postavljena tudi na oder beograjskega baleta.

Bolero Bronislave Nižinske. Pleše Ilze Liepa. Duška Sifnios, Bruselj, 10. 1. 1961
   

Po Duški se je v vlogi Melodije predstavilo še veliko plesalk, do Béjartove smrti so jo interpretirale Nemka Angèle Albrecht, Nizozemka Tania Bari, Američanka Suzanne Farrell, Italijanka Grazia Galante, Francozinja Sylvie Guillem ... In seveda, Rusinja Maja Plisecka. Kot izvemo iz njene avtobiografije Jaz, Maja Plisecka – knjiga bo izšla jeseni pri Modrijanu –, je bila prazaprav ona tista, ki je angažirala Béjarta, in ne obratno. Njena želja, da bi zaplesala v Boleru, je bila tako močna, da je naredila vse, da bi Béjarta pripeljala v Bolšoj, in leta 1975 je Bolero z velikim uspehom odplesala pred domačo publiko v Moskvi. V knjigi nadrobno in duhovito opisuje, kako je bilo videti učenje gibov, pri čemer je treba še upoštevati, da Plisecka razen materinščine ni govorila nobenega tujega jezika. Plesalka Bolera skupine Béjart Ballet je od leta 1998 Španka Elisabet Ros.

Béjart v Boleru morda ne bi Melodije zamenjal s plesalcem in Ritma s plesalkami, če ne bi imel argentinskega baletnika Jorgeja Donna (1947–1992), ki se je Baletu XX. stoletja pridružil leta 1963. Donn je Bolero prvič plesal januarja 1979 v Parizu, njegova interpretacija je doživela vrhunec v filmu Eni in drugi francoskega režiserja Clauda Leloucha. Pozneje so na rdeči mizi nastopali še mnogi drugi, od leta 2007 ga v skupini Béjart Ballet iz Lozane pleše francoski baletnik Julien Favreau. Skupina ga je nazadnje plesala konec aprila v Madridu, pri nas pa je z Bolerom gostovala v dveh večerih leta 2011 (z Elisabet Ros in Julienom Favreaujem).

Po Béjartovi je bilo ustvarjenih še več drugih baletnih interpretacij Ravelovega Bolera. Omenimo le tri: leta 2001 ga je skupaj z glasbo estonskega skladatelja Arva Pärta v baletu Walking Mad uporabil švedski koreograf Johan Inger (ta sestavlja triptih Favn – Carmen – Bolero, s katerim Balet SNG Maribor 9. maja gostuje v Ljubljani), slovenska koreografinja Valentina Turcu je svoj Bolero premierno postavila na oder HNK Split leta 2009 (z njim 11. maja gostuje v Augsburgu), v HNK Zagreb pa je bil pred nedavnim, novembra lani, prvič predstavljen Bolero Maše Kolar.

Če se športnih navdušencev ni dotaknil Bolero kot balet, pa se jih je kot »ledeni ples« britanskih umetnostnih drsalcev Jayne Torvill in Christopherja Deana, ki sta s svojim plesom gladko zmagala – s samimi šesticami – na olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984. Njun nastop, ki si ga je na televizijskih zaslonih samo v Veliki Britaniji ogledalo 24 milijonov gledalcev, velja še danes za enega najveličastnejših v zgodovini tega športa. Torvill & Dean sta Bolero v Sarajevu oddrsala še leta 2014, ob 30. obletnici OI, v starosti 54 in 55 let.

Maja Plisecka Jorge Donn, Eni in drugi
Sylvie Guillem Bolero Valentine Turcu
Bolero Maše Kolar Torvill & Dean, OI Sarajevo 1984
   

Pri založbi Modrijan smo objavili obe avtobiografiji Mauricea Béjarta, Trenutek v življenju drugega in Čigavo življenje? V knjigah je veliki koreograf popisal svoje življenje od rojstva do starosti in se v njih poklonil številnim osebnostim, ki so ga navdihovale, tako iz sveta plesa in glasbe kakor filma in literature.

Maurice Béjart

Čigavo življenje?

