E-novice

Novica

»Dovolj je. Odslej bodo moje zgodbe samo zame. Ko jih dokončam, jih bom samo odložila.« – Annie Proulx

16.08.2016

»To je moja zadnja knjiga.« Odločitev, da ne bodo več pisali, je javno oznanilo že več velikih pisateljev, med najodmevnejšimi sta bili zlasti »upokojitvi« Philipa Rotha in Alice Munro. Roth je leta 2011 dobil mednarodno Bookerjevo nagrado in leta 2012 nagrado asturijskega princa za književnost, oktobra 2012, ob izidu francoskega prevoda romana Nemeza (2010), pa je v intervjuju za revijo Les inRocks zatrdil, da je bil ta roman njegov zadnji. Besede ni prelomil. Zadnji intervju je dal leta 2014 za BBC. Takrat je bil star 81 let. Alice Munro je leta 2013 prejela književno nagrado Trillium za zbirko zgodb Ljubo življenje (2012). Takrat, pri 82 letih, je dejala, da ne bo več pisala (National Post), jeseni istega leta pa postala prva kanadska književnica z Nobelovo nagrado. Junija letos, ob izidu romana Barkskins, pa je svojo »upokojitev« oznanila še Annie Proulx. »Pisati ne bom nehala, ker to resnično rada počnem, ne prenesem pa podpisovanja knjig, intervjujev, literarnih turnej in vseh teh piarovskih reči /.../ Dovolj je. Odslej bodo moje zgodbe samo zame. Ko jih dokončam, jih bom samo odložila.« (The Telegraph)

Ameriška pisateljica in novinarka Annie Proulx se je rodila 22. avgusta 1935. Njen opus je v primerjavi z opusom mnogih ameriških in kanadskih vrstnic pa tudi desetletje ali več mlajših avtoric razmeroma skromen: trije priročniki, ena knjiga spominov, pet romanov in štiri zbirke kratkih zgodb. Svoje prvo literarno delo, zbirko Heart Songs and Other Stories, je objavila leta 1988, pri 53 letih, romaneskni prvenec Postcards pa štiri leta pozneje. Kljub temu je prejela lepo število pomembnih literarnih nagrad, za Postcards PEN/Faulknerjevo nagrado, za Ladijske novice (The Shipping News, 1993) pa tako ameriško nacionalno kot Pulitzerjevo nagrado. Pri nas smo jo spoznali pozno, najprej kot avtorico literarnih predlog za filma Ladijske novice (2001; režija Lasse Hallström) in Gora Brokeback (2005; režija Ang Lee); pri Modrijanu smo leta 2009 izdali roman Ladijske novice, leta 2014 pa še zgodbo Gora Brokeback; prevedla ju je Katarina Mahnič.

Da Gora Brokeback (Brokeback Mountain) dolguje svoj uspeh filmu, bi bilo nepošteno reči, čeprav je po filmu najbrž dobila mnogo več bralcev kot pred njim. Zgodba je bila namreč prvič objavljena že leta 1997 v reviji The New Yorker in je prinesla nagrado tako reviji kakor avtorici. Annie Proulx jo je nato nekoliko razširjeno vključila v zbirko Close Range: Wyoming Stories (1999), ki je leto pozneje prišla v finale za Pulitzerjevo nagrado. Leta 2005 je bila skupaj s scenarijem objavljena v knjigi in nato še kot samostojna knjižica. Annie Proulx pri pisanju scenarija za film ni sodelovala, je pa napisala libreto za opero Charlesa Wuorinena, ki je bila prvič uprizorjena januarja 2014 v Madridu.
Film Gora Brokeback je zagotovo eden tistih, ki smo se jih med oskarjevci zadnjega desetletja in več najbolj zapomnili, čeprav ni bil izbran za najboljši film. Nominiran je bil za osem kipcev, največ v letu 2006, dobil je tri: za najboljšo režijo, prirejeni scenarij in izvirno glasbeno podlago. Po tri oskarje so v tem letu prejeli še trije filmi, več jih ni dobil nobeden. Skupni seštevek je 132 nagrad in 121 nominacij (vir: IMDb), poleg oskarjev so med najpomembnejšimi še po štirje zlati globusi in BAFTA; režiser Ang Lee je dobil tudi evropsko filmsko nagrado in zlatega leva za najboljši film na beneškem filmskem festivalu. Film je izstrelil med zvezde oba glavna igralca, Heatha Ledgerja (Ennis Del Mar) – mladi igralec je dobri dve leti pozneje umrl – in Jaka Gyllenhaala (Jack Twist), življenje pa je spremenil tudi Annie Proulx. V intervjuju za Paris Review spomladi 2009 je dejala, da je Goro Brokeback pisala zelo dolgo, najmanj šest tednov, kar zanjo ni običajno, in da sta Ennis in Jack njena najbolj resnična lika. Zaživela sta svoje lastno življenje; in na žalost, je povedala, sta po tistem, ko je bil po zgodbi posnet film, svoje lastno življenje dobila tudi za mnoge druge. Dejala je celo, da si želi, da zgodbe ne bi nikoli napisala, kajti mnogi so jo razumeli popolnoma narobe. »Mnogi moški so prepričani, da bi morala imeti zgodba srečen konec. Ne prenesejo takšnega konca. Zgodbo pišejo na novo, po Jackovi smrti vključujejo vse mogoče prijatelje in nove ljubimce. In to me spravlja ob živce. Ne morejo dojeti, da to ni zgodba o Jacku in Ennisu. Gre za homofobijo, za družbene razmere, kraje, določeno miselnost in moralo. Preprosto ne razumejo.«
Barkskins – osrednji »lik« romana je gozd – je peti roman Annie Proulx, pisala ga je mnogo let, obsega več kot 700 strani in že zato je malo verjetno, da ga bomo kdaj brali v slovenščini. Ali je res zadnji, pravzaprav ni pomembno; Annie Proulx, ki bo 22. avgusta dopolnila 81 let, ostaja ena največjih živečih ameriških pisateljic.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

