Novica

Črna mati zemla Kristiana Novaka na odru Zagrebškega gledališča mladih – premiera bo v soboto, 1. aprila

20.03.2017

»Črna mati zemla je očarljiva žanrska mešanica; protagonist, kot da misli, da je Carrie, in je nekaj prav stephenkingovskih obratov, zraven pa je nekaj dobrodušne gruntovčanovske suicidalne frivolnosti, vredne kakšnega boljšega Paasilinne.« Matej Bogataj (Mladina) – »Črna mati zemla, roman z izvrstnim naslovom, ki evocira eno najsočnejših kletvic znotraj kajkavščine in medžimurskega dialekta, pod črto ni tradicionalna kriminalka o iskanju storilca in reševanju zapletenega primera, temveč predvsem roman izjemno prepričljive atmosfere; je odslikava ruralne umazanije, portret zabite, ksenofobne skupnosti, ki ji človek lahko uide samo na dva načina, da umre ali se preseli drugam.« Simon Popek (Rtv Slo) – »Pod vtisom prebranega se podobe same od sebe začnejo sestavljati v dogajanje na filmskem platnu, ki je mešanica Kusturičevega Očeta na službenem potovanju in Lynchevega Twin Peaksa – seveda v medžimurski izdaji.« Agata Tomažič (Delo) – »Njegova pretencioznost se bržkone kaže v moči sprožanja intenzivnih čustev, saj zaradi izjemno pretanjenega in po neuhojenih poteh speljanega tematiziranja travme marsikateri prizor bralca zmrazi do kosti, v njem izzove močan gnus ali ga navda z neizmernim sočutjem.« Sandra Krkoč Lasić (Dnevnik) – »Gre za tiste vrste knjigo, za katero si med branjem večkrat zaželiš, da bi jo napisal sam.« Damjan Zorc (Peripetije)

Roman Črna mati zemla (ČMZ) hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka, ki je izšel leta 2013 in bil večkrat ponatisnjen, je bil pred kratkim izdan v novi podobi – natančneje, pri zagrebški založbi OceanMore je izšla nova izdaja romana, ki ga lahko zdaj že brez pomislekov razglasimo za eno najboljših del sodobne hrvaške proze. In očitno za eno najbolje prodajanih, kar vzbuja upanje, da je na bralce, ki potrebujejo vrhunsko literaturo, še mogoče računati. Vsaj na Hrvaškem ...
ČMZ smo dve leti po izidu v izvrstnem prevodu Đurđe Strsoglavec objavili v zbirki Bralec – naša ČMZ je prvi prevod v kak tuj jezik –, maja 2016 pa je Kristian Novak pri nas tudi gostoval. Literarni kritiki so bili navdušeni, prav tako tisti, ki so si ga izbrali za sogovornika v intervjuju. Ta čas je Novak pilil svoj naslednji roman, Ciganin, ali najljepši (o romanu piše Miljenko Jergović), ki je izšel konec leta (slovenska prevajalka se že »ogreva«).

»Si lahko romanopisec želi več kot hvaležne bralce? Lahko. Gledalce,« smo pred kratkim zapisali v eni Modrijanovih novic. Ekranzacijo ČMZ smo napovedali že pred izidom prevoda – zdaj je že nekaj časa znano, da film nastaja v režiji slovenskega režiserja Roka Bička –, ljubitelji gledališča pa si bodo lahko že v kratkem ogledali predstavo ČMZ. Na oder Zagrebškega gledališča mladih (Zagrebačko kazalište mladih, ZKM) jo je postavila Dora Ruždjak Podolski, za dramatizacijo je poskrbel Tomislav Zajec, v vlogi Matije pa nastopa Adrian Pezdirc. Premiera bo v soboto, 1. aprila 2017, naslednji objavljeni termini so 4., 5., 6. in 29. april.
Gremo torej v Zagreb!

INTERVJUJI:

Marjan Horvat: Kristian Novak, Mladina, 17. 6. 2016 >>>

Melita Forstnerič Hajnšek: Za prekrasnimi fasadami je gniloba, Večer, 4. 6. 2016 >>>

Ksenija Horvat: Kristian Novak, Profil, 26. 5. 2016 >>>

Valentina Plahuta Simčič: Ko ti Bog da kos »črne matere zemle«, Delo, 18. 5. 2016 >>>

objavljeno v rubriki: Priporočamo

Sorodne novice

na vrh strani

04.03.2016

Pri Modrijanu bomo maja gostili hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka, avtorja romana Črna mati zemla »

Na Kristiana Novaka, o katerem v domovini skoraj nikoli ne pozabijo zapisati, da je bil vrhunski karateist, član državne reprezentance v karateju in da je s svetovnih in evropskih prvenstev prinesel šest kolajn, smo večkrat opozorili že pred izidom prevoda njegovega romana Črna mati zemla, prvič jeseni 2013, ko je bil Novak nominiran za nagrado Kiklop. Na Hrvaškem skorajda ni medija, ki se ne bi razpisal o njem – novinar Večernjega lista Denis Derk ga je posrečeno primerjal z »medžimursko gibanico« (ki je zdaj tudi »prekmurska«) –, nadvse lepo zveneče recenzije pa so se še pomnožile leta 2014, potem ko je Novak prejel literarno nagrado roman@tportal.hr.

