E-novice

Novica

»Vse se dovrši, ko ritem naposled požre melodijo. Bolero je zgodba o poželenju.« – Maurice Béjart

02.05.2017

Bolero francoskega skladatelja Mauricea Ravela (1875–1937) so prvič slišali in videli 20. novembra 1928 v Operi v Parizu. Bolero je Ravel zložil za balet z Ido Rubinstein v koreografiji Bronislave Nižinske. Prav na ta dan je Maja Plisecka (1925–2015) dopolnila tri leta. Ne Ravel ne mala Maja in ne Maurice Béjart, ki se je rodil leta 1927, tisti dan niso mogli predvideti, da bo postal Bolero ena Ravelovih najpopularnejših skladb, eden najvznemirljivejših Béjartovih baletov in balet, v katerem je Maja prvič zaplesala, ko ji je bilo 50 let. A zmagoviti pohod Ravelovega Bolera se ni začel z Béjartom. Že leta 1934 je postal glasbeni motiv in naslov ameriškega muzikala Wesleya Rugglesa s Carol Lombard in Georgeem Raftom v glavnih vlogah. Očitno je bil Bolero že takrat tako impresiven, da ga je režiser postavil kar v čas na pragu prve svetovne vojne, čeprav je nastal šele desetletje po njenem koncu. Pozneje je bilo mogoče Bolero slišati še v več drugih filmih, a kultni je postal le eden – francoski Eni in drugi (Les Uns et les Autres, 1981), in to zahvaljujoč koreografiji francoskega baletnika in koreografa Mauricea Béjarta.

Béjart je balet Bolero ustvaril kmalu po tistem, ko je v Bruslju ustanovil skupino Balet XX. stoletja, in to za jugoslovansko baletko Duško Sifnios (1933–2016), ki je slovela zlasti kot Giselle v istoimenskem baletu Leonida Lavrovskega – v vsej karieri jo je odplesala 177-krat. 29. februarja lani, nekaj mesecev pred smrtjo, je Duška v oddaji Ad libitum srbske televizije RTS (ok. 11.30) pripovedovala o srečanju z Béjartom in o Boleru. Spoznala sta se na festivalu v Italiji in Béjart jo je povabil v svojo skupino. Povabilo je sprejela, z dovoljenjem skladatelja in dirigenta Oskarja Danona, ki je takrat vodil Opero in Balet Narodnega gledališča v Beogradu, in skupaj s pogojem, da bo nastopila tudi v vseh predstavah v Beogradu in na gostovanjih. »Želela sva narediti predstavo, ne baleta. V njej ni ene same baletne pozicije, ni dvigovanja rok, ničesar, kar bi bilo balet ...« »Sezuj se!« ji je rekel Béjart, »Razpusti lase! Stoj! Pozabi, kaj je balet! Pozabi na piruete! Ne plešeš baleta ...« Miza je prišla na sceno šele na generalki, Duška se je povzpela nanjo, gledati ni smela ne levo ne desno: »Najbolje da gledaš samo dirigenta, tako da nimaš nobenih drugih kontaktov.« (Tako se je Duška Sifnios zaljubila v belgijskega dirigenta Andréja Vandernoota in se pozneje z njim poročila.) Premiera je bila 10. januarja 1961 v Bruslju, publika je bila vzhičena, Bruselj v šoku. Leta 1972 je bila Béjartova koreografija z Duško Sifnios postavljena tudi na oder beograjskega baleta.

