E-novice

Novica

Ob 100. obletnici rojstva nemškega pisatelja Heinricha Bölla, Nobelovega nagrajenca za književnost leta 1972

17.12.2017

V predbožičnem času, ko srečujemo same bolj ali manj okrogle obletnice, skozi časovno lino pa si ogledujemo že njihov novi odmerek prihodnje leto, se spomnimo še ene, ki se bo dopolnila v četrtek, 21. decembra. Takrat bo minilo sto let od rojstva nemškega pisatelja Heinricha Bölla.

Heinrich Böll (1917–1985) je pri nas eden tistih napol neznancev, ki pripadajo nekako svetu (pol)preteklosti: kdor ni vsaj nekoliko starejšega letnika, da bi se ga še spomnil iz tedenskih obzornikov na televiziji, o njem bržkone le malo ve. A po krivici, saj ga imamo kar nekaj prevedenega – če mislimo le na Bölla kot pisatelja. Po enaki krivici pa tudi zato, ker se zdi, da pri Heinrichu Böllu podatek, da je prejel tudi Nobelovo nagrado za literaturo, skoraj utone v biografskem oceanu pomenov in smislov, ki jih je kot osebnost dal literaturi, povojni nemški in evropski družbi in politiki ter nič manj kar človeštvu kot celoti. V zadnjih letih svojega življenja se je pogosto branil vznesenih oznak tipa ›vest naroda‹, čeprav je s svojim ravnanjem in zadržanjem kajpak bil gromki glas, ki je prek proze in dramatike povojni Nemčiji vcepljal moralo in dostojnost, a brez moraliziranja in patetike.
Izvrstno poročilo o Böllovi robati priljudnosti preberemo tudi v knjigi Moje življenje ›literarnega papeža‹ Marcela Reich-Ranickega, kjer pripiše denimo tole: »Pobliže sem spoznal dva nemška pisatelja, ki sta pogosto in poudarjeno izpostavljala svoje krščanstvo. A le eden od obeh me je prepričal o pristnosti svoje vere, o njeni brezhibni poštenosti: Heinrich Böll.« Krščanstvo (v Böllovem primeru seveda katoliško) resda ni tista lastnost, ki bi avtorja dvigovala nad druge in ga povzdigovala med velikane. Toda Heinrich Böll – med drugo svetovno vojno kot nemški vojak, pripadnik vermahta, ki pa se je kasneje zapisal brezpogojnemu humanizmu – je bil tisti povojni pisatelj, ki je Nemcem (v ZRN) neumorno nastavljal jarko zrcalo, v katerem so morali uzirati ›zgodovinskost‹ svojega nacionalizma in mero človečnosti, ki si jo je kazalo jemati za zgled.
V tem je bil docela prepričljiv, ne le v opisani in še drugih epizodah za Reich-Ranickega: konec koncev je s svojim delo(vanje)m prepričal tudi švedsko Kraljevo akademijo, da mu je leta 1972 kot prvemu Nemcu po vojni podelila Nobelovo nagrado za književnost. Prislužil si jo je kajpak že s svojimi velikimi povojnimi-protivojnimi romani (Kje si bil, Adam?, Kruh zgodnjih let, Biljard ob pol desetih, Klovnovi pogledi, Skupinska slika z gospo, Izgubljena čast Katharine Blum), nič manj pa z nepreglednim številom krajših zgodb in novel, dramskih in posebej radijskih iger, kar je vse nadgrajeval tudi z aktivističnim delovanjem v politiki, zavzemanjem za preganjane vzhodnoevropske pisatelje ipd.

In kako se je vse skupaj začelo? O tem preberite več v drobni, a izvrstni knjižici, ki smo jo v zbirki Svila izdali pred tremi leti in nosi naslov Kaj bo iz tega fanta? – to je Böllov starostni zapis njegovih najzgodnejših spominov na otroški in mladeniški čas, ko bi morale biti pred mladim človekom (v tridesetih letih prejšnjega stoletja) odprte vse možnosti tega sveta, vendar je tudi njega neusmiljeno posrkal politični vihar, ki je pometal najprej po Nemčiji, nekaj let kasneje pa še po vsem svetu.

