E-novice

Novica

Dvojna obletnica Gabrieleja d’Annunzia – poeta in hujskača, svetovljana in fašista, bonvivana in puščavnika

22.02.2018

Prvega marca bo minilo 80 let od smrti, le malo zatem (12. marca) pa 155 let od rojstva vsestranskega italijanskega literata, umetnika in gizdalina, pesnika in plejboja, megalomana, genija in monstruma Gabrieleja d’Annunzia (1863–1938). To je lepa priložnost, da se tudi Slovenci spomnimo njegove življenjske zgodbe, ki sta nam jo v knjigi Ščuka. Gabriele d’Annunzio – pesnik, zapeljivec in vojni pridigar mojstrsko razgrnila britanska biografinja Lucy Hughes-Hallett (2013) in prevajalec Andrej E. Skubic (2016). In kaj so o njej zapisali slovenski recenzenti?

Matej Bogataj je zapisal, da je »fascinantna, a ne le zato, ker je avtorica opravila široko raziskavo o tem simptomatičnem pesniškem in političnem fenomenu, temveč tudi zato, ker sta pesnikova podoba in zvezdništvo že za njegovega življenja delovala kot umetnina.« Knjiga, za katero je avtorica prejela nagrado Samuela Johnsona za stvarno literaturo, knjižno nagrado Costa v kategoriji življenjepisov, kasneje pa še nagrado Duffa Cooperja in nagrado za politično biografijo, je »napisana z literarnim zamahom in brez moraliziranja do časa, ko so militantni govorci kuhali Italijane najprej za prvo in potem za drugo veliko vojno. Ob tem pa lahko v takratnih konfuznih razmerah prepoznamo enako plodno grudo, na kakršni uspevajo tudi današnji populizmi, in dobimo svarilne zglede, do kakšnega nerazuma lahko množico pripelje ščuvanje nad šibkejše in kako boleče je pozneje soočenje s posledicami.«
Kmalu po izidu je bila Ščuka ena od tistih knjig, ki so prejele pet Mladininih zvezdic: Bernard Nežmah je v svoji oceni pisal med drugim o barvi d’Annunzijevih zob in usodi njegovih oči, o mitomaniji in zgodnjem ›izumu piarovstva‹ … In vsekakor moramo vsaj omeniti še d’Annunzijeve skoraj münchhausnovske, toda resnične pustolovske bojevite podvige (tudi letalske: pesnik je bil namreč eden od evropskih ›pionirjev‹ zgodnje dobe samoletečih naprav v prvem desetletju prejšnjega stoletja), kakršne so v moderni dobi lahko skupaj spravili kvečjemu še fanatiki njegovega kova, danes bi bili pa tako ali tako že sistemsko v kali onemogočeni.
V Delu je zapis o tej zajetni in kakor napet roman berljivi biografiji prispevala Irena Štaudohar. Po njenih besedah je Ščuka ena boljših knjig, kar jih je brala v zadnjih letih: »Kaj vse je doživel in zakuhal ta egoistični narcis, je res neverjetno. Bil je slikovit kot pav, zvezdnik, ki je s škandali polnil domišljijo oboževalcev. Časopisi so objavljali njegove pesnitve na prvih straneh. Čeprav je bil majhen mož s črnimi zobmi, je znal osvojiti srce vsake ženske. […] D’Annunzio je imel ženske najraje, kadar so zbolele in obležale v postelji. Takrat je postal svetnik, ki je poljubljal njihova vročična telesa in jim ves dan stregel. Ker je Eleonora [Duse] bolehala za tuberkulozo, jo je, ko je omagala, preprosto oboževal.«
Gabriele d’Annunzio je bil velik oboževalec vojn, okrutnosti, krvi, bolečine, patosa, trpljenja … O teh stvareh ni vedno prijetno brati, a je poučno; d’Annunzio se zdi naravnost idealen za tako zgodbo: je vrhunski ustvarjalec, a hkrati problematičen hujskač, ki je v zgodovini italijanskega in sosednjih narodov pustil daljnosežne sledove – in vsi nikakor niso le hvalevredni. Lucy Hughes-Hallett je to tenkočutno zaznavala in je spretno napisala knjigo o posamezniku in družbi, ki sta drug na drugega neprestano in usodno vplivala, kakor v zloveščem škorpijonskem plesu. Gre za stvarno knjigo, pisano po vseh pravilih dobre biografske prakse – toda pisana je na ›literaren‹ način, slogovno in kompozicijsko se spogleduje z romaneskno pisavo, kar seveda še dodatno žlahtni draž ›bralske izkušnje‹.

