E-novice

Novica

300. obletnica rojstva nemškega umetnostnega zgodovinarja Johanna Joachima Winckelmanna

03.12.2017

Za Nemce – pa ne le tiste, ki jih zanimata umetnost in zgodovina, še zlasti antika – je leto 2017 leto Johanna Joachima Winckelmanna, slovitega nemškega učenjaka, »očeta« umetnostne zgodovine in klasične arheologije. Rodil se je namreč pred 300 leti, sicer šele 9. decembra, vendar rojaki obeležujejo obletnico njegovega rojstva vse leto, njihova pozornost pa mu bo posvečena tudi prihodnje leto, ko bo – 8. junija250. obletnica njegove tragične smrti. Večino dogodkov, povezanih z obletnicama, prireja Winckelmannova družba z Winckelmannovim muzejem, ki domuje na Winckelmannovi ulici v Stendalu, mestu v deželi Saška-Anhalt, kjer se je rodil. Winckelmannovo leto, ki ima tudi mednarodni značaj – dejavnosti