Maurice Béjart o Boleru

Trenutek v življenju drugega (prevedel Marjan Poljanec)

Pri Boleru me ni zanimala toliko Španija, na katero kaže naslov, kakor Orient, skrit v partituri. Prizadeval sem si, da pride do veljave melodija, ki se vtihotaplja v vso skladbo in se neutrudno ovija okrog same sebe. Ritem, ki mu je melodija za vabo, se pusti zapeljevati, naredi prve korake za zbližanje, se poveča in okrepi. Vse se dovrši, ko ritem naposled požre melodijo. Bolero je zgodba o poželenju.
Melodijo sem zaupal eni sami plesalki, stoječi na velikanski rdeči mizi. Okrog mize so stoli in na njih vsi fantje ansambla, tem pa za dobro mero dodam kakih dvajset statistov. Na krstni uprizoritvi so bili v črtastih majicah in z ruticami okrog vratu kakor pristaniški težaki. Pozneje sem vse to stiliziral ter se vrnil k črni in beli barvi.
Ta balet pripada plesalki, ki ga interpretira. Spočetka je bil uglašen na erotičnost. Imel sem Duško Sifnios in ta je bila na rdeči mizi tako markantna kot Rita Hayworth v Gildi. Pretiravam: vseeno je bilo precej drugače. Prevzel sem nekaj psiholoških sestavin striptiza (telo, ki kot da se ponuja) in tako prišel do rituala, ki ga striptiz samo karikira. Celo v najslabših nočnih barih ljudje med striptizom molčijo: nejasno čutijo, da se nekaj slavi in da seže to dlje od vratarjevega hvalisavega vabljenja, naj vstopimo in si ogledamo.
Zadovoljil sem se s tem, da sem okvirno določil koreografijo, namestil gole noge, roke, ledja, trup. Vsaka interpretka je dodala svoje s svojo psihologijo in svojim svetom. Vsaka si je vlogo zamislila drugače in si jo prilagodila. Celo njihovi lasje, za katere ni bilo nič predvideno, so vsemu pridajali neki pomen.
Tako sem iz sezone v sezono in z gostovanja do gostovanja gledal veličastno in sijajno Duško Sifnios, ki je brez sramu razkazovala svoje otroško narcisovstvo. Gledal sem skrivnostno Tanio Bari, ki je odkrivala bolj kretnje neznane boginje kot pa vestalke; moje koreografije ni plesala, premišljevala jo je. Bila je tudi Angèle Albrecht s fantovskimi rameni in Maja Plisecka, ki se je spretno igrala skrivalnice sama s seboj in bi bila všeč Mallarméju. Bolero je postal Rorschachov test.
Meni najljubša različica tega testa (ampak to je čisto subjektivno mnenje) je bila mogoče tista s Suzanne Farrell. Ko je Bolero plesala Suzanne, se je balet očiščeval. V njem mi ni bilo več treba videti pošasti, svete ali erotične. Suzanne je osvežila mojo vizijo. Plesala je, kakor studenčnica teče. Posrečilo se ji je združiti znameniti par abstrakcije in senzualnosti, angela in živali, device in kurbe. Postala je natančna in muzikalna. To se pravi, da je glasbo asimilirala, jo dobesedno použila. Njeno telo je postalo glasba. Reči za plesalca, da je muzikalen, je eden najlepših poklonov, ki mu jih lahko daš. Kadar plesalec použije glasbo, nam jo onemogoči poslušati z ušesi in jo poslušamo z njegovimi gibi, gibi, ki jih napaja glasba, gibi, ki glasbo interpretirajo, tako da postane vidna in prevedena, se pravi razumljiva. V tem je nekakšna alkimija.
Ker mi ta balet ni prinašal ničesar več (zdelo se mi je, da sem ga vsega prepotoval), sem si pred kratkim rekel: »Zakaj ne bi deklet zamenjal s fanti?«
Tako je Duško in Tanio nasledil Jorge Donn. ›Nasledil‹ pa ni prava beseda: balet je spremenil smisel. Štirideset deklet okrog mize, ki je postala kultni prostor, je spominjalo na svečenice. Bolero je postal nekakšna variacija na temo Dioniza in bakhantk. Dekleta so bila v širokih črnih krilih. Kakor so fantje okrog plesalke izražali poželenje, tako so dekleta očitno hotela čim prej dokončati obred, katerega dobitek je bil Donn (laični bog ali poslednji preživeli človek?). V koreografiji, ki sem jo osemnajst let prej zasnoval za Duško Sifnios, nisem spremenil enega samega premika. V času, ko se razlike med moškimi in ženskami manjšajo – vsekakor v socialnem življenju in na nekaterih področjih vsakdanjega življenja –, se mi je zdelo zanimivo, da se na to odzovem. Donn je prvič plesal Bolero januarja 1979 v Parizu.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

Sorodne novice

na vrh strani

24.02.2015

Pred izletom na splet – na naši spletni strani lahko preberete in natisnete 42 izletov iz knjige Lepi izleti vabijo »

Sneg in mraz, ki sta nam polepšala kratek čas zime, morda napovedujeta vsaj nekaj lepih in suhih spomladanskih dni, in nanje se kaže dobro pripraviti. Ne le na obdelovanje vrtičkov, temveč tudi na krepitev duha in telesa, za kar so lepi in končno malo daljši dnevi kot naročeni. Zlasti ob koncu tedna nas rado povleče ven, v naravo, in Slovenci imamo to srečo, da nam za čudovito izletniško doživetje sploh ni treba daleč. Pa tudi istih koncev nam ni treba spet in spet obiskovati, saj je v Sloveniji kljub njeni majhnosti ogromno prelepih kotičkov, tudi takšnih, kjer lahko uživamo čisto sami. ... No, lahko se zgodi, da se nam pridruži kak osamljeni popotnik, in nobeno naključje ne bo, če bo stiskal k sebi katerega izmed popotniških vodnikov po Sloveniji in zamejstvu, ki jih je napisal Željko Kozinc.