Heinrich Böll – 100 let (Heinrich-Böll-Stiftung)
 
Novi prepustnosti železne zavese se moram zahvaliti tudi za poznanstvo z nekim zahodnonemškim pisateljem, s prvim, ki je obiskal komunistično Poljsko – poznanstvo, ki sicer nikoli ni preraslo v pristno prijateljstvo, bilo pa je vendarle težavno, ne povsem nezapleteno razmerje. Trajalo je dolga leta in se vsake toliko skoraj dramatično zasuknilo. >>>
objavljeno v rubriki: Priporočamo

Sorodne novice

na vrh strani

28.02.2016

Pogum za spremembo s psihoterapevtko Sanjo Rozman – predavanje 16. marca 2016 v Klubu Cankarjevega doma »

Jeseni 2015 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Pogum, drugi del trilogije Sanje Rozman o nekemičnih zasvojenostih. Naslov je opogumljajoč – taka je tudi vsebina. Opogumljajoča, čeprav presunljiva. »Glava je polna, srce me boli, na trenutke mi je strašno težko. Težko razbiram misli, besede se počasi oblikujejo tako v glavi kot v srcu,« je po branju knjige zapisala psihologinja in družinska terapevtka dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič. Toda njene besede vas ne smejo odvrniti od branja; nasilje, kakršno je preživljala Sanjina klientka Mija in je opisano v knjigi, se dogaja med nami, tukaj in zdaj, otroku, ki ga srečujete na poti v službo, deklici, ki sedi v vašem razredu, dečku, ki se podi za žogo na sosedovem dvorišču ... Kajti Mija je le ena izmed 400 tisoč žrtev fizičnega, psihičnega ali spolnega nasilja v Sloveniji (po podatkih Sveta Evrope sta spolno zlorabljena ena od štirih deklic in eden od petih dečkov), ki so zdaj odrasle in trpijo za posledicami preteklih travm.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

17.02.2016

Naj bo zgodba o življenju kake osebe še tako navdihujoča, je lahko branje slabo napisane biografije prav klavrna izkušnja »

V Sloveniji izide iz leta v leto več biografij, tako izvirnih kakor prevedenih. V preglednici v znanstvenem članku Biografsko raziskovanje in vprašanje spola (objavljen je na spletni strani spol.si) Mihe Marinča vidimo, da jih je leta 1990 izšlo 44, 23 let pozneje pa kar 168 (str. 10). A vtis, da so biografije vse bolj priljubljene, je, vsaj kar zadeva slovenski knjižni trg, morda napačen, saj se v zadnjih desetletjih ni nič manj konstantno povečevalo tudi število izdanih knjig drugih zvrsti – romanov, pesniških zbirk, knjig za otroke in mladino ...
Biografije – zgodbe o slavnih, mogočnih, pametnih, lepih, bogatih, dobrih in zlih, skratka, izjemnih ljudeh – so bile vedno priljubljene. Pisali so jih že stari Grki in Rimljani in si neredki prav zaradi njih prislužili nesmrtno slavo; pomislimo na Plutarha in Svetonija – njun najpomembnejši prispevek k antičnemu zgodovinopisju in zgodovini svetovne književnosti so prav biografije, njuna slava pa je zasenčila celo marsikaterega portretiranca. Antične biografe so seveda zanimali le moški, zlasti državniki in vojskovodje – pri Rimljanih se več zbirk biografij imenuje De viris illustribus (O znamenitih možeh) –, Svetonij pa je sestavljal tudi življenjepise pesnikov, govornikov in celo jezikoslovcev.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

02.02.2016

Rezervno življenje slovensko-makedonske pisateljice Lidije Dimkovske – knjiga leta 2015 v Bolgariji »

Lidija Dimkovska od leta 2001 živi v Ljubljani in piše v maternem jeziku – makedonščini. Svoj drugi roman – Rezervno življenje – je objavila leta 2012 pri založbi Ili-ili (Skopje) in leta 2013 zanj prejela nagrado Evropske unije za književnost. Že pred razglasitvijo nagrade smo roman uvrstili v program založbe Modrijan in ga poleti 2014 v prevodu Aleša Mustarja izdali v zbirki Bralec.
Slovenski prevod je bil prvi prevod tega romana, nikakor pa zadnji – lani sta izšla tudi srbski in bolgarski prevod, roman prevajajo še v več drugih jezikov, pred kratkim pa ga je začela zastopati ugledna francoska literarna agencija Astier-Pécher.