Bolero Bronislave Nižinske. Pleše Ilze Liepa. Duška Sifnios, Bruselj, 10. 1. 1961
   

Po Duški se je v vlogi Melodije predstavilo še veliko plesalk, do Béjartove smrti so jo interpretirale Nemka Angèle Albrecht, Nizozemka Tania Bari, Američanka Suzanne Farrell, Italijanka Grazia Galante, Francozinja Sylvie Guillem ... In seveda, Rusinja Maja Plisecka. Kot izvemo iz njene avtobiografije Jaz, Maja Plisecka – knjiga bo izšla jeseni pri Modrijanu –, je bila prazaprav ona tista, ki je angažirala Béjarta, in ne obratno. Njena želja, da bi zaplesala v Boleru, je bila tako močna, da je naredila vse, da bi Béjarta pripeljala v Bolšoj, in leta 1975 je Bolero z velikim uspehom odplesala pred domačo publiko v Moskvi. V knjigi nadrobno in duhovito opisuje, kako je bilo videti učenje gibov, pri čemer je treba še upoštevati, da Plisecka razen materinščine ni govorila nobenega tujega jezika. Plesalka Bolera skupine Béjart Ballet je od leta 1998 Španka Elisabet Ros.

Béjart v Boleru morda ne bi Melodije zamenjal s plesalcem in Ritma s plesalkami, če ne bi imel argentinskega baletnika Jorgeja Donna (1947–1992), ki se je Baletu XX. stoletja pridružil leta 1963. Donn je Bolero prvič plesal januarja 1979 v Parizu, njegova interpretacija je doživela vrhunec v filmu Eni in drugi francoskega režiserja Clauda Leloucha. Pozneje so na rdeči mizi nastopali še mnogi drugi, od leta 2007 ga v skupini Béjart Ballet iz Lozane pleše francoski baletnik Julien Favreau. Skupina ga je nazadnje plesala konec aprila v Madridu, pri nas pa je z Bolerom gostovala v dveh večerih leta 2011 (z Elisabet Ros in Julienom Favreaujem).

Po Béjartovi je bilo ustvarjenih še več drugih baletnih interpretacij Ravelovega Bolera. Omenimo le tri: leta 2001 ga je skupaj z glasbo estonskega skladatelja Arva Pärta v baletu Walking Mad uporabil švedski koreograf Johan Inger (ta sestavlja triptih Favn – Carmen – Bolero, s katerim Balet SNG Maribor 9. maja gostuje v Ljubljani), slovenska koreografinja Valentina Turcu je svoj Bolero premierno postavila na oder HNK Split leta 2009 (z njim 11. maja gostuje v Augsburgu), v HNK Zagreb pa je bil pred nedavnim, novembra lani, prvič predstavljen Bolero Maše Kolar.

Če se športnih navdušencev ni dotaknil Bolero kot balet, pa se jih je kot »ledeni ples« britanskih umetnostnih drsalcev Jayne Torvill in Christopherja Deana, ki sta s svojim plesom gladko zmagala – s samimi šesticami – na olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984. Njun nastop, ki si ga je na televizijskih zaslonih samo v Veliki Britaniji ogledalo 24 milijonov gledalcev, velja še danes za enega najveličastnejših v zgodovini tega športa. Torvill & Dean sta Bolero v Sarajevu oddrsala še leta 2014, ob 30. obletnici OI, v starosti 54 in 55 let.

Maja Plisecka Jorge Donn, Eni in drugi
Sylvie Guillem Bolero Valentine Turcu
Bolero Maše Kolar Torvill & Dean, OI Sarajevo 1984
   

Pri založbi Modrijan smo objavili obe avtobiografiji Mauricea Béjarta, Trenutek v življenju drugega in Čigavo življenje? V knjigah je veliki koreograf popisal svoje življenje od rojstva do starosti in se v njih poklonil številnim osebnostim, ki so ga navdihovale, tako iz sveta plesa in glasbe kakor filma in literature.

Maurice Béjart

Čigavo življenje?