Kozinc je Slovenijo prerajžal podolgem in počez, svoja doživetja pa skrbno popisal v sedmih knjigah, začenši s prvo knjigo Lep dan kliče.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

19.11.2014

Knjiga je najlepše darilo – tako je vedno bilo in vedno bo; a lahko je ta knjiga drugačna kot običajno »

Zdaj zdaj bo december, in če hočemo ali ne, se bo praznični »duh« vrtinčil vseokrog nas, več bo druženja, več prijaznosti med ljudmi, dobrih želja in veselih pričakovanj. Pa tudi daril. Pri Modrijanu kupce in ljubitelje naših knjig ob koncu leta večkrat opozorimo na najboljše in najlepše knjige za decembrsko obdarovanje: toliko jih je, da utegne biti izbira precej zahtevna. »Naj bo knjiga! je naše priporočilo, in toliko bolje, če je ta nekaj posebnega.
Knjiga Deset zgodb o kajenju je prvenec nadarjenega britanskega pisatelja in literarnega kritika Stuarta Eversa. Zbirka kratkih zgodb je izšla leta 2011 pri ugledni založbi Picador, ki je pozneje izdala še Eversov roman If This Is Home in že napoveduje njegovo drugo zbirko – Your Father Sends His Love – ki bo izšla maja drugo leto. Evers je za zbirko prejel nagrado londonskega knjižnega sejma, veliko pozornost pa je knjiga vzbudila tudi zaradi nenavadne »embalaže« – ena od izdaj je namreč na voljo v ovitku, ki posnema cigaretno škatlico: knjižica je vložena v kompaktno škatlo s pokrovom, ki ga odpremo podobno kot pokrovček cigaretne škatlice. Ideja in izvedba sta nastali pod streho londonskega oblikovalskega studia Two Associates.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

20.06.2014

Kam na izlet? Najprej na splet! – Željko Kozinc vabi na lepe izlete po Sloveniji in zamejstvu »

Poletje je idealen čas za branje in »izletovanje«. Založba Modrijan že leta skrbi za oboje, in to včasih kar v enem zamahu. Če vas je torej na izlet povabila katera izmed »zgodb« v Kozinčevih izletniških vodnikih, ste ubili dve muhi na en mah, kajti te knjige nudijo mnogo več kot klasični vodniki; ti nas pač napotijo levo ali desno, nam povedo, kaj je mogoče videti na poti, ki jo ubiramo, in potem je tu še kak koristen turistični napotek. Pa fotografije in risbe. Vsekakor so to zelo uporabni priročniki, še posebej, če jih lahko vtaknemo v žep. Kozinčevi vodniki pa so drugačni, saj poleg vsega tistega, kar potrebuje človek, ko išče idejo za potep, nudi tudi bralski užitek. Željko Kozinc je pač pisatelj!

Nov vodnik Željka Kozinca Lepi izleti vabijo ni ravno za v žep.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

13.02.2014

Obiščite spletno stran Mihaele Pichler Radanov, avtorice knjige Babičina kozmetika »

Ali na tem svetu obstaja karkoli brezmejnega? Znanstveniki bi nam hitro postregli s kako teorijo, slehernik pa bo ob tem vprašanju najprej pomislil na človeško neumnost ... Brezmejen pa se zdi tudi svetovni splet – le kdo bi vedel, koliko novih spletišč vznikne na svetu v sleherni sekundi dneva?

Za večino najbrž velja, da ne boste ničesar zamudili, če jih ne obiščete, vsekakor pa si kaže narediti zaznamek za spletno stran Babičina kozmetika. Pred nekaj dnevi je namreč novo spletno stran poslala v svet tudi Mihaela Pichler Radanov, avtorica Modrijanove knjižne uspešnice Babičina kozmetika. Na njej najdete poleg izčrpne predstavitve knjige tudi napotke za pripravo naravnih izdelkov, kot so mila, pilingi, soli in čaji, pa vabila na predstavitve in delavnice ter številne odmeve, ki vas bodo morda prepričali, da se boste v pripravi naravnih negovalnih izdelkov preizkusili tudi vi.

objavljeno v rubriki: Priporočamo