Novica

»Dovolj je. Odslej bodo moje zgodbe samo zame. Ko jih dokončam, jih bom samo odložila.« – Annie Proulx

16.08.2016

»To je moja zadnja knjiga.« Odločitev, da ne bodo več pisali, je javno oznanilo že več velikih pisateljev, med najodmevnejšimi sta bili zlasti »upokojitvi« Philipa Rotha in Alice Munro. Roth je leta 2011 dobil mednarodno Bookerjevo nagrado in leta 2012 nagrado asturijskega princa za književnost, oktobra 2012, ob izidu francoskega prevoda romana Nemeza (2010), pa je v intervjuju za revijo Les inRocks zatrdil, da je bil ta roman njegov zadnji. Besede ni prelomil. Zadnji intervju je dal leta 2014 za BBC. Takrat je bil star 81 let. Alice Munro je leta 2013 prejela književno nagrado Trillium za zbirko zgodb Ljubo življenje (2012). Takrat, pri 82 letih, je dejala, da ne bo več pisala (National Post), jeseni istega leta pa postala prva kanadska književnica z Nobelovo nagrado. Junija letos, ob izidu romana Barkskins, pa je svojo »upokojitev« oznanila še Annie Proulx. »Pisati ne bom nehala, ker to resnično rada počnem, ne prenesem pa podpisovanja knjig, intervjujev, literarnih turnej in vseh teh piarovskih reči /.../ Dovolj je. Odslej bodo moje zgodbe samo zame. Ko jih dokončam, jih bom samo odložila.« (The Telegraph)

Ameriška pisateljica in novinarka Annie Proulx se je rodila 22. avgusta 1935. Njen opus je v primerjavi z opusom mnogih ameriških in kanadskih vrstnic pa tudi desetletje ali več mlajših avtoric razmeroma skromen: trije priročniki, ena knjiga spominov, pet romanov in štiri zbirke kratkih zgodb. Svoje prvo literarno delo, zbirko Heart Songs and Other Stories, je objavila leta 1988, pri 53 letih, romaneskni prvenec Postcards pa štiri leta pozneje. Kljub temu je prejela lepo število pomembnih literarnih nagrad, za Postcards PEN/Faulknerjevo nagrado, za Ladijske novice (The Shipping News, 1993) pa tako ameriško nacionalno kot Pulitzerjevo nagrado. Pri nas smo jo spoznali pozno, najprej kot avtorico literarnih predlog za filma Ladijske novice (2001; režija Lasse Hallström) in Gora Brokeback (2005; režija Ang Lee); pri Modrijanu smo leta 2009 izdali roman Ladijske novice, leta 2014 pa še zgodbo Gora Brokeback; prevedla ju je Katarina Mahnič.

