Novica

»Vse se dovrši, ko ritem naposled požre melodijo. Bolero je zgodba o poželenju.« – Maurice Béjart

02.05.2017

Bolero francoskega skladatelja Mauricea Ravela (1875–1937) so prvič slišali in videli 20. novembra 1928 v Operi v Parizu. Bolero je Ravel zložil za balet z Ido Rubinstein v koreografiji Bronislave Nižinske. Prav na ta dan je Maja Plisecka (1925–2015) dopolnila tri leta. Ne Ravel ne mala Maja in ne Maurice Béjart, ki se je rodil leta 1927, tisti dan niso mogli predvideti, da bo postal Bolero ena Ravelovih najpopularnejših skladb, eden najvznemirljivejših Béjartovih baletov in balet, v katerem je Maja prvič zaplesala, ko ji je bilo 50 let. A zmagoviti pohod Ravelovega Bolera se ni začel z Béjartom. Že leta 1934 je postal glasbeni motiv in naslov ameriškega muzikala Wesleya Rugglesa s Carol Lombard in Georgeem Raftom v glavnih vlogah. Očitno je bil Bolero že takrat tako impresiven, da ga je režiser postavil kar v čas na pragu prve svetovne vojne, čeprav je nastal šele desetletje po njenem koncu. Pozneje je bilo mogoče Bolero slišati še v več drugih filmih, a kultni je postal le eden – francoski Eni in drugi (Les Uns et les Autres, 1981), in to zahvaljujoč koreografiji francoskega baletnika in koreografa Mauricea Béjarta.

Béjart je balet Bolero ustvaril kmalu po tistem, ko je v Bruslju ustanovil skupino Balet XX. stoletja, in to za jugoslovansko baletko Duško Sifnios (1933–2016), ki je slovela zlasti kot Giselle v istoimenskem baletu Leonida Lavrovskega – v vsej karieri jo je odplesala 177-krat. 29. februarja lani, nekaj mesecev pred smrtjo, je Duška v oddaji Ad libitum srbske televizije RTS (ok. 11.30) pripovedovala o srečanju z Béjartom in o Boleru. Spoznala sta se na festivalu v Italiji in Béjart jo je povabil v svojo skupino. Povabilo je sprejela, z dovoljenjem skladatelja in dirigenta Oskarja Danona, ki je takrat vodil Opero in Balet Narodnega gledališča v Beogradu, in skupaj s pogojem, da bo nastopila tudi v vseh predstavah v Beogradu in na gostovanjih. »Želela sva narediti predstavo, ne baleta. V njej ni ene same baletne pozicije, ni dvigovanja rok, ničesar, kar bi bilo balet ...« »Sezuj se!« ji je rekel Béjart, »Razpusti lase! Stoj! Pozabi, kaj je balet! Pozabi na piruete! Ne plešeš baleta ...« Miza je prišla na sceno šele na generalki, Duška se je povzpela nanjo, gledati ni smela ne levo ne desno: »Najbolje da gledaš samo dirigenta, tako da nimaš nobenih drugih kontaktov.« (Tako se je Duška Sifnios zaljubila v belgijskega dirigenta Andréja Vandernoota in se pozneje z njim poročila.) Premiera je bila 10. januarja 1961 v Bruslju, publika je bila vzhičena, Bruselj v šoku. Leta 1972 je bila Béjartova koreografija z Duško Sifnios postavljena tudi na oder beograjskega baleta.

