E-novice

Novica

Ob 100. obletnici rojstva nemškega pisatelja Heinricha Bölla, Nobelovega nagrajenca za književnost leta 1972

17.12.2017

V predbožičnem času, ko srečujemo same bolj ali manj okrogle obletnice, skozi časovno lino pa si ogledujemo že njihov novi odmerek prihodnje leto, se spomnimo še ene, ki se bo dopolnila v četrtek, 21. decembra. Takrat bo minilo sto let od rojstva nemškega pisatelja Heinricha Bölla.

Heinrich Böll (1917–1985) je pri nas eden tistih napol neznancev, ki pripadajo nekako svetu (pol)preteklosti: kdor ni vsaj nekoliko starejšega letnika, da bi se ga še spomnil iz tedenskih obzornikov na televiziji, o njem bržkone le malo ve. A po krivici, saj ga imamo kar nekaj prevedenega – če mislimo le na Bölla kot pisatelja. Po enaki krivici pa tudi zato, ker se zdi, da pri Heinrichu Böllu podatek, da je prejel tudi Nobelovo nagrado za literaturo, skoraj utone v biografskem oceanu pomenov in smislov, ki jih je kot osebnost dal literaturi, povojni nemški in evropski družbi in politiki ter nič manj kar človeštvu kot celoti. V zadnjih letih svojega življenja se je pogosto branil vznesenih oznak tipa ›vest naroda‹, čeprav je s svojim ravnanjem in zadržanjem kajpak bil gromki glas, ki je prek proze in dramatike povojni Nemčiji vcepljal moralo in dostojnost, a brez moraliziranja in patetike.
Izvrstno poročilo o Böllovi robati priljudnosti preberemo tudi v knjigi Moje življenje ›literarnega papeža‹ Marcela Reich-Ranickega, kjer pripiše denimo tole: »Pobliže sem spoznal dva nemška pisatelja, ki sta pogosto in poudarjeno izpostavljala svoje krščanstvo. A le eden od obeh me je prepričal o pristnosti svoje vere, o njeni brezhibni poštenosti: Heinrich Böll.« Krščanstvo (v Böllovem primeru seveda katoliško) resda ni tista lastnost, ki bi avtorja dvigovala nad druge in ga povzdigovala med velikane. Toda Heinrich Böll – med drugo svetovno vojno kot nemški vojak, pripadnik vermahta, ki pa se je kasneje zapisal brezpogojnemu humanizmu – je bil tisti povojni pisatelj, ki je Nemcem (v ZRN) neumorno nastavljal jarko zrcalo, v katerem so morali uzirati ›zgodovinskost‹ svojega nacionalizma in mero človečnosti, ki si jo je kazalo jemati za zgled.
V tem je bil docela prepričljiv, ne le v opisani in še drugih epizodah za Reich-Ranickega: konec koncev je s svojim delo(vanje)m prepričal tudi švedsko Kraljevo akademijo, da mu je leta 1972 kot prvemu Nemcu po vojni podelila Nobelovo nagrado za književnost. Prislužil si jo je kajpak že s svojimi velikimi povojnimi-protivojnimi romani (Kje si bil, Adam?, Kruh zgodnjih let, Biljard ob pol desetih, Klovnovi pogledi, Skupinska slika z gospo, Izgubljena čast Katharine Blum), nič manj pa z nepreglednim številom krajših zgodb in novel, dramskih in posebej radijskih iger, kar je vse nadgrajeval tudi z aktivističnim delovanjem v politiki, zavzemanjem za preganjane vzhodnoevropske pisatelje ipd.

In kako se je vse skupaj začelo? O tem preberite več v drobni, a izvrstni knjižici, ki smo jo v zbirki Svila izdali pred tremi leti in nosi naslov Kaj bo iz tega fanta? – to je Böllov starostni zapis njegovih najzgodnejših spominov na otroški in mladeniški čas, ko bi morale biti pred mladim človekom (v tridesetih letih prejšnjega stoletja) odprte vse možnosti tega sveta, vendar je tudi njega neusmiljeno posrkal politični vihar, ki je pometal najprej po Nemčiji, nekaj let kasneje pa še po vsem svetu.