Da Gora Brokeback (Brokeback Mountain) dolguje svoj uspeh filmu, bi bilo nepošteno reči, čeprav je po filmu najbrž dobila mnogo več bralcev kot pred njim. Zgodba je bila namreč prvič objavljena že leta 1997 v reviji The New Yorker in je prinesla nagrado tako reviji kakor avtorici. Annie Proulx jo je nato nekoliko razširjeno vključila v zbirko Close Range: Wyoming Stories (1999), ki je leto pozneje prišla v finale za Pulitzerjevo nagrado. Leta 2005 je bila skupaj s scenarijem objavljena v knjigi in nato še kot samostojna knjižica. Annie Proulx pri pisanju scenarija za film ni sodelovala, je pa napisala libreto za opero Charlesa Wuorinena, ki je bila prvič uprizorjena januarja 2014 v Madridu.
Film Gora Brokeback je zagotovo eden tistih, ki smo se jih med oskarjevci zadnjega desetletja in več najbolj zapomnili, čeprav ni bil izbran za najboljši film. Nominiran je bil za osem kipcev, največ v letu 2006, dobil je tri: za najboljšo režijo, prirejeni scenarij in izvirno glasbeno podlago. Po tri oskarje so v tem letu prejeli še trije filmi, več jih ni dobil nobeden. Skupni seštevek je 132 nagrad in 121 nominacij (vir: IMDb), poleg oskarjev so med najpomembnejšimi še po štirje zlati globusi in BAFTA; režiser Ang Lee je dobil tudi evropsko filmsko nagrado in zlatega leva za najboljši film na beneškem filmskem festivalu. Film je izstrelil med zvezde oba glavna igralca, Heatha Ledgerja (Ennis Del Mar) – mladi igralec je dobri dve leti pozneje umrl – in Jaka Gyllenhaala (Jack Twist), življenje pa je spremenil tudi Annie Proulx. V intervjuju za Paris Review spomladi 2009 je dejala, da je Goro Brokeback pisala zelo dolgo, najmanj šest tednov, kar zanjo ni običajno, in da sta Ennis in Jack njena najbolj resnična lika. Zaživela sta svoje lastno življenje; in na žalost, je povedala, sta po tistem, ko je bil po zgodbi posnet film, svoje lastno življenje dobila tudi za mnoge druge. Dejala je celo, da si želi, da zgodbe ne bi nikoli napisala, kajti mnogi so jo razumeli popolnoma narobe. »Mnogi moški so prepričani, da bi morala imeti zgodba srečen konec. Ne prenesejo takšnega konca. Zgodbo pišejo na novo, po Jackovi smrti vključujejo vse mogoče prijatelje in nove ljubimce. In to me spravlja ob živce. Ne morejo dojeti, da to ni zgodba o Jacku in Ennisu. Gre za homofobijo, za družbene razmere, kraje, določeno miselnost in moralo. Preprosto ne razumejo.«
Barkskins – osrednji »lik« romana je gozd – je peti roman Annie Proulx, pisala ga je mnogo let, obsega več kot 700 strani in že zato je malo verjetno, da ga bomo kdaj brali v slovenščini. Ali je res zadnji, pravzaprav ni pomembno; Annie Proulx, ki bo 22. avgusta dopolnila 81 let, ostaja ena največjih živečih ameriških pisateljic.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

Sorodne novice

na vrh strani

14.06.2017

Nikoli sami. – Poletno branje založbe Modrijan in Modrijanove knjigarne »

Poletje je tu (ste ga komaj čakali?), čas težko pričakovanih počitnic in dopustniških dni, dolgi dnevi in poletna senca pa nudijo še več priložnosti za branje. Če pa vas je poletja malo strah, ker se prijatelji, kolegi in sošolci porazgubijo vsak na svoje branje, vam bo dobra knjiga v pravo uteho. Kdor bere, ni nikoli sam, kaj šele osamljen. Zato klobuček na glavo in v senco v družbi s knjigo!Založba Modrijan in Modrijanova knjigarna vas vabita med svoje knjige s posebej privlačno ponudbo poletnega branja za bralce vseh starosti. Ne pa kakršnihkoli bralnih navad! Kajti če nasedate ponudbam lahkotnega branja, ste prišli na napačen naslov, pri Modrijanu svojih kupcev ne podcenjujemo.

Oglejte si seznam naših knjig, ki vam jih priporočamo za to poletje, in se posebej skrbno ustavite pri prvih dvanajstih – njihove cene smo oklestili za polovico.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

02.05.2017

»Vse se dovrši, ko ritem naposled požre melodijo. Bolero je zgodba o poželenju.« – Maurice Béjart »

Bolero francoskega skladatelja Mauricea Ravela (1875–1937) so prvič slišali in videli 20. novembra 1928 v Operi v Parizu. Bolero je Ravel zložil za balet z Ido Rubinstein v koreografiji Bronislave Nižinske. Prav na ta dan je Maja Plisecka (1925–2015) dopolnila tri leta. Ne Ravel ne mala Maja in ne Maurice Béjart, ki se je rodil leta 1927, tisti dan niso mogli predvideti, da bo postal Bolero ena Ravelovih najpopularnejših skladb, eden najvznemirljivejših Béjartovih baletov in balet, v katerem je Maja prvič zaplesala, ko ji je bilo 50 let. A zmagoviti pohod Ravelovega Bolera se ni začel z Béjartom. Že leta 1934 je postal glasbeni motiv in naslov ameriškega muzikala Wesleya Rugglesa s Carol Lombard in Georgeem Raftom v glavnih vlogah. Očitno je bil Bolero že takrat tako impresiven, da ga je režiser postavil kar v čas na pragu prve svetovne vojne, čeprav je nastal šele desetletje po njenem koncu. Pozneje je bilo mogoče Bolero slišati še v več drugih filmih, a kultni je postal le eden – francoski Eni in drugi (Les Uns et les Autres, 1981), in to zahvaljujoč koreografiji francoskega baletnika in koreografa Mauricea Béjarta.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