Maurice Béjart o Boleru

Trenutek v življenju drugega (prevedel Marjan Poljanec)

Pri Boleru me ni zanimala toliko Španija, na katero kaže naslov, kakor Orient, skrit v partituri. Prizadeval sem si, da pride do veljave melodija, ki se vtihotaplja v vso skladbo in se neutrudno ovija okrog same sebe. Ritem, ki mu je melodija za vabo, se pusti zapeljevati, naredi prve korake za zbližanje, se poveča in okrepi. Vse se dovrši, ko ritem naposled požre melodijo. Bolero je zgodba o poželenju.
Melodijo sem zaupal eni sami plesalki, stoječi na velikanski rdeči mizi. Okrog mize so stoli in na njih vsi fantje ansambla, tem pa za dobro mero dodam kakih dvajset statistov. Na krstni uprizoritvi so bili v črtastih majicah in z ruticami okrog vratu kakor pristaniški težaki. Pozneje sem vse to stiliziral ter se vrnil k črni in beli barvi.
Ta balet pripada plesalki, ki ga interpretira. Spočetka je bil uglašen na erotičnost. Imel sem Duško Sifnios in ta je bila na rdeči mizi tako markantna kot Rita Hayworth v Gildi. Pretiravam: vseeno je bilo precej drugače. Prevzel sem nekaj psiholoških sestavin striptiza (telo, ki kot da se ponuja) in tako prišel do rituala, ki ga striptiz samo karikira. Celo v najslabših nočnih barih ljudje med striptizom molčijo: nejasno čutijo, da se nekaj slavi in da seže to dlje od vratarjevega hvalisavega vabljenja, naj vstopimo in si ogledamo.
Zadovoljil sem se s tem, da sem okvirno določil koreografijo, namestil gole noge, roke, ledja, trup. Vsaka interpretka je dodala svoje s svojo psihologijo in svojim svetom. Vsaka si je vlogo zamislila drugače in si jo prilagodila. Celo njihovi lasje, za katere ni bilo nič predvideno, so vsemu pridajali neki pomen.
Tako sem iz sezone v sezono in z gostovanja do gostovanja gledal veličastno in sijajno Duško Sifnios, ki je brez sramu razkazovala svoje otroško narcisovstvo. Gledal sem skrivnostno Tanio Bari, ki je odkrivala bolj kretnje neznane boginje kot pa vestalke; moje koreografije ni plesala, premišljevala jo je. Bila je tudi Angèle Albrecht s fantovskimi rameni in Maja Plisecka, ki se je spretno igrala skrivalnice sama s seboj in bi bila všeč Mallarméju. Bolero je postal Rorschachov test.
Meni najljubša različica tega testa (ampak to je čisto subjektivno mnenje) je bila mogoče tista s Suzanne Farrell. Ko je Bolero plesala Suzanne, se je balet očiščeval. V njem mi ni bilo več treba videti pošasti, svete ali erotične. Suzanne je osvežila mojo vizijo. Plesala je, kakor studenčnica teče. Posrečilo se ji je združiti znameniti par abstrakcije in senzualnosti, angela in živali, device in kurbe. Postala je natančna in muzikalna. To se pravi, da je glasbo asimilirala, jo dobesedno použila. Njeno telo je postalo glasba. Reči za plesalca, da je muzikalen, je eden najlepših poklonov, ki mu jih lahko daš. Kadar plesalec použije glasbo, nam jo onemogoči poslušati z ušesi in jo poslušamo z njegovimi gibi, gibi, ki jih napaja glasba, gibi, ki glasbo interpretirajo, tako da postane vidna in prevedena, se pravi razumljiva. V tem je nekakšna alkimija.
Ker mi ta balet ni prinašal ničesar več (zdelo se mi je, da sem ga vsega prepotoval), sem si pred kratkim rekel: »Zakaj ne bi deklet zamenjal s fanti?«
Tako je Duško in Tanio nasledil Jorge Donn. ›Nasledil‹ pa ni prava beseda: balet je spremenil smisel. Štirideset deklet okrog mize, ki je postala kultni prostor, je spominjalo na svečenice. Bolero je postal nekakšna variacija na temo Dioniza in bakhantk. Dekleta so bila v širokih črnih krilih. Kakor so fantje okrog plesalke izražali poželenje, tako so dekleta očitno hotela čim prej dokončati obred, katerega dobitek je bil Donn (laični bog ali poslednji preživeli človek?). V koreografiji, ki sem jo osemnajst let prej zasnoval za Duško Sifnios, nisem spremenil enega samega premika. V času, ko se razlike med moškimi in ženskami manjšajo – vsekakor v socialnem življenju in na nekaterih področjih vsakdanjega življenja –, se mi je zdelo zanimivo, da se na to odzovem. Donn je prvič plesal Bolero januarja 1979 v Parizu.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

