E-novice

Novica

Leta 2016 so v tujini izšli prevodi del Andreja E. Skubica, Boruta Goloba, Lidije Dimkovske, Draga Jančarja in Mirane Likar

18.01.2017

Pisatelja Andreja E. Skubica (na fotografiji) od leta 2005, ko je bilo v češčino prevedeno njegovo prvo delo, roman Fužinski bluz, vse bolje poznajo tudi v tujini. Njegove knjige najdemo še v angleškem, nemškem, ruskem, srbskem in hrvaškem jeziku. Hrvaški prevod je tudi zadnji izmed Skubičevih del, objavljenih v tujini, in njegovo tretje delo, objavljeno na Hrvaškem. Po romanih Popkorn in Koliko si moja? je namreč lani pri zagrebški založbi Alfa izšel še prevod s kresnikom nagrajenega romana Samo pridi domov (Samo dođi doma; prevedel Božidar Brezinščak Bagola). Skubic je reden gost hrvaških književnih sejmov in festivalov, kot so puljski knjižni sejem Sa(n)jam knjige u Istri – konec leta ga kljub svežemu prevodu v hrvaščino ni bilo med predstavniki slovenskih književnikov na dogodku »Ljubljana bere« – osrednji knjižni sejem Interliber in Festival svetovne književnosti, torej je že dober znanec hrvaških bralcev in kritikov, ki ga štejejo med vodilne sodobne slovenske pisatelje. Letos se Skubicu obetata še dva prevoda v nemščino: poleg romana Lahko tudi novela Igre brez meja, ki jo bo konec leta objavil Voland & Quist. To je leta 2004 ustanovljena leipziška založba, ki jo zanimajo dela vzhodnoevropskih avtorjev. V njenem programu denimo med hrvaškimi pisatelji najdemo Oljo Savičević Ivančević in Eda Popovića, med črnogorskimi Andreja Nikolaidisa, med slovenskimi pa bo Skubic prvi, če se ozremo na predstavnike bivše skupne države.

Zelo dobro pa so slovenske barve zastopane pri češki založbi Větrné mlýny iz Brna – tu je izšel tudi prvi Skubičev prevod –, saj v njenem programu naštejemo kar enajst slovenskih avtorjev. Lani je založba izdala dve deli, ki sta izšli pri založbi Modrijan: Rezervno življenje Lidije Dimkovske (Náhradní život; prevedla Katerina Dimovska in Bohuslav Valek), ki je v izvirniku izšlo v Makedoniji in ga je v slovenščino prevedel Aleš Mustar, ter roman Raclette Boruta Goloba. Potem ko je navdušenje nad Raclettom, ki se je uvrstil med pet finalistov za nagrado Kresnik, pri nas že šlo nekoliko v pozabo, je knjiga novo življenje zaživela na Češkem v prevodu Petra Mainuša, slovenista iz Brna in vidnega ambasadorja slovenske literature na Češkem. Rezervno življenje Lidije Dimkovske je lani izšlo tudi v angleščini pri ameriški založbi Two Lines Press (A Spare Life; prevedla Christina Kramer).

Nove prevode pa še kar zbira pisatelj Drago Jančar. V začetku leta 2016 je pri založbi Dalkey Archive Press izšel angleški prevod romana To noč sem jo videl (I Saw Her That Night; prevedel Michael Biggins), od jeseni pa je mogoče To nočMa éjjel láttam őt – v prevodu Orsolye Gállos brati še v madžarščini (L'Harmattan). Pri pariški založbi Phébus je konec poletja pod naslovom Six mois dans la vie de Ciril (»Šest mesecev Cirilovega življenja«) izšel še francoski prevod romana Maj, november. Prevedla ga je Andrée Lück-Gaye.

Omenimo naj še nekaj lanskoletnih revijalnih objav v tujini, povezanih z Modrijanovimi izdajami izvirnih del. Obsežen odlomek Iger brez meja najdemo v prevodu Ane Ristović v spletni reviji Sarajevske sveske (št. 49/50). V mednarodni spletni kulturni reviji Blesok iz Makedonije (št. 107) je bila v makedonščini (prevod Sonja Cekova) in angleščini (prevod Špela Bibič) objavljena zgodba Jutro nekega dne Mirane Likar, zmagovalke mednarodnega natečaja Lapis Histriae leta 2015, zgodbo, ki je pozneje izšla v zbirki Glasovi, pa je mogoče v hrvaščini (prevod Neven Ušumović) in italijanščini (prevod Ivana Martinčić) prebrati v zborniku Lapisa Histriae Crni rad/Lavoro nero/Črno delo.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

Sorodne novice

na vrh strani

10.03.2018

Enajsti natis in še dva prevoda romana To noč sem jo videl Draga Jančarja »

Slovenski roman desetletja? Ne dvomimo, da bi se večina bralcev odločila za Jančarjev roman To noč sem jo videl. Temu v prid ne govorijo le številni prevodi ter nagrade in nominacije, ampak tudi (ali predvsem) prodajne številke: pred kratkim je izšel že enajsti natis tega romana. Čemu le, če ne zaradi odlične prodaje?