28.04.2017

Maurice Béjart, Maja Plisecka in Isadora Duncan. – Mednarodni dan plesa in baletni triptih Favn – Carmen – Bolero »

29. aprila je 290. obletnica rojstva francoskega plesalca in baletnega reformatorja Jean-Georgesa Noverra (1727–1810). Pred 35 leti je Plesni komite Mednarodnega gledališkega inštituta (ITI) pri Unescu na pobudo slovenskega baletnika in koreografa Henrika Neubauerja 29. april razglasil za mednarodni dan plesa. Neubauer je tudi avtor prve poslanice in pisec spremnega besedila k prevodu knjige Trenutek v življenju drugega francoskega koreografa Mauricea Béjarta. Béjart bi 1. januarja dopolnil 90 let, 22. novembra bo 10. obletnica njegove smrti, njegova skupina Béjart Ballet iz Lozane pa letos praznuje 30 let.
Na sliki je Béjart z rusko prima ballerino assoluto Majo Mihajlovno Plisecko. Prvič sta sodelovala pri Boleru, in to leta 1975, ko je bilo Maji že 50 let. Pozneje sta skupaj, po avtobiografiji ameriške plesalke Isadore Duncan Moje življenje in na Majino pobudo, ustvarila balet Isadora, in Maja ga je plesala leta 1977, ob 100. obletnici rojstva Isadore Duncan, v Bolšoju (še dve obletnici: Isadora Duncan se je rodila 27. maja 1877 in umrla 14. septembra 1927, v letu, ko se je rodil Béjart). Avtobiografija Maje Plisecke (umrla je 2. maja 2015) izide jeseni pri naši založbi, iz ruščine jo je prevedla Nataša Jelič.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

12.04.2017

»Kupujem knjige, torej sem.« – Dnevi Modrijanove knjige od 14. do 22. aprila v Modrijanovi knjigarni »

Trije veliki književniki, Miguel de Cervantes, William Shakespeare in Inca Garcilaso de la Vega, so umrli istega dne – 23. aprila 1616. Najbrž pri Unescu dneva njihove smrti ne bi izbrali za svetovni dan knjige in avtorskih pravic, če ne bi tega dne godoval sveti Jurij. Jurjevo je namreč dan, ki ga Katalonci že dolgo obhajajo s knjigo in cvetjem. To je dan vrtnice (el dia de la rosa) in dan knjige (el dia del llibre), moški ženski pokloni vrtnico, ženska moškemu pa knjigo. Lepa navada, in nič ne bi bilo narobe, če bi bila kar vsakdanja.

Leta 2014 smo pri Modrijanu pred jurjevim prvič priredili Dneve Modrijanove knjige (DMK).

objavljeno v rubriki: Priporočamo

20.03.2017

Črna mati zemla Kristiana Novaka na odru Zagrebškega gledališča mladih – premiera bo v soboto, 1. aprila »

»Črna mati zemla je očarljiva žanrska mešanica; protagonist, kot da misli, da je Carrie, in je nekaj prav stephenkingovskih obratov, zraven pa je nekaj dobrodušne gruntovčanovske suicidalne frivolnosti, vredne kakšnega boljšega Paasilinne.« Matej Bogataj (Mladina) – »Črna mati zemla, roman z izvrstnim naslovom, ki evocira eno najsočnejših kletvic znotraj kajkavščine in medžimurskega dialekta, pod črto ni tradicionalna kriminalka o iskanju storilca in reševanju zapletenega primera, temveč predvsem roman izjemno prepričljive atmosfere; je odslikava ruralne umazanije, portret zabite, ksenofobne skupnosti, ki ji človek lahko uide samo na dva načina, da umre ali se preseli drugam.« Simon Popek (Rtv Slo) – »Pod vtisom prebranega se podobe same od sebe začnejo sestavljati v dogajanje na filmskem platnu, ki je mešanica Kusturičevega Očeta na službenem potovanju in Lynchevega Twin Peaksa – seveda v medžimurski izdaji.« Agata Tomažič (Delo)

objavljeno v rubriki: Priporočamo