Sorodne novice

na vrh strani

02.01.2018

2018: Beauvoir, Haasse, D'Annunzio, Klíma, Marx, Winckelmann, R. Hughes, Goldstein, Slauerhoff in T. Hughes »

Leto 2018 se je začelo, torej je čas za napovedi. Koga se bomo pri Modrijanu spomnili to leto?

JANUAR
9. januarja bo minilo 110 let od rojstva francoske filozofinje in pisateljice Simone de Beauvoir. Leta 2014 je v zbirki Svila izšla njena novela Nesporazum v Moskvi (prev. Maja Kraigher), »mojstrska miniatura o ljubezni in minevanju, v kateri ni niti trohice lažnega sentimenta ali zlagane romantike, omembe Marxa, Trockega in kitajskih komunistov pa so tako naravne in lahkotne kot rožnati pridih petrograjskih belih noči ali poletna sapa v krošnjah moskovskih brez«, kakor je o njej zapisala Manca G. Renko, ko jo je izbrala za Delovo »knjigo tedna«. A s tem Beauvoir za nas ni izrekla zadnje besede. Pripravljamo namreč prevod ene najodmevnejših stvarnih knjig leta 2016 – V kavarni eksistencialistov. Svoboda, bit in marelični koktajli pri nas že znane britanske avtorice Sarah Bakewell.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

17.12.2017

Ob 100. obletnici rojstva nemškega pisatelja Heinricha Bölla, Nobelovega nagrajenca za književnost leta 1972 »

V predbožičnem času, ko srečujemo same bolj ali manj okrogle obletnice, skozi časovno lino pa si ogledujemo že njihov novi odmerek prihodnje leto, se spomnimo še ene, ki se bo dopolnila v četrtek, 21. decembra. Takrat bo minilo sto let od rojstva nemškega pisatelja Heinricha Bölla.

Heinrich Böll (1917–1985) je pri nas eden tistih napol neznancev, ki pripadajo nekako svetu (pol)preteklosti: kdor ni vsaj nekoliko starejšega letnika, da bi se ga še spomnil iz tedenskih obzornikov na televiziji, o njem bržkone le malo ve. A po krivici, saj ga imamo kar nekaj prevedenega – če mislimo le na Bölla kot pisatelja. Po enaki krivici pa tudi zato, ker se zdi, da pri Heinrichu Böllu podatek, da je prejel tudi Nobelovo nagrado za literaturo, skoraj utone v biografskem oceanu pomenov in smislov, ki jih je kot osebnost dal literaturi, povojni nemški in evropski družbi in politiki ter nič manj kar človeštvu kot celoti.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

03.12.2017

300. obletnica rojstva nemškega umetnostnega zgodovinarja Johanna Joachima Winckelmanna »

Za Nemce – pa ne le tiste, ki jih zanimata umetnost in zgodovina, še zlasti antika – je leto 2017 leto Johanna Joachima Winckelmanna, slovitega nemškega učenjaka, »očeta« umetnostne zgodovine in klasične arheologije. Rodil se je namreč pred 300 leti, sicer šele 9. decembra, vendar rojaki obeležujejo obletnico njegovega rojstva vse leto, njihova pozornost pa mu bo posvečena tudi prihodnje leto, ko bo – 8. junija250. obletnica njegove tragične smrti. Večino dogodkov, povezanih z obletnicama, prireja Winckelmannova družba z Winckelmannovim muzejem, ki domuje na Winckelmannovi ulici v Stendalu, mestu v deželi Saška-Anhalt, kjer se je rodil. Winckelmannovo leto, ki ima tudi mednarodni značaj – dejavnosti potekajo še v 14 drugih državah –, bo sklenil mednarodni kongres v Berlinu in Stendalu, katerega tema je »umetnost in svoboda«.