V zadnji številki bolgarskega časopisa Literaturen vestnik v letu 2015 je bila objavljena anketa o knjigah, ki so zaznamovale leto 2015 v Bolgariji.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

07.01.2016

Žarko Laušević, avtor knjige Leto mine, dan nikoli, po premieri filma Smrdljiva pravljica »

Že poleti smo poročali, da je legendarni jugoslovanski igralec Žarko Laušević po petnajstih letih spet stopil na tla nekdanje domovine in pred filmske kamere. Z varnostnikoma zavarovanemu igralcu, ki je zaradi usodnih dogodkov na vrhuncu svoje igralske kariere izginil iz filmskega in gledališkega sveta in se preselil v Ameriko, so bili mediji nenehno za petami, vsi pa so z nestrpnostjo čakali na premiero novega filma Miroslava Momčilovića Smrdljiva pravljica (Smrdljiva bajka), v kateri je Laušević ob Jeleni Đokić odigral glavno vlogo. In tudi dočakali: konec novembra je zgodba o ljubezni dveh brezdomcev na noge spravila celoten beograjski Sava center in filmsko ekipo pospremila s stoječimi ovacijami, kakršnih ne pomnijo. Lauševiću so neprekinjeno ploskali in vzklikali celih deset minut in mu tako izkazali navdušenje nad dobro odigrano vlogo ter popolno podporo; zaradi usodnega življenjskega zasuka, prestanega gorja in obenem želje po delu, za katero se čuti poklicanega, a ga ni mogel opravljati, je bil trenutek nadvse ganljiv. Laušević je svojo nalogo, kot lahko sklepamo tudi po filmskih kritikah, odlično opravil, film pa si je v Srbiji že v prvih treh tednih ogledalo 50.000 ljudi.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

07.01.2016

Deveti natis Jančarjevega romana To noč sem jo videl; med prevodi še italijanski in angleški »

To noč sem jo videl, deveti roman Draga Jančarja, je izšel 10. septembra 2010. Tomo Vidic, eden njegovih prvih bralcev pa tudi recenzentov, je v začetku oktobra 2010 v Primorskih novicah naklado 1500 izvodov ocenil kot drzno (vendar le na prvi pogled). Imel je prav, romani slovenskih pisateljev in pisateljic izhajajo v zelo skromnih nakladah, v nekaj sto izvodih, pa še teh ni lahko prodati. A prav je imel tudi v tem, da »v tej drznosti ni nobenega tveganja« – prvi natis romana je bil namreč razprodan v treh mesecih, na prvi pogled drzni pa so bili tudi vsi nadaljnji natisi, tako da je bilo v petih letih po izidu prodanih že blizu 10 tisoč izvodov.
Jančarjev roman je leta 2011 prejel Delovo nagrado Kresnik in bil izbran za tekmovanje srednješolcev v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje. Drugih priznanj v domovini – razen odličnega sprejema pri kritikih in bralcih – žal ni bilo mogoče pričakovati, so pa začeli drug za drugim izhajati prevodi v druge jezike. Najbolj so pohiteli na Hrvaškem, kjer je roman izšel že leta 2012 (Noćas sam je vidio). Do konca leta 2015 je izšlo kar enajst prevodov, po hrvaškem še bolgarski (Tazi noš ja vidjah, 2013), ruski (Etoj noč'ju ja ee videl, 2013), francoski (Cette nuit, je l’ai vue, 2014), poljski (Widziałem ją tej nocy, 2014), romunski (Azi-noapte am văzut-o, 2014), makedonski (Taa nok ja vidov nea, 2014), srbski (Te noći sam je video, 2015), finski (Sinä yönä näin hänet, 2015), nemški (Die Nacht, als ich sie sah, 2015) in italijanski (Stanotte l'ho vista, 2015).

objavljeno v rubriki: Priporočamo