E-novice

Novica

8. avgust je mednarodni dan mačk. – Ob nakupu na www.modrijan.si do 26. avgusta podarimo knjigo o mačku Deweyju

08.08.2016

Vsak dan v koledarju je »neki dan« – svoj dan, svetovni ali mednarodni, imajo ženske in otroci pa matere in očetje; zdravniki in bolniki; mladina in starostniki; kmečke žene, tajnice in medicinske sestre, učitelji in gasilci; begunci in migranti; vegani in vegetarijanci ... Svoj dan imajo knjige in jeziki; voda, Zemlja, oceani, okolje in vesolje; mir in demokracija; kruh in mleko, kava in čokolada, banana in jajce ...
Zakaj potemtakem ne bi svojega imele tudi mačke? Seveda ga imajo – leta 2002 je Mednarodni sklad za zaščito živali (IFAW), katerega poslanstvo je skrb za dobrobit vseh živali, tako domačih kot divjih, živali v stiski, ogroženih, zapuščenih in trpinčenih, razglasil 8. avgust za svetovni dan mačk.
Ta prikupna mala bitja na žametnih tačkah in nikoli scela doumljive narave so med najbolj priljubljenimi živalskimi liki v knjigah pa tudi navdih številnim literarnim umetnikom. Cele generacije slovenskih otrok so rasle ob Kovičevem mačku Muriju, muci Copatarici Ele Peroci, mačku Titíju Svetlane Makarovič. Svetovna književnost je polna z mačkami navdihnjenih zgodb in pesmi – da ne naštevamo predolgo: le kdo ne pozna Mačk T. S. Eliota in Življenjskih nazorov mačka Murra E. T. A. Hoffmanna. (Četudi se moramo pri mnogih mačjih likih v literaturi vprašati, koliko je v njih resnično mačje in koliko vendarle človeške narave.) Znani mačjeljubci – namenoma začenjamo z moškimi – so bili Ernest Hemingway, Michel de Montaigne, William S. Burroughs, Mark Twain, William Butler Yeats, Charles Dickens, Raymond Chandler, Michel Foucault, Charles Bukowski, Jorge Luis Borges, Jacques Derrida, Aldous Huxley ... Med ljubiteljicami omenimo Colette (eden njenih romanov se imenuje Mačka La Chatte) in Patricio Highsmith pa naši Svetlano Makarovič in Majo Novak; v mačke so zaljubljeni veliki literarni zvezdniki Neil Gaiman, Haruki Murakami in Stephen King.
Skorajda ni leta, ko se med knjižne uspešnice ne bi prebila tudi kaka resnična mačja zgodba. Pred leti je bralce in še posebej bralke navduševal Dewey. Malo oranžno kepico so konec osemdesetih našle knjižničarke v nabiralniku mestne knjižnice v Spencerju (Iowa) in ga posvojile. Dočakal je 19 let in postal številka ena med najvplivnejšimi mački na svetu. Resnična je tudi zgodba o Bobu, oranžnem potepuškem mačku, ki mu je namenjeno večno živeti v več knjižnih uspešnicah.

Mačke imamo radi tudi pri Modrijanu. Prevod knjige o Deweyju smo objavili kmalu po izidu v ZDA; za ljubitelje detektivk smo pripravili tri romane iz serije Felidae nemškega pisatelja Akifa Pirinçcija; v mačjih podobah smo pomagali obuditi zgodovinske kraljice Nika Grafenauerja in Jožeta Ciuhe.
A nobene »mačje« zgodbe ni mogoče primerjati s to, ki bo izšla septembra kot 99. knjiga zbirke Bralec. Japonski pisatelj Takaši Hirajde (1950) je zagotovo mačjeljubec kot rojak Murakami, drugače mu ne bi uspelo tako živo in prepričljivo opisati mačke, ki se tiho prikrade v dom mladih zakoncev in jima spremeni življenje. Knjižica je bila že leta 2004 prevedena v francoščino – najbrž je prvo delo tega japonskega literata, prevedeno v katerega izmed »zahodnih« jezikov –, deset let pozneje so jo odkrili še ameriški, španski, nemški in italijanski bralci. Slovenski prevod – pod avtorjevo kožo je zlezel Iztok Ilc, eden redkih japonologov pri nas – smo opremili z vinjetami in naslovno ilustracijo akademske slikarke Maje Šubic.
Mačka je verjetno ena najbolj priljubljenih in najbolj razširjenih domačih štirinožcev, zato ni nenavadno, da njen praznik ni le 8. avgusta; Američani jo slavijo 29. oktobra, v Evropi pa so njen dan – 17. februar – izbrali že pred četrt stoletja. Toda mačko je treba nahraniti, jo pocrkljati in se poigrati z njo vsak dan; tako kot je dobro vsak dan vzeti v roke kakšno knjigo. Ljubitelji mačk in živali na sploh radi berejo knjige o njih; naslednja je lahko japonski roman Pride mačka na obisk.