Sorodne novice

na vrh strani

03.12.2017

300. obletnica rojstva nemškega umetnostnega zgodovinarja Johanna Joachima Winckelmanna »

Za Nemce – pa ne le tiste, ki jih zanimata umetnost in zgodovina, še zlasti antika – je leto 2017 leto Johanna Joachima Winckelmanna, slovitega nemškega učenjaka, »očeta« umetnostne zgodovine in klasične arheologije. Rodil se je namreč pred 300 leti, sicer šele 9. decembra, vendar rojaki obeležujejo obletnico njegovega rojstva vse leto, njihova pozornost pa mu bo posvečena tudi prihodnje leto, ko bo – 8. junija250. obletnica njegove tragične smrti. Večino dogodkov, povezanih z obletnicama, prireja Winckelmannova družba z Winckelmannovim muzejem, ki domuje na Winckelmannovi ulici v Stendalu, mestu v deželi Saška-Anhalt, kjer se je rodil. Winckelmannovo leto, ki ima tudi mednarodni značaj – dejavnosti potekajo še v 14 drugih državah –, bo sklenil mednarodni kongres v Berlinu in Stendalu, katerega tema je »umetnost in svoboda«.

Johanna Joachima Winckelmana in njegovo delo poznajo pri nas le redki izmed tistih, ki z umetnostjo starega veka niso tesno povezani kot strokovnjaki. Vse do pred nekaj leti ni bilo v slovenščini dostopno niti eno samo Winckelmannovo delo – cobiss ga prvič prepozna šele leta 2008, ko je bil predstavljen v Novi reviji –, in šele leta 2013 smo dobili prevod njegovega najpomembnejšega in najvplivnejšega dela – Zgodovine umetnosti starega veka (Geschichte der Kunst des Alterthums, 1764).

objavljeno v rubriki: Priporočamo

23.10.2017

Zbirka Poteze je zaključena – vabljeni na veliko razprodajo od 23. oktobra 2017 do 31. januarja 2018 »

Literatura, glasba, ples, film, slikarstvo, arhitektura in zgodovinske prelomnice – o vsem tem pišejo Poteze. Veliki književniki in drugi umetniki – o sebi in o drugih ...

Kako do Potez?

● 14 knjig lahko kupite v naši spletni trgovini in v spletni knjigarni Bukla

● obiščite Slovenski knjižni sejem (od 22. do 26. novembra 2017), kjer lahko izbirate med vsemi 24 naslovi, ki so na zalogi

● pišite na naslov prodaja@modrijan.si

● pokličite brezplačno telefonsko številko 080 23 64 ali Modrijanov klicni center na 01 430 57 34

● obiščite nas na Poljanski cesti 15 v Ljubljani (od 8. do 15. ure)

● knjige so na voljo tudi v Modrijanovi knjigarni na Cankarjevem trgu 17 v Škofji Loki

objavljeno v rubriki: Priporočamo

18.10.2017

Bookerjevo nagrado 2017 je prejel George Saunders, avtor zbirke kratkih zgodb Deseti december »

