E-novice

Novica

Ob 100. obletnici rojstva nemškega pisatelja Heinricha Bölla, Nobelovega nagrajenca za književnost leta 1972

17.12.2017

V predbožičnem času, ko srečujemo same bolj ali manj okrogle obletnice, skozi časovno lino pa si ogledujemo že njihov novi odmerek prihodnje leto, se spomnimo še ene, ki se bo dopolnila v četrtek, 21. decembra. Takrat bo minilo sto let od rojstva nemškega pisatelja Heinricha Bölla.

Heinrich Böll (1917–1985) je pri nas eden tistih napol neznancev, ki pripadajo nekako svetu (pol)preteklosti: kdor ni vsaj nekoliko starejšega letnika, da bi se ga še spomnil iz tedenskih obzornikov na televiziji, o njem bržkone le malo ve. A po krivici, saj ga imamo kar nekaj prevedenega – če mislimo le na Bölla kot pisatelja. Po enaki krivici pa tudi zato, ker se zdi, da pri Heinrichu Böllu podatek, da je prejel tudi Nobelovo nagrado za literaturo, skoraj utone v biografskem oceanu pomenov in smislov, ki jih je kot osebnost dal literaturi, povojni nemški in evropski družbi in politiki ter nič manj kar človeštvu kot celoti. V zadnjih letih svojega življenja se je pogosto branil vznesenih oznak tipa ›vest naroda‹, čeprav je s svojim ravnanjem in zadržanjem kajpak bil gromki glas, ki je prek proze in dramatike povojni Nemčiji vcepljal moralo in dostojnost, a brez moraliziranja in patetike.
Izvrstno poročilo o Böllovi robati priljudnosti preberemo tudi v knjigi Moje življenje ›literarnega papeža‹ Marcela Reich-Ranickega, kjer pripiše denimo tole: »Pobliže sem spoznal dva nemška pisatelja, ki sta pogosto in poudarjeno izpostavljala svoje krščanstvo. A le eden od obeh me je prepričal o pristnosti svoje vere, o njeni brezhibni poštenosti: Heinrich Böll.« Krščanstvo (v Böllovem primeru seveda katoliško) resda ni tista lastnost, ki bi avtorja dvigovala nad druge in ga povzdigovala med velikane. Toda Heinrich Böll – med drugo svetovno vojno kot nemški vojak, pripadnik vermahta, ki pa se je kasneje zapisal brezpogojnemu humanizmu – je bil tisti povojni pisatelj, ki je Nemcem (v ZRN) neumorno nastavljal jarko zrcalo, v katerem so morali uzirati ›zgodovinskost‹ svojega nacionalizma in mero človečnosti, ki si jo je kazalo jemati za zgled.
V tem je bil docela prepričljiv, ne le v opisani in še drugih epizodah za Reich-Ranickega: konec koncev je s svojim delo(vanje)m prepričal tudi švedsko Kraljevo akademijo, da mu je leta 1972 kot prvemu Nemcu po vojni podelila Nobelovo nagrado za književnost. Prislužil si jo je kajpak že s svojimi velikimi povojnimi-protivojnimi romani (Kje si bil, Adam?, Kruh zgodnjih let, Biljard ob pol desetih, Klovnovi pogledi, Skupinska slika z gospo, Izgubljena čast Katharine Blum), nič manj pa z nepreglednim številom krajših zgodb in novel, dramskih in posebej radijskih iger, kar je vse nadgrajeval tudi z aktivističnim delovanjem v politiki, zavzemanjem za preganjane vzhodnoevropske pisatelje ipd.

In kako se je vse skupaj začelo? O tem preberite več v drobni, a izvrstni knjižici, ki smo jo v zbirki Svila izdali pred tremi leti in nosi naslov Kaj bo iz tega fanta? – to je Böllov starostni zapis njegovih najzgodnejših spominov na otroški in mladeniški čas, ko bi morale biti pred mladim človekom (v tridesetih letih prejšnjega stoletja) odprte vse možnosti tega sveta, vendar je tudi njega neusmiljeno posrkal politični vihar, ki je pometal najprej po Nemčiji, nekaj let kasneje pa še po vsem svetu.

Heinrich Böll – 100 let (Heinrich-Böll-Stiftung)
 
Novi prepustnosti železne zavese se moram zahvaliti tudi za poznanstvo z nekim zahodnonemškim pisateljem, s prvim, ki je obiskal komunistično Poljsko – poznanstvo, ki sicer nikoli ni preraslo v pristno prijateljstvo, bilo pa je vendarle težavno, ne povsem nezapleteno razmerje. Trajalo je dolga leta in se vsake toliko skoraj dramatično zasuknilo. >>>
objavljeno v rubriki: Priporočamo

Sorodne novice

na vrh strani

29.04.2018

Marxove ideje še niso za v staro šaro – 200. obletnico njegovega rojstva obeležuje ves svet »

Če nanj gledamo pozitivno, je Marx daljnovidni prerok družbenega in gospodarskega razvoja ter zagovornik emancipatorne preobrazbe države in družbe. Če nanj gledamo negativno, je eden najodgovornejših za vse pogubne in zlohotne lastnosti sodobnega sveta.
Jonathan Sperber

Medtem ko se pri nas vse leto 2018 bolj ali manj vrti okoli »praznovanja smrti«, se dobršen del preostalega sveta – torej še zdaleč ne samo Evrope – poklanja »rojstvu«, in to enega največjih novoveških mislecev (zahodne) Evrope, Karla Marxa, ki se je rodil pred 200 leti, 5. maja 1818, v mestu Trier v Nemčiji. Leto 2018 je torej tudi leto Karla Marxa (spomnimo še, da je bila jeseni 2017 150-letnica izida prvega dela Kapitala, februarja letos pa 170-letnica Komunističnega manifesta) – leto spomina nanj in na njegovo dediščino ter razmere, ki so v njegovem času vladale v Evropi pa tudi drugod po svetu.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

10.03.2018

Enajsti natis in še dva prevoda romana To noč sem jo videl Draga Jančarja »

Slovenski roman desetletja? Ne dvomimo, da bi se večina bralcev odločila za Jančarjev roman To noč sem jo videl. Temu v prid ne govorijo le številni prevodi ter nagrade in nominacije, ampak tudi (ali predvsem) prodajne številke: pred kratkim je izšel že enajsti natis tega romana. Čemu le, če ne zaradi odlične prodaje?