Bolero Bronislave Nižinske. Pleše Ilze Liepa. Duška Sifnios, Bruselj, 10. 1. 1961
   

Po Duški se je v vlogi Melodije predstavilo še veliko plesalk, do Béjartove smrti so jo interpretirale Nemka Angèle Albrecht, Nizozemka Tania Bari, Američanka Suzanne Farrell, Italijanka Grazia Galante, Francozinja Sylvie Guillem ... In seveda, Rusinja Maja Plisecka. Kot izvemo iz njene avtobiografije Jaz, Maja Plisecka – knjiga bo izšla jeseni pri Modrijanu –, je bila prazaprav ona tista, ki je angažirala Béjarta, in ne obratno. Njena želja, da bi zaplesala v Boleru, je bila tako močna, da je naredila vse, da bi Béjarta pripeljala v Bolšoj, in leta 1975 je Bolero z velikim uspehom odplesala pred domačo publiko v Moskvi. V knjigi nadrobno in duhovito opisuje, kako je bilo videti učenje gibov, pri čemer je treba še upoštevati, da Plisecka razen materinščine ni govorila nobenega tujega jezika. Plesalka Bolera skupine Béjart Ballet je od leta 1998 Španka Elisabet Ros.

Béjart v Boleru morda ne bi Melodije zamenjal s plesalcem in Ritma s plesalkami, če ne bi imel argentinskega baletnika Jorgeja Donna (1947–1992), ki se je Baletu XX. stoletja pridružil leta 1963. Donn je Bolero prvič plesal januarja 1979 v Parizu, njegova interpretacija je doživela vrhunec v filmu Eni in drugi francoskega režiserja Clauda Leloucha. Pozneje so na rdeči mizi nastopali še mnogi drugi, od leta 2007 ga v skupini Béjart Ballet iz Lozane pleše francoski baletnik Julien Favreau. Skupina ga je nazadnje plesala konec aprila v Madridu, pri nas pa je z Bolerom gostovala v dveh večerih leta 2011 (z Elisabet Ros in Julienom Favreaujem).

Po Béjartovi je bilo ustvarjenih še več drugih baletnih interpretacij Ravelovega Bolera. Omenimo le tri: leta 2001 ga je skupaj z glasbo estonskega skladatelja Arva Pärta v baletu Walking Mad uporabil švedski koreograf Johan Inger (ta sestavlja triptih Favn – Carmen – Bolero, s katerim Balet SNG Maribor 9. maja gostuje v Ljubljani), slovenska koreografinja Valentina Turcu je svoj Bolero premierno postavila na oder HNK Split leta 2009 (z njim 11. maja gostuje v Augsburgu), v HNK Zagreb pa je bil pred nedavnim, novembra lani, prvič predstavljen Bolero Maše Kolar.

Če se športnih navdušencev ni dotaknil Bolero kot balet, pa se jih je kot »ledeni ples« britanskih umetnostnih drsalcev Jayne Torvill in Christopherja Deana, ki sta s svojim plesom gladko zmagala – s samimi šesticami – na olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984. Njun nastop, ki si ga je na televizijskih zaslonih samo v Veliki Britaniji ogledalo 24 milijonov gledalcev, velja še danes za enega najveličastnejših v zgodovini tega športa. Torvill & Dean sta Bolero v Sarajevu oddrsala še leta 2014, ob 30. obletnici OI, v starosti 54 in 55 let.

Maja Plisecka Jorge Donn, Eni in drugi
Sylvie Guillem Bolero Valentine Turcu
Bolero Maše Kolar Torvill & Dean, OI Sarajevo 1984
   

Pri založbi Modrijan smo objavili obe avtobiografiji Mauricea Béjarta, Trenutek v življenju drugega in Čigavo življenje? V knjigah je veliki koreograf popisal svoje življenje od rojstva do starosti in se v njih poklonil številnim osebnostim, ki so ga navdihovale, tako iz sveta plesa in glasbe kakor filma in literature.

Maurice Béjart

Čigavo življenje?

