Novica

Tragedija ljudstva – največja, najboljša in najizčrpnejša knjiga o ruski revoluciji v slovenščini

13.01.2017

Ena najpomembnejših stoletnic v letu 2017 je obletnica ruske revolucije. In tako kot so pred tremi leti na knjižne police druga za drugo prihajale knjige o prvi svetovni vojni, se bodo letos mnogi zgodovinarji, pisatelji in njihovi založniki posvetili ruski revoluciji. Pri Modrijanu si nam s tem ni bilo treba beliti glav, kajti največja, najboljša in najizčrpnejša knjiga o njej je bila napisana že pred dvajsetimi leti, od januarja 2014 pa je na voljo tudi v slovenščini. To je Tragedija ljudstva britanskega zgodovinarja Orlanda Figesa.

Figes je eden največjih poznavalcev ruske revolucije v Evropi. O njej je napisal tri knjige, poleg Tragedije ljudstva (A People's Tragedy: The Russian Revolution: 1891–1924; 1996) še knjigi Interpretacija ruske revolucije (Interpreting the Russian Revolution: The Language and Symbols of 1917; 1999) in Kmečka Rusija, Državljanska vojna (Peasant Russia, Civil War; 1989). Za Tragedijo ljudstva je prejel številne književne nagrade: Wolfsonovo nagrado, nagrado NCR nagrado W. H. Smitha, Longmanovo nagrado in nagrado časnika Los Angeles Times. Leta 1997 je knjiga izšla tudi v ZDA, pozneje pa je bila prevedena v več svetovnih jezikov. Times Literary Supplement je leta 2008 knjigo uvrstil med 100 najpomembnejših stvarnih knjig po drugi svetovni vojni, kot zanimivost pa še omenimo, da je bila Tragedija ljudstva ena najbolj priljubljenih zgodovinskih knjig glasbenika Davida Bowieja.

Tragedija ljudstva je panoramska zgodovina ruske revolucije od leta 1891 do Leninove smrti 1924. Figes se torej ne osredotoča le na leto 1917 (tako kot številni drugi zgodovinarji), ampak na široko zajame tudi obdobje pred revolucijo in čas po njej. Tako mu je uspelo ustvariti delo epskih razsežnosti – v slovenskem prevodu obsega kar 1000 strani! –, ki bralca posrka vase ne le zaradi dramatičnosti ene največjih zgodovinskih prelomnic 20. stoletja, temveč tudi zaradi izjemnega daru za pripovedovanje, kar je pravzaprav ena Figesovih najopaznejših odlik (njegovo pomanjkanje pa hiba marsikaterega zgodovinarja); tisti, ki so prebrali njegov Natašin ples, seveda vedo, o čem je beseda.

Iz predgovora

Pogovor o knjigi v Glasovih svetov marca 2014 (Matej Venier in Andrej Stopar).

V slovenščino sta prevedeni tudi Figesovi knjigi Natašin ples in Šepetalci (obe sta razprodani). Spomnimo, da je Figes ob izidu prevoda Šepetalcev gostoval v Sloveniji, in da je tudi izjemen pripovedovalec, so se lahko prepričali obiskovalci predstavitve v Klubu Cankarjevega doma in gostje Škrabčeve domačije v Hrovači septembra 2009. Figesove knjige je v slovenščino prevedel Matej Venier.

Ob 100-letnici ruske revolucije je Tragedija ljudstva – zaloga je omejena – samo pri Modrijanu na voljo s 30-odstotnim popustom. Ne odlašajte z naročilom!

Epic History: Pregled ruske revolucije
 
objavljeno v rubriki: Priporočamo

Sorodne novice

na vrh strani

04.03.2016

Pri Modrijanu bomo maja gostili hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka, avtorja romana Črna mati zemla »

Na Kristiana Novaka, o katerem v domovini skoraj nikoli ne pozabijo zapisati, da je bil vrhunski karateist, član državne reprezentance v karateju in da je s svetovnih in evropskih prvenstev prinesel šest kolajn, smo večkrat opozorili že pred izidom prevoda njegovega romana Črna mati zemla, prvič jeseni 2013, ko je bil Novak nominiran za nagrado Kiklop. Na Hrvaškem skorajda ni medija, ki se ne bi razpisal o njem – novinar Večernjega lista Denis Derk ga je posrečeno primerjal z »medžimursko gibanico« (ki je zdaj tudi »prekmurska«) –, nadvse lepo zveneče recenzije pa so se še pomnožile leta 2014, potem ko je Novak prejel literarno nagrado roman@tportal.hr.

