E-novice

Novica

»Vse se dovrši, ko ritem naposled požre melodijo. Bolero je zgodba o poželenju.« – Maurice Béjart

02.05.2017

Bolero francoskega skladatelja Mauricea Ravela (1875–1937) so prvič slišali in videli 20. novembra 1928 v Operi v Parizu. Bolero je Ravel zložil za balet z Ido Rubinstein v koreografiji Bronislave Nižinske. Prav na ta dan je Maja Plisecka (1925–2015) dopolnila tri leta. Ne Ravel ne mala Maja in ne Maurice Béjart, ki se je rodil leta 1927, tisti dan niso mogli predvideti, da bo postal Bolero ena Ravelovih najpopularnejših skladb, eden najvznemirljivejših Béjartovih baletov in balet, v katerem je Maja prvič zaplesala, ko ji je bilo 50 let. A zmagoviti pohod Ravelovega Bolera se ni začel z Béjartom. Že leta 1934 je postal glasbeni motiv in naslov ameriškega muzikala Wesleya Rugglesa s Carol Lombard in Georgeem Raftom v glavnih vlogah. Očitno je bil Bolero že takrat tako impresiven, da ga je režiser postavil kar v čas na pragu prve svetovne vojne, čeprav je nastal šele desetletje po njenem koncu. Pozneje je bilo mogoče Bolero slišati še v več drugih filmih, a kultni je postal le eden – francoski Eni in drugi (Les Uns et les Autres, 1981), in to zahvaljujoč koreografiji francoskega baletnika in koreografa Mauricea Béjarta.

Béjart je balet Bolero ustvaril kmalu po tistem, ko je v Bruslju ustanovil skupino Balet XX. stoletja, in to za jugoslovansko baletko Duško Sifnios (1933–2016), ki je slovela zlasti kot Giselle v istoimenskem baletu Leonida Lavrovskega – v vsej karieri jo je odplesala 177-krat. 29. februarja lani, nekaj mesecev pred smrtjo, je Duška v oddaji Ad libitum srbske televizije RTS (ok. 11.30) pripovedovala o srečanju z Béjartom in o Boleru. Spoznala sta se na festivalu v Italiji in Béjart jo je povabil v svojo skupino. Povabilo je sprejela, z dovoljenjem skladatelja in dirigenta Oskarja Danona, ki je takrat vodil Opero in Balet Narodnega gledališča v Beogradu, in skupaj s pogojem, da bo nastopila tudi v vseh predstavah v Beogradu in na gostovanjih. »Želela sva narediti predstavo, ne baleta. V njej ni ene same baletne pozicije, ni dvigovanja rok, ničesar, kar bi bilo balet ...« »Sezuj se!« ji je rekel Béjart, »Razpusti lase! Stoj! Pozabi, kaj je balet! Pozabi na piruete! Ne plešeš baleta ...« Miza je prišla na sceno šele na generalki, Duška se je povzpela nanjo, gledati ni smela ne levo ne desno: »Najbolje da gledaš samo dirigenta, tako da nimaš nobenih drugih kontaktov.« (Tako se je Duška Sifnios zaljubila v belgijskega dirigenta Andréja Vandernoota in se pozneje z njim poročila.) Premiera je bila 10. januarja 1961 v Bruslju, publika je bila vzhičena, Bruselj v šoku. Leta 1972 je bila Béjartova koreografija z Duško Sifnios postavljena tudi na oder beograjskega baleta.

Bolero Bronislave Nižinske. Pleše Ilze Liepa. Duška Sifnios, Bruselj, 10. 1. 1961
   

Po Duški se je v vlogi Melodije predstavilo še veliko plesalk, do Béjartove smrti so jo interpretirale Nemka Angèle Albrecht, Nizozemka Tania Bari, Američanka Suzanne Farrell, Italijanka Grazia Galante, Francozinja Sylvie Guillem ... In seveda, Rusinja Maja Plisecka. Kot izvemo iz njene avtobiografije Jaz, Maja Plisecka – knjiga bo izšla jeseni pri Modrijanu –, je bila prazaprav ona tista, ki je angažirala Béjarta, in ne obratno. Njena želja, da bi zaplesala v Boleru, je bila tako močna, da je naredila vse, da bi Béjarta pripeljala v Bolšoj, in leta 1975 je Bolero z velikim uspehom odplesala pred domačo publiko v Moskvi. V knjigi nadrobno in duhovito opisuje, kako je bilo videti učenje gibov, pri čemer je treba še upoštevati, da Plisecka razen materinščine ni govorila nobenega tujega jezika. Plesalka Bolera skupine Béjart Ballet je od leta 1998 Španka Elisabet Ros.

