E-novice

Novica

Ob 100. obletnici rojstva nemškega pisatelja Heinricha Bölla, Nobelovega nagrajenca za književnost leta 1972

17.12.2017

V predbožičnem času, ko srečujemo same bolj ali manj okrogle obletnice, skozi časovno lino pa si ogledujemo že njihov novi odmerek prihodnje leto, se spomnimo še ene, ki se bo dopolnila v četrtek, 21. decembra. Takrat bo minilo sto let od rojstva nemškega pisatelja Heinricha Bölla.

Heinrich Böll (1917–1985) je pri nas eden tistih napol neznancev, ki pripadajo nekako svetu (pol)preteklosti: kdor ni vsaj nekoliko starejšega letnika, da bi se ga še spomnil iz tedenskih obzornikov na televiziji, o njem bržkone le malo ve. A po krivici, saj ga imamo kar nekaj prevedenega – če mislimo le na Bölla kot pisatelja. Po enaki krivici pa tudi zato, ker se zdi, da pri Heinrichu Böllu podatek, da je prejel tudi Nobelovo nagrado za literaturo, skoraj utone v biografskem oceanu pomenov in smislov, ki jih je kot osebnost dal literaturi, povojni nemški in evropski družbi in politiki ter nič manj kar človeštvu kot celoti. V zadnjih letih svojega življenja se je pogosto branil vznesenih oznak tipa ›vest naroda‹, čeprav je s svojim ravnanjem in zadržanjem kajpak bil gromki glas, ki je prek proze in dramatike povojni Nemčiji vcepljal moralo in dostojnost, a brez moraliziranja in patetike.
Izvrstno poročilo o Böllovi robati priljudnosti preberemo tudi v knjigi Moje življenje ›literarnega papeža‹ Marcela Reich-Ranickega, kjer pripiše denimo tole: »Pobliže sem spoznal dva nemška pisatelja, ki sta pogosto in poudarjeno izpostavljala svoje krščanstvo. A le eden od obeh me je prepričal o pristnosti svoje vere, o njeni brezhibni poštenosti: Heinrich Böll.« Krščanstvo (v Böllovem primeru seveda katoliško) resda ni tista lastnost, ki bi avtorja dvigovala nad druge in ga povzdigovala med velikane. Toda Heinrich Böll – med drugo svetovno vojno kot nemški vojak, pripadnik vermahta, ki pa se je kasneje zapisal brezpogojnemu humanizmu – je bil tisti povojni pisatelj, ki je Nemcem (v ZRN) neumorno nastavljal jarko zrcalo, v katerem so morali uzirati ›zgodovinskost‹ svojega nacionalizma in mero človečnosti, ki si jo je kazalo jemati za zgled.
V tem je bil docela prepričljiv, ne le v opisani in še drugih epizodah za Reich-Ranickega: konec koncev je s svojim delo(vanje)m prepričal tudi švedsko Kraljevo akademijo, da mu je leta 1972 kot prvemu Nemcu po vojni podelila Nobelovo nagrado za književnost. Prislužil si jo je kajpak že s svojimi velikimi povojnimi-protivojnimi romani (Kje si bil, Adam?, Kruh zgodnjih let, Biljard ob pol desetih, Klovnovi pogledi, Skupinska slika z gospo, Izgubljena čast Katharine Blum), nič manj pa z nepreglednim številom krajših zgodb in novel, dramskih in posebej radijskih iger, kar je vse nadgrajeval tudi z aktivističnim delovanjem v politiki, zavzemanjem za preganjane vzhodnoevropske pisatelje ipd.

In kako se je vse skupaj začelo? O tem preberite več v drobni, a izvrstni knjižici, ki smo jo v zbirki Svila izdali pred tremi leti in nosi naslov Kaj bo iz tega fanta? – to je Böllov starostni zapis njegovih najzgodnejših spominov na otroški in mladeniški čas, ko bi morale biti pred mladim človekom (v tridesetih letih prejšnjega stoletja) odprte vse možnosti tega sveta, vendar je tudi njega neusmiljeno posrkal politični vihar, ki je pometal najprej po Nemčiji, nekaj let kasneje pa še po vsem svetu.

Heinrich Böll – 100 let (Heinrich-Böll-Stiftung)
 
Novi prepustnosti železne zavese se moram zahvaliti tudi za poznanstvo z nekim zahodnonemškim pisateljem, s prvim, ki je obiskal komunistično Poljsko – poznanstvo, ki sicer nikoli ni preraslo v pristno prijateljstvo, bilo pa je vendarle težavno, ne povsem nezapleteno razmerje. Trajalo je dolga leta in se vsake toliko skoraj dramatično zasuknilo. >>>
objavljeno v rubriki: Priporočamo

Sorodne novice

na vrh strani

23.08.2016

Marijina zgodba Colma Toíbína kot Brezmadežna/Immaculata Tomaža in Livije Pandur septembra v Drami SNG Maribor »

Tomaž Pandur se je poslovil sredi snovanja še ene izmed gledaliških predstav, ki priklicujejo velike zahodne zgodbe oziroma like: v svojem poslednjem delu je po navdihu romana Marijin testament irskega pisatelja Colma Toíbína v fokus postavil Jezusovo mater Marijo – »pretresljivo, pomenljivo naključje lahko vidimo v tem,« pripominja Petra Vidali v zapisu o knjigi v Večeru. Pretresljivo in pomenljivo nemara prav v pomenu, ki ga režiserjeva sestra in dramaturginja Livija Pandur pripiše Brezmadežni/Immaculati, kakor je predstava dobila naslov, ko jo označi kot »oltar ljubezni, izgube, samote, iskanja smisla v ranah, ki jih ne more nič zaceliti«. Da je roman Marijin testament v slovenskem prevodu – prevedel ga je Jure Potokar – izšel ravno na dan, ko smo izvedeli, da nas je Pandur zapustil, smo na založbi Modrijan doživeli kot še eno pretresljivo naključje.

Marijin testament je kratka, a močna Marijina izpoved, ki pusti pečat ne glede na versko prepričanje, saj zadeva materinsko ljubezen – v kateri lahko najdemo izčiščene podobe ljubezni sploh –, a izostreno s tragično izkušnjo, bolečino, ki jo je težko ubesediti.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

16.08.2016

»Dovolj je. Odslej bodo moje zgodbe samo zame. Ko jih dokončam, jih bom samo odložila.« – Annie Proulx »

»To je moja zadnja knjiga.« Odločitev, da ne bodo več pisali, je javno oznanilo že več velikih pisateljev, med najodmevnejšimi sta bili zlasti »upokojitvi« Philipa Rotha in Alice Munro. Roth je leta 2011 dobil mednarodno Bookerjevo nagrado in leta 2012 nagrado asturijskega princa za književnost, oktobra 2012, ob izidu francoskega prevoda romana Nemeza (2010), pa je v intervjuju za revijo Les inRocks zatrdil, da je bil ta roman njegov zadnji. Besede ni prelomil. Zadnji intervju je dal leta 2014 za BBC. Takrat je bil star 81 let. Alice Munro je leta 2013 prejela književno nagrado Trillium za zbirko zgodb Ljubo življenje (2012).

objavljeno v rubriki: Priporočamo

08.08.2016

8. avgust je mednarodni dan mačk. – Ob nakupu na www.modrijan.si do 26. avgusta podarimo knjigo o mačku Deweyju »

Vsak dan v koledarju je »neki dan« – svoj dan, svetovni ali mednarodni, imajo ženske in otroci pa matere in očetje; zdravniki in bolniki; mladina in starostniki; kmečke žene, tajnice in medicinske sestre, učitelji in gasilci; begunci in migranti; vegani in vegetarijanci ... Svoj dan imajo knjige in jeziki; voda, Zemlja, oceani, okolje in vesolje; mir in demokracija; kruh in mleko, kava in čokolada, banana in jajce ...
Zakaj potemtakem ne bi svojega imele tudi mačke? Seveda ga imajo – leta 2002 je Mednarodni sklad za zaščito živali (IFAW), katerega poslanstvo je skrb za dobrobit vseh živali, tako domačih kot divjih, živali v stiski, ogroženih, zapuščenih in trpinčenih, razglasil 8. avgust za svetovni dan mačk.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

29.07.2016

V slovenskem prevodu bomo brali tudi najnovejši roman Neila Jordana – zato čim prej preberite V koži drugega »

Irski pisatelj Neil Jordan pri nas ni neznan, prevedene imamo njegova romana Sončni vzhod z morsko pošastjo in V koži drugega ter kratko zgodbo Neka ljubezen. Vendar ga – in to ne samo pri nas – kot uglednega scenarista in režiserja (npr. z oskarjem nagrajene Igre solz) večina povezuje predvsem s filmom. Ne ravno po pravici, saj se lahko pohvali tudi z vrsto literarnih nagrad. Sam se šteje najprej za pisatelja, filme je, kot pravi, začel snemati pozneje in bolj po naključju.
V Modrijanovi zbirki Bralec smo leta 2014 izdali prevod tedaj zadnjega Jordanovega romana V koži drugega (Mistaken, 2011). Jordan je zanj prejel Irsko književno nagrado in Nagrado Kerry Group, prav tako namenjeno irskim pisateljem. Potem se je lotil režije – posnel je vampirski triler Bizanc; in potem – pisanja.

Roman The Drowned Detective (»Potopljeni detektiv«) je izšel spomladi 2016, ocene so zelo laskave.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

13.04.2016

Iz prve roke – »neprijetna resnica« v spletnem »časopisu« založbe Modrijan »

Dr. Samo Rugelj si je letošnji marec, kot je zapisal v uvodniku zadnje Bukle (št. 120/121), zapomnil po treh dogodkih, dva sta neprijetna: »To je bil mesec, ko so v ljubljanski Modrijanovi knjigarni po več kot petih letih [šestih, popr. avt.) delovanja napovedali svoje skorajšnje zaprtje. To je bil mesec, ko so napovedali konec izhajanja kulturnega časopisa Pogledi, ki je izhajal šest let.«

Modrijanova knjigarna in Pogledi sta bila torej skoraj vrstnika po letih, najbrž pa imata še kakšno drugo skupno točko poleg te, da se zdaj selita na »vsemogočni« splet, pač tja, kjer so vsi, kjer se vse zdi tako blizu, tako preprosto, priročno, poceni, zastonj ... S Pogledi smo izgubili edini »splošni« kulturni časopis, s knjigarno pa prostor, ki ga je vse preveč ljudi prepoznavalo kot »kulturnega« in vse premalo kot trgovino. In to knjigarne pač so: trgovine s knjigami.
Na to smo v Modrijanovi knjigarni večkrat opozarjali z dogodki, na katerih smo odstirali (večinoma) »neprijetne resnice«.

objavljeno v rubriki: Priporočamo