E-novice

Novica

Dvojna obletnica Gabrieleja d’Annunzia – poeta in hujskača, svetovljana in fašista, bonvivana in puščavnika

22.02.2018

Prvega marca bo minilo 80 let od smrti, le malo zatem (12. marca) pa 155 let od rojstva vsestranskega italijanskega literata, umetnika in gizdalina, pesnika in plejboja, megalomana, genija in monstruma Gabrieleja d’Annunzia (1863–1938). To je lepa priložnost, da se tudi Slovenci spomnimo njegove življenjske zgodbe, ki sta nam jo v knjigi Ščuka. Gabriele d’Annunzio – pesnik, zapeljivec in vojni pridigar mojstrsko razgrnila britanska biografinja Lucy Hughes-Hallett (2013) in prevajalec Andrej E. Skubic (2016). In kaj so o njej zapisali slovenski recenzenti?

Matej Bogataj je zapisal, da je »fascinantna, a ne le zato, ker je avtorica opravila široko raziskavo o tem simptomatičnem pesniškem in političnem fenomenu, temveč tudi zato, ker sta pesnikova podoba in zvezdništvo že za njegovega življenja delovala kot umetnina.« Knjiga, za katero je avtorica prejela nagrado Samuela Johnsona za stvarno literaturo, knjižno nagrado Costa v kategoriji življenjepisov, kasneje pa še nagrado Duffa Cooperja in nagrado za politično biografijo, je »napisana z literarnim zamahom in brez moraliziranja do časa, ko so militantni govorci kuhali Italijane najprej za prvo in potem za drugo veliko vojno. Ob tem pa lahko v takratnih konfuznih razmerah prepoznamo enako plodno grudo, na kakršni uspevajo tudi današnji populizmi, in dobimo svarilne zglede, do kakšnega nerazuma lahko množico pripelje ščuvanje nad šibkejše in kako boleče je pozneje soočenje s posledicami.«
Kmalu po izidu je bila Ščuka ena od tistih knjig, ki so prejele pet Mladininih zvezdic: Bernard Nežmah je v svoji oceni pisal med drugim o barvi d’Annunzijevih zob in usodi njegovih oči, o mitomaniji in zgodnjem ›izumu piarovstva‹ … In vsekakor moramo vsaj omeniti še d’Annunzijeve skoraj münchhausnovske, toda resnične pustolovske bojevite podvige (tudi letalske: pesnik je bil namreč eden od evropskih ›pionirjev‹ zgodnje dobe samoletečih naprav v prvem desetletju prejšnjega stoletja), kakršne so v moderni dobi lahko skupaj spravili kvečjemu še fanatiki njegovega kova, danes bi bili pa tako ali tako že sistemsko v kali onemogočeni.
V Delu je zapis o tej zajetni in kakor napet roman berljivi biografiji prispevala Irena Štaudohar. Po njenih besedah je Ščuka ena boljših knjig, kar jih je brala v zadnjih letih: »Kaj vse je doživel in zakuhal ta egoistični narcis, je res neverjetno. Bil je slikovit kot pav, zvezdnik, ki je s škandali polnil domišljijo oboževalcev. Časopisi so objavljali njegove pesnitve na prvih straneh. Čeprav je bil majhen mož s črnimi zobmi, je znal osvojiti srce vsake ženske. […] D’Annunzio je imel ženske najraje, kadar so zbolele in obležale v postelji. Takrat je postal svetnik, ki je poljubljal njihova vročična telesa in jim ves dan stregel. Ker je Eleonora [Duse] bolehala za tuberkulozo, jo je, ko je omagala, preprosto oboževal.«
Gabriele d’Annunzio je bil velik oboževalec vojn, okrutnosti, krvi, bolečine, patosa, trpljenja … O teh stvareh ni vedno prijetno brati, a je poučno; d’Annunzio se zdi naravnost idealen za tako zgodbo: je vrhunski ustvarjalec, a hkrati problematičen hujskač, ki je v zgodovini italijanskega in sosednjih narodov pustil daljnosežne sledove – in vsi nikakor niso le hvalevredni. Lucy Hughes-Hallett je to tenkočutno zaznavala in je spretno napisala knjigo o posamezniku in družbi, ki sta drug na drugega neprestano in usodno vplivala, kakor v zloveščem škorpijonskem plesu. Gre za stvarno knjigo, pisano po vseh pravilih dobre biografske prakse – toda pisana je na ›literaren‹ način, slogovno in kompozicijsko se spogleduje z romaneskno pisavo, kar seveda še dodatno žlahtni draž ›bralske izkušnje‹.

