Novica

Leta 2016 so v tujini izšli prevodi del Andreja E. Skubica, Boruta Goloba, Lidije Dimkovske, Draga Jančarja in Mirane Likar

18.01.2017

Pisatelja Andreja E. Skubica (na fotografiji) od leta 2005, ko je bilo v češčino prevedeno njegovo prvo delo, roman Fužinski bluz, vse bolje poznajo tudi v tujini. Njegove knjige najdemo še v angleškem, nemškem, ruskem, srbskem in hrvaškem jeziku. Hrvaški prevod je tudi zadnji izmed Skubičevih del, objavljenih v tujini, in njegovo tretje delo, objavljeno na Hrvaškem. Po romanih Popkorn in Koliko si moja? je namreč lani pri zagrebški založbi Alfa izšel še prevod s kresnikom nagrajenega romana Samo pridi domov (Samo dođi doma; prevedel Božidar Brezinščak Bagola). Skubic je reden gost hrvaških književnih sejmov in festivalov, kot so puljski knjižni sejem Sa(n)jam knjige u Istri – konec leta ga kljub svežemu prevodu v hrvaščino ni bilo med predstavniki slovenskih književnikov na dogodku »Ljubljana bere« – osrednji knjižni sejem Interliber in Festival svetovne književnosti, torej je že dober znanec hrvaških bralcev in kritikov, ki ga štejejo med vodilne sodobne slovenske pisatelje. Letos se Skubicu obetata še dva prevoda v nemščino: poleg romana Lahko tudi novela Igre brez meja, ki jo bo konec leta objavil Voland & Quist. To je leta 2004 ustanovljena leipziška založba, ki jo zanimajo dela vzhodnoevropskih avtorjev. V njenem programu denimo med hrvaškimi pisatelji najdemo Oljo Savičević Ivančević in Eda Popovića, med črnogorskimi Andreja Nikolaidisa, med slovenskimi pa bo Skubic prvi, če se ozremo na predstavnike bivše skupne države.

Zelo dobro pa so slovenske barve zastopane pri češki založbi Větrné mlýny iz Brna – tu je izšel tudi prvi Skubičev prevod –, saj v njenem programu naštejemo kar enajst slovenskih avtorjev. Lani je založba izdala dve deli, ki sta izšli pri založbi Modrijan: Rezervno življenje Lidije Dimkovske (Náhradní život; prevedla Katerina Dimovska in Bohuslav Valek), ki je v izvirniku izšlo v Makedoniji in ga je v slovenščino prevedel Aleš Mustar, ter roman Raclette Boruta Goloba. Potem ko je navdušenje nad Raclettom, ki se je uvrstil med pet finalistov za nagrado Kresnik, pri nas že šlo nekoliko v pozabo, je knjiga novo življenje zaživela na Češkem v prevodu Petra Mainuša, slovenista iz Brna in vidnega ambasadorja slovenske literature na Češkem. Rezervno življenje Lidije Dimkovske je lani izšlo tudi v angleščini pri ameriški založbi Two Lines Press (A Spare Life; prevedla Christina Kramer).

Nove prevode pa še kar zbira pisatelj Drago Jančar. V začetku leta 2016 je pri založbi Dalkey Archive Press izšel angleški prevod romana To noč sem jo videl (I Saw Her That Night; prevedel Michael Biggins), od jeseni pa je mogoče To nočMa éjjel láttam őt – v prevodu Orsolye Gállos brati še v madžarščini (L'Harmattan). Pri pariški založbi Phébus je konec poletja pod naslovom Six mois dans la vie de Ciril (»Šest mesecev Cirilovega življenja«) izšel še francoski prevod romana Maj, november. Prevedla ga je Andrée Lück-Gaye.