Maurice Béjart o Boleru

Trenutek v življenju drugega (prevedel Marjan Poljanec)

Pri Boleru me ni zanimala toliko Španija, na katero kaže naslov, kakor Orient, skrit v partituri. Prizadeval sem si, da pride do veljave melodija, ki se vtihotaplja v vso skladbo in se neutrudno ovija okrog same sebe. Ritem, ki mu je melodija za vabo, se pusti zapeljevati, naredi prve korake za zbližanje, se poveča in okrepi. Vse se dovrši, ko ritem naposled požre melodijo. Bolero je zgodba o poželenju.
Melodijo sem zaupal eni sami plesalki, stoječi na velikanski rdeči mizi. Okrog mize so stoli in na njih vsi fantje ansambla, tem pa za dobro mero dodam kakih dvajset statistov. Na krstni uprizoritvi so bili v črtastih majicah in z ruticami okrog vratu kakor pristaniški težaki. Pozneje sem vse to stiliziral ter se vrnil k črni in beli barvi.
Ta balet pripada plesalki, ki ga interpretira. Spočetka je bil uglašen na erotičnost. Imel sem Duško Sifnios in ta je bila na rdeči mizi tako markantna kot Rita Hayworth v Gildi. Pretiravam: vseeno je bilo precej drugače. Prevzel sem nekaj psiholoških sestavin striptiza (telo, ki kot da se ponuja) in tako prišel do rituala, ki ga striptiz samo karikira. Celo v najslabših nočnih barih ljudje med striptizom molčijo: nejasno čutijo, da se nekaj slavi in da seže to dlje od vratarjevega hvalisavega vabljenja, naj vstopimo in si ogledamo.
Zadovoljil sem se s tem, da sem okvirno določil koreografijo, namestil gole noge, roke, ledja, trup. Vsaka interpretka je dodala svoje s svojo psihologijo in svojim svetom. Vsaka si je vlogo zamislila drugače in si jo prilagodila. Celo njihovi lasje, za katere ni bilo nič predvideno, so vsemu pridajali neki pomen.
Tako sem iz sezone v sezono in z gostovanja do gostovanja gledal veličastno in sijajno Duško Sifnios, ki je brez sramu razkazovala svoje otroško narcisovstvo. Gledal sem skrivnostno Tanio Bari, ki je odkrivala bolj kretnje neznane boginje kot pa vestalke; moje koreografije ni plesala, premišljevala jo je. Bila je tudi Angèle Albrecht s fantovskimi rameni in Maja Plisecka, ki se je spretno igrala skrivalnice sama s seboj in bi bila všeč Mallarméju. Bolero je postal Rorschachov test.
Meni najljubša različica tega testa (ampak to je čisto subjektivno mnenje) je bila mogoče tista s Suzanne Farrell. Ko je Bolero plesala Suzanne, se je balet očiščeval. V njem mi ni bilo več treba videti pošasti, svete ali erotične. Suzanne je osvežila mojo vizijo. Plesala je, kakor studenčnica teče. Posrečilo se ji je združiti znameniti par abstrakcije in senzualnosti, angela in živali, device in kurbe. Postala je natančna in muzikalna. To se pravi, da je glasbo asimilirala, jo dobesedno použila. Njeno telo je postalo glasba. Reči za plesalca, da je muzikalen, je eden najlepših poklonov, ki mu jih lahko daš. Kadar plesalec použije glasbo, nam jo onemogoči poslušati z ušesi in jo poslušamo z njegovimi gibi, gibi, ki jih napaja glasba, gibi, ki glasbo interpretirajo, tako da postane vidna in prevedena, se pravi razumljiva. V tem je nekakšna alkimija.
Ker mi ta balet ni prinašal ničesar več (zdelo se mi je, da sem ga vsega prepotoval), sem si pred kratkim rekel: »Zakaj ne bi deklet zamenjal s fanti?«
Tako je Duško in Tanio nasledil Jorge Donn. ›Nasledil‹ pa ni prava beseda: balet je spremenil smisel. Štirideset deklet okrog mize, ki je postala kultni prostor, je spominjalo na svečenice. Bolero je postal nekakšna variacija na temo Dioniza in bakhantk. Dekleta so bila v širokih črnih krilih. Kakor so fantje okrog plesalke izražali poželenje, tako so dekleta očitno hotela čim prej dokončati obred, katerega dobitek je bil Donn (laični bog ali poslednji preživeli človek?). V koreografiji, ki sem jo osemnajst let prej zasnoval za Duško Sifnios, nisem spremenil enega samega premika. V času, ko se razlike med moškimi in ženskami manjšajo – vsekakor v socialnem življenju in na nekaterih področjih vsakdanjega življenja –, se mi je zdelo zanimivo, da se na to odzovem. Donn je prvič plesal Bolero januarja 1979 v Parizu.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

