E-novice

Novica

Dvojna obletnica Gabrieleja d’Annunzia – poeta in hujskača, svetovljana in fašista, bonvivana in puščavnika

22.02.2018

Prvega marca bo minilo 80 let od smrti, le malo zatem (12. marca) pa 155 let od rojstva vsestranskega italijanskega literata, umetnika in gizdalina, pesnika in plejboja, megalomana, genija in monstruma Gabrieleja d’Annunzia (1863–1938). To je lepa priložnost, da se tudi Slovenci spomnimo njegove življenjske zgodbe, ki sta nam jo v knjigi Ščuka. Gabriele d’Annunzio – pesnik, zapeljivec in vojni pridigar mojstrsko razgrnila britanska biografinja Lucy Hughes-Hallett (2013) in prevajalec Andrej E. Skubic (2016). In kaj so o njej zapisali slovenski recenzenti?

Matej Bogataj je zapisal, da je »fascinantna, a ne le zato, ker je avtorica opravila široko raziskavo o tem simptomatičnem pesniškem in političnem fenomenu, temveč tudi zato, ker sta pesnikova podoba in zvezdništvo že za njegovega življenja delovala kot umetnina.« Knjiga, za katero je avtorica prejela nagrado Samuela Johnsona za stvarno literaturo, knjižno nagrado Costa v kategoriji življenjepisov, kasneje pa še nagrado Duffa Cooperja in nagrado za politično biografijo, je »napisana z literarnim zamahom in brez moraliziranja do časa, ko so militantni govorci kuhali Italijane najprej za prvo in potem za drugo veliko vojno. Ob tem pa lahko v takratnih konfuznih razmerah prepoznamo enako plodno grudo, na kakršni uspevajo tudi današnji populizmi, in dobimo svarilne zglede, do kakšnega nerazuma lahko množico pripelje ščuvanje nad šibkejše in kako boleče je pozneje soočenje s posledicami.«
Kmalu po izidu je bila Ščuka ena od tistih knjig, ki so prejele pet Mladininih zvezdic: Bernard Nežmah je v svoji oceni pisal med drugim o barvi d’Annunzijevih zob in usodi njegovih oči, o mitomaniji in zgodnjem ›izumu piarovstva‹ … In vsekakor moramo vsaj omeniti še d’Annunzijeve skoraj münchhausnovske, toda resnične pustolovske bojevite podvige (tudi letalske: pesnik je bil namreč eden od evropskih ›pionirjev‹ zgodnje dobe samoletečih naprav v prvem desetletju prejšnjega stoletja), kakršne so v moderni dobi lahko skupaj spravili kvečjemu še fanatiki njegovega kova, danes bi bili pa tako ali tako že sistemsko v kali onemogočeni.
V Delu je zapis o tej zajetni in kakor napet roman berljivi biografiji prispevala Irena Štaudohar. Po njenih besedah je Ščuka ena boljših knjig, kar jih je brala v zadnjih letih: »Kaj vse je doživel in zakuhal ta egoistični narcis, je res neverjetno. Bil je slikovit kot pav, zvezdnik, ki je s škandali polnil domišljijo oboževalcev. Časopisi so objavljali njegove pesnitve na prvih straneh. Čeprav je bil majhen mož s črnimi zobmi, je znal osvojiti srce vsake ženske. […] D’Annunzio je imel ženske najraje, kadar so zbolele in obležale v postelji. Takrat je postal svetnik, ki je poljubljal njihova vročična telesa in jim ves dan stregel. Ker je Eleonora [Duse] bolehala za tuberkulozo, jo je, ko je omagala, preprosto oboževal.«
Gabriele d’Annunzio je bil velik oboževalec vojn, okrutnosti, krvi, bolečine, patosa, trpljenja … O teh stvareh ni vedno prijetno brati, a je poučno; d’Annunzio se zdi naravnost idealen za tako zgodbo: je vrhunski ustvarjalec, a hkrati problematičen hujskač, ki je v zgodovini italijanskega in sosednjih narodov pustil daljnosežne sledove – in vsi nikakor niso le hvalevredni. Lucy Hughes-Hallett je to tenkočutno zaznavala in je spretno napisala knjigo o posamezniku in družbi, ki sta drug na drugega neprestano in usodno vplivala, kakor v zloveščem škorpijonskem plesu. Gre za stvarno knjigo, pisano po vseh pravilih dobre biografske prakse – toda pisana je na ›literaren‹ način, slogovno in kompozicijsko se spogleduje z romaneskno pisavo, kar seveda še dodatno žlahtni draž ›bralske izkušnje‹.