Dvojna obletnica Gabrieleja d’Annunzia je potemtakem lepa priložnost, da ponovno (ali pa, še bolje: prvič/končno) vzamemo v roke knjigo in odpotujemo v času: Ščuka. Gabriele d’Annunzio – pesnik, zapeljivec in vojni pridigar.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

Sorodne novice

na vrh strani

28.02.2016

Pogum za spremembo s psihoterapevtko Sanjo Rozman – predavanje 16. marca 2016 v Klubu Cankarjevega doma »

Jeseni 2015 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Pogum, drugi del trilogije Sanje Rozman o nekemičnih zasvojenostih. Naslov je opogumljajoč – taka je tudi vsebina. Opogumljajoča, čeprav presunljiva. »Glava je polna, srce me boli, na trenutke mi je strašno težko. Težko razbiram misli, besede se počasi oblikujejo tako v glavi kot v srcu,« je po branju knjige zapisala psihologinja in družinska terapevtka dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič. Toda njene besede vas ne smejo odvrniti od branja; nasilje, kakršno je preživljala Sanjina klientka Mija in je opisano v knjigi, se dogaja med nami, tukaj in zdaj, otroku, ki ga srečujete na poti v službo, deklici, ki sedi v vašem razredu, dečku, ki se podi za žogo na sosedovem dvorišču ... Kajti Mija je le ena izmed 400 tisoč žrtev fizičnega, psihičnega ali spolnega nasilja v Sloveniji (po podatkih Sveta Evrope sta spolno zlorabljena ena od štirih deklic in eden od petih dečkov), ki so zdaj odrasle in trpijo za posledicami preteklih travm.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

17.02.2016

Naj bo zgodba o življenju kake osebe še tako navdihujoča, je lahko branje slabo napisane biografije prav klavrna izkušnja »

V Sloveniji izide iz leta v leto več biografij, tako izvirnih kakor prevedenih. V preglednici v znanstvenem članku Biografsko raziskovanje in vprašanje spola (objavljen je na spletni strani spol.si) Mihe Marinča vidimo, da jih je leta 1990 izšlo 44, 23 let pozneje pa kar 168 (str. 10). A vtis, da so biografije vse bolj priljubljene, je, vsaj kar zadeva slovenski knjižni trg, morda napačen, saj se v zadnjih desetletjih ni nič manj konstantno povečevalo tudi število izdanih knjig drugih zvrsti – romanov, pesniških zbirk, knjig za otroke in mladino ...
Biografije – zgodbe o slavnih, mogočnih, pametnih, lepih, bogatih, dobrih in zlih, skratka, izjemnih ljudeh – so bile vedno priljubljene. Pisali so jih že stari Grki in Rimljani in si neredki prav zaradi njih prislužili nesmrtno slavo; pomislimo na Plutarha in Svetonija – njun najpomembnejši prispevek k antičnemu zgodovinopisju in zgodovini svetovne književnosti so prav biografije, njuna slava pa je zasenčila celo marsikaterega portretiranca. Antične biografe so seveda zanimali le moški, zlasti državniki in vojskovodje – pri Rimljanih se več zbirk biografij imenuje De viris illustribus (O znamenitih možeh) –, Svetonij pa je sestavljal tudi življenjepise pesnikov, govornikov in celo jezikoslovcev.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

02.02.2016

Rezervno življenje slovensko-makedonske pisateljice Lidije Dimkovske – knjiga leta 2015 v Bolgariji »

Lidija Dimkovska od leta 2001 živi v Ljubljani in piše v maternem jeziku – makedonščini. Svoj drugi roman – Rezervno življenje – je objavila leta 2012 pri založbi Ili-ili (Skopje) in leta 2013 zanj prejela nagrado Evropske unije za književnost. Že pred razglasitvijo nagrade smo roman uvrstili v program založbe Modrijan in ga poleti 2014 v prevodu Aleša Mustarja izdali v zbirki Bralec.
Slovenski prevod je bil prvi prevod tega romana, nikakor pa zadnji – lani sta izšla tudi srbski in bolgarski prevod, roman prevajajo še v več drugih jezikov, pred kratkim pa ga je začela zastopati ugledna francoska literarna agencija Astier-Pécher.