Sorodne novice

na vrh strani

17.12.2015

Življenje Édith Piaf je roman ... – Knjiga Piaf, francoski mit ob stoletnici rojstva »pariškega vrabčka« »

La Vie en rose, Non, je ne regrette rien, l'Hymne à l'amour, Mon légionnaire, La Foule, Milord, Mon Dieu, L'Accordéoniste, Padam… Padam, Sous le ciel de Paris ... Že ob prebiranju tega ste zaslišali melodijo in glas, mar ne? Glas »pariškega vrabčka«, znamenite francoske pevke Édith Piaf. V Franciji se stoletnici njenega rojstva posvečajo vse leto, pri nas bi se je spomnili morda le v dneh okoli 19. decembra, njenega rojstnega dne, ko ne bi pri Modrijanu poskrbeli za prevod najcelovitejše in najbolj natančne biografije, kar jih je kdaj izšlo. »V Rue de Belleville, na polovici vzpona na grič Ménilmontant, stoji hiša številka 72, trinadstropna zgradba z dvanajstimi visokimi okni, malo zdelana, vendar nikakor ne zanemarjena ali razpadajoča,« začenja pripoved o Piaf francoski biograf Robert Belleret. »Z najvišje izmed treh stopnic, ki vodijo s pločnika na ploščad pred vhodnimi vrati, je panoramski razgled na del Pariza; vidi se celo Eifflov stolp. Ko dvigneš pogled, opaziš na pročelje pritrjeno ploščo: ›Na stopnicah te hiše se je 19. decembra 1915 v skrajni bedi rodila Édith Piaf, katere glas je pozneje pretresel svet.‹«

objavljeno v rubriki: Priporočamo

30.11.2015

»Bajse« – knjige z več kot 700 stranmi še en teden po sejemskih cenah samo na www.modrijan.si »

Na knjižnem sejmu, ki je v nedeljo zaprl vrata, je Modrijan ponudil več knjig z obsegom več kot 700 strani. Da bi čim več kupcem olajšali nakup, smo nekaterim krepko znižali cene, tudi za 50 odstotkov ali več. Morda ste ob pogledu nanje nemočno zavzdihnili, češ da se vam s takimi »bajsami« res ne ljubi hoditi naokoli. In zdaj vam je mogoče malo žal.
Nam je tudi. Zato vam šest najprivlačnejših po sejemskih cenah nudimo še en teden po sejmu, in to samo ob spletnem nakupu na www.modrijan.si.
Naročite »večni« roman Gargantua in Pantagruel (zaloga je pičla), spomine Salmana Rushdieja Joseph Anton ali njegov roman Tla pod njenimi nogami (ki ima »moč spreminjati književnost in samo svetovno literaturo«), presunljive Kolimske zgodbe Varlama Šalamova (po besedah Bernarda Nežmaha »eno najveličastnejših stvaritev človekovega uma«), Figesovo monumentalno Tragedijo ljudstva ali pa Daviesovo Zgodovino Evrope v dveh (debelih) zvezkih.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

29.11.2015

Naj bo knjiga! – Tudi ob koncu leta 2015 se obdarujemo s knjigami »