Omenimo naj še nekaj lanskoletnih revijalnih objav v tujini, povezanih z Modrijanovimi izdajami izvirnih del. Obsežen odlomek Iger brez meja najdemo v prevodu Ane Ristović v spletni reviji Sarajevske sveske (št. 49/50). V mednarodni spletni kulturni reviji Blesok iz Makedonije (št. 107) je bila v makedonščini (prevod Sonja Cekova) in angleščini (prevod Špela Bibič) objavljena zgodba Jutro nekega dne Mirane Likar, zmagovalke mednarodnega natečaja Lapis Histriae leta 2015, zgodbo, ki je pozneje izšla v zbirki Glasovi, pa je mogoče v hrvaščini (prevod Neven Ušumović) in italijanščini (prevod Ivana Martinčić) prebrati v zborniku Lapisa Histriae Crni rad/Lavoro nero/Črno delo.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

Sorodne novice

na vrh strani

18.10.2017

Bookerjevo nagrado 2017 je prejel George Saunders, avtor zbirke kratkih zgodb Deseti december »

Ameriški pisatelj George Saunders je dobitnik Bookerjeve nagrade 2017 (Man Booker Prize). Prejel jo je za svoj prvi roman Lincoln v bardu, ki je izšel februarja letos, se že v začetku marca zavihtel na vrh lestvice uspešnic New York Timesa ter vse odtlej v bralcih budil občudovanje in spoštovanje.
Letošnji nabor Bookerjevih finalistov je bil zares impresiven, konkurenca je bila huda in globok poklon si zasluži vsak od šestih romanov, ki so bili v igri vse do konca – do razglasitve letošnjega nagrajenca v razkošni palači londonske mestne uprave, nekdanjem rotovžu na Basinghall Streetu, deloma zgrajenem že v časih pred Shakespearom, leta 1411. Tem bolj smo veseli, da je to nagrado, eno najuglednejših v ›literarnem letu‹, prejel prav naš avtor George Saunders, čigar izvrstno zbirko kratke proze Deseti december smo pred dvema letoma v prevodu Andreja E. Skubica izdali kot 85. knjigo v zbirki Bralec.

Saunders si je levji delež svoje literarne slave spisal s šestimi knjigami novel oziroma zbirkami kratke proze (pa tudi drugimi družbenokritičnimi zapisi in eseji), pričujoča letošnja uspešnica je njegov prvi roman; kritika ga uvršča v zgodovinsko prozo. Lincoln v bardu (Lincoln in the Bardo) je pripoved o ameriškem ›očetu naroda‹, 16. predsedniku Abrahamu Lincolnu, ki po smrti svojega 11-letnega sina Williama Wallacea le s težavo zmaguje v boju z bolečino.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

11.07.2017

Hrvaški pisatelj Kristian Novak že drugič prejel literarno nagrado roman@tportal.hr – Cigan, a najlepši »

V petek je bila v Zagrebu podeljena jubilejna, 10. književna nagrada roman@tportal.hr. Tportal.hr je hrvaški spletni časopis v lasti družbe Hrvatski Telekom (HT). Nič posebnega, bi kdo pomislil na prvi pogled, če ne opozorimo, da ima portal izjemno bogate kulturne vsebine in celo književno nagrado za roman. Prvič je bila podeljena leta 2008, vredna je 50.000 kun, seznam dosedanjih nagrajencev pa izkazuje, da skrbniki nagrade zelo dobro opravljajo svoje poslanstvo.
Na natečaj za najboljši roman leta 2016 je bilo prijavljenih 47 romanov, žirija jih je najprej izbrala 11 in nato peterico finalistov: romane Slađane Bukovac, Daše Drndić, Damirja Karakaša ter Kristiana Novaka in Olje Savičević Ivančević, nagrajencev leta 2014 oziroma 2011. Zmagal je Kristian Novak z romanom Ciganin, ali najljepši (Cigan, a najlepši), ki ga je objavila zagrebška založba OceanMore, in tako postal prvi dvojni nagrajenec.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

02.05.2017

»Vse se dovrši, ko ritem naposled požre melodijo. Bolero je zgodba o poželenju.« – Maurice Béjart »

