E-novice

Novica

Dvojna obletnica Gabrieleja d’Annunzia – poeta in hujskača, svetovljana in fašista, bonvivana in puščavnika

22.02.2018

Prvega marca bo minilo 80 let od smrti, le malo zatem (12. marca) pa 155 let od rojstva vsestranskega italijanskega literata, umetnika in gizdalina, pesnika in plejboja, megalomana, genija in monstruma Gabrieleja d’Annunzia (1863–1938). To je lepa priložnost, da se tudi Slovenci spomnimo njegove življenjske zgodbe, ki sta nam jo v knjigi Ščuka. Gabriele d’Annunzio – pesnik, zapeljivec in vojni pridigar mojstrsko razgrnila britanska biografinja Lucy Hughes-Hallett (2013) in prevajalec Andrej E. Skubic (2016). In kaj so o njej zapisali slovenski recenzenti?

Matej Bogataj je zapisal, da je »fascinantna, a ne le zato, ker je avtorica opravila široko raziskavo o tem simptomatičnem pesniškem in političnem fenomenu, temveč tudi zato, ker sta pesnikova podoba in zvezdništvo že za njegovega življenja delovala kot umetnina.« Knjiga, za katero je avtorica prejela nagrado Samuela Johnsona za stvarno literaturo, knjižno nagrado Costa v kategoriji življenjepisov, kasneje pa še nagrado Duffa Cooperja in nagrado za politično biografijo, je »napisana z literarnim zamahom in brez moraliziranja do časa, ko so militantni govorci kuhali Italijane najprej za prvo in potem za drugo veliko vojno. Ob tem pa lahko v takratnih konfuznih razmerah prepoznamo enako plodno grudo, na kakršni uspevajo tudi današnji populizmi, in dobimo svarilne zglede, do kakšnega nerazuma lahko množico pripelje ščuvanje nad šibkejše in kako boleče je pozneje soočenje s posledicami.«
Kmalu po izidu je bila Ščuka ena od tistih knjig, ki so prejele pet Mladininih zvezdic: Bernard Nežmah je v svoji oceni pisal med drugim o barvi d’Annunzijevih zob in usodi njegovih oči, o mitomaniji in zgodnjem ›izumu piarovstva‹ … In vsekakor moramo vsaj omeniti še d’Annunzijeve skoraj münchhausnovske, toda resnične pustolovske bojevite podvige (tudi letalske: pesnik je bil namreč eden od evropskih ›pionirjev‹ zgodnje dobe samoletečih naprav v prvem desetletju prejšnjega stoletja), kakršne so v moderni dobi lahko skupaj spravili kvečjemu še fanatiki njegovega kova, danes bi bili pa tako ali tako že sistemsko v kali onemogočeni.
V Delu je zapis o tej zajetni in kakor napet roman berljivi biografiji prispevala Irena Štaudohar. Po njenih besedah je Ščuka ena boljših knjig, kar jih je brala v zadnjih letih: »Kaj vse je doživel in zakuhal ta egoistični narcis, je res neverjetno. Bil je slikovit kot pav, zvezdnik, ki je s škandali polnil domišljijo oboževalcev. Časopisi so objavljali njegove pesnitve na prvih straneh. Čeprav je bil majhen mož s črnimi zobmi, je znal osvojiti srce vsake ženske. […] D’Annunzio je imel ženske najraje, kadar so zbolele in obležale v postelji. Takrat je postal svetnik, ki je poljubljal njihova vročična telesa in jim ves dan stregel. Ker je Eleonora [Duse] bolehala za tuberkulozo, jo je, ko je omagala, preprosto oboževal.«
Gabriele d’Annunzio je bil velik oboževalec vojn, okrutnosti, krvi, bolečine, patosa, trpljenja … O teh stvareh ni vedno prijetno brati, a je poučno; d’Annunzio se zdi naravnost idealen za tako zgodbo: je vrhunski ustvarjalec, a hkrati problematičen hujskač, ki je v zgodovini italijanskega in sosednjih narodov pustil daljnosežne sledove – in vsi nikakor niso le hvalevredni. Lucy Hughes-Hallett je to tenkočutno zaznavala in je spretno napisala knjigo o posamezniku in družbi, ki sta drug na drugega neprestano in usodno vplivala, kakor v zloveščem škorpijonskem plesu. Gre za stvarno knjigo, pisano po vseh pravilih dobre biografske prakse – toda pisana je na ›literaren‹ način, slogovno in kompozicijsko se spogleduje z romaneskno pisavo, kar seveda še dodatno žlahtni draž ›bralske izkušnje‹.