Heinrich Böll – 100 let (Heinrich-Böll-Stiftung)
 
Novi prepustnosti železne zavese se moram zahvaliti tudi za poznanstvo z nekim zahodnonemškim pisateljem, s prvim, ki je obiskal komunistično Poljsko – poznanstvo, ki sicer nikoli ni preraslo v pristno prijateljstvo, bilo pa je vendarle težavno, ne povsem nezapleteno razmerje. Trajalo je dolga leta in se vsake toliko skoraj dramatično zasuknilo. >>>
objavljeno v rubriki: Priporočamo

Sorodne novice

na vrh strani

17.12.2015

Življenje Édith Piaf je roman ... – Knjiga Piaf, francoski mit ob stoletnici rojstva »pariškega vrabčka« »

La Vie en rose, Non, je ne regrette rien, l'Hymne à l'amour, Mon légionnaire, La Foule, Milord, Mon Dieu, L'Accordéoniste, Padam… Padam, Sous le ciel de Paris ... Že ob prebiranju tega ste zaslišali melodijo in glas, mar ne? Glas »pariškega vrabčka«, znamenite francoske pevke Édith Piaf. V Franciji se stoletnici njenega rojstva posvečajo vse leto, pri nas bi se je spomnili morda le v dneh okoli 19. decembra, njenega rojstnega dne, ko ne bi pri Modrijanu poskrbeli za prevod najcelovitejše in najbolj natančne biografije, kar jih je kdaj izšlo. »V Rue de Belleville, na polovici vzpona na grič Ménilmontant, stoji hiša številka 72, trinadstropna zgradba z dvanajstimi visokimi okni, malo zdelana, vendar nikakor ne zanemarjena ali razpadajoča,« začenja pripoved o Piaf francoski biograf Robert Belleret. »Z najvišje izmed treh stopnic, ki vodijo s pločnika na ploščad pred vhodnimi vrati, je panoramski razgled na del Pariza; vidi se celo Eifflov stolp. Ko dvigneš pogled, opaziš na pročelje pritrjeno ploščo: ›Na stopnicah te hiše se je 19. decembra 1915 v skrajni bedi rodila Édith Piaf, katere glas je pozneje pretresel svet.‹«

objavljeno v rubriki: Priporočamo

16.09.2015

Obstajajo knjige, ob katerih boste lahko začutili, da niste sami – Ob svetovnem dnevu alzheimerjeve bolezni »

Alzheimerjeve bolezni v splošnem ne uvrščamo neposredno med duševne bolezni (ampak jo najprej prištevamo k demenci), pa vendar to je. O njej načeloma ne govorimo kot o smrtni, o usodni bolezni, pa vendar to je. O njej ne razmišljamo kot o raku, pa vendar to je.
Alzheimerjeva bolezen, ki pripelje s seboj številne duševne bolezni in motnje (depresijo, paranojo, shizofrenijo …), je dosmrtna in usodna bolezen, je rak, ki ne napade (vsaj dolgo časa ne) telesa, temveč dušo. In to ne le duše bolnika, temveč z enako brezobzirno močjo tudi duše vseh, ki ga imajo srčno radi. V nekaterih leposlovnih delih na to temo pa tudi priročnikih idr. strokovni oz. poljudnoznanstveni literaturi o demenci lahko beremo o načinih, kako demenco vsaj preložiti na čim poznejši čas, kako jo blažiti – blažila pa so vpletena tudi v samo čtivo; tako lahko beremo, da morda dementni res izgubijo »vse«, ne izgubijo pa ljubezni; N. Sparks nam v Beležnici celo postreže z že kar nadrealističnim prizorom povrnitve (celotnega) spomina glavne junakinje, pa čeprav le za nekaj minut.
Aleksandra Kocmut, avtorica knjige Čisto sam na svetu, vidi v alzheimerjevi bolezni, ki jo je imela priložnost spoznati neposredno, saj se je lotila njenega očeta pri 50. letu in ga mrcvarila dolgih 26 let, nadvse krut, a hkrati neizpodbiten argument znane misli, da »je treba živeti tukaj in zdaj«, pa tudi tiste, da ne smemo z ničimer odlašati, in podobnih.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

