E-novice

Novica

Marijina zgodba Colma Toíbína kot Brezmadežna/Immaculata Tomaža in Livije Pandur septembra v Drami SNG Maribor

23.08.2016

Tomaž Pandur se je poslovil sredi snovanja še ene izmed gledaliških predstav, ki priklicujejo velike zahodne zgodbe oziroma like: v svojem poslednjem delu je po navdihu romana Marijin testament irskega pisatelja Colma Toíbína v fokus postavil Jezusovo mater Marijo – »pretresljivo, pomenljivo naključje lahko vidimo v tem,« pripominja Petra Vidali v zapisu o knjigi v Večeru. Pretresljivo in pomenljivo nemara prav v pomenu, ki ga režiserjeva sestra in dramaturginja Livija Pandur pripiše Brezmadežni/Immaculati, kakor je predstava dobila naslov, ko jo označi kot »oltar ljubezni, izgube, samote, iskanja smisla v ranah, ki jih ne more nič zaceliti«. Da je roman Marijin testament v slovenskem prevodu – prevedel ga je Jure Potokar – izšel ravno na dan, ko smo izvedeli, da nas je Pandur zapustil, smo na založbi Modrijan doživeli kot še eno pretresljivo naključje.

Marijin testament je kratka, a močna Marijina izpoved, ki pusti pečat ne glede na versko prepričanje, saj zadeva materinsko ljubezen – v kateri lahko najdemo izčiščene podobe ljubezni sploh –, a izostreno s tragično izkušnjo, bolečino, ki jo je težko ubesediti. Preliva se skozi nemoč, da bi posegla v tok dogodkov, ki vzbujajo slutnjo tragičnega izteka, sprejemanje sinovih odločitev, občutke krivde zaradi lastnih šibkosti, premlevanje spominov, nasprotovanje ustvarjanju mita, ki zahteva prirejanje dejstev, in neznosno praznino izgube.
Zdi se, da prav zaradi tragične izkušnje Toíbínova Marija lahko pogleda resnici v obraz – na koncu brez olepšav in iluzij (tudi za nazaj) prebira svet okoli sebe. Takšna opcija ponuja tudi samosvojo reinterpretacijo svetopisemskih dogodkov in oseb, zaradi česar so gledališko izvedbo leta 2013 na Broadwayu nekateri ogorčeno označili za heretično.

Tomaž Pandur je odšel, preden je Brezmadežno/Immaculato pripeljal do premiere, a zahvaljujoč Drami SNG Maribor in Liviji Pandur, ki je predstavo po njegovi zamisli dokončala, bo vendarle kmalu znano, kako je Toíbínovo Marijo doživel, razumel in videl. Predstava, v kateri bo Marijo odigrala Nataša Matjašec Rošker, bo 23. septembra 2016 odprla novo gledališko sezono v Mariboru, kar bo prav gotovo nepozaben in memoriam velikemu slovenskemu umetniku.

Skratka, gre za do skrajnosti iskreno pripoved, ki kaže Marijo v popolnoma drugi luči, kot jo opisujejo uradna cerkvena besedila. Ponižna, ljubeča, molčeča, trpeča, vdana Kristusova mati postane tragična junakinja z elokventnostjo Elektre ali Medeje ali Antigone, beremo na platnicah angleške izdaje. Da imajo nekateri verniki, zlasti pa cerkvene institucije, knjigo za blasfemično, ni presenečenje.

Romana Dobnikar Šeruga, Delo, 24. 5. 2016

**
**
Saj, bolj kot razgrajujemo ta mit, bolj jasno postaja, zakaj je neizčrpen. Tóibín ga razstavi in sestavi na slabih stotih ne preveč natrpanih straneh, v mojstrskem, atmosfersko nabitem monologu. Da je tak tudi v slovenščini, je zaslužen Jure Potokar. Dobra knjiga, vsekakor. Za tiste, ki si spoznavno dimenzijo literature predstavljajo zelo konkretno, ki imajo radi velike zgodbe, velika vprašanja in nič manjše in manj konkretne odgovore, pa najbrž odlična knjiga.

Petra Vidali, Večer, 1. 8. 2016

objavljeno v rubriki: Priporočamo

Sorodne novice

na vrh strani

29.04.2018

Marxove ideje še niso za v staro šaro – 200. obletnico njegovega rojstva obeležuje ves svet »

Če nanj gledamo pozitivno, je Marx daljnovidni prerok družbenega in gospodarskega razvoja ter zagovornik emancipatorne preobrazbe države in družbe. Če nanj gledamo negativno, je eden najodgovornejših za vse pogubne in zlohotne lastnosti sodobnega sveta.
Jonathan Sperber

Medtem ko se pri nas vse leto 2018 bolj ali manj vrti okoli »praznovanja smrti«, se dobršen del preostalega sveta – torej še zdaleč ne samo Evrope – poklanja »rojstvu«, in to enega največjih novoveških mislecev (zahodne) Evrope, Karla Marxa, ki se je rodil pred 200 leti, 5. maja 1818, v mestu Trier v Nemčiji. Leto 2018 je torej tudi leto Karla Marxa (spomnimo še, da je bila jeseni 2017 150-letnica izida prvega dela Kapitala, februarja letos pa 170-letnica Komunističnega manifesta) – leto spomina nanj in na njegovo dediščino ter razmere, ki so v njegovem času vladale v Evropi pa tudi drugod po svetu.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

10.03.2018

Enajsti natis in še dva prevoda romana To noč sem jo videl Draga Jančarja »

Slovenski roman desetletja? Ne dvomimo, da bi se večina bralcev odločila za Jančarjev roman To noč sem jo videl. Temu v prid ne govorijo le številni prevodi ter nagrade in nominacije, ampak tudi (ali predvsem) prodajne številke: pred kratkim je izšel že enajsti natis tega romana. Čemu le, če ne zaradi odlične prodaje?