Johanna Joachima Winckelmana in njegovo delo poznajo pri nas le redki izmed tistih, ki z umetnostjo starega veka niso tesno povezani kot strokovnjaki. Vse do pred nekaj leti ni bilo v slovenščini dostopno niti eno samo Winckelmannovo delo – cobiss ga prvič prepozna šele leta 2008, ko je bil predstavljen v Novi reviji –, in šele leta 2013 smo dobili prevod njegovega najpomembnejšega in najvplivnejšega dela – Zgodovine umetnosti starega veka (Geschichte der Kunst des Alterthums, 1764).

objavljeno v rubriki: Priporočamo

23.10.2017

Zbirka Poteze je zaključena – vabljeni na veliko razprodajo od 23. oktobra 2017 do 31. januarja 2018 »

Literatura, glasba, ples, film, slikarstvo, arhitektura in zgodovinske prelomnice – o vsem tem pišejo Poteze. Veliki književniki in drugi umetniki – o sebi in o drugih ...

Kako do Potez?

● 14 knjig lahko kupite v naši spletni trgovini in v spletni knjigarni Bukla

● obiščite Slovenski knjižni sejem (od 22. do 26. novembra 2017), kjer lahko izbirate med vsemi 24 naslovi, ki so na zalogi

● pišite na naslov prodaja@modrijan.si

● pokličite brezplačno telefonsko številko 080 23 64 ali Modrijanov klicni center na 01 430 57 34

● obiščite nas na Poljanski cesti 15 v Ljubljani (od 8. do 15. ure)

● knjige so na voljo tudi v Modrijanovi knjigarni na Cankarjevem trgu 17 v Škofji Loki

objavljeno v rubriki: Priporočamo

18.10.2017

Bookerjevo nagrado 2017 je prejel George Saunders, avtor zbirke kratkih zgodb Deseti december »

Ameriški pisatelj George Saunders je dobitnik Bookerjeve nagrade 2017 (Man Booker Prize). Prejel jo je za svoj prvi roman Lincoln v bardu, ki je izšel februarja letos, se že v začetku marca zavihtel na vrh lestvice uspešnic New York Timesa ter vse odtlej v bralcih budil občudovanje in spoštovanje.
Letošnji nabor Bookerjevih finalistov je bil zares impresiven, konkurenca je bila huda in globok poklon si zasluži vsak od šestih romanov, ki so bili v igri vse do konca – do razglasitve letošnjega nagrajenca v razkošni palači londonske mestne uprave, nekdanjem rotovžu na Basinghall Streetu, deloma zgrajenem že v časih pred Shakespearom, leta 1411. Tem bolj smo veseli, da je to nagrado, eno najuglednejših v ›literarnem letu‹, prejel prav naš avtor George Saunders, čigar izvrstno zbirko kratke proze Deseti december smo pred dvema letoma v prevodu Andreja E. Skubica izdali kot 85. knjigo v zbirki Bralec.

Saunders si je levji delež svoje literarne slave spisal s šestimi knjigami novel oziroma zbirkami kratke proze (pa tudi drugimi družbenokritičnimi zapisi in eseji), pričujoča letošnja uspešnica je njegov prvi roman; kritika ga uvršča v zgodovinsko prozo. Lincoln v bardu (Lincoln in the Bardo) je pripoved o ameriškem ›očetu naroda‹, 16. predsedniku Abrahamu Lincolnu, ki po smrti svojega 11-letnega sina Williama Wallacea le s težavo zmaguje v boju z bolečino.

objavljeno v rubriki: Priporočamo