Da gre za roman, ki ga je treba prevesti, nas je kmalu po izidu prepričala prevajalka Đurđa Strsoglavec. Imela je prav – in si naložila nelahko delo, ki bi mu bil kos redkokateri prevajalec.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

28.02.2016

Pogum za spremembo s psihoterapevtko Sanjo Rozman – predavanje 16. marca 2016 v Klubu Cankarjevega doma »

Jeseni 2015 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Pogum, drugi del trilogije Sanje Rozman o nekemičnih zasvojenostih. Naslov je opogumljajoč – taka je tudi vsebina. Opogumljajoča, čeprav presunljiva. »Glava je polna, srce me boli, na trenutke mi je strašno težko. Težko razbiram misli, besede se počasi oblikujejo tako v glavi kot v srcu,« je po branju knjige zapisala psihologinja in družinska terapevtka dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič. Toda njene besede vas ne smejo odvrniti od branja; nasilje, kakršno je preživljala Sanjina klientka Mija in je opisano v knjigi, se dogaja med nami, tukaj in zdaj, otroku, ki ga srečujete na poti v službo, deklici, ki sedi v vašem razredu, dečku, ki se podi za žogo na sosedovem dvorišču ... Kajti Mija je le ena izmed 400 tisoč žrtev fizičnega, psihičnega ali spolnega nasilja v Sloveniji (po podatkih Sveta Evrope sta spolno zlorabljena ena od štirih deklic in eden od petih dečkov), ki so zdaj odrasle in trpijo za posledicami preteklih travm.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

17.02.2016

Naj bo zgodba o življenju kake osebe še tako navdihujoča, je lahko branje slabo napisane biografije prav klavrna izkušnja »

V Sloveniji izide iz leta v leto več biografij, tako izvirnih kakor prevedenih. V preglednici v znanstvenem članku Biografsko raziskovanje in vprašanje spola (objavljen je na spletni strani spol.si) Mihe Marinča vidimo, da jih je leta 1990 izšlo 44, 23 let pozneje pa kar 168 (str. 10). A vtis, da so biografije vse bolj priljubljene, je, vsaj kar zadeva slovenski knjižni trg, morda napačen, saj se v zadnjih desetletjih ni nič manj konstantno povečevalo tudi število izdanih knjig drugih zvrsti – romanov, pesniških zbirk, knjig za otroke in mladino ...
Biografije – zgodbe o slavnih, mogočnih, pametnih, lepih, bogatih, dobrih in zlih, skratka, izjemnih ljudeh – so bile vedno priljubljene. Pisali so jih že stari Grki in Rimljani in si neredki prav zaradi njih prislužili nesmrtno slavo; pomislimo na Plutarha in Svetonija – njun najpomembnejši prispevek k antičnemu zgodovinopisju in zgodovini svetovne književnosti so prav biografije, njuna slava pa je zasenčila celo marsikaterega portretiranca. Antične biografe so seveda zanimali le moški, zlasti državniki in vojskovodje – pri Rimljanih se več zbirk biografij imenuje De viris illustribus (O znamenitih možeh) –, Svetonij pa je sestavljal tudi življenjepise pesnikov, govornikov in celo jezikoslovcev.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

02.02.2016

Rezervno življenje slovensko-makedonske pisateljice Lidije Dimkovske – knjiga leta 2015 v Bolgariji »

Lidija Dimkovska od leta 2001 živi v Ljubljani in piše v maternem jeziku – makedonščini. Svoj drugi roman – Rezervno življenje – je objavila leta 2012 pri založbi Ili-ili (Skopje) in leta 2013 zanj prejela nagrado Evropske unije za književnost. Že pred razglasitvijo nagrade smo roman uvrstili v program založbe Modrijan in ga poleti 2014 v prevodu Aleša Mustarja izdali v zbirki Bralec.
Slovenski prevod je bil prvi prevod tega romana, nikakor pa zadnji – lani sta izšla tudi srbski in bolgarski prevod, roman prevajajo še v več drugih jezikov, pred kratkim pa ga je začela zastopati ugledna francoska literarna agencija Astier-Pécher.

V zadnji številki bolgarskega časopisa Literaturen vestnik v letu 2015 je bila objavljena anketa o knjigah, ki so zaznamovale leto 2015 v Bolgariji.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

07.01.2016

Žarko Laušević, avtor knjige Leto mine, dan nikoli, po premieri filma Smrdljiva pravljica »

Že poleti smo poročali, da je legendarni jugoslovanski igralec Žarko Laušević po petnajstih letih spet stopil na tla nekdanje domovine in pred filmske kamere. Z varnostnikoma zavarovanemu igralcu, ki je zaradi usodnih dogodkov na vrhuncu svoje igralske kariere izginil iz filmskega in gledališkega sveta in se preselil v Ameriko, so bili mediji nenehno za petami, vsi pa so z nestrpnostjo čakali na premiero novega filma Miroslava Momčilovića Smrdljiva pravljica (Smrdljiva bajka), v kateri je Laušević ob Jeleni Đokić odigral glavno vlogo. In tudi dočakali: konec novembra je zgodba o ljubezni dveh brezdomcev na noge spravila celoten beograjski Sava center in filmsko ekipo pospremila s stoječimi ovacijami, kakršnih ne pomnijo. Lauševiću so neprekinjeno ploskali in vzklikali celih deset minut in mu tako izkazali navdušenje nad dobro odigrano vlogo ter popolno podporo; zaradi usodnega življenjskega zasuka, prestanega gorja in obenem želje po delu, za katero se čuti poklicanega, a ga ni mogel opravljati, je bil trenutek nadvse ganljiv. Laušević je svojo nalogo, kot lahko sklepamo tudi po filmskih kritikah, odlično opravil, film pa si je v Srbiji že v prvih treh tednih ogledalo 50.000 ljudi.

objavljeno v rubriki: Priporočamo