Roman To noč sem jo videl (Jančarjev deveti roman; pozneje je objavil še dva, pri naši založbi Maj, november) je izšel septembra 2010 v visoki nakladi 1500 izvodov in bil razprodan v dveh mesecih. Prvemu ponatisu je sledil kresnik leta 2011 (Jančarjev tretji), roman je bil v istem letu izbran za Cankarjevo tekmovanje srednješolcev, leto pozneje pa preveden v hrvaški jezik. Po ruskem in bolgarskem prevodu leta 2013 je leto pozneje izšel še v francoščini in pisatelju v Franciji prinesel dve nominaciji in dve nagradi; najodmevnejša je bila nagrada za najboljšo tujo knjigo – Prix du Meilleur livre étranger (PMLE).

objavljeno v rubriki: Priporočamo

22.02.2018

Dvojna obletnica Gabrieleja d’Annunzia – poeta in hujskača, svetovljana in fašista, bonvivana in puščavnika »

Prvega marca bo minilo 80 let od smrti, le malo zatem (12. marca) pa 155 let od rojstva vsestranskega italijanskega literata, umetnika in gizdalina, pesnika in plejboja, megalomana, genija in monstruma Gabrieleja d’Annunzia (1863–1938). To je lepa priložnost, da se tudi Slovenci spomnimo njegove življenjske zgodbe, ki sta nam jo v knjigi Ščuka. Gabriele d’Annunzio – pesnik, zapeljivec in vojni pridigar mojstrsko razgrnila britanska biografinja Lucy Hughes-Hallett (2013) in prevajalec Andrej E. Skubic (2016). In kaj so o njej zapisali slovenski recenzenti?

Matej Bogataj je zapisal, da je »fascinantna, a ne le zato, ker je avtorica opravila široko raziskavo o tem simptomatičnem pesniškem in političnem fenomenu, temveč tudi zato, ker sta pesnikova podoba in zvezdništvo že za njegovega življenja delovala kot umetnina.«

objavljeno v rubriki: Priporočamo

02.01.2018

2018: Beauvoir, Haasse, D'Annunzio, Klíma, Marx, Winckelmann, R. Hughes, Goldstein, Slauerhoff in T. Hughes »

Leto 2018 se je začelo, torej je čas za napovedi. Koga se bomo pri Modrijanu spomnili to leto?

JANUAR
9. januarja bo minilo 110 let od rojstva francoske filozofinje in pisateljice Simone de Beauvoir. Leta 2014 je v zbirki Svila izšla njena novela Nesporazum v Moskvi (prev. Maja Kraigher), »mojstrska miniatura o ljubezni in minevanju, v kateri ni niti trohice lažnega sentimenta ali zlagane romantike, omembe Marxa, Trockega in kitajskih komunistov pa so tako naravne in lahkotne kot rožnati pridih petrograjskih belih noči ali poletna sapa v krošnjah moskovskih brez«, kakor je o njej zapisala Manca G. Renko, ko jo je izbrala za Delovo »knjigo tedna«. A s tem Beauvoir za nas ni izrekla zadnje besede. Pripravljamo namreč prevod ene najodmevnejših stvarnih knjig leta 2016 – V kavarni eksistencialistov. Svoboda, bit in marelični koktajli pri nas že znane britanske avtorice Sarah Bakewell.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

17.12.2017

Ob 100. obletnici rojstva nemškega pisatelja Heinricha Bölla, Nobelovega nagrajenca za književnost leta 1972 »

V predbožičnem času, ko srečujemo same bolj ali manj okrogle obletnice, skozi časovno lino pa si ogledujemo že njihov novi odmerek prihodnje leto, se spomnimo še ene, ki se bo dopolnila v četrtek, 21. decembra. Takrat bo minilo sto let od rojstva nemškega pisatelja Heinricha Bölla.

Heinrich Böll (1917–1985) je pri nas eden tistih napol neznancev, ki pripadajo nekako svetu (pol)preteklosti: kdor ni vsaj nekoliko starejšega letnika, da bi se ga še spomnil iz tedenskih obzornikov na televiziji, o njem bržkone le malo ve. A po krivici, saj ga imamo kar nekaj prevedenega – če mislimo le na Bölla kot pisatelja. Po enaki krivici pa tudi zato, ker se zdi, da pri Heinrichu Böllu podatek, da je prejel tudi Nobelovo nagrado za literaturo, skoraj utone v biografskem oceanu pomenov in smislov, ki jih je kot osebnost dal literaturi, povojni nemški in evropski družbi in politiki ter nič manj kar človeštvu kot celoti.

objavljeno v rubriki: Priporočamo