Béjart v Boleru morda ne bi Melodije zamenjal s plesalcem in Ritma s plesalkami, če ne bi imel argentinskega baletnika Jorgeja Donna (1947–1992), ki se je Baletu XX. stoletja pridružil leta 1963. Donn je Bolero prvič plesal januarja 1979 v Parizu, njegova interpretacija je doživela vrhunec v filmu Eni in drugi francoskega režiserja Clauda Leloucha. Pozneje so na rdeči mizi nastopali še mnogi drugi, od leta 2007 ga v skupini Béjart Ballet iz Lozane pleše francoski baletnik Julien Favreau. Skupina ga je nazadnje plesala konec aprila v Madridu, pri nas pa je z Bolerom gostovala v dveh večerih leta 2011 (z Elisabet Ros in Julienom Favreaujem).

Po Béjartovi je bilo ustvarjenih še več drugih baletnih interpretacij Ravelovega Bolera. Omenimo le tri: leta 2001 ga je skupaj z glasbo estonskega skladatelja Arva Pärta v baletu Walking Mad uporabil švedski koreograf Johan Inger (ta sestavlja triptih Favn – Carmen – Bolero, s katerim Balet SNG Maribor 9. maja gostuje v Ljubljani), slovenska koreografinja Valentina Turcu je svoj Bolero premierno postavila na oder HNK Split leta 2009 (z njim 11. maja gostuje v Augsburgu), v HNK Zagreb pa je bil pred nedavnim, novembra lani, prvič predstavljen Bolero Maše Kolar.

Če se športnih navdušencev ni dotaknil Bolero kot balet, pa se jih je kot »ledeni ples« britanskih umetnostnih drsalcev Jayne Torvill in Christopherja Deana, ki sta s svojim plesom gladko zmagala – s samimi šesticami – na olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984. Njun nastop, ki si ga je na televizijskih zaslonih samo v Veliki Britaniji ogledalo 24 milijonov gledalcev, velja še danes za enega najveličastnejših v zgodovini tega športa. Torvill & Dean sta Bolero v Sarajevu oddrsala še leta 2014, ob 30. obletnici OI, v starosti 54 in 55 let.

Maja Plisecka Jorge Donn, Eni in drugi
Sylvie Guillem Bolero Valentine Turcu
Bolero Maše Kolar Torvill & Dean, OI Sarajevo 1984
   

Pri založbi Modrijan smo objavili obe avtobiografiji Mauricea Béjarta, Trenutek v življenju drugega in Čigavo življenje? V knjigah je veliki koreograf popisal svoje življenje od rojstva do starosti in se v njih poklonil številnim osebnostim, ki so ga navdihovale, tako iz sveta plesa in glasbe kakor filma in literature.

Maurice Béjart

Čigavo življenje?

Maurice Béjart o Boleru

Trenutek v življenju drugega (prevedel Marjan Poljanec)