Roman To noč sem jo videl (Jančarjev deveti roman; pozneje je objavil še dva, pri naši založbi Maj, november) je izšel septembra 2010 v visoki nakladi 1500 izvodov in bil razprodan v dveh mesecih. Prvemu ponatisu je sledil kresnik leta 2011 (Jančarjev tretji), roman je bil v istem letu izbran za Cankarjevo tekmovanje srednješolcev, leto pozneje pa preveden v hrvaški jezik. Po ruskem in bolgarskem prevodu leta 2013 je leto pozneje izšel še v francoščini in pisatelju v Franciji prinesel dve nominaciji in dve nagradi; najodmevnejša je bila nagrada za najboljšo tujo knjigo – Prix du Meilleur livre étranger (PMLE).

objavljeno v rubriki: Priporočamo

22.02.2018

Dvojna obletnica Gabrieleja d’Annunzia – poeta in hujskača, svetovljana in fašista, bonvivana in puščavnika »

Prvega marca bo minilo 80 let od smrti, le malo zatem (12. marca) pa 155 let od rojstva vsestranskega italijanskega literata, umetnika in gizdalina, pesnika in plejboja, megalomana, genija in monstruma Gabrieleja d’Annunzia (1863–1938). To je lepa priložnost, da se tudi Slovenci spomnimo njegove življenjske zgodbe, ki sta nam jo v knjigi Ščuka. Gabriele d’Annunzio – pesnik, zapeljivec in vojni pridigar mojstrsko razgrnila britanska biografinja Lucy Hughes-Hallett (2013) in prevajalec Andrej E. Skubic (2016). In kaj so o njej zapisali slovenski recenzenti?

Matej Bogataj je zapisal, da je »fascinantna, a ne le zato, ker je avtorica opravila široko raziskavo o tem simptomatičnem pesniškem in političnem fenomenu, temveč tudi zato, ker sta pesnikova podoba in zvezdništvo že za njegovega življenja delovala kot umetnina.«

objavljeno v rubriki: Priporočamo

02.01.2018

2018: Beauvoir, Haasse, D'Annunzio, Klíma, Marx, Winckelmann, R. Hughes, Goldstein, Slauerhoff in T. Hughes »

Leto 2018 se je začelo, torej je čas za napovedi. Koga se bomo pri Modrijanu spomnili to leto?

JANUAR
9. januarja bo minilo 110 let od rojstva francoske filozofinje in pisateljice Simone de Beauvoir. Leta 2014 je v zbirki Svila izšla njena novela Nesporazum v Moskvi (prev. Maja Kraigher), »mojstrska miniatura o ljubezni in minevanju, v kateri ni niti trohice lažnega sentimenta ali zlagane romantike, omembe Marxa, Trockega in kitajskih komunistov pa so tako naravne in lahkotne kot rožnati pridih petrograjskih belih noči ali poletna sapa v krošnjah moskovskih brez«, kakor je o njej zapisala Manca G. Renko, ko jo je izbrala za Delovo »knjigo tedna«. A s tem Beauvoir za nas ni izrekla zadnje besede. Pripravljamo namreč prevod ene najodmevnejših stvarnih knjig leta 2016 – V kavarni eksistencialistov. Svoboda, bit in marelični koktajli pri nas že znane britanske avtorice Sarah Bakewell.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

17.12.2017

Ob 100. obletnici rojstva nemškega pisatelja Heinricha Bölla, Nobelovega nagrajenca za književnost leta 1972 »

V predbožičnem času, ko srečujemo same bolj ali manj okrogle obletnice, skozi časovno lino pa si ogledujemo že njihov novi odmerek prihodnje leto, se spomnimo še ene, ki se bo dopolnila v četrtek, 21. decembra. Takrat bo minilo sto let od rojstva nemškega pisatelja Heinricha Bölla.

Heinrich Böll (1917–1985) je pri nas eden tistih napol neznancev, ki pripadajo nekako svetu (pol)preteklosti: kdor ni vsaj nekoliko starejšega letnika, da bi se ga še spomnil iz tedenskih obzornikov na televiziji, o njem bržkone le malo ve. A po krivici, saj ga imamo kar nekaj prevedenega – če mislimo le na Bölla kot pisatelja. Po enaki krivici pa tudi zato, ker se zdi, da pri Heinrichu Böllu podatek, da je prejel tudi Nobelovo nagrado za literaturo, skoraj utone v biografskem oceanu pomenov in smislov, ki jih je kot osebnost dal literaturi, povojni nemški in evropski družbi in politiki ter nič manj kar človeštvu kot celoti.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

03.12.2017

300. obletnica rojstva nemškega umetnostnega zgodovinarja Johanna Joachima Winckelmanna »

Za Nemce – pa ne le tiste, ki jih zanimata umetnost in zgodovina, še zlasti antika – je leto 2017 leto Johanna Joachima Winckelmanna, slovitega nemškega učenjaka, »očeta« umetnostne zgodovine in klasične arheologije. Rodil se je namreč pred 300 leti, sicer šele 9. decembra, vendar rojaki obeležujejo obletnico njegovega rojstva vse leto, njihova pozornost pa mu bo posvečena tudi prihodnje leto, ko bo – 8. junija250. obletnica njegove tragične smrti. Večino dogodkov, povezanih z obletnicama, prireja Winckelmannova družba z Winckelmannovim muzejem, ki domuje na Winckelmannovi ulici v Stendalu, mestu v deželi Saška-Anhalt, kjer se je rodil. Winckelmannovo leto, ki ima tudi mednarodni značaj – dejavnosti potekajo še v 14 drugih državah –, bo sklenil mednarodni kongres v Berlinu in Stendalu, katerega tema je »umetnost in svoboda«.

Johanna Joachima Winckelmana in njegovo delo poznajo pri nas le redki izmed tistih, ki z umetnostjo starega veka niso tesno povezani kot strokovnjaki. Vse do pred nekaj leti ni bilo v slovenščini dostopno niti eno samo Winckelmannovo delo – cobiss ga prvič prepozna šele leta 2008, ko je bil predstavljen v Novi reviji –, in šele leta 2013 smo dobili prevod njegovega najpomembnejšega in najvplivnejšega dela – Zgodovine umetnosti starega veka (Geschichte der Kunst des Alterthums, 1764).

objavljeno v rubriki: Priporočamo