       
    Od svetovnem dnevu mačk imamo za vas posebno ponudbo. Vsakemu kupcu, ki bo od ponedeljka, 8. avgusta, do petka, 26. avgusta (svetovni dan psov), nakupoval v naši spletni knjigarni www.modrijan.si, bomo podarili knjigo o mačku Deweyju. Vabljeni k nakupu!
       
objavljeno v rubriki: Priporočamo

Sorodne novice

na vrh strani

10.03.2018

Enajsti natis in še dva prevoda romana To noč sem jo videl Draga Jančarja »

Slovenski roman desetletja? Ne dvomimo, da bi se večina bralcev odločila za Jančarjev roman To noč sem jo videl. Temu v prid ne govorijo le številni prevodi ter nagrade in nominacije, ampak tudi (ali predvsem) prodajne številke: pred kratkim je izšel že enajsti natis tega romana. Čemu le, če ne zaradi odlične prodaje?

Roman To noč sem jo videl (Jančarjev deveti roman; pozneje je objavil še dva, pri naši založbi Maj, november) je izšel septembra 2010 v visoki nakladi 1500 izvodov in bil razprodan v dveh mesecih. Prvemu ponatisu je sledil kresnik leta 2011 (Jančarjev tretji), roman je bil v istem letu izbran za Cankarjevo tekmovanje srednješolcev, leto pozneje pa preveden v hrvaški jezik. Po ruskem in bolgarskem prevodu leta 2013 je leto pozneje izšel še v francoščini in pisatelju v Franciji prinesel dve nominaciji in dve nagradi; najodmevnejša je bila nagrada za najboljšo tujo knjigo – Prix du Meilleur livre étranger (PMLE).

objavljeno v rubriki: Priporočamo

22.02.2018

Dvojna obletnica Gabrieleja d’Annunzia – poeta in hujskača, svetovljana in fašista, bonvivana in puščavnika »

Prvega marca bo minilo 80 let od smrti, le malo zatem (12. marca) pa 155 let od rojstva vsestranskega italijanskega literata, umetnika in gizdalina, pesnika in plejboja, megalomana, genija in monstruma Gabrieleja d’Annunzia (1863–1938). To je lepa priložnost, da se tudi Slovenci spomnimo njegove življenjske zgodbe, ki sta nam jo v knjigi Ščuka. Gabriele d’Annunzio – pesnik, zapeljivec in vojni pridigar mojstrsko razgrnila britanska biografinja Lucy Hughes-Hallett (2013) in prevajalec Andrej E. Skubic (2016). In kaj so o njej zapisali slovenski recenzenti?

Matej Bogataj je zapisal, da je »fascinantna, a ne le zato, ker je avtorica opravila široko raziskavo o tem simptomatičnem pesniškem in političnem fenomenu, temveč tudi zato, ker sta pesnikova podoba in zvezdništvo že za njegovega življenja delovala kot umetnina.«

objavljeno v rubriki: Priporočamo

02.01.2018

2018: Beauvoir, Haasse, D'Annunzio, Klíma, Marx, Winckelmann, R. Hughes, Goldstein, Slauerhoff in T. Hughes »

Leto 2018 se je začelo, torej je čas za napovedi. Koga se bomo pri Modrijanu spomnili to leto?