V zadnji številki bolgarskega časopisa Literaturen vestnik v letu 2015 je bila objavljena anketa o knjigah, ki so zaznamovale leto 2015 v Bolgariji.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

07.01.2016

Žarko Laušević, avtor knjige Leto mine, dan nikoli, po premieri filma Smrdljiva pravljica »

Že poleti smo poročali, da je legendarni jugoslovanski igralec Žarko Laušević po petnajstih letih spet stopil na tla nekdanje domovine in pred filmske kamere. Z varnostnikoma zavarovanemu igralcu, ki je zaradi usodnih dogodkov na vrhuncu svoje igralske kariere izginil iz filmskega in gledališkega sveta in se preselil v Ameriko, so bili mediji nenehno za petami, vsi pa so z nestrpnostjo čakali na premiero novega filma Miroslava Momčilovića Smrdljiva pravljica (Smrdljiva bajka), v kateri je Laušević ob Jeleni Đokić odigral glavno vlogo. In tudi dočakali: konec novembra je zgodba o ljubezni dveh brezdomcev na noge spravila celoten beograjski Sava center in filmsko ekipo pospremila s stoječimi ovacijami, kakršnih ne pomnijo. Lauševiću so neprekinjeno ploskali in vzklikali celih deset minut in mu tako izkazali navdušenje nad dobro odigrano vlogo ter popolno podporo; zaradi usodnega življenjskega zasuka, prestanega gorja in obenem želje po delu, za katero se čuti poklicanega, a ga ni mogel opravljati, je bil trenutek nadvse ganljiv. Laušević je svojo nalogo, kot lahko sklepamo tudi po filmskih kritikah, odlično opravil, film pa si je v Srbiji že v prvih treh tednih ogledalo 50.000 ljudi.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

07.01.2016

Deveti natis Jančarjevega romana To noč sem jo videl; med prevodi še italijanski in angleški »

To noč sem jo videl, deveti roman Draga Jančarja, je izšel 10. septembra 2010. Tomo Vidic, eden njegovih prvih bralcev pa tudi recenzentov, je v začetku oktobra 2010 v Primorskih novicah naklado 1500 izvodov ocenil kot drzno (vendar le na prvi pogled). Imel je prav, romani slovenskih pisateljev in pisateljic izhajajo v zelo skromnih nakladah, v nekaj sto izvodih, pa še teh ni lahko prodati. A prav je imel tudi v tem, da »v tej drznosti ni nobenega tveganja« – prvi natis romana je bil namreč razprodan v treh mesecih, na prvi pogled drzni pa so bili tudi vsi nadaljnji natisi, tako da je bilo v petih letih po izidu prodanih že blizu 10 tisoč izvodov.
Jančarjev roman je leta 2011 prejel Delovo nagrado Kresnik in bil izbran za tekmovanje srednješolcev v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje. Drugih priznanj v domovini – razen odličnega sprejema pri kritikih in bralcih – žal ni bilo mogoče pričakovati, so pa začeli drug za drugim izhajati prevodi v druge jezike. Najbolj so pohiteli na Hrvaškem, kjer je roman izšel že leta 2012 (Noćas sam je vidio). Do konca leta 2015 je izšlo kar enajst prevodov, po hrvaškem še bolgarski (Tazi noš ja vidjah, 2013), ruski (Etoj noč'ju ja ee videl, 2013), francoski (Cette nuit, je l’ai vue, 2014), poljski (Widziałem ją tej nocy, 2014), romunski (Azi-noapte am văzut-o, 2014), makedonski (Taa nok ja vidov nea, 2014), srbski (Te noći sam je video, 2015), finski (Sinä yönä näin hänet, 2015), nemški (Die Nacht, als ich sie sah, 2015) in italijanski (Stanotte l'ho vista, 2015).

objavljeno v rubriki: Priporočamo

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.