Pri Boleru me ni zanimala toliko Španija, na katero kaže naslov, kakor Orient, skrit v partituri. Prizadeval sem si, da pride do veljave melodija, ki se vtihotaplja v vso skladbo in se neutrudno ovija okrog same sebe. Ritem, ki mu je melodija za vabo, se pusti zapeljevati, naredi prve korake za zbližanje, se poveča in okrepi. Vse se dovrši, ko ritem naposled požre melodijo. Bolero je zgodba o poželenju.
Melodijo sem zaupal eni sami plesalki, stoječi na velikanski rdeči mizi. Okrog mize so stoli in na njih vsi fantje ansambla, tem pa za dobro mero dodam kakih dvajset statistov. Na krstni uprizoritvi so bili v črtastih majicah in z ruticami okrog vratu kakor pristaniški težaki. Pozneje sem vse to stiliziral ter se vrnil k črni in beli barvi.
Ta balet pripada plesalki, ki ga interpretira. Spočetka je bil uglašen na erotičnost. Imel sem Duško Sifnios in ta je bila na rdeči mizi tako markantna kot Rita Hayworth v Gildi. Pretiravam: vseeno je bilo precej drugače. Prevzel sem nekaj psiholoških sestavin striptiza (telo, ki kot da se ponuja) in tako prišel do rituala, ki ga striptiz samo karikira. Celo v najslabših nočnih barih ljudje med striptizom molčijo: nejasno čutijo, da se nekaj slavi in da seže to dlje od vratarjevega hvalisavega vabljenja, naj vstopimo in si ogledamo.
Zadovoljil sem se s tem, da sem okvirno določil koreografijo, namestil gole noge, roke, ledja, trup. Vsaka interpretka je dodala svoje s svojo psihologijo in svojim svetom. Vsaka si je vlogo zamislila drugače in si jo prilagodila. Celo njihovi lasje, za katere ni bilo nič predvideno, so vsemu pridajali neki pomen.
Tako sem iz sezone v sezono in z gostovanja do gostovanja gledal veličastno in sijajno Duško Sifnios, ki je brez sramu razkazovala svoje otroško narcisovstvo. Gledal sem skrivnostno Tanio Bari, ki je odkrivala bolj kretnje neznane boginje kot pa vestalke; moje koreografije ni plesala, premišljevala jo je. Bila je tudi Angèle Albrecht s fantovskimi rameni in Maja Plisecka, ki se je spretno igrala skrivalnice sama s seboj in bi bila všeč Mallarméju. Bolero je postal Rorschachov test.
Meni najljubša različica tega testa (ampak to je čisto subjektivno mnenje) je bila mogoče tista s Suzanne Farrell. Ko je Bolero plesala Suzanne, se je balet očiščeval. V njem mi ni bilo več treba videti pošasti, svete ali erotične. Suzanne je osvežila mojo vizijo. Plesala je, kakor studenčnica teče. Posrečilo se ji je združiti znameniti par abstrakcije in senzualnosti, angela in živali, device in kurbe. Postala je natančna in muzikalna. To se pravi, da je glasbo asimilirala, jo dobesedno použila. Njeno telo je postalo glasba. Reči za plesalca, da je muzikalen, je eden najlepših poklonov, ki mu jih lahko daš. Kadar plesalec použije glasbo, nam jo onemogoči poslušati z ušesi in jo poslušamo z njegovimi gibi, gibi, ki jih napaja glasba, gibi, ki glasbo interpretirajo, tako da postane vidna in prevedena, se pravi razumljiva. V tem je nekakšna alkimija.
Ker mi ta balet ni prinašal ničesar več (zdelo se mi je, da sem ga vsega prepotoval), sem si pred kratkim rekel: »Zakaj ne bi deklet zamenjal s fanti?«
Tako je Duško in Tanio nasledil Jorge Donn. ›Nasledil‹ pa ni prava beseda: balet je spremenil smisel. Štirideset deklet okrog mize, ki je postala kultni prostor, je spominjalo na svečenice. Bolero je postal nekakšna variacija na temo Dioniza in bakhantk. Dekleta so bila v širokih črnih krilih. Kakor so fantje okrog plesalke izražali poželenje, tako so dekleta očitno hotela čim prej dokončati obred, katerega dobitek je bil Donn (laični bog ali poslednji preživeli človek?). V koreografiji, ki sem jo osemnajst let prej zasnoval za Duško Sifnios, nisem spremenil enega samega premika. V času, ko se razlike med moškimi in ženskami manjšajo – vsekakor v socialnem življenju in na nekaterih področjih vsakdanjega življenja –, se mi je zdelo zanimivo, da se na to odzovem. Donn je prvič plesal Bolero januarja 1979 v Parizu.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