»Knjiga je najlepše darilo« je zguljena fraza, ki jo ponavljamo zlasti v tem času leta, ko si mnogi razbijajo glavo z vprašanjem, kaj komu podariti poleg najlepših želja ob koncu »starega« in na začetku novega leta. Tisti, ki veliko beremo in knjige tudi kupujemo, s tem nimamo težav – knjige so vsepovsod okrog nas, o knjigah razmišljamo, se pogovarjamo, jih drug drugemu priporočamo ... Zato bi bili naši najbližji, prijatelji, sodelavci, poslovni partnerji ... najbrž presenečeni, če bi jim podarili, na primer, dišečo svečo.
Za darilo je seveda primerna vsaka knjiga, pri Modrijanu pa smo za lažjo odločitev izbrali 30 knjig najrazličnejših zvrsti. 10 izmed njih je na voljo v »Ponudbi tedna«, ki velja vse do 31. decembra 2015.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

08.10.2015

Imamo nobelovko – Svetlana Aleksijevič, avtorica knjige Černobilska molitev »

Letošnja Nobelova nagrajenka za književnost je beloruska pisateljica in novinarka Svetlana Aleksandrovna Aleksijevič. Švedsko akademijo je prepričala njena »mnogoglasna pisava, s katero je postavila spomenik trpljenju in pogumu v našem času«.

Svetlana Aleksijevič (roj. 1948) se je kot novinarka, dopisnica in tudi učiteljica ukvarjala z različnimi literarnimi zvrstmi (kratkimi zgodbami, eseji, reportažami). Pri tem je razvila metodo, s katero se je literarno »v največji možni meri približevala stvarnemu življenju« in tako glasove posameznikov zlagala v ›sestavljanko‹ sodobne resničnosti. ›Mali človek‹ v njenih knjigah pripoveduje o času in samem sebi; iz tega je zrasla posebna literarna zvrst: polifoni izpovedni roman, v katerem se iz malih zgodb poraja velika zgodba – zgodba o 20. stoletju.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

16.09.2015

Obstajajo knjige, ob katerih boste lahko začutili, da niste sami – Ob svetovnem dnevu alzheimerjeve bolezni »

Alzheimerjeve bolezni v splošnem ne uvrščamo neposredno med duševne bolezni (ampak jo najprej prištevamo k demenci), pa vendar to je. O njej načeloma ne govorimo kot o smrtni, o usodni bolezni, pa vendar to je. O njej ne razmišljamo kot o raku, pa vendar to je.
Alzheimerjeva bolezen, ki pripelje s seboj številne duševne bolezni in motnje (depresijo, paranojo, shizofrenijo …), je dosmrtna in usodna bolezen, je rak, ki ne napade (vsaj dolgo časa ne) telesa, temveč dušo. In to ne le duše bolnika, temveč z enako brezobzirno močjo tudi duše vseh, ki ga imajo srčno radi. V nekaterih leposlovnih delih na to temo pa tudi priročnikih idr. strokovni oz. poljudnoznanstveni literaturi o demenci lahko beremo o načinih, kako demenco vsaj preložiti na čim poznejši čas, kako jo blažiti – blažila pa so vpletena tudi v samo čtivo; tako lahko beremo, da morda dementni res izgubijo »vse«, ne izgubijo pa ljubezni; N. Sparks nam v Beležnici celo postreže z že kar nadrealističnim prizorom povrnitve (celotnega) spomina glavne junakinje, pa čeprav le za nekaj minut.
Aleksandra Kocmut, avtorica knjige Čisto sam na svetu, vidi v alzheimerjevi bolezni, ki jo je imela priložnost spoznati neposredno, saj se je lotila njenega očeta pri 50. letu in ga mrcvarila dolgih 26 let, nadvse krut, a hkrati neizpodbiten argument znane misli, da »je treba živeti tukaj in zdaj«, pa tudi tiste, da ne smemo z ničimer odlašati, in podobnih.

objavljeno v rubriki: Priporočamo