Novica

Tragedija ljudstva – največja, najboljša in najizčrpnejša knjiga o ruski revoluciji v slovenščini

13.01.2017

Ena najpomembnejših stoletnic v letu 2017 je obletnica ruske revolucije. In tako kot so pred tremi leti na knjižne police druga za drugo prihajale knjige o prvi svetovni vojni, se bodo letos mnogi zgodovinarji, pisatelji in njihovi založniki posvetili ruski revoluciji. Pri Modrijanu si nam s tem ni bilo treba beliti glav, kajti največja, najboljša in najizčrpnejša knjiga o njej je bila napisana že pred dvajsetimi leti, od januarja 2014 pa je na voljo tudi v slovenščini. To je Tragedija ljudstva britanskega zgodovinarja Orlanda Figesa.

Figes je eden največjih poznavalcev ruske revolucije v Evropi. O njej je napisal tri knjige, poleg Tragedije ljudstva (A People's Tragedy: The Russian Revolution: 1891–1924; 1996) še knjigi Interpretacija ruske revolucije (Interpreting the Russian Revolution: The Language and Symbols of 1917; 1999) in Kmečka Rusija, Državljanska vojna (Peasant Russia, Civil War; 1989). Za Tragedijo ljudstva je prejel številne književne nagrade: Wolfsonovo nagrado, nagrado NCR nagrado W. H. Smitha, Longmanovo nagrado in nagrado časnika Los Angeles Times. Leta 1997 je knjiga izšla tudi v ZDA, pozneje pa je bila prevedena v več svetovnih jezikov. Times Literary Supplement je leta 2008 knjigo uvrstil med 100 najpomembnejših stvarnih knjig po drugi svetovni vojni, kot zanimivost pa še omenimo, da je bila Tragedija ljudstva ena najbolj priljubljenih zgodovinskih knjig glasbenika Davida Bowieja.

Tragedija ljudstva je panoramska zgodovina ruske revolucije od leta 1891 do Leninove smrti 1924. Figes se torej ne osredotoča le na leto 1917 (tako kot številni drugi zgodovinarji), ampak na široko zajame tudi obdobje pred revolucijo in čas po njej. Tako mu je uspelo ustvariti delo epskih razsežnosti – v slovenskem prevodu obsega kar 1000 strani! –, ki bralca posrka vase ne le zaradi dramatičnosti ene največjih zgodovinskih prelomnic 20. stoletja, temveč tudi zaradi izjemnega daru za pripovedovanje, kar je pravzaprav ena Figesovih najopaznejših odlik (njegovo pomanjkanje pa hiba marsikaterega zgodovinarja); tisti, ki so prebrali njegov Natašin ples, seveda vedo, o čem je beseda.

Iz predgovora

Pogovor o knjigi v Glasovih svetov marca 2014 (Matej Venier in Andrej Stopar).

V slovenščino sta prevedeni tudi Figesovi knjigi Natašin ples in Šepetalci (obe sta razprodani). Spomnimo, da je Figes ob izidu prevoda Šepetalcev gostoval v Sloveniji, in da je tudi izjemen pripovedovalec, so se lahko prepričali obiskovalci predstavitve v Klubu Cankarjevega doma in gostje Škrabčeve domačije v Hrovači septembra 2009. Figesove knjige je v slovenščino prevedel Matej Venier.

Ob 100-letnici ruske revolucije je Tragedija ljudstva – zaloga je omejena – samo pri Modrijanu na voljo s 30-odstotnim popustom. Ne odlašajte z naročilom!

