Novica

»Vse se dovrši, ko ritem naposled požre melodijo. Bolero je zgodba o poželenju.« – Maurice Béjart

02.05.2017

Bolero francoskega skladatelja Mauricea Ravela (1875–1937) so prvič slišali in videli 20. novembra 1928 v Operi v Parizu. Bolero je Ravel zložil za balet z Ido Rubinstein v koreografiji Bronislave Nižinske. Prav na ta dan je Maja Plisecka (1925–2015) dopolnila tri leta. Ne Ravel ne mala Maja in ne Maurice Béjart, ki se je rodil leta 1927, tisti dan niso mogli predvideti, da bo postal Bolero ena Ravelovih najpopularnejših skladb, eden najvznemirljivejših Béjartovih baletov in balet, v katerem je Maja prvič zaplesala, ko ji je bilo 50 let. A zmagoviti pohod Ravelovega Bolera se ni začel z Béjartom. Že leta 1934 je postal glasbeni motiv in naslov ameriškega muzikala Wesleya Rugglesa s Carol Lombard in Georgeem Raftom v glavnih vlogah. Očitno je bil Bolero že takrat tako impresiven, da ga je režiser postavil kar v čas na pragu prve svetovne vojne, čeprav je nastal šele desetletje po njenem koncu. Pozneje je bilo mogoče Bolero slišati še v več drugih filmih, a kultni je postal le eden – francoski Eni in drugi (Les Uns et les Autres, 1981), in to zahvaljujoč koreografiji francoskega baletnika in koreografa Mauricea Béjarta.

Béjart je balet Bolero ustvaril kmalu po tistem, ko je v Bruslju ustanovil skupino Balet XX. stoletja, in to za jugoslovansko baletko Duško Sifnios (1933–2016), ki je slovela zlasti kot Giselle v istoimenskem baletu Leonida Lavrovskega – v vsej karieri jo je odplesala 177-krat. 29. februarja lani, nekaj mesecev pred smrtjo, je Duška v oddaji Ad libitum srbske televizije RTS (ok. 11.30) pripovedovala o srečanju z Béjartom in o Boleru. Spoznala sta se na festivalu v Italiji in Béjart jo je povabil v svojo skupino. Povabilo je sprejela, z dovoljenjem skladatelja in dirigenta Oskarja Danona, ki je takrat vodil Opero in Balet Narodnega gledališča v Beogradu, in skupaj s pogojem, da bo nastopila tudi v vseh predstavah v Beogradu in na gostovanjih. »Želela sva narediti predstavo, ne baleta. V njej ni ene same baletne pozicije, ni dvigovanja rok, ničesar, kar bi bilo balet ...« »Sezuj se!« ji je rekel Béjart, »Razpusti lase! Stoj! Pozabi, kaj je balet! Pozabi na piruete! Ne plešeš baleta ...« Miza je prišla na sceno šele na generalki, Duška se je povzpela nanjo, gledati ni smela ne levo ne desno: »Najbolje da gledaš samo dirigenta, tako da nimaš nobenih drugih kontaktov.« (Tako se je Duška Sifnios zaljubila v belgijskega dirigenta Andréja Vandernoota in se pozneje z njim poročila.) Premiera je bila 10. januarja 1961 v Bruslju, publika je bila vzhičena, Bruselj v šoku. Leta 1972 je bila Béjartova koreografija z Duško Sifnios postavljena tudi na oder beograjskega baleta.

Bolero Bronislave Nižinske. Pleše Ilze Liepa. Duška Sifnios, Bruselj, 10. 1. 1961
   

Po Duški se je v vlogi Melodije predstavilo še veliko plesalk, do Béjartove smrti so jo interpretirale Nemka Angèle Albrecht, Nizozemka Tania Bari, Američanka Suzanne Farrell, Italijanka Grazia Galante, Francozinja Sylvie Guillem ... In seveda, Rusinja Maja Plisecka. Kot izvemo iz njene avtobiografije Jaz, Maja Plisecka – knjiga bo izšla jeseni pri Modrijanu –, je bila prazaprav ona tista, ki je angažirala Béjarta, in ne obratno. Njena želja, da bi zaplesala v Boleru, je bila tako močna, da je naredila vse, da bi Béjarta pripeljala v Bolšoj, in leta 1975 je Bolero z velikim uspehom odplesala pred domačo publiko v Moskvi. V knjigi nadrobno in duhovito opisuje, kako je bilo videti učenje gibov, pri čemer je treba še upoštevati, da Plisecka razen materinščine ni govorila nobenega tujega jezika. Plesalka Bolera skupine Béjart Ballet je od leta 1998 Španka Elisabet Ros.