Ameriški pisatelj George Saunders je dobitnik Bookerjeve nagrade 2017 (Man Booker Prize). Prejel jo je za svoj prvi roman Lincoln v bardu, ki je izšel februarja letos, se že v začetku marca zavihtel na vrh lestvice uspešnic New York Timesa ter vse odtlej v bralcih budil občudovanje in spoštovanje.
Letošnji nabor Bookerjevih finalistov je bil zares impresiven, konkurenca je bila huda in globok poklon si zasluži vsak od šestih romanov, ki so bili v igri vse do konca – do razglasitve letošnjega nagrajenca v razkošni palači londonske mestne uprave, nekdanjem rotovžu na Basinghall Streetu, deloma zgrajenem že v časih pred Shakespearom, leta 1411. Tem bolj smo veseli, da je to nagrado, eno najuglednejših v ›literarnem letu‹, prejel prav naš avtor George Saunders, čigar izvrstno zbirko kratke proze Deseti december smo pred dvema letoma v prevodu Andreja E. Skubica izdali kot 85. knjigo v zbirki Bralec.

Saunders si je levji delež svoje literarne slave spisal s šestimi knjigami novel oziroma zbirkami kratke proze (pa tudi drugimi družbenokritičnimi zapisi in eseji), pričujoča letošnja uspešnica je njegov prvi roman; kritika ga uvršča v zgodovinsko prozo. Lincoln v bardu (Lincoln in the Bardo) je pripoved o ameriškem ›očetu naroda‹, 16. predsedniku Abrahamu Lincolnu, ki po smrti svojega 11-letnega sina Williama Wallacea le s težavo zmaguje v boju z bolečino.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

11.07.2017

Hrvaški pisatelj Kristian Novak že drugič prejel literarno nagrado roman@tportal.hr – Cigan, a najlepši »

V petek je bila v Zagrebu podeljena jubilejna, 10. književna nagrada roman@tportal.hr. Tportal.hr je hrvaški spletni časopis v lasti družbe Hrvatski Telekom (HT). Nič posebnega, bi kdo pomislil na prvi pogled, če ne opozorimo, da ima portal izjemno bogate kulturne vsebine in celo književno nagrado za roman. Prvič je bila podeljena leta 2008, vredna je 50.000 kun, seznam dosedanjih nagrajencev pa izkazuje, da skrbniki nagrade zelo dobro opravljajo svoje poslanstvo.
Na natečaj za najboljši roman leta 2016 je bilo prijavljenih 47 romanov, žirija jih je najprej izbrala 11 in nato peterico finalistov: romane Slađane Bukovac, Daše Drndić, Damirja Karakaša ter Kristiana Novaka in Olje Savičević Ivančević, nagrajencev leta 2014 oziroma 2011. Zmagal je Kristian Novak z romanom Ciganin, ali najljepši (Cigan, a najlepši), ki ga je objavila zagrebška založba OceanMore, in tako postal prvi dvojni nagrajenec.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

02.05.2017

»Vse se dovrši, ko ritem naposled požre melodijo. Bolero je zgodba o poželenju.« – Maurice Béjart »

Bolero francoskega skladatelja Mauricea Ravela (1875–1937) so prvič slišali in videli 20. novembra 1928 v Operi v Parizu. Bolero je Ravel zložil za balet z Ido Rubinstein v koreografiji Bronislave Nižinske. Prav na ta dan je Maja Plisecka (1925–2015) dopolnila tri leta. Ne Ravel ne mala Maja in ne Maurice Béjart, ki se je rodil leta 1927, tisti dan niso mogli predvideti, da bo postal Bolero ena Ravelovih najpopularnejših skladb, eden najvznemirljivejših Béjartovih baletov in balet, v katerem je Maja prvič zaplesala, ko ji je bilo 50 let. A zmagoviti pohod Ravelovega Bolera se ni začel z Béjartom. Že leta 1934 je postal glasbeni motiv in naslov ameriškega muzikala Wesleya Rugglesa s Carol Lombard in Georgeem Raftom v glavnih vlogah. Očitno je bil Bolero že takrat tako impresiven, da ga je režiser postavil kar v čas na pragu prve svetovne vojne, čeprav je nastal šele desetletje po njenem koncu. Pozneje je bilo mogoče Bolero slišati še v več drugih filmih, a kultni je postal le eden – francoski Eni in drugi (Les Uns et les Autres, 1981), in to zahvaljujoč koreografiji francoskega baletnika in koreografa Mauricea Béjarta.

objavljeno v rubriki: Priporočamo