Epic History: Pregled ruske revolucije
 
objavljeno v rubriki: Priporočamo

Sorodne novice

na vrh strani

07.01.2016

Deveti natis Jančarjevega romana To noč sem jo videl; med prevodi še italijanski in angleški »

To noč sem jo videl, deveti roman Draga Jančarja, je izšel 10. septembra 2010. Tomo Vidic, eden njegovih prvih bralcev pa tudi recenzentov, je v začetku oktobra 2010 v Primorskih novicah naklado 1500 izvodov ocenil kot drzno (vendar le na prvi pogled). Imel je prav, romani slovenskih pisateljev in pisateljic izhajajo v zelo skromnih nakladah, v nekaj sto izvodih, pa še teh ni lahko prodati. A prav je imel tudi v tem, da »v tej drznosti ni nobenega tveganja« – prvi natis romana je bil namreč razprodan v treh mesecih, na prvi pogled drzni pa so bili tudi vsi nadaljnji natisi, tako da je bilo v petih letih po izidu prodanih že blizu 10 tisoč izvodov.
Jančarjev roman je leta 2011 prejel Delovo nagrado Kresnik in bil izbran za tekmovanje srednješolcev v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje. Drugih priznanj v domovini – razen odličnega sprejema pri kritikih in bralcih – žal ni bilo mogoče pričakovati, so pa začeli drug za drugim izhajati prevodi v druge jezike. Najbolj so pohiteli na Hrvaškem, kjer je roman izšel že leta 2012 (Noćas sam je vidio). Do konca leta 2015 je izšlo kar enajst prevodov, po hrvaškem še bolgarski (Tazi noš ja vidjah, 2013), ruski (Etoj noč'ju ja ee videl, 2013), francoski (Cette nuit, je l’ai vue, 2014), poljski (Widziałem ją tej nocy, 2014), romunski (Azi-noapte am văzut-o, 2014), makedonski (Taa nok ja vidov nea, 2014), srbski (Te noći sam je video, 2015), finski (Sinä yönä näin hänet, 2015), nemški (Die Nacht, als ich sie sah, 2015) in italijanski (Stanotte l'ho vista, 2015).

objavljeno v rubriki: Priporočamo

17.12.2015

Življenje Édith Piaf je roman ... – Knjiga Piaf, francoski mit ob stoletnici rojstva »pariškega vrabčka« »

La Vie en rose, Non, je ne regrette rien, l'Hymne à l'amour, Mon légionnaire, La Foule, Milord, Mon Dieu, L'Accordéoniste, Padam… Padam, Sous le ciel de Paris ... Že ob prebiranju tega ste zaslišali melodijo in glas, mar ne? Glas »pariškega vrabčka«, znamenite francoske pevke Édith Piaf. V Franciji se stoletnici njenega rojstva posvečajo vse leto, pri nas bi se je spomnili morda le v dneh okoli 19. decembra, njenega rojstnega dne, ko ne bi pri Modrijanu poskrbeli za prevod najcelovitejše in najbolj natančne biografije, kar jih je kdaj izšlo. »V Rue de Belleville, na polovici vzpona na grič Ménilmontant, stoji hiša številka 72, trinadstropna zgradba z dvanajstimi visokimi okni, malo zdelana, vendar nikakor ne zanemarjena ali razpadajoča,« začenja pripoved o Piaf francoski biograf Robert Belleret. »Z najvišje izmed treh stopnic, ki vodijo s pločnika na ploščad pred vhodnimi vrati, je panoramski razgled na del Pariza; vidi se celo Eifflov stolp. Ko dvigneš pogled, opaziš na pročelje pritrjeno ploščo: ›Na stopnicah te hiše se je 19. decembra 1915 v skrajni bedi rodila Édith Piaf, katere glas je pozneje pretresel svet.‹«

objavljeno v rubriki: Priporočamo

16.09.2015

Obstajajo knjige, ob katerih boste lahko začutili, da niste sami – Ob svetovnem dnevu alzheimerjeve bolezni »