Sorodne novice

na vrh strani

17.02.2016

Naj bo zgodba o življenju kake osebe še tako navdihujoča, je lahko branje slabo napisane biografije prav klavrna izkušnja »

V Sloveniji izide iz leta v leto več biografij, tako izvirnih kakor prevedenih. V preglednici v znanstvenem članku Biografsko raziskovanje in vprašanje spola (objavljen je na spletni strani spol.si) Mihe Marinča vidimo, da jih je leta 1990 izšlo 44, 23 let pozneje pa kar 168 (str. 10). A vtis, da so biografije vse bolj priljubljene, je, vsaj kar zadeva slovenski knjižni trg, morda napačen, saj se v zadnjih desetletjih ni nič manj konstantno povečevalo tudi število izdanih knjig drugih zvrsti – romanov, pesniških zbirk, knjig za otroke in mladino ...
Biografije – zgodbe o slavnih, mogočnih, pametnih, lepih, bogatih, dobrih in zlih, skratka, izjemnih ljudeh – so bile vedno priljubljene. Pisali so jih že stari Grki in Rimljani in si neredki prav zaradi njih prislužili nesmrtno slavo; pomislimo na Plutarha in Svetonija – njun najpomembnejši prispevek k antičnemu zgodovinopisju in zgodovini svetovne književnosti so prav biografije, njuna slava pa je zasenčila celo marsikaterega portretiranca. Antične biografe so seveda zanimali le moški, zlasti državniki in vojskovodje – pri Rimljanih se več zbirk biografij imenuje De viris illustribus (O znamenitih možeh) –, Svetonij pa je sestavljal tudi življenjepise pesnikov, govornikov in celo jezikoslovcev.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

02.02.2016

Rezervno življenje slovensko-makedonske pisateljice Lidije Dimkovske – knjiga leta 2015 v Bolgariji »

Lidija Dimkovska od leta 2001 živi v Ljubljani in piše v maternem jeziku – makedonščini. Svoj drugi roman – Rezervno življenje – je objavila leta 2012 pri založbi Ili-ili (Skopje) in leta 2013 zanj prejela nagrado Evropske unije za književnost. Že pred razglasitvijo nagrade smo roman uvrstili v program založbe Modrijan in ga poleti 2014 v prevodu Aleša Mustarja izdali v zbirki Bralec.
Slovenski prevod je bil prvi prevod tega romana, nikakor pa zadnji – lani sta izšla tudi srbski in bolgarski prevod, roman prevajajo še v več drugih jezikov, pred kratkim pa ga je začela zastopati ugledna francoska literarna agencija Astier-Pécher.

V zadnji številki bolgarskega časopisa Literaturen vestnik v letu 2015 je bila objavljena anketa o knjigah, ki so zaznamovale leto 2015 v Bolgariji.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

07.01.2016

Žarko Laušević, avtor knjige Leto mine, dan nikoli, po premieri filma Smrdljiva pravljica »

Že poleti smo poročali, da je legendarni jugoslovanski igralec Žarko Laušević po petnajstih letih spet stopil na tla nekdanje domovine in pred filmske kamere. Z varnostnikoma zavarovanemu igralcu, ki je zaradi usodnih dogodkov na vrhuncu svoje igralske kariere izginil iz filmskega in gledališkega sveta in se preselil v Ameriko, so bili mediji nenehno za petami, vsi pa so z nestrpnostjo čakali na premiero novega filma Miroslava Momčilovića Smrdljiva pravljica (Smrdljiva bajka), v kateri je Laušević ob Jeleni Đokić odigral glavno vlogo. In tudi dočakali: konec novembra je zgodba o ljubezni dveh brezdomcev na noge spravila celoten beograjski Sava center in filmsko ekipo pospremila s stoječimi ovacijami, kakršnih ne pomnijo. Lauševiću so neprekinjeno ploskali in vzklikali celih deset minut in mu tako izkazali navdušenje nad dobro odigrano vlogo ter popolno podporo; zaradi usodnega življenjskega zasuka, prestanega gorja in obenem želje po delu, za katero se čuti poklicanega, a ga ni mogel opravljati, je bil trenutek nadvse ganljiv. Laušević je svojo nalogo, kot lahko sklepamo tudi po filmskih kritikah, odlično opravil, film pa si je v Srbiji že v prvih treh tednih ogledalo 50.000 ljudi.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