Roman To noč sem jo videl (Jančarjev deveti roman; pozneje je objavil še dva, pri naši založbi Maj, november) je izšel septembra 2010 v visoki nakladi 1500 izvodov in bil razprodan v dveh mesecih. Prvemu ponatisu je sledil kresnik leta 2011 (Jančarjev tretji), roman je bil v istem letu izbran za Cankarjevo tekmovanje srednješolcev, leto pozneje pa preveden v hrvaški jezik. Po ruskem in bolgarskem prevodu leta 2013 je leto pozneje izšel še v francoščini in pisatelju v Franciji prinesel dve nominaciji in dve nagradi; najodmevnejša je bila nagrada za najboljšo tujo knjigo – Prix du Meilleur livre étranger (PMLE).

objavljeno v rubriki: Priporočamo

22.02.2018

Dvojna obletnica Gabrieleja d’Annunzia – poeta in hujskača, svetovljana in fašista, bonvivana in puščavnika »

Prvega marca bo minilo 80 let od smrti, le malo zatem (12. marca) pa 155 let od rojstva vsestranskega italijanskega literata, umetnika in gizdalina, pesnika in plejboja, megalomana, genija in monstruma Gabrieleja d’Annunzia (1863–1938). To je lepa priložnost, da se tudi Slovenci spomnimo njegove življenjske zgodbe, ki sta nam jo v knjigi Ščuka. Gabriele d’Annunzio – pesnik, zapeljivec in vojni pridigar mojstrsko razgrnila britanska biografinja Lucy Hughes-Hallett (2013) in prevajalec Andrej E. Skubic (2016). In kaj so o njej zapisali slovenski recenzenti?

Matej Bogataj je zapisal, da je »fascinantna, a ne le zato, ker je avtorica opravila široko raziskavo o tem simptomatičnem pesniškem in političnem fenomenu, temveč tudi zato, ker sta pesnikova podoba in zvezdništvo že za njegovega življenja delovala kot umetnina.«

objavljeno v rubriki: Priporočamo

02.01.2018

2018: Beauvoir, Haasse, D'Annunzio, Klíma, Marx, Winckelmann, R. Hughes, Goldstein, Slauerhoff in T. Hughes »

Leto 2018 se je začelo, torej je čas za napovedi. Koga se bomo pri Modrijanu spomnili to leto?

JANUAR
9. januarja bo minilo 110 let od rojstva francoske filozofinje in pisateljice Simone de Beauvoir. Leta 2014 je v zbirki Svila izšla njena novela Nesporazum v Moskvi (prev. Maja Kraigher), »mojstrska miniatura o ljubezni in minevanju, v kateri ni niti trohice lažnega sentimenta ali zlagane romantike, omembe Marxa, Trockega in kitajskih komunistov pa so tako naravne in lahkotne kot rožnati pridih petrograjskih belih noči ali poletna sapa v krošnjah moskovskih brez«, kakor je o njej zapisala Manca G. Renko, ko jo je izbrala za Delovo »knjigo tedna«. A s tem Beauvoir za nas ni izrekla zadnje besede. Pripravljamo namreč prevod ene najodmevnejših stvarnih knjig leta 2016 – V kavarni eksistencialistov. Svoboda, bit in marelični koktajli pri nas že znane britanske avtorice Sarah Bakewell.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

03.12.2017

300. obletnica rojstva nemškega umetnostnega zgodovinarja Johanna Joachima Winckelmanna »

Za Nemce – pa ne le tiste, ki jih zanimata umetnost in zgodovina, še zlasti antika – je leto 2017 leto Johanna Joachima Winckelmanna, slovitega nemškega učenjaka, »očeta« umetnostne zgodovine in klasične arheologije. Rodil se je namreč pred 300 leti, sicer šele 9. decembra, vendar rojaki obeležujejo obletnico njegovega rojstva vse leto, njihova pozornost pa mu bo posvečena tudi prihodnje leto, ko bo – 8. junija250. obletnica njegove tragične smrti. Večino dogodkov, povezanih z obletnicama, prireja Winckelmannova družba z Winckelmannovim muzejem, ki domuje na Winckelmannovi ulici v Stendalu, mestu v deželi Saška-Anhalt, kjer se je rodil. Winckelmannovo leto, ki ima tudi mednarodni značaj – dejavnosti potekajo še v 14 drugih državah –, bo sklenil mednarodni kongres v Berlinu in Stendalu, katerega tema je »umetnost in svoboda«.

Johanna Joachima Winckelmana in njegovo delo poznajo pri nas le redki izmed tistih, ki z umetnostjo starega veka niso tesno povezani kot strokovnjaki. Vse do pred nekaj leti ni bilo v slovenščini dostopno niti eno samo Winckelmannovo delo – cobiss ga prvič prepozna šele leta 2008, ko je bil predstavljen v Novi reviji –, in šele leta 2013 smo dobili prevod njegovega najpomembnejšega in najvplivnejšega dela – Zgodovine umetnosti starega veka (Geschichte der Kunst des Alterthums, 1764).

objavljeno v rubriki: Priporočamo

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.