Alzheimerjeve bolezni v splošnem ne uvrščamo neposredno med duševne bolezni (ampak jo najprej prištevamo k demenci), pa vendar to je. O njej načeloma ne govorimo kot o smrtni, o usodni bolezni, pa vendar to je. O njej ne razmišljamo kot o raku, pa vendar to je.
Alzheimerjeva bolezen, ki pripelje s seboj številne duševne bolezni in motnje (depresijo, paranojo, shizofrenijo …), je dosmrtna in usodna bolezen, je rak, ki ne napade (vsaj dolgo časa ne) telesa, temveč dušo. In to ne le duše bolnika, temveč z enako brezobzirno močjo tudi duše vseh, ki ga imajo srčno radi. V nekaterih leposlovnih delih na to temo pa tudi priročnikih idr. strokovni oz. poljudnoznanstveni literaturi o demenci lahko beremo o načinih, kako demenco vsaj preložiti na čim poznejši čas, kako jo blažiti – blažila pa so vpletena tudi v samo čtivo; tako lahko beremo, da morda dementni res izgubijo »vse«, ne izgubijo pa ljubezni; N. Sparks nam v Beležnici celo postreže z že kar nadrealističnim prizorom povrnitve (celotnega) spomina glavne junakinje, pa čeprav le za nekaj minut.
Aleksandra Kocmut, avtorica knjige Čisto sam na svetu, vidi v alzheimerjevi bolezni, ki jo je imela priložnost spoznati neposredno, saj se je lotila njenega očeta pri 50. letu in ga mrcvarila dolgih 26 let, nadvse krut, a hkrati neizpodbiten argument znane misli, da »je treba živeti tukaj in zdaj«, pa tudi tiste, da ne smemo z ničimer odlašati, in podobnih.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

24.02.2015

Pred izletom na splet – na naši spletni strani lahko preberete in natisnete 42 izletov iz knjige Lepi izleti vabijo »

Sneg in mraz, ki sta nam polepšala kratek čas zime, morda napovedujeta vsaj nekaj lepih in suhih spomladanskih dni, in nanje se kaže dobro pripraviti. Ne le na obdelovanje vrtičkov, temveč tudi na krepitev duha in telesa, za kar so lepi in končno malo daljši dnevi kot naročeni. Zlasti ob koncu tedna nas rado povleče ven, v naravo, in Slovenci imamo to srečo, da nam za čudovito izletniško doživetje sploh ni treba daleč. Pa tudi istih koncev nam ni treba spet in spet obiskovati, saj je v Sloveniji kljub njeni majhnosti ogromno prelepih kotičkov, tudi takšnih, kjer lahko uživamo čisto sami. ... No, lahko se zgodi, da se nam pridruži kak osamljeni popotnik, in nobeno naključje ne bo, če bo stiskal k sebi katerega izmed popotniških vodnikov po Sloveniji in zamejstvu, ki jih je napisal Željko Kozinc.

Kozinc je Slovenijo prerajžal podolgem in počez, svoja doživetja pa skrbno popisal v sedmih knjigah, začenši s prvo knjigo Lep dan kliče.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

19.11.2014

Knjiga je najlepše darilo – tako je vedno bilo in vedno bo; a lahko je ta knjiga drugačna kot običajno »

Zdaj zdaj bo december, in če hočemo ali ne, se bo praznični »duh« vrtinčil vseokrog nas, več bo druženja, več prijaznosti med ljudmi, dobrih želja in veselih pričakovanj. Pa tudi daril. Pri Modrijanu kupce in ljubitelje naših knjig ob koncu leta večkrat opozorimo na najboljše in najlepše knjige za decembrsko obdarovanje: toliko jih je, da utegne biti izbira precej zahtevna. »Naj bo knjiga! je naše priporočilo, in toliko bolje, če je ta nekaj posebnega.
Knjiga Deset zgodb o kajenju je prvenec nadarjenega britanskega pisatelja in literarnega kritika Stuarta Eversa. Zbirka kratkih zgodb je izšla leta 2011 pri ugledni založbi Picador, ki je pozneje izdala še Eversov roman If This Is Home in že napoveduje njegovo drugo zbirko – Your Father Sends His Love – ki bo izšla maja drugo leto. Evers je za zbirko prejel nagrado londonskega knjižnega sejma, veliko pozornost pa je knjiga vzbudila tudi zaradi nenavadne »embalaže« – ena od izdaj je namreč na voljo v ovitku, ki posnema cigaretno škatlico: knjižica je vložena v kompaktno škatlo s pokrovom, ki ga odpremo podobno kot pokrovček cigaretne škatlice. Ideja in izvedba sta nastali pod streho londonskega oblikovalskega studia Two Associates.

objavljeno v rubriki: Priporočamo