E-novice

Novica

Dvojna obletnica Gabrieleja d’Annunzia – poeta in hujskača, svetovljana in fašista, bonvivana in puščavnika

22.02.2018

Prvega marca bo minilo 80 let od smrti, le malo zatem (12. marca) pa 155 let od rojstva vsestranskega italijanskega literata, umetnika in gizdalina, pesnika in plejboja, megalomana, genija in monstruma Gabrieleja d’Annunzia (1863–1938). To je lepa priložnost, da se tudi Slovenci spomnimo njegove življenjske zgodbe, ki sta nam jo v knjigi Ščuka. Gabriele d’Annunzio – pesnik, zapeljivec in vojni pridigar mojstrsko razgrnila britanska biografinja Lucy Hughes-Hallett (2013) in prevajalec Andrej E. Skubic (2016). In kaj so o njej zapisali slovenski recenzenti?

Matej Bogataj je zapisal, da je »fascinantna, a ne le zato, ker je avtorica opravila široko raziskavo o tem simptomatičnem pesniškem in političnem fenomenu, temveč tudi zato, ker sta pesnikova podoba in zvezdništvo že za njegovega življenja delovala kot umetnina.« Knjiga, za katero je avtorica prejela nagrado Samuela Johnsona za stvarno literaturo, knjižno nagrado Costa v kategoriji življenjepisov, kasneje pa še nagrado Duffa Cooperja in nagrado za politično biografijo, je »napisana z literarnim zamahom in brez moraliziranja do časa, ko so militantni govorci kuhali Italijane najprej za prvo in potem za drugo veliko vojno. Ob tem pa lahko v takratnih konfuznih razmerah prepoznamo enako plodno grudo, na kakršni uspevajo tudi današnji populizmi, in dobimo svarilne zglede, do kakšnega nerazuma lahko množico pripelje ščuvanje nad šibkejše in kako boleče je pozneje soočenje s posledicami.«
Kmalu po izidu je bila Ščuka ena od tistih knjig, ki so prejele pet Mladininih zvezdic: Bernard Nežmah je v svoji oceni pisal med drugim o barvi d’Annunzijevih zob in usodi njegovih oči, o mitomaniji in zgodnjem ›izumu piarovstva‹ … In vsekakor moramo vsaj omeniti še d’Annunzijeve skoraj münchhausnovske, toda resnične pustolovske bojevite podvige (tudi letalske: pesnik je bil namreč eden od evropskih ›pionirjev‹ zgodnje dobe samoletečih naprav v prvem desetletju prejšnjega stoletja), kakršne so v moderni dobi lahko skupaj spravili kvečjemu še fanatiki njegovega kova, danes bi bili pa tako ali tako že sistemsko v kali onemogočeni.
V Delu je zapis o tej zajetni in kakor napet roman berljivi biografiji prispevala Irena Štaudohar. Po njenih besedah je Ščuka ena boljših knjig, kar jih je brala v zadnjih letih: »Kaj vse je doživel in zakuhal ta egoistični narcis, je res neverjetno. Bil je slikovit kot pav, zvezdnik, ki je s škandali polnil domišljijo oboževalcev. Časopisi so objavljali njegove pesnitve na prvih straneh. Čeprav je bil majhen mož s črnimi zobmi, je znal osvojiti srce vsake ženske. […] D’Annunzio je imel ženske najraje, kadar so zbolele in obležale v postelji. Takrat je postal svetnik, ki je poljubljal njihova vročična telesa in jim ves dan stregel. Ker je Eleonora [Duse] bolehala za tuberkulozo, jo je, ko je omagala, preprosto oboževal.«
Gabriele d’Annunzio je bil velik oboževalec vojn, okrutnosti, krvi, bolečine, patosa, trpljenja … O teh stvareh ni vedno prijetno brati, a je poučno; d’Annunzio se zdi naravnost idealen za tako zgodbo: je vrhunski ustvarjalec, a hkrati problematičen hujskač, ki je v zgodovini italijanskega in sosednjih narodov pustil daljnosežne sledove – in vsi nikakor niso le hvalevredni. Lucy Hughes-Hallett je to tenkočutno zaznavala in je spretno napisala knjigo o posamezniku in družbi, ki sta drug na drugega neprestano in usodno vplivala, kakor v zloveščem škorpijonskem plesu. Gre za stvarno knjigo, pisano po vseh pravilih dobre biografske prakse – toda pisana je na ›literaren‹ način, slogovno in kompozicijsko se spogleduje z romaneskno pisavo, kar seveda še dodatno žlahtni draž ›bralske izkušnje‹.