JANUAR
9. januarja bo minilo 110 let od rojstva francoske filozofinje in pisateljice Simone de Beauvoir. Leta 2014 je v zbirki Svila izšla njena novela Nesporazum v Moskvi (prev. Maja Kraigher), »mojstrska miniatura o ljubezni in minevanju, v kateri ni niti trohice lažnega sentimenta ali zlagane romantike, omembe Marxa, Trockega in kitajskih komunistov pa so tako naravne in lahkotne kot rožnati pridih petrograjskih belih noči ali poletna sapa v krošnjah moskovskih brez«, kakor je o njej zapisala Manca G. Renko, ko jo je izbrala za Delovo »knjigo tedna«. A s tem Beauvoir za nas ni izrekla zadnje besede. Pripravljamo namreč prevod ene najodmevnejših stvarnih knjig leta 2016 – V kavarni eksistencialistov. Svoboda, bit in marelični koktajli pri nas že znane britanske avtorice Sarah Bakewell.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

17.12.2017

Ob 100. obletnici rojstva nemškega pisatelja Heinricha Bölla, Nobelovega nagrajenca za književnost leta 1972 »

V predbožičnem času, ko srečujemo same bolj ali manj okrogle obletnice, skozi časovno lino pa si ogledujemo že njihov novi odmerek prihodnje leto, se spomnimo še ene, ki se bo dopolnila v četrtek, 21. decembra. Takrat bo minilo sto let od rojstva nemškega pisatelja Heinricha Bölla.

Heinrich Böll (1917–1985) je pri nas eden tistih napol neznancev, ki pripadajo nekako svetu (pol)preteklosti: kdor ni vsaj nekoliko starejšega letnika, da bi se ga še spomnil iz tedenskih obzornikov na televiziji, o njem bržkone le malo ve. A po krivici, saj ga imamo kar nekaj prevedenega – če mislimo le na Bölla kot pisatelja. Po enaki krivici pa tudi zato, ker se zdi, da pri Heinrichu Böllu podatek, da je prejel tudi Nobelovo nagrado za literaturo, skoraj utone v biografskem oceanu pomenov in smislov, ki jih je kot osebnost dal literaturi, povojni nemški in evropski družbi in politiki ter nič manj kar človeštvu kot celoti.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

03.12.2017

300. obletnica rojstva nemškega umetnostnega zgodovinarja Johanna Joachima Winckelmanna »

Za Nemce – pa ne le tiste, ki jih zanimata umetnost in zgodovina, še zlasti antika – je leto 2017 leto Johanna Joachima Winckelmanna, slovitega nemškega učenjaka, »očeta« umetnostne zgodovine in klasične arheologije. Rodil se je namreč pred 300 leti, sicer šele 9. decembra, vendar rojaki obeležujejo obletnico njegovega rojstva vse leto, njihova pozornost pa mu bo posvečena tudi prihodnje leto, ko bo – 8. junija250. obletnica njegove tragične smrti. Večino dogodkov, povezanih z obletnicama, prireja Winckelmannova družba z Winckelmannovim muzejem, ki domuje na Winckelmannovi ulici v Stendalu, mestu v deželi Saška-Anhalt, kjer se je rodil. Winckelmannovo leto, ki ima tudi mednarodni značaj – dejavnosti potekajo še v 14 drugih državah –, bo sklenil mednarodni kongres v Berlinu in Stendalu, katerega tema je »umetnost in svoboda«.

Johanna Joachima Winckelmana in njegovo delo poznajo pri nas le redki izmed tistih, ki z umetnostjo starega veka niso tesno povezani kot strokovnjaki. Vse do pred nekaj leti ni bilo v slovenščini dostopno niti eno samo Winckelmannovo delo – cobiss ga prvič prepozna šele leta 2008, ko je bil predstavljen v Novi reviji –, in šele leta 2013 smo dobili prevod njegovega najpomembnejšega in najvplivnejšega dela – Zgodovine umetnosti starega veka (Geschichte der Kunst des Alterthums, 1764).

objavljeno v rubriki: Priporočamo