Novica

Maurice Béjart, Maja Plisecka in Isadora Duncan. – Mednarodni dan plesa in baletni triptih Favn – Carmen – Bolero

28.04.2017

29. aprila je 290. obletnica rojstva francoskega plesalca in baletnega reformatorja Jean-Georgesa Noverra (1727–1810). Pred 35 leti je Plesni komite Mednarodnega gledališkega inštituta (ITI) pri Unescu na pobudo slovenskega baletnika in koreografa Henrika Neubauerja 29. april razglasil za mednarodni dan plesa. Neubauer je tudi avtor prve poslanice in pisec spremnega besedila k prevodu knjige Trenutek v življenju drugega francoskega koreografa Mauricea Béjarta. Béjart bi 1. januarja dopolnil 90 let, 22. novembra bo 10. obletnica njegove smrti, njegova skupina Béjart Ballet iz Lozane pa letos praznuje 30 let.
Na sliki je Béjart z rusko prima ballerino assoluto Majo Mihajlovno Plisecko. Prvič sta sodelovala pri Boleru, in to leta 1975, ko je bilo Maji že 50 let. Pozneje sta skupaj, po avtobiografiji ameriške plesalke Isadore Duncan Moje življenje in na Majino pobudo, ustvarila balet Isadora, in Maja ga je plesala leta 1977, ob 100. obletnici rojstva Isadore Duncan, v Bolšoju (še dve obletnici: Isadora Duncan se je rodila 27. maja 1877 in umrla 14. septembra 1927, v letu, ko se je rodil Béjart). Avtobiografija Maje Plisecke (umrla je 2. maja 2015) izide jeseni pri naši založbi, iz ruščine jo je prevedla Nataša Jelič.

Béjart je poslanico za dan plesa napisal leta 1997, Plisecka pa leto prej. Avtorica letošnje poslanice (prevedena je tudi v slovenščino) je Trisha Brown, ameriška plesalka, koreografinja in umetniška direktorica Trisha Brown Company.

Maurice Béjart

Čigavo življenje?

Isadora Duncan

Moje življenje

Balet SNG Maribor je marca premierno uprizoril baletni triptih Favn – Carmen – Bolero po glasbi Clauda Debussyja, Rodiona Ščedrina in Mauricea Ravela ter v koreografiji Edwarda Cluga, Valentine Turcu in Johana Ingerja. Valentina Turcu, ki se je izobraževala tudi v skupini Béjart Ballet in na Akademiji Rudra Béjart, je Carmen ustvarila leta 2011 za Balet Hrvaškega narodnega gledališča (HNK) Split in jo v Mariboru premierno predstavila leta 2014. Lani je Balet SNG Maribor s Favnom in Carmen gostoval na Dubrovniškem poletnem festivalu, s triptihom pa 9. maja prihaja na gostovanje v Ljubljano (Gallusova dvorana CD; predstava je razprodana). Balet Bolero ali Walking Mad je kreacija švedskega koreografa Johana Ingerja; premierno je bil predstavljen leta 2001 v Nizozemskem plesnem gledališču (NDT) v Haagu.
Vse tri balete je plesala tudi Maja Plisecka: Béjartov Bolero leta 1975 v Bolšoju; glasbo za baletno suito Carmen je njen mož Rodion Ščedrin zložil posebej zanjo (koreograf je bil Alberto Alonso), prvič pa jo je plesala aprila 1967 (še ena obletnica!) v Bolšoju; Favnovo popoldne je po koreografiji Nižinskega zaplesala leta 2003, pri 78 letih, v Parizu.
Maurice Béjart Maja Plisecka
Plisecka v baletu Isadora Plisecka v Carmen
Plisecka pri 78 letih pleše Favnovo popoldne Walking Mad (Bolero) Johana Ingerja
   
objavljeno v rubriki: Priporočamo

Sorodne novice

na vrh strani

28.02.2016

Pogum za spremembo s psihoterapevtko Sanjo Rozman – predavanje 16. marca 2016 v Klubu Cankarjevega doma »

Jeseni 2015 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Pogum, drugi del trilogije Sanje Rozman o nekemičnih zasvojenostih. Naslov je opogumljajoč – taka je tudi vsebina. Opogumljajoča, čeprav presunljiva. »Glava je polna, srce me boli, na trenutke mi je strašno težko. Težko razbiram misli, besede se počasi oblikujejo tako v glavi kot v srcu,« je po branju knjige zapisala psihologinja in družinska terapevtka dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič. Toda njene besede vas ne smejo odvrniti od branja; nasilje, kakršno je preživljala Sanjina klientka Mija in je opisano v knjigi, se dogaja med nami, tukaj in zdaj, otroku, ki ga srečujete na poti v službo, deklici, ki sedi v vašem razredu, dečku, ki se podi za žogo na sosedovem dvorišču ... Kajti Mija je le ena izmed 400 tisoč žrtev fizičnega, psihičnega ali spolnega nasilja v Sloveniji (po podatkih Sveta Evrope sta spolno zlorabljena ena od štirih deklic in eden od petih dečkov), ki so zdaj odrasle in trpijo za posledicami preteklih travm.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

17.02.2016

Naj bo zgodba o življenju kake osebe še tako navdihujoča, je lahko branje slabo napisane biografije prav klavrna izkušnja »