Béjart v Boleru morda ne bi Melodije zamenjal s plesalcem in Ritma s plesalkami, če ne bi imel argentinskega baletnika Jorgeja Donna (1947–1992), ki se je Baletu XX. stoletja pridružil leta 1963. Donn je Bolero prvič plesal januarja 1979 v Parizu, njegova interpretacija je doživela vrhunec v filmu Eni in drugi francoskega režiserja Clauda Leloucha. Pozneje so na rdeči mizi nastopali še mnogi drugi, od leta 2007 ga v skupini Béjart Ballet iz Lozane pleše francoski baletnik Julien Favreau. Skupina ga je nazadnje plesala konec aprila v Madridu, pri nas pa je z Bolerom gostovala v dveh večerih leta 2011 (z Elisabet Ros in Julienom Favreaujem).

Po Béjartovi je bilo ustvarjenih še več drugih baletnih interpretacij Ravelovega Bolera. Omenimo le tri: leta 2001 ga je skupaj z glasbo estonskega skladatelja Arva Pärta v baletu Walking Mad uporabil švedski koreograf Johan Inger (ta sestavlja triptih Favn – Carmen – Bolero, s katerim Balet SNG Maribor 9. maja gostuje v Ljubljani), slovenska koreografinja Valentina Turcu je svoj Bolero premierno postavila na oder HNK Split leta 2009 (z njim 11. maja gostuje v Augsburgu), v HNK Zagreb pa je bil pred nedavnim, novembra lani, prvič predstavljen Bolero Maše Kolar.

Če se športnih navdušencev ni dotaknil Bolero kot balet, pa se jih je kot »ledeni ples« britanskih umetnostnih drsalcev Jayne Torvill in Christopherja Deana, ki sta s svojim plesom gladko zmagala – s samimi šesticami – na olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984. Njun nastop, ki si ga je na televizijskih zaslonih samo v Veliki Britaniji ogledalo 24 milijonov gledalcev, velja še danes za enega najveličastnejših v zgodovini tega športa. Torvill & Dean sta Bolero v Sarajevu oddrsala še leta 2014, ob 30. obletnici OI, v starosti 54 in 55 let.

Maja Plisecka Jorge Donn, Eni in drugi
Sylvie Guillem Bolero Valentine Turcu
Bolero Maše Kolar Torvill & Dean, OI Sarajevo 1984
   

Pri založbi Modrijan smo objavili obe avtobiografiji Mauricea Béjarta, Trenutek v življenju drugega in Čigavo življenje? V knjigah je veliki koreograf popisal svoje življenje od rojstva do starosti in se v njih poklonil številnim osebnostim, ki so ga navdihovale, tako iz sveta plesa in glasbe kakor filma in literature.

Maurice Béjart

Čigavo življenje?

Maurice Béjart o Boleru

Trenutek v življenju drugega (prevedel Marjan Poljanec)