Da gre za roman, ki ga je treba prevesti, nas je kmalu po izidu prepričala prevajalka Đurđa Strsoglavec. Imela je prav – in si naložila nelahko delo, ki bi mu bil kos redkokateri prevajalec.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

28.02.2016

Pogum za spremembo s psihoterapevtko Sanjo Rozman – predavanje 16. marca 2016 v Klubu Cankarjevega doma »

Jeseni 2015 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Pogum, drugi del trilogije Sanje Rozman o nekemičnih zasvojenostih. Naslov je opogumljajoč – taka je tudi vsebina. Opogumljajoča, čeprav presunljiva. »Glava je polna, srce me boli, na trenutke mi je strašno težko. Težko razbiram misli, besede se počasi oblikujejo tako v glavi kot v srcu,« je po branju knjige zapisala psihologinja in družinska terapevtka dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič. Toda njene besede vas ne smejo odvrniti od branja; nasilje, kakršno je preživljala Sanjina klientka Mija in je opisano v knjigi, se dogaja med nami, tukaj in zdaj, otroku, ki ga srečujete na poti v službo, deklici, ki sedi v vašem razredu, dečku, ki se podi za žogo na sosedovem dvorišču ... Kajti Mija je le ena izmed 400 tisoč žrtev fizičnega, psihičnega ali spolnega nasilja v Sloveniji (po podatkih Sveta Evrope sta spolno zlorabljena ena od štirih deklic in eden od petih dečkov), ki so zdaj odrasle in trpijo za posledicami preteklih travm.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

17.02.2016

Naj bo zgodba o življenju kake osebe še tako navdihujoča, je lahko branje slabo napisane biografije prav klavrna izkušnja »

V Sloveniji izide iz leta v leto več biografij, tako izvirnih kakor prevedenih. V preglednici v znanstvenem članku Biografsko raziskovanje in vprašanje spola (objavljen je na spletni strani spol.si) Mihe Marinča vidimo, da jih je leta 1990 izšlo 44, 23 let pozneje pa kar 168 (str. 10). A vtis, da so biografije vse bolj priljubljene, je, vsaj kar zadeva slovenski knjižni trg, morda napačen, saj se v zadnjih desetletjih ni nič manj konstantno povečevalo tudi število izdanih knjig drugih zvrsti – romanov, pesniških zbirk, knjig za otroke in mladino ...
Biografije – zgodbe o slavnih, mogočnih, pametnih, lepih, bogatih, dobrih in zlih, skratka, izjemnih ljudeh – so bile vedno priljubljene. Pisali so jih že stari Grki in Rimljani in si neredki prav zaradi njih prislužili nesmrtno slavo; pomislimo na Plutarha in Svetonija – njun najpomembnejši prispevek k antičnemu zgodovinopisju in zgodovini svetovne književnosti so prav biografije, njuna slava pa je zasenčila celo marsikaterega portretiranca. Antične biografe so seveda zanimali le moški, zlasti državniki in vojskovodje – pri Rimljanih se več zbirk biografij imenuje De viris illustribus (O znamenitih možeh) –, Svetonij pa je sestavljal tudi življenjepise pesnikov, govornikov in celo jezikoslovcev.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

02.02.2016

Rezervno življenje slovensko-makedonske pisateljice Lidije Dimkovske – knjiga leta 2015 v Bolgariji »

Lidija Dimkovska od leta 2001 živi v Ljubljani in piše v maternem jeziku – makedonščini. Svoj drugi roman – Rezervno življenje – je objavila leta 2012 pri založbi Ili-ili (Skopje) in leta 2013 zanj prejela nagrado Evropske unije za književnost. Že pred razglasitvijo nagrade smo roman uvrstili v program založbe Modrijan in ga poleti 2014 v prevodu Aleša Mustarja izdali v zbirki Bralec.
Slovenski prevod je bil prvi prevod tega romana, nikakor pa zadnji – lani sta izšla tudi srbski in bolgarski prevod, roman prevajajo še v več drugih jezikov, pred kratkim pa ga je začela zastopati ugledna francoska literarna agencija Astier-Pécher.

V zadnji številki bolgarskega časopisa Literaturen vestnik v letu 2015 je bila objavljena anketa o knjigah, ki so zaznamovale leto 2015 v Bolgariji.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

07.01.2016

Žarko Laušević, avtor knjige Leto mine, dan nikoli, po premieri filma Smrdljiva pravljica »

Že poleti smo poročali, da je legendarni jugoslovanski igralec Žarko Laušević po petnajstih letih spet stopil na tla nekdanje domovine in pred filmske kamere. Z varnostnikoma zavarovanemu igralcu, ki je zaradi usodnih dogodkov na vrhuncu svoje igralske kariere izginil iz filmskega in gledališkega sveta in se preselil v Ameriko, so bili mediji nenehno za petami, vsi pa so z nestrpnostjo čakali na premiero novega filma Miroslava Momčilovića Smrdljiva pravljica (Smrdljiva bajka), v kateri je Laušević ob Jeleni Đokić odigral glavno vlogo. In tudi dočakali: konec novembra je zgodba o ljubezni dveh brezdomcev na noge spravila celoten beograjski Sava center in filmsko ekipo pospremila s stoječimi ovacijami, kakršnih ne pomnijo. Lauševiću so neprekinjeno ploskali in vzklikali celih deset minut in mu tako izkazali navdušenje nad dobro odigrano vlogo ter popolno podporo; zaradi usodnega življenjskega zasuka, prestanega gorja in obenem želje po delu, za katero se čuti poklicanega, a ga ni mogel opravljati, je bil trenutek nadvse ganljiv. Laušević je svojo nalogo, kot lahko sklepamo tudi po filmskih kritikah, odlično opravil, film pa si je v Srbiji že v prvih treh tednih ogledalo 50.000 ljudi.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.