Bolero francoskega skladatelja Mauricea Ravela (1875–1937) so prvič slišali in videli 20. novembra 1928 v Operi v Parizu. Bolero je Ravel zložil za balet z Ido Rubinstein v koreografiji Bronislave Nižinske. Prav na ta dan je Maja Plisecka (1925–2015) dopolnila tri leta. Ne Ravel ne mala Maja in ne Maurice Béjart, ki se je rodil leta 1927, tisti dan niso mogli predvideti, da bo postal Bolero ena Ravelovih najpopularnejših skladb, eden najvznemirljivejših Béjartovih baletov in balet, v katerem je Maja prvič zaplesala, ko ji je bilo 50 let. A zmagoviti pohod Ravelovega Bolera se ni začel z Béjartom. Že leta 1934 je postal glasbeni motiv in naslov ameriškega muzikala Wesleya Rugglesa s Carol Lombard in Georgeem Raftom v glavnih vlogah. Očitno je bil Bolero že takrat tako impresiven, da ga je režiser postavil kar v čas na pragu prve svetovne vojne, čeprav je nastal šele desetletje po njenem koncu. Pozneje je bilo mogoče Bolero slišati še v več drugih filmih, a kultni je postal le eden – francoski Eni in drugi (Les Uns et les Autres, 1981), in to zahvaljujoč koreografiji francoskega baletnika in koreografa Mauricea Béjarta.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

28.04.2017

Maurice Béjart, Maja Plisecka in Isadora Duncan. – Mednarodni dan plesa in baletni triptih Favn – Carmen – Bolero »

29. aprila je 290. obletnica rojstva francoskega plesalca in baletnega reformatorja Jean-Georgesa Noverra (1727–1810). Pred 35 leti je Plesni komite Mednarodnega gledališkega inštituta (ITI) pri Unescu na pobudo slovenskega baletnika in koreografa Henrika Neubauerja 29. april razglasil za mednarodni dan plesa. Neubauer je tudi avtor prve poslanice in pisec spremnega besedila k prevodu knjige Trenutek v življenju drugega francoskega koreografa Mauricea Béjarta. Béjart bi 1. januarja dopolnil 90 let, 22. novembra bo 10. obletnica njegove smrti, njegova skupina Béjart Ballet iz Lozane pa letos praznuje 30 let.
Na sliki je Béjart z rusko prima ballerino assoluto Majo Mihajlovno Plisecko. Prvič sta sodelovala pri Boleru, in to leta 1975, ko je bilo Maji že 50 let. Pozneje sta skupaj, po avtobiografiji ameriške plesalke Isadore Duncan Moje življenje in na Majino pobudo, ustvarila balet Isadora, in Maja ga je plesala leta 1977, ob 100. obletnici rojstva Isadore Duncan, v Bolšoju (še dve obletnici: Isadora Duncan se je rodila 27. maja 1877 in umrla 14. septembra 1927, v letu, ko se je rodil Béjart). Avtobiografija Maje Plisecke (umrla je 2. maja 2015) izide jeseni pri naši založbi, iz ruščine jo je prevedla Nataša Jelič.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

12.04.2017

»Kupujem knjige, torej sem.« – Dnevi Modrijanove knjige od 14. do 22. aprila v Modrijanovi knjigarni »

Trije veliki književniki, Miguel de Cervantes, William Shakespeare in Inca Garcilaso de la Vega, so umrli istega dne – 23. aprila 1616. Najbrž pri Unescu dneva njihove smrti ne bi izbrali za svetovni dan knjige in avtorskih pravic, če ne bi tega dne godoval sveti Jurij. Jurjevo je namreč dan, ki ga Katalonci že dolgo obhajajo s knjigo in cvetjem. To je dan vrtnice (el dia de la rosa) in dan knjige (el dia del llibre), moški ženski pokloni vrtnico, ženska moškemu pa knjigo. Lepa navada, in nič ne bi bilo narobe, če bi bila kar vsakdanja.

Leta 2014 smo pri Modrijanu pred jurjevim prvič priredili Dneve Modrijanove knjige (DMK).

objavljeno v rubriki: Priporočamo