Pri Boleru me ni zanimala toliko Španija, na katero kaže naslov, kakor Orient, skrit v partituri. Prizadeval sem si, da pride do veljave melodija, ki se vtihotaplja v vso skladbo in se neutrudno ovija okrog same sebe. Ritem, ki mu je melodija za vabo, se pusti zapeljevati, naredi prve korake za zbližanje, se poveča in okrepi. Vse se dovrši, ko ritem naposled požre melodijo. Bolero je zgodba o poželenju.
Melodijo sem zaupal eni sami plesalki, stoječi na velikanski rdeči mizi. Okrog mize so stoli in na njih vsi fantje ansambla, tem pa za dobro mero dodam kakih dvajset statistov. Na krstni uprizoritvi so bili v črtastih majicah in z ruticami okrog vratu kakor pristaniški težaki. Pozneje sem vse to stiliziral ter se vrnil k črni in beli barvi.
Ta balet pripada plesalki, ki ga interpretira. Spočetka je bil uglašen na erotičnost. Imel sem Duško Sifnios in ta je bila na rdeči mizi tako markantna kot Rita Hayworth v Gildi. Pretiravam: vseeno je bilo precej drugače. Prevzel sem nekaj psiholoških sestavin striptiza (telo, ki kot da se ponuja) in tako prišel do rituala, ki ga striptiz samo karikira. Celo v najslabših nočnih barih ljudje med striptizom molčijo: nejasno čutijo, da se nekaj slavi in da seže to dlje od vratarjevega hvalisavega vabljenja, naj vstopimo in si ogledamo.
Zadovoljil sem se s tem, da sem okvirno določil koreografijo, namestil gole noge, roke, ledja, trup. Vsaka interpretka je dodala svoje s svojo psihologijo in svojim svetom. Vsaka si je vlogo zamislila drugače in si jo prilagodila. Celo njihovi lasje, za katere ni bilo nič predvideno, so vsemu pridajali neki pomen.
Tako sem iz sezone v sezono in z gostovanja do gostovanja gledal veličastno in sijajno Duško Sifnios, ki je brez sramu razkazovala svoje otroško narcisovstvo. Gledal sem skrivnostno Tanio Bari, ki je odkrivala bolj kretnje neznane boginje kot pa vestalke; moje koreografije ni plesala, premišljevala jo je. Bila je tudi Angèle Albrecht s fantovskimi rameni in Maja Plisecka, ki se je spretno igrala skrivalnice sama s seboj in bi bila všeč Mallarméju. Bolero je postal Rorschachov test.
Meni najljubša različica tega testa (ampak to je čisto subjektivno mnenje) je bila mogoče tista s Suzanne Farrell. Ko je Bolero plesala Suzanne, se je balet očiščeval. V njem mi ni bilo več treba videti pošasti, svete ali erotične. Suzanne je osvežila mojo vizijo. Plesala je, kakor studenčnica teče. Posrečilo se ji je združiti znameniti par abstrakcije in senzualnosti, angela in živali, device in kurbe. Postala je natančna in muzikalna. To se pravi, da je glasbo asimilirala, jo dobesedno použila. Njeno telo je postalo glasba. Reči za plesalca, da je muzikalen, je eden najlepših poklonov, ki mu jih lahko daš. Kadar plesalec použije glasbo, nam jo onemogoči poslušati z ušesi in jo poslušamo z njegovimi gibi, gibi, ki jih napaja glasba, gibi, ki glasbo interpretirajo, tako da postane vidna in prevedena, se pravi razumljiva. V tem je nekakšna alkimija.
Ker mi ta balet ni prinašal ničesar več (zdelo se mi je, da sem ga vsega prepotoval), sem si pred kratkim rekel: »Zakaj ne bi deklet zamenjal s fanti?«
Tako je Duško in Tanio nasledil Jorge Donn. ›Nasledil‹ pa ni prava beseda: balet je spremenil smisel. Štirideset deklet okrog mize, ki je postala kultni prostor, je spominjalo na svečenice. Bolero je postal nekakšna variacija na temo Dioniza in bakhantk. Dekleta so bila v širokih črnih krilih. Kakor so fantje okrog plesalke izražali poželenje, tako so dekleta očitno hotela čim prej dokončati obred, katerega dobitek je bil Donn (laični bog ali poslednji preživeli človek?). V koreografiji, ki sem jo osemnajst let prej zasnoval za Duško Sifnios, nisem spremenil enega samega premika. V času, ko se razlike med moškimi in ženskami manjšajo – vsekakor v socialnem življenju in na nekaterih področjih vsakdanjega življenja –, se mi je zdelo zanimivo, da se na to odzovem. Donn je prvič plesal Bolero januarja 1979 v Parizu.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

Sorodne novice

na vrh strani

23.08.2016

Marijina zgodba Colma Toíbína kot Brezmadežna/Immaculata Tomaža in Livije Pandur septembra v Drami SNG Maribor »

Tomaž Pandur se je poslovil sredi snovanja še ene izmed gledaliških predstav, ki priklicujejo velike zahodne zgodbe oziroma like: v svojem poslednjem delu je po navdihu romana Marijin testament irskega pisatelja Colma Toíbína v fokus postavil Jezusovo mater Marijo – »pretresljivo, pomenljivo naključje lahko vidimo v tem,« pripominja Petra Vidali v zapisu o knjigi v Večeru. Pretresljivo in pomenljivo nemara prav v pomenu, ki ga režiserjeva sestra in dramaturginja Livija Pandur pripiše Brezmadežni/Immaculati, kakor je predstava dobila naslov, ko jo označi kot »oltar ljubezni, izgube, samote, iskanja smisla v ranah, ki jih ne more nič zaceliti«. Da je roman Marijin testament v slovenskem prevodu – prevedel ga je Jure Potokar – izšel ravno na dan, ko smo izvedeli, da nas je Pandur zapustil, smo na založbi Modrijan doživeli kot še eno pretresljivo naključje.