Dvojna obletnica Gabrieleja d’Annunzia je potemtakem lepa priložnost, da ponovno (ali pa, še bolje: prvič/končno) vzamemo v roke knjigo in odpotujemo v času: Ščuka. Gabriele d’Annunzio – pesnik, zapeljivec in vojni pridigar.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

Sorodne novice

na vrh strani

23.10.2017

Zbirka Poteze je zaključena – vabljeni na veliko razprodajo od 23. oktobra 2017 do 31. januarja 2018 »

Literatura, glasba, ples, film, slikarstvo, arhitektura in zgodovinske prelomnice – o vsem tem pišejo Poteze. Veliki književniki in drugi umetniki – o sebi in o drugih ...

Kako do Potez?

● 14 knjig lahko kupite v naši spletni trgovini in v spletni knjigarni Bukla

● obiščite Slovenski knjižni sejem (od 22. do 26. novembra 2017), kjer lahko izbirate med vsemi 24 naslovi, ki so na zalogi

● pišite na naslov prodaja@modrijan.si

● pokličite brezplačno telefonsko številko 080 23 64 ali Modrijanov klicni center na 01 430 57 34

● obiščite nas na Poljanski cesti 15 v Ljubljani (od 8. do 15. ure)

● knjige so na voljo tudi v Modrijanovi knjigarni na Cankarjevem trgu 17 v Škofji Loki

objavljeno v rubriki: Priporočamo

18.10.2017

Bookerjevo nagrado 2017 je prejel George Saunders, avtor zbirke kratkih zgodb Deseti december »

Ameriški pisatelj George Saunders je dobitnik Bookerjeve nagrade 2017 (Man Booker Prize). Prejel jo je za svoj prvi roman Lincoln v bardu, ki je izšel februarja letos, se že v začetku marca zavihtel na vrh lestvice uspešnic New York Timesa ter vse odtlej v bralcih budil občudovanje in spoštovanje.
Letošnji nabor Bookerjevih finalistov je bil zares impresiven, konkurenca je bila huda in globok poklon si zasluži vsak od šestih romanov, ki so bili v igri vse do konca – do razglasitve letošnjega nagrajenca v razkošni palači londonske mestne uprave, nekdanjem rotovžu na Basinghall Streetu, deloma zgrajenem že v časih pred Shakespearom, leta 1411. Tem bolj smo veseli, da je to nagrado, eno najuglednejših v ›literarnem letu‹, prejel prav naš avtor George Saunders, čigar izvrstno zbirko kratke proze Deseti december smo pred dvema letoma v prevodu Andreja E. Skubica izdali kot 85. knjigo v zbirki Bralec.

Saunders si je levji delež svoje literarne slave spisal s šestimi knjigami novel oziroma zbirkami kratke proze (pa tudi drugimi družbenokritičnimi zapisi in eseji), pričujoča letošnja uspešnica je njegov prvi roman; kritika ga uvršča v zgodovinsko prozo. Lincoln v bardu (Lincoln in the Bardo) je pripoved o ameriškem ›očetu naroda‹, 16. predsedniku Abrahamu Lincolnu, ki po smrti svojega 11-letnega sina Williama Wallacea le s težavo zmaguje v boju z bolečino.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

11.07.2017

Hrvaški pisatelj Kristian Novak že drugič prejel literarno nagrado roman@tportal.hr – Cigan, a najlepši »