Dvojna obletnica Gabrieleja d’Annunzia je potemtakem lepa priložnost, da ponovno (ali pa, še bolje: prvič/končno) vzamemo v roke knjigo in odpotujemo v času: Ščuka. Gabriele d’Annunzio – pesnik, zapeljivec in vojni pridigar.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

Sorodne novice

na vrh strani

16.08.2016

»Dovolj je. Odslej bodo moje zgodbe samo zame. Ko jih dokončam, jih bom samo odložila.« – Annie Proulx »

»To je moja zadnja knjiga.« Odločitev, da ne bodo več pisali, je javno oznanilo že več velikih pisateljev, med najodmevnejšimi sta bili zlasti »upokojitvi« Philipa Rotha in Alice Munro. Roth je leta 2011 dobil mednarodno Bookerjevo nagrado in leta 2012 nagrado asturijskega princa za književnost, oktobra 2012, ob izidu francoskega prevoda romana Nemeza (2010), pa je v intervjuju za revijo Les inRocks zatrdil, da je bil ta roman njegov zadnji. Besede ni prelomil. Zadnji intervju je dal leta 2014 za BBC. Takrat je bil star 81 let. Alice Munro je leta 2013 prejela književno nagrado Trillium za zbirko zgodb Ljubo življenje (2012).

objavljeno v rubriki: Priporočamo

08.08.2016

8. avgust je mednarodni dan mačk. – Ob nakupu na www.modrijan.si do 26. avgusta podarimo knjigo o mačku Deweyju »

Vsak dan v koledarju je »neki dan« – svoj dan, svetovni ali mednarodni, imajo ženske in otroci pa matere in očetje; zdravniki in bolniki; mladina in starostniki; kmečke žene, tajnice in medicinske sestre, učitelji in gasilci; begunci in migranti; vegani in vegetarijanci ... Svoj dan imajo knjige in jeziki; voda, Zemlja, oceani, okolje in vesolje; mir in demokracija; kruh in mleko, kava in čokolada, banana in jajce ...
Zakaj potemtakem ne bi svojega imele tudi mačke? Seveda ga imajo – leta 2002 je Mednarodni sklad za zaščito živali (IFAW), katerega poslanstvo je skrb za dobrobit vseh živali, tako domačih kot divjih, živali v stiski, ogroženih, zapuščenih in trpinčenih, razglasil 8. avgust za svetovni dan mačk.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

29.07.2016

V slovenskem prevodu bomo brali tudi najnovejši roman Neila Jordana – zato čim prej preberite V koži drugega »

Irski pisatelj Neil Jordan pri nas ni neznan, prevedene imamo njegova romana Sončni vzhod z morsko pošastjo in V koži drugega ter kratko zgodbo Neka ljubezen. Vendar ga – in to ne samo pri nas – kot uglednega scenarista in režiserja (npr. z oskarjem nagrajene Igre solz) večina povezuje predvsem s filmom. Ne ravno po pravici, saj se lahko pohvali tudi z vrsto literarnih nagrad. Sam se šteje najprej za pisatelja, filme je, kot pravi, začel snemati pozneje in bolj po naključju.
V Modrijanovi zbirki Bralec smo leta 2014 izdali prevod tedaj zadnjega Jordanovega romana V koži drugega (Mistaken, 2011). Jordan je zanj prejel Irsko književno nagrado in Nagrado Kerry Group, prav tako namenjeno irskim pisateljem. Potem se je lotil režije – posnel je vampirski triler Bizanc; in potem – pisanja.

Roman The Drowned Detective (»Potopljeni detektiv«) je izšel spomladi 2016, ocene so zelo laskave.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

13.04.2016

Iz prve roke – »neprijetna resnica« v spletnem »časopisu« založbe Modrijan »

Dr. Samo Rugelj si je letošnji marec, kot je zapisal v uvodniku zadnje Bukle (št. 120/121), zapomnil po treh dogodkih, dva sta neprijetna: »To je bil mesec, ko so v ljubljanski Modrijanovi knjigarni po več kot petih letih [šestih, popr. avt.) delovanja napovedali svoje skorajšnje zaprtje. To je bil mesec, ko so napovedali konec izhajanja kulturnega časopisa Pogledi, ki je izhajal šest let.«

Modrijanova knjigarna in Pogledi sta bila torej skoraj vrstnika po letih, najbrž pa imata še kakšno drugo skupno točko poleg te, da se zdaj selita na »vsemogočni« splet, pač tja, kjer so vsi, kjer se vse zdi tako blizu, tako preprosto, priročno, poceni, zastonj ... S Pogledi smo izgubili edini »splošni« kulturni časopis, s knjigarno pa prostor, ki ga je vse preveč ljudi prepoznavalo kot »kulturnega« in vse premalo kot trgovino. In to knjigarne pač so: trgovine s knjigami.
Na to smo v Modrijanovi knjigarni večkrat opozarjali z dogodki, na katerih smo odstirali (večinoma) »neprijetne resnice«.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

04.03.2016

Pri Modrijanu bomo maja gostili hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka, avtorja romana Črna mati zemla »

Na Kristiana Novaka, o katerem v domovini skoraj nikoli ne pozabijo zapisati, da je bil vrhunski karateist, član državne reprezentance v karateju in da je s svetovnih in evropskih prvenstev prinesel šest kolajn, smo večkrat opozorili že pred izidom prevoda njegovega romana Črna mati zemla, prvič jeseni 2013, ko je bil Novak nominiran za nagrado Kiklop. Na Hrvaškem skorajda ni medija, ki se ne bi razpisal o njem – novinar Večernjega lista Denis Derk ga je posrečeno primerjal z »medžimursko gibanico« (ki je zdaj tudi »prekmurska«) –, nadvse lepo zveneče recenzije pa so se še pomnožile leta 2014, potem ko je Novak prejel literarno nagrado roman@tportal.hr.

Da gre za roman, ki ga je treba prevesti, nas je kmalu po izidu prepričala prevajalka Đurđa Strsoglavec. Imela je prav – in si naložila nelahko delo, ki bi mu bil kos redkokateri prevajalec.

objavljeno v rubriki: Priporočamo