Dvojna obletnica Gabrieleja d’Annunzia je potemtakem lepa priložnost, da ponovno (ali pa, še bolje: prvič/končno) vzamemo v roke knjigo in odpotujemo v času: Ščuka. Gabriele d’Annunzio – pesnik, zapeljivec in vojni pridigar.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

Sorodne novice

na vrh strani

07.01.2016

Deveti natis Jančarjevega romana To noč sem jo videl; med prevodi še italijanski in angleški »

To noč sem jo videl, deveti roman Draga Jančarja, je izšel 10. septembra 2010. Tomo Vidic, eden njegovih prvih bralcev pa tudi recenzentov, je v začetku oktobra 2010 v Primorskih novicah naklado 1500 izvodov ocenil kot drzno (vendar le na prvi pogled). Imel je prav, romani slovenskih pisateljev in pisateljic izhajajo v zelo skromnih nakladah, v nekaj sto izvodih, pa še teh ni lahko prodati. A prav je imel tudi v tem, da »v tej drznosti ni nobenega tveganja« – prvi natis romana je bil namreč razprodan v treh mesecih, na prvi pogled drzni pa so bili tudi vsi nadaljnji natisi, tako da je bilo v petih letih po izidu prodanih že blizu 10 tisoč izvodov.
Jančarjev roman je leta 2011 prejel Delovo nagrado Kresnik in bil izbran za tekmovanje srednješolcev v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje. Drugih priznanj v domovini – razen odličnega sprejema pri kritikih in bralcih – žal ni bilo mogoče pričakovati, so pa začeli drug za drugim izhajati prevodi v druge jezike. Najbolj so pohiteli na Hrvaškem, kjer je roman izšel že leta 2012 (Noćas sam je vidio). Do konca leta 2015 je izšlo kar enajst prevodov, po hrvaškem še bolgarski (Tazi noš ja vidjah, 2013), ruski (Etoj noč'ju ja ee videl, 2013), francoski (Cette nuit, je l’ai vue, 2014), poljski (Widziałem ją tej nocy, 2014), romunski (Azi-noapte am văzut-o, 2014), makedonski (Taa nok ja vidov nea, 2014), srbski (Te noći sam je video, 2015), finski (Sinä yönä näin hänet, 2015), nemški (Die Nacht, als ich sie sah, 2015) in italijanski (Stanotte l'ho vista, 2015).

objavljeno v rubriki: Priporočamo

17.12.2015

Življenje Édith Piaf je roman ... – Knjiga Piaf, francoski mit ob stoletnici rojstva »pariškega vrabčka« »

La Vie en rose, Non, je ne regrette rien, l'Hymne à l'amour, Mon légionnaire, La Foule, Milord, Mon Dieu, L'Accordéoniste, Padam… Padam, Sous le ciel de Paris ... Že ob prebiranju tega ste zaslišali melodijo in glas, mar ne? Glas »pariškega vrabčka«, znamenite francoske pevke Édith Piaf. V Franciji se stoletnici njenega rojstva posvečajo vse leto, pri nas bi se je spomnili morda le v dneh okoli 19. decembra, njenega rojstnega dne, ko ne bi pri Modrijanu poskrbeli za prevod najcelovitejše in najbolj natančne biografije, kar jih je kdaj izšlo. »V Rue de Belleville, na polovici vzpona na grič Ménilmontant, stoji hiša številka 72, trinadstropna zgradba z dvanajstimi visokimi okni, malo zdelana, vendar nikakor ne zanemarjena ali razpadajoča,« začenja pripoved o Piaf francoski biograf Robert Belleret. »Z najvišje izmed treh stopnic, ki vodijo s pločnika na ploščad pred vhodnimi vrati, je panoramski razgled na del Pariza; vidi se celo Eifflov stolp. Ko dvigneš pogled, opaziš na pročelje pritrjeno ploščo: ›Na stopnicah te hiše se je 19. decembra 1915 v skrajni bedi rodila Édith Piaf, katere glas je pozneje pretresel svet.‹«

objavljeno v rubriki: Priporočamo

16.09.2015

Obstajajo knjige, ob katerih boste lahko začutili, da niste sami – Ob svetovnem dnevu alzheimerjeve bolezni »