Dvojna obletnica Gabrieleja d’Annunzia je potemtakem lepa priložnost, da ponovno (ali pa, še bolje: prvič/končno) vzamemo v roke knjigo in odpotujemo v času: Ščuka. Gabriele d’Annunzio – pesnik, zapeljivec in vojni pridigar.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

Sorodne novice

na vrh strani

23.08.2018

Nova Modrijanova knjigarna – vabljeni na Poljansko 15 v Ljubljani! Na voljo vse knjige založbe Modrijan. »

Imamo novo prodajalno z Modrijanovimi knjigami po ugodnih cenah!

objavljeno v rubriki: Priporočamo

29.04.2018

Marxove ideje še niso za v staro šaro – 200. obletnico njegovega rojstva obeležuje ves svet »

Če nanj gledamo pozitivno, je Marx daljnovidni prerok družbenega in gospodarskega razvoja ter zagovornik emancipatorne preobrazbe države in družbe. Če nanj gledamo negativno, je eden najodgovornejših za vse pogubne in zlohotne lastnosti sodobnega sveta.
Jonathan Sperber

Medtem ko se pri nas vse leto 2018 bolj ali manj vrti okoli »praznovanja smrti«, se dobršen del preostalega sveta – torej še zdaleč ne samo Evrope – poklanja »rojstvu«, in to enega največjih novoveških mislecev (zahodne) Evrope, Karla Marxa, ki se je rodil pred 200 leti, 5. maja 1818, v mestu Trier v Nemčiji. Leto 2018 je torej tudi leto Karla Marxa (spomnimo še, da je bila jeseni 2017 150-letnica izida prvega dela Kapitala, februarja letos pa 170-letnica Komunističnega manifesta) – leto spomina nanj in na njegovo dediščino ter razmere, ki so v njegovem času vladale v Evropi pa tudi drugod po svetu.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

10.03.2018

Enajsti natis in še dva prevoda romana To noč sem jo videl Draga Jančarja »

Slovenski roman desetletja? Ne dvomimo, da bi se večina bralcev odločila za Jančarjev roman To noč sem jo videl. Temu v prid ne govorijo le številni prevodi ter nagrade in nominacije, ampak tudi (ali predvsem) prodajne številke: pred kratkim je izšel že enajsti natis tega romana. Čemu le, če ne zaradi odlične prodaje?

Roman To noč sem jo videl (Jančarjev deveti roman; pozneje je objavil še dva, pri naši založbi Maj, november) je izšel septembra 2010 v visoki nakladi 1500 izvodov in bil razprodan v dveh mesecih. Prvemu ponatisu je sledil kresnik leta 2011 (Jančarjev tretji), roman je bil v istem letu izbran za Cankarjevo tekmovanje srednješolcev, leto pozneje pa preveden v hrvaški jezik. Po ruskem in bolgarskem prevodu leta 2013 je leto pozneje izšel še v francoščini in pisatelju v Franciji prinesel dve nominaciji in dve nagradi; najodmevnejša je bila nagrada za najboljšo tujo knjigo – Prix du Meilleur livre étranger (PMLE).

objavljeno v rubriki: Priporočamo

02.01.2018

2018: Beauvoir, Haasse, D'Annunzio, Klíma, Marx, Winckelmann, R. Hughes, Goldstein, Slauerhoff in T. Hughes »

Leto 2018 se je začelo, torej je čas za napovedi. Koga se bomo pri Modrijanu spomnili to leto?

JANUAR
9. januarja bo minilo 110 let od rojstva francoske filozofinje in pisateljice Simone de Beauvoir. Leta 2014 je v zbirki Svila izšla njena novela Nesporazum v Moskvi (prev. Maja Kraigher), »mojstrska miniatura o ljubezni in minevanju, v kateri ni niti trohice lažnega sentimenta ali zlagane romantike, omembe Marxa, Trockega in kitajskih komunistov pa so tako naravne in lahkotne kot rožnati pridih petrograjskih belih noči ali poletna sapa v krošnjah moskovskih brez«, kakor je o njej zapisala Manca G. Renko, ko jo je izbrala za Delovo »knjigo tedna«. A s tem Beauvoir za nas ni izrekla zadnje besede. Pripravljamo namreč prevod ene najodmevnejših stvarnih knjig leta 2016 – V kavarni eksistencialistov. Svoboda, bit in marelični koktajli pri nas že znane britanske avtorice Sarah Bakewell.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

17.12.2017

Ob 100. obletnici rojstva nemškega pisatelja Heinricha Bölla, Nobelovega nagrajenca za književnost leta 1972 »

V predbožičnem času, ko srečujemo same bolj ali manj okrogle obletnice, skozi časovno lino pa si ogledujemo že njihov novi odmerek prihodnje leto, se spomnimo še ene, ki se bo dopolnila v četrtek, 21. decembra. Takrat bo minilo sto let od rojstva nemškega pisatelja Heinricha Bölla.

Heinrich Böll (1917–1985) je pri nas eden tistih napol neznancev, ki pripadajo nekako svetu (pol)preteklosti: kdor ni vsaj nekoliko starejšega letnika, da bi se ga še spomnil iz tedenskih obzornikov na televiziji, o njem bržkone le malo ve. A po krivici, saj ga imamo kar nekaj prevedenega – če mislimo le na Bölla kot pisatelja. Po enaki krivici pa tudi zato, ker se zdi, da pri Heinrichu Böllu podatek, da je prejel tudi Nobelovo nagrado za literaturo, skoraj utone v biografskem oceanu pomenov in smislov, ki jih je kot osebnost dal literaturi, povojni nemški in evropski družbi in politiki ter nič manj kar človeštvu kot celoti.

objavljeno v rubriki: Priporočamo