24.02.2015

Pred izletom na splet – na naši spletni strani lahko preberete in natisnete 42 izletov iz knjige Lepi izleti vabijo »

Sneg in mraz, ki sta nam polepšala kratek čas zime, morda napovedujeta vsaj nekaj lepih in suhih spomladanskih dni, in nanje se kaže dobro pripraviti. Ne le na obdelovanje vrtičkov, temveč tudi na krepitev duha in telesa, za kar so lepi in končno malo daljši dnevi kot naročeni. Zlasti ob koncu tedna nas rado povleče ven, v naravo, in Slovenci imamo to srečo, da nam za čudovito izletniško doživetje sploh ni treba daleč. Pa tudi istih koncev nam ni treba spet in spet obiskovati, saj je v Sloveniji kljub njeni majhnosti ogromno prelepih kotičkov, tudi takšnih, kjer lahko uživamo čisto sami. ... No, lahko se zgodi, da se nam pridruži kak osamljeni popotnik, in nobeno naključje ne bo, če bo stiskal k sebi katerega izmed popotniških vodnikov po Sloveniji in zamejstvu, ki jih je napisal Željko Kozinc.

Kozinc je Slovenijo prerajžal podolgem in počez, svoja doživetja pa skrbno popisal v sedmih knjigah, začenši s prvo knjigo Lep dan kliče.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

19.11.2014

Knjiga je najlepše darilo – tako je vedno bilo in vedno bo; a lahko je ta knjiga drugačna kot običajno »

Zdaj zdaj bo december, in če hočemo ali ne, se bo praznični »duh« vrtinčil vseokrog nas, več bo druženja, več prijaznosti med ljudmi, dobrih želja in veselih pričakovanj. Pa tudi daril. Pri Modrijanu kupce in ljubitelje naših knjig ob koncu leta večkrat opozorimo na najboljše in najlepše knjige za decembrsko obdarovanje: toliko jih je, da utegne biti izbira precej zahtevna. »Naj bo knjiga! je naše priporočilo, in toliko bolje, če je ta nekaj posebnega.
Knjiga Deset zgodb o kajenju je prvenec nadarjenega britanskega pisatelja in literarnega kritika Stuarta Eversa. Zbirka kratkih zgodb je izšla leta 2011 pri ugledni založbi Picador, ki je pozneje izdala še Eversov roman If This Is Home in že napoveduje njegovo drugo zbirko – Your Father Sends His Love – ki bo izšla maja drugo leto. Evers je za zbirko prejel nagrado londonskega knjižnega sejma, veliko pozornost pa je knjiga vzbudila tudi zaradi nenavadne »embalaže« – ena od izdaj je namreč na voljo v ovitku, ki posnema cigaretno škatlico: knjižica je vložena v kompaktno škatlo s pokrovom, ki ga odpremo podobno kot pokrovček cigaretne škatlice. Ideja in izvedba sta nastali pod streho londonskega oblikovalskega studia Two Associates.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

20.06.2014

Kam na izlet? Najprej na splet! – Željko Kozinc vabi na lepe izlete po Sloveniji in zamejstvu »

Poletje je idealen čas za branje in »izletovanje«. Založba Modrijan že leta skrbi za oboje, in to včasih kar v enem zamahu. Če vas je torej na izlet povabila katera izmed »zgodb« v Kozinčevih izletniških vodnikih, ste ubili dve muhi na en mah, kajti te knjige nudijo mnogo več kot klasični vodniki; ti nas pač napotijo levo ali desno, nam povedo, kaj je mogoče videti na poti, ki jo ubiramo, in potem je tu še kak koristen turistični napotek. Pa fotografije in risbe. Vsekakor so to zelo uporabni priročniki, še posebej, če jih lahko vtaknemo v žep. Kozinčevi vodniki pa so drugačni, saj poleg vsega tistega, kar potrebuje človek, ko išče idejo za potep, nudi tudi bralski užitek. Željko Kozinc je pač pisatelj!

Nov vodnik Željka Kozinca Lepi izleti vabijo ni ravno za v žep.

objavljeno v rubriki: Priporočamo