Alzheimerjeve bolezni v splošnem ne uvrščamo neposredno med duševne bolezni (ampak jo najprej prištevamo k demenci), pa vendar to je. O njej načeloma ne govorimo kot o smrtni, o usodni bolezni, pa vendar to je. O njej ne razmišljamo kot o raku, pa vendar to je.
Alzheimerjeva bolezen, ki pripelje s seboj številne duševne bolezni in motnje (depresijo, paranojo, shizofrenijo …), je dosmrtna in usodna bolezen, je rak, ki ne napade (vsaj dolgo časa ne) telesa, temveč dušo. In to ne le duše bolnika, temveč z enako brezobzirno močjo tudi duše vseh, ki ga imajo srčno radi. V nekaterih leposlovnih delih na to temo pa tudi priročnikih idr. strokovni oz. poljudnoznanstveni literaturi o demenci lahko beremo o načinih, kako demenco vsaj preložiti na čim poznejši čas, kako jo blažiti – blažila pa so vpletena tudi v samo čtivo; tako lahko beremo, da morda dementni res izgubijo »vse«, ne izgubijo pa ljubezni; N. Sparks nam v Beležnici celo postreže z že kar nadrealističnim prizorom povrnitve (celotnega) spomina glavne junakinje, pa čeprav le za nekaj minut.
Aleksandra Kocmut, avtorica knjige Čisto sam na svetu, vidi v alzheimerjevi bolezni, ki jo je imela priložnost spoznati neposredno, saj se je lotila njenega očeta pri 50. letu in ga mrcvarila dolgih 26 let, nadvse krut, a hkrati neizpodbiten argument znane misli, da »je treba živeti tukaj in zdaj«, pa tudi tiste, da ne smemo z ničimer odlašati, in podobnih.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

24.02.2015

Pred izletom na splet – na naši spletni strani lahko preberete in natisnete 42 izletov iz knjige Lepi izleti vabijo »

Sneg in mraz, ki sta nam polepšala kratek čas zime, morda napovedujeta vsaj nekaj lepih in suhih spomladanskih dni, in nanje se kaže dobro pripraviti. Ne le na obdelovanje vrtičkov, temveč tudi na krepitev duha in telesa, za kar so lepi in končno malo daljši dnevi kot naročeni. Zlasti ob koncu tedna nas rado povleče ven, v naravo, in Slovenci imamo to srečo, da nam za čudovito izletniško doživetje sploh ni treba daleč. Pa tudi istih koncev nam ni treba spet in spet obiskovati, saj je v Sloveniji kljub njeni majhnosti ogromno prelepih kotičkov, tudi takšnih, kjer lahko uživamo čisto sami. ... No, lahko se zgodi, da se nam pridruži kak osamljeni popotnik, in nobeno naključje ne bo, če bo stiskal k sebi katerega izmed popotniških vodnikov po Sloveniji in zamejstvu, ki jih je napisal Željko Kozinc.

Kozinc je Slovenijo prerajžal podolgem in počez, svoja doživetja pa skrbno popisal v sedmih knjigah, začenši s prvo knjigo Lep dan kliče.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

19.11.2014

Knjiga je najlepše darilo – tako je vedno bilo in vedno bo; a lahko je ta knjiga drugačna kot običajno »

Zdaj zdaj bo december, in če hočemo ali ne, se bo praznični »duh« vrtinčil vseokrog nas, več bo druženja, več prijaznosti med ljudmi, dobrih želja in veselih pričakovanj. Pa tudi daril. Pri Modrijanu kupce in ljubitelje naših knjig ob koncu leta večkrat opozorimo na najboljše in najlepše knjige za decembrsko obdarovanje: toliko jih je, da utegne biti izbira precej zahtevna. »Naj bo knjiga! je naše priporočilo, in toliko bolje, če je ta nekaj posebnega.
Knjiga Deset zgodb o kajenju je prvenec nadarjenega britanskega pisatelja in literarnega kritika Stuarta Eversa. Zbirka kratkih zgodb je izšla leta 2011 pri ugledni založbi Picador, ki je pozneje izdala še Eversov roman If This Is Home in že napoveduje njegovo drugo zbirko – Your Father Sends His Love – ki bo izšla maja drugo leto. Evers je za zbirko prejel nagrado londonskega knjižnega sejma, veliko pozornost pa je knjiga vzbudila tudi zaradi nenavadne »embalaže« – ena od izdaj je namreč na voljo v ovitku, ki posnema cigaretno škatlico: knjižica je vložena v kompaktno škatlo s pokrovom, ki ga odpremo podobno kot pokrovček cigaretne škatlice. Ideja in izvedba sta nastali pod streho londonskega oblikovalskega studia Two Associates.

objavljeno v rubriki: Priporočamo