V Sloveniji izide iz leta v leto več biografij, tako izvirnih kakor prevedenih. V preglednici v znanstvenem članku Biografsko raziskovanje in vprašanje spola (objavljen je na spletni strani spol.si) Mihe Marinča vidimo, da jih je leta 1990 izšlo 44, 23 let pozneje pa kar 168 (str. 10). A vtis, da so biografije vse bolj priljubljene, je, vsaj kar zadeva slovenski knjižni trg, morda napačen, saj se v zadnjih desetletjih ni nič manj konstantno povečevalo tudi število izdanih knjig drugih zvrsti – romanov, pesniških zbirk, knjig za otroke in mladino ...
Biografije – zgodbe o slavnih, mogočnih, pametnih, lepih, bogatih, dobrih in zlih, skratka, izjemnih ljudeh – so bile vedno priljubljene. Pisali so jih že stari Grki in Rimljani in si neredki prav zaradi njih prislužili nesmrtno slavo; pomislimo na Plutarha in Svetonija – njun najpomembnejši prispevek k antičnemu zgodovinopisju in zgodovini svetovne književnosti so prav biografije, njuna slava pa je zasenčila celo marsikaterega portretiranca. Antične biografe so seveda zanimali le moški, zlasti državniki in vojskovodje – pri Rimljanih se več zbirk biografij imenuje De viris illustribus (O znamenitih možeh) –, Svetonij pa je sestavljal tudi življenjepise pesnikov, govornikov in celo jezikoslovcev.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

02.02.2016

Rezervno življenje slovensko-makedonske pisateljice Lidije Dimkovske – knjiga leta 2015 v Bolgariji »

Lidija Dimkovska od leta 2001 živi v Ljubljani in piše v maternem jeziku – makedonščini. Svoj drugi roman – Rezervno življenje – je objavila leta 2012 pri založbi Ili-ili (Skopje) in leta 2013 zanj prejela nagrado Evropske unije za književnost. Že pred razglasitvijo nagrade smo roman uvrstili v program založbe Modrijan in ga poleti 2014 v prevodu Aleša Mustarja izdali v zbirki Bralec.
Slovenski prevod je bil prvi prevod tega romana, nikakor pa zadnji – lani sta izšla tudi srbski in bolgarski prevod, roman prevajajo še v več drugih jezikov, pred kratkim pa ga je začela zastopati ugledna francoska literarna agencija Astier-Pécher.

V zadnji številki bolgarskega časopisa Literaturen vestnik v letu 2015 je bila objavljena anketa o knjigah, ki so zaznamovale leto 2015 v Bolgariji.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

07.01.2016

Žarko Laušević, avtor knjige Leto mine, dan nikoli, po premieri filma Smrdljiva pravljica »

Že poleti smo poročali, da je legendarni jugoslovanski igralec Žarko Laušević po petnajstih letih spet stopil na tla nekdanje domovine in pred filmske kamere. Z varnostnikoma zavarovanemu igralcu, ki je zaradi usodnih dogodkov na vrhuncu svoje igralske kariere izginil iz filmskega in gledališkega sveta in se preselil v Ameriko, so bili mediji nenehno za petami, vsi pa so z nestrpnostjo čakali na premiero novega filma Miroslava Momčilovića Smrdljiva pravljica (Smrdljiva bajka), v kateri je Laušević ob Jeleni Đokić odigral glavno vlogo. In tudi dočakali: konec novembra je zgodba o ljubezni dveh brezdomcev na noge spravila celoten beograjski Sava center in filmsko ekipo pospremila s stoječimi ovacijami, kakršnih ne pomnijo. Lauševiću so neprekinjeno ploskali in vzklikali celih deset minut in mu tako izkazali navdušenje nad dobro odigrano vlogo ter popolno podporo; zaradi usodnega življenjskega zasuka, prestanega gorja in obenem želje po delu, za katero se čuti poklicanega, a ga ni mogel opravljati, je bil trenutek nadvse ganljiv. Laušević je svojo nalogo, kot lahko sklepamo tudi po filmskih kritikah, odlično opravil, film pa si je v Srbiji že v prvih treh tednih ogledalo 50.000 ljudi.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

07.01.2016

Deveti natis Jančarjevega romana To noč sem jo videl; med prevodi še italijanski in angleški »

To noč sem jo videl, deveti roman Draga Jančarja, je izšel 10. septembra 2010. Tomo Vidic, eden njegovih prvih bralcev pa tudi recenzentov, je v začetku oktobra 2010 v Primorskih novicah naklado 1500 izvodov ocenil kot drzno (vendar le na prvi pogled). Imel je prav, romani slovenskih pisateljev in pisateljic izhajajo v zelo skromnih nakladah, v nekaj sto izvodih, pa še teh ni lahko prodati. A prav je imel tudi v tem, da »v tej drznosti ni nobenega tveganja« – prvi natis romana je bil namreč razprodan v treh mesecih, na prvi pogled drzni pa so bili tudi vsi nadaljnji natisi, tako da je bilo v petih letih po izidu prodanih že blizu 10 tisoč izvodov.
Jančarjev roman je leta 2011 prejel Delovo nagrado Kresnik in bil izbran za tekmovanje srednješolcev v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje. Drugih priznanj v domovini – razen odličnega sprejema pri kritikih in bralcih – žal ni bilo mogoče pričakovati, so pa začeli drug za drugim izhajati prevodi v druge jezike. Najbolj so pohiteli na Hrvaškem, kjer je roman izšel že leta 2012 (Noćas sam je vidio). Do konca leta 2015 je izšlo kar enajst prevodov, po hrvaškem še bolgarski (Tazi noš ja vidjah, 2013), ruski (Etoj noč'ju ja ee videl, 2013), francoski (Cette nuit, je l’ai vue, 2014), poljski (Widziałem ją tej nocy, 2014), romunski (Azi-noapte am văzut-o, 2014), makedonski (Taa nok ja vidov nea, 2014), srbski (Te noći sam je video, 2015), finski (Sinä yönä näin hänet, 2015), nemški (Die Nacht, als ich sie sah, 2015) in italijanski (Stanotte l'ho vista, 2015).

objavljeno v rubriki: Priporočamo