Marijin testament je kratka, a močna Marijina izpoved, ki pusti pečat ne glede na versko prepričanje, saj zadeva materinsko ljubezen – v kateri lahko najdemo izčiščene podobe ljubezni sploh –, a izostreno s tragično izkušnjo, bolečino, ki jo je težko ubesediti.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

16.08.2016

»Dovolj je. Odslej bodo moje zgodbe samo zame. Ko jih dokončam, jih bom samo odložila.« – Annie Proulx »

»To je moja zadnja knjiga.« Odločitev, da ne bodo več pisali, je javno oznanilo že več velikih pisateljev, med najodmevnejšimi sta bili zlasti »upokojitvi« Philipa Rotha in Alice Munro. Roth je leta 2011 dobil mednarodno Bookerjevo nagrado in leta 2012 nagrado asturijskega princa za književnost, oktobra 2012, ob izidu francoskega prevoda romana Nemeza (2010), pa je v intervjuju za revijo Les inRocks zatrdil, da je bil ta roman njegov zadnji. Besede ni prelomil. Zadnji intervju je dal leta 2014 za BBC. Takrat je bil star 81 let. Alice Munro je leta 2013 prejela književno nagrado Trillium za zbirko zgodb Ljubo življenje (2012).

objavljeno v rubriki: Priporočamo

08.08.2016

8. avgust je mednarodni dan mačk. – Ob nakupu na www.modrijan.si do 26. avgusta podarimo knjigo o mačku Deweyju »

Vsak dan v koledarju je »neki dan« – svoj dan, svetovni ali mednarodni, imajo ženske in otroci pa matere in očetje; zdravniki in bolniki; mladina in starostniki; kmečke žene, tajnice in medicinske sestre, učitelji in gasilci; begunci in migranti; vegani in vegetarijanci ... Svoj dan imajo knjige in jeziki; voda, Zemlja, oceani, okolje in vesolje; mir in demokracija; kruh in mleko, kava in čokolada, banana in jajce ...
Zakaj potemtakem ne bi svojega imele tudi mačke? Seveda ga imajo – leta 2002 je Mednarodni sklad za zaščito živali (IFAW), katerega poslanstvo je skrb za dobrobit vseh živali, tako domačih kot divjih, živali v stiski, ogroženih, zapuščenih in trpinčenih, razglasil 8. avgust za svetovni dan mačk.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

29.07.2016

V slovenskem prevodu bomo brali tudi najnovejši roman Neila Jordana – zato čim prej preberite V koži drugega »

Irski pisatelj Neil Jordan pri nas ni neznan, prevedene imamo njegova romana Sončni vzhod z morsko pošastjo in V koži drugega ter kratko zgodbo Neka ljubezen. Vendar ga – in to ne samo pri nas – kot uglednega scenarista in režiserja (npr. z oskarjem nagrajene Igre solz) večina povezuje predvsem s filmom. Ne ravno po pravici, saj se lahko pohvali tudi z vrsto literarnih nagrad. Sam se šteje najprej za pisatelja, filme je, kot pravi, začel snemati pozneje in bolj po naključju.
V Modrijanovi zbirki Bralec smo leta 2014 izdali prevod tedaj zadnjega Jordanovega romana V koži drugega (Mistaken, 2011). Jordan je zanj prejel Irsko književno nagrado in Nagrado Kerry Group, prav tako namenjeno irskim pisateljem. Potem se je lotil režije – posnel je vampirski triler Bizanc; in potem – pisanja.

Roman The Drowned Detective (»Potopljeni detektiv«) je izšel spomladi 2016, ocene so zelo laskave.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

13.04.2016

Iz prve roke – »neprijetna resnica« v spletnem »časopisu« založbe Modrijan »

Dr. Samo Rugelj si je letošnji marec, kot je zapisal v uvodniku zadnje Bukle (št. 120/121), zapomnil po treh dogodkih, dva sta neprijetna: »To je bil mesec, ko so v ljubljanski Modrijanovi knjigarni po več kot petih letih [šestih, popr. avt.) delovanja napovedali svoje skorajšnje zaprtje. To je bil mesec, ko so napovedali konec izhajanja kulturnega časopisa Pogledi, ki je izhajal šest let.«

Modrijanova knjigarna in Pogledi sta bila torej skoraj vrstnika po letih, najbrž pa imata še kakšno drugo skupno točko poleg te, da se zdaj selita na »vsemogočni« splet, pač tja, kjer so vsi, kjer se vse zdi tako blizu, tako preprosto, priročno, poceni, zastonj ... S Pogledi smo izgubili edini »splošni« kulturni časopis, s knjigarno pa prostor, ki ga je vse preveč ljudi prepoznavalo kot »kulturnega« in vse premalo kot trgovino. In to knjigarne pač so: trgovine s knjigami.
Na to smo v Modrijanovi knjigarni večkrat opozarjali z dogodki, na katerih smo odstirali (večinoma) »neprijetne resnice«.

objavljeno v rubriki: Priporočamo