07.01.2016

Deveti natis Jančarjevega romana To noč sem jo videl; med prevodi še italijanski in angleški »

To noč sem jo videl, deveti roman Draga Jančarja, je izšel 10. septembra 2010. Tomo Vidic, eden njegovih prvih bralcev pa tudi recenzentov, je v začetku oktobra 2010 v Primorskih novicah naklado 1500 izvodov ocenil kot drzno (vendar le na prvi pogled). Imel je prav, romani slovenskih pisateljev in pisateljic izhajajo v zelo skromnih nakladah, v nekaj sto izvodih, pa še teh ni lahko prodati. A prav je imel tudi v tem, da »v tej drznosti ni nobenega tveganja« – prvi natis romana je bil namreč razprodan v treh mesecih, na prvi pogled drzni pa so bili tudi vsi nadaljnji natisi, tako da je bilo v petih letih po izidu prodanih že blizu 10 tisoč izvodov.
Jančarjev roman je leta 2011 prejel Delovo nagrado Kresnik in bil izbran za tekmovanje srednješolcev v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje. Drugih priznanj v domovini – razen odličnega sprejema pri kritikih in bralcih – žal ni bilo mogoče pričakovati, so pa začeli drug za drugim izhajati prevodi v druge jezike. Najbolj so pohiteli na Hrvaškem, kjer je roman izšel že leta 2012 (Noćas sam je vidio). Do konca leta 2015 je izšlo kar enajst prevodov, po hrvaškem še bolgarski (Tazi noš ja vidjah, 2013), ruski (Etoj noč'ju ja ee videl, 2013), francoski (Cette nuit, je l’ai vue, 2014), poljski (Widziałem ją tej nocy, 2014), romunski (Azi-noapte am văzut-o, 2014), makedonski (Taa nok ja vidov nea, 2014), srbski (Te noći sam je video, 2015), finski (Sinä yönä näin hänet, 2015), nemški (Die Nacht, als ich sie sah, 2015) in italijanski (Stanotte l'ho vista, 2015).

objavljeno v rubriki: Priporočamo

17.12.2015

Življenje Édith Piaf je roman ... – Knjiga Piaf, francoski mit ob stoletnici rojstva »pariškega vrabčka« »

La Vie en rose, Non, je ne regrette rien, l'Hymne à l'amour, Mon légionnaire, La Foule, Milord, Mon Dieu, L'Accordéoniste, Padam… Padam, Sous le ciel de Paris ... Že ob prebiranju tega ste zaslišali melodijo in glas, mar ne? Glas »pariškega vrabčka«, znamenite francoske pevke Édith Piaf. V Franciji se stoletnici njenega rojstva posvečajo vse leto, pri nas bi se je spomnili morda le v dneh okoli 19. decembra, njenega rojstnega dne, ko ne bi pri Modrijanu poskrbeli za prevod najcelovitejše in najbolj natančne biografije, kar jih je kdaj izšlo. »V Rue de Belleville, na polovici vzpona na grič Ménilmontant, stoji hiša številka 72, trinadstropna zgradba z dvanajstimi visokimi okni, malo zdelana, vendar nikakor ne zanemarjena ali razpadajoča,« začenja pripoved o Piaf francoski biograf Robert Belleret. »Z najvišje izmed treh stopnic, ki vodijo s pločnika na ploščad pred vhodnimi vrati, je panoramski razgled na del Pariza; vidi se celo Eifflov stolp. Ko dvigneš pogled, opaziš na pročelje pritrjeno ploščo: ›Na stopnicah te hiše se je 19. decembra 1915 v skrajni bedi rodila Édith Piaf, katere glas je pozneje pretresel svet.‹«

objavljeno v rubriki: Priporočamo