V petek je bila v Zagrebu podeljena jubilejna, 10. književna nagrada roman@tportal.hr. Tportal.hr je hrvaški spletni časopis v lasti družbe Hrvatski Telekom (HT). Nič posebnega, bi kdo pomislil na prvi pogled, če ne opozorimo, da ima portal izjemno bogate kulturne vsebine in celo književno nagrado za roman. Prvič je bila podeljena leta 2008, vredna je 50.000 kun, seznam dosedanjih nagrajencev pa izkazuje, da skrbniki nagrade zelo dobro opravljajo svoje poslanstvo.
Na natečaj za najboljši roman leta 2016 je bilo prijavljenih 47 romanov, žirija jih je najprej izbrala 11 in nato peterico finalistov: romane Slađane Bukovac, Daše Drndić, Damirja Karakaša ter Kristiana Novaka in Olje Savičević Ivančević, nagrajencev leta 2014 oziroma 2011. Zmagal je Kristian Novak z romanom Ciganin, ali najljepši (Cigan, a najlepši), ki ga je objavila zagrebška založba OceanMore, in tako postal prvi dvojni nagrajenec.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

02.05.2017

»Vse se dovrši, ko ritem naposled požre melodijo. Bolero je zgodba o poželenju.« – Maurice Béjart »

Bolero francoskega skladatelja Mauricea Ravela (1875–1937) so prvič slišali in videli 20. novembra 1928 v Operi v Parizu. Bolero je Ravel zložil za balet z Ido Rubinstein v koreografiji Bronislave Nižinske. Prav na ta dan je Maja Plisecka (1925–2015) dopolnila tri leta. Ne Ravel ne mala Maja in ne Maurice Béjart, ki se je rodil leta 1927, tisti dan niso mogli predvideti, da bo postal Bolero ena Ravelovih najpopularnejših skladb, eden najvznemirljivejših Béjartovih baletov in balet, v katerem je Maja prvič zaplesala, ko ji je bilo 50 let. A zmagoviti pohod Ravelovega Bolera se ni začel z Béjartom. Že leta 1934 je postal glasbeni motiv in naslov ameriškega muzikala Wesleya Rugglesa s Carol Lombard in Georgeem Raftom v glavnih vlogah. Očitno je bil Bolero že takrat tako impresiven, da ga je režiser postavil kar v čas na pragu prve svetovne vojne, čeprav je nastal šele desetletje po njenem koncu. Pozneje je bilo mogoče Bolero slišati še v več drugih filmih, a kultni je postal le eden – francoski Eni in drugi (Les Uns et les Autres, 1981), in to zahvaljujoč koreografiji francoskega baletnika in koreografa Mauricea Béjarta.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

28.04.2017

Maurice Béjart, Maja Plisecka in Isadora Duncan. – Mednarodni dan plesa in baletni triptih Favn – Carmen – Bolero »

29. aprila je 290. obletnica rojstva francoskega plesalca in baletnega reformatorja Jean-Georgesa Noverra (1727–1810). Pred 35 leti je Plesni komite Mednarodnega gledališkega inštituta (ITI) pri Unescu na pobudo slovenskega baletnika in koreografa Henrika Neubauerja 29. april razglasil za mednarodni dan plesa. Neubauer je tudi avtor prve poslanice in pisec spremnega besedila k prevodu knjige Trenutek v življenju drugega francoskega koreografa Mauricea Béjarta. Béjart bi 1. januarja dopolnil 90 let, 22. novembra bo 10. obletnica njegove smrti, njegova skupina Béjart Ballet iz Lozane pa letos praznuje 30 let.
Na sliki je Béjart z rusko prima ballerino assoluto Majo Mihajlovno Plisecko. Prvič sta sodelovala pri Boleru, in to leta 1975, ko je bilo Maji že 50 let. Pozneje sta skupaj, po avtobiografiji ameriške plesalke Isadore Duncan Moje življenje in na Majino pobudo, ustvarila balet Isadora, in Maja ga je plesala leta 1977, ob 100. obletnici rojstva Isadore Duncan, v Bolšoju (še dve obletnici: Isadora Duncan se je rodila 27. maja 1877 in umrla 14. septembra 1927, v letu, ko se je rodil Béjart). Avtobiografija Maje Plisecke (umrla je 2. maja 2015) izide jeseni pri naši založbi, iz ruščine jo je prevedla Nataša Jelič.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.