E-novice

Novica

Ob 100. obletnici rojstva nemškega pisatelja Heinricha Bölla, Nobelovega nagrajenca za književnost leta 1972

17.12.2017

V predbožičnem času, ko srečujemo same bolj ali manj okrogle obletnice, skozi časovno lino pa si ogledujemo že njihov novi odmerek prihodnje leto, se spomnimo še ene, ki se bo dopolnila v četrtek, 21. decembra. Takrat bo minilo sto let od rojstva nemškega pisatelja Heinricha Bölla.

Heinrich Böll (1917–1985) je pri nas eden tistih napol neznancev, ki pripadajo nekako svetu (pol)preteklosti: kdor ni vsaj nekoliko starejšega letnika, da bi se ga še spomnil iz tedenskih obzornikov na televiziji, o njem bržkone le malo ve. A po krivici, saj ga imamo kar nekaj prevedenega – če mislimo le na Bölla kot pisatelja. Po enaki krivici pa tudi zato, ker se zdi, da pri Heinrichu Böllu podatek, da je prejel tudi Nobelovo nagrado za literaturo, skoraj utone v biografskem oceanu pomenov in smislov, ki jih je kot osebnost dal literaturi, povojni nemški in evropski družbi in politiki ter nič manj kar človeštvu kot celoti. V zadnjih letih svojega življenja se je pogosto branil vznesenih oznak tipa ›vest naroda‹, čeprav je s svojim ravnanjem in zadržanjem kajpak bil gromki glas, ki je prek proze in dramatike povojni Nemčiji vcepljal moralo in dostojnost, a brez moraliziranja in patetike.
Izvrstno poročilo o Böllovi robati priljudnosti preberemo tudi v knjigi Moje življenje ›literarnega papeža‹ Marcela Reich-Ranickega, kjer pripiše denimo tole: »Pobliže sem spoznal dva nemška pisatelja, ki sta pogosto in poudarjeno izpostavljala svoje krščanstvo. A le eden od obeh me je prepričal o pristnosti svoje vere, o njeni brezhibni poštenosti: Heinrich Böll.« Krščanstvo (v Böllovem primeru seveda katoliško) resda ni tista lastnost, ki bi avtorja dvigovala nad druge in ga povzdigovala med velikane. Toda Heinrich Böll – med drugo svetovno vojno kot nemški vojak, pripadnik vermahta, ki pa se je kasneje zapisal brezpogojnemu humanizmu – je bil tisti povojni pisatelj, ki je Nemcem (v ZRN) neumorno nastavljal jarko zrcalo, v katerem so morali uzirati ›zgodovinskost‹ svojega nacionalizma in mero človečnosti, ki si jo je kazalo jemati za zgled.
V tem je bil docela prepričljiv, ne le v opisani in še drugih epizodah za Reich-Ranickega: konec koncev je s svojim delo(vanje)m prepričal tudi švedsko Kraljevo akademijo, da mu je leta 1972 kot prvemu Nemcu po vojni podelila Nobelovo nagrado za književnost. Prislužil si jo je kajpak že s svojimi velikimi povojnimi-protivojnimi romani (Kje si bil, Adam?, Kruh zgodnjih let, Biljard ob pol desetih, Klovnovi pogledi, Skupinska slika z gospo, Izgubljena čast Katharine Blum), nič manj pa z nepreglednim številom krajših zgodb in novel, dramskih in posebej radijskih iger, kar je vse nadgrajeval tudi z aktivističnim delovanjem v politiki, zavzemanjem za preganjane vzhodnoevropske pisatelje ipd.

In kako se je vse skupaj začelo? O tem preberite več v drobni, a izvrstni knjižici, ki smo jo v zbirki Svila izdali pred tremi leti in nosi naslov Kaj bo iz tega fanta? – to je Böllov starostni zapis njegovih najzgodnejših spominov na otroški in mladeniški čas, ko bi morale biti pred mladim človekom (v tridesetih letih prejšnjega stoletja) odprte vse možnosti tega sveta, vendar je tudi njega neusmiljeno posrkal politični vihar, ki je pometal najprej po Nemčiji, nekaj let kasneje pa še po vsem svetu.

Heinrich Böll – 100 let (Heinrich-Böll-Stiftung)
 
Novi prepustnosti železne zavese se moram zahvaliti tudi za poznanstvo z nekim zahodnonemškim pisateljem, s prvim, ki je obiskal komunistično Poljsko – poznanstvo, ki sicer nikoli ni preraslo v pristno prijateljstvo, bilo pa je vendarle težavno, ne povsem nezapleteno razmerje. Trajalo je dolga leta in se vsake toliko skoraj dramatično zasuknilo. >>>
objavljeno v rubriki: Priporočamo

Sorodne novice

na vrh strani

20.03.2017

Črna mati zemla Kristiana Novaka na odru Zagrebškega gledališča mladih – premiera bo v soboto, 1. aprila »

»Črna mati zemla je očarljiva žanrska mešanica; protagonist, kot da misli, da je Carrie, in je nekaj prav stephenkingovskih obratov, zraven pa je nekaj dobrodušne gruntovčanovske suicidalne frivolnosti, vredne kakšnega boljšega Paasilinne.« Matej Bogataj (Mladina) – »Črna mati zemla, roman z izvrstnim naslovom, ki evocira eno najsočnejših kletvic znotraj kajkavščine in medžimurskega dialekta, pod črto ni tradicionalna kriminalka o iskanju storilca in reševanju zapletenega primera, temveč predvsem roman izjemno prepričljive atmosfere; je odslikava ruralne umazanije, portret zabite, ksenofobne skupnosti, ki ji človek lahko uide samo na dva načina, da umre ali se preseli drugam.« Simon Popek (Rtv Slo) – »Pod vtisom prebranega se podobe same od sebe začnejo sestavljati v dogajanje na filmskem platnu, ki je mešanica Kusturičevega Očeta na službenem potovanju in Lynchevega Twin Peaksa – seveda v medžimurski izdaji.« Agata Tomažič (Delo)

objavljeno v rubriki: Priporočamo

21.02.2017

Knjiga Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem je katalog razstave Skrivnost lože v Narodnem muzeju Slovenije »

V Narodnem muzeju Slovenije bo od 28. februarja do 14. maja 2017 na ogled razstava Skrivnost lože, zgodovina prostozidarstva na Slovenskem. Soavtor razstave je dr. Matevž Košir, avtor knjige Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem, ki je leta 2015 izšla pri založbi Modrijan. Obsežna in poglobljena Koširjeva monografija je tokrat našla svoje mesto tudi kot katalog razstave.
Razstava Skrivnost lože nas popelje skozi tristoletno zgodovino prostozidarstva, s poudarkom na zgodovini prostozidarstva na Slovenskem. Osvetljuje družbeni fenomen, ki je bil v zgodovini nemalokrat razumljen napačno. Na razstavi bo med drugim na ogled prostozidarska dediščina slovenskih muzejev, ki hranijo nekaj res zanimivih eksponatov.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

18.01.2017

Leta 2016 so v tujini izšli prevodi del Andreja E. Skubica, Boruta Goloba, Lidije Dimkovske, Draga Jančarja in Mirane Likar »

Pisatelja Andreja E. Skubica (na fotografiji) od leta 2005, ko je bilo v češčino prevedeno njegovo prvo delo, roman Fužinski bluz, vse bolje poznajo tudi v tujini. Njegove knjige najdemo še v angleškem, nemškem, ruskem, srbskem in hrvaškem jeziku. Hrvaški prevod je tudi zadnji izmed Skubičevih del, objavljenih v tujini, in njegovo tretje delo, objavljeno na Hrvaškem. Po romanih Popkorn in Koliko si moja? je namreč lani pri zagrebški založbi Alfa izšel še prevod s kresnikom nagrajenega romana Samo pridi domov (Samo dođi doma; prevedel Božidar Brezinščak Bagola). Skubic je reden gost hrvaških književnih sejmov in festivalov, kot so puljski knjižni sejem Sa(n)jam knjige u Istri – konec leta ga kljub svežemu prevodu v hrvaščino ni bilo med predstavniki slovenskih književnikov na dogodku »Ljubljana bere« – osrednji knjižni sejem Interliber in Festival svetovne književnosti, torej je že dober znanec hrvaških bralcev in kritikov, ki ga štejejo med vodilne sodobne slovenske pisatelje.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

08.01.2017

Modrijan v letu 2017. – Spomnili vas bomo na rojstne dneve, okrogle obletnice rojstev in smrti ter pomembnih dogodkov »

Vstopili smo v leto 2017 in čas je, da opozorimo na rojstne dneve, okrogle obletnice rojstev in smrti ter pomembnih dogodkov, ki se jih bomo letos pri Modrijanu spomnili posebej zato, da vas povabimo k nakupu in branju naših knjig.
Prva je že za nami. 1. januarja bi 90 let dopolnil veliki baletni koreograf in plesalec Maurice Béjart. Pri Modrijanu smo izdali kar dve njegovi avtobiografiji – Trenutek v življenju drugega in Čigavo življenje? 2017 pa je »Béjartovo leto« tudi zato, ker praznuje 30 let skupina Béjart Ballet Lausanne. Skupino po smrti utemeljitelja – umrl je 22. novembra 2007 – vodi Gil Roman (na posnetku z Béjartom).

Dve obletnici sta povezani tudi z znamenito ameriško plesalko Isadoro Duncan (Moje življenje). Rodila se je 27. maja 1877 in umrla 14. septembra 1927, v Béjartovem rojstnem letu. Leta 1977, ob 100-letnici njenega rojstva, je Maurice Béjart ustvaril balet Isadora, z velikim uspehom pa ga je odplesala ruska primabalerina Maja Plisecka.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

23.08.2016

Marijina zgodba Colma Toíbína kot Brezmadežna/Immaculata Tomaža in Livije Pandur septembra v Drami SNG Maribor »

Tomaž Pandur se je poslovil sredi snovanja še ene izmed gledaliških predstav, ki priklicujejo velike zahodne zgodbe oziroma like: v svojem poslednjem delu je po navdihu romana Marijin testament irskega pisatelja Colma Toíbína v fokus postavil Jezusovo mater Marijo – »pretresljivo, pomenljivo naključje lahko vidimo v tem,« pripominja Petra Vidali v zapisu o knjigi v Večeru. Pretresljivo in pomenljivo nemara prav v pomenu, ki ga režiserjeva sestra in dramaturginja Livija Pandur pripiše Brezmadežni/Immaculati, kakor je predstava dobila naslov, ko jo označi kot »oltar ljubezni, izgube, samote, iskanja smisla v ranah, ki jih ne more nič zaceliti«. Da je roman Marijin testament v slovenskem prevodu – prevedel ga je Jure Potokar – izšel ravno na dan, ko smo izvedeli, da nas je Pandur zapustil, smo na založbi Modrijan doživeli kot še eno pretresljivo naključje.

Marijin testament je kratka, a močna Marijina izpoved, ki pusti pečat ne glede na versko prepričanje, saj zadeva materinsko ljubezen – v kateri lahko najdemo izčiščene podobe ljubezni sploh –, a izostreno s tragično izkušnjo, bolečino, ki jo je težko ubesediti.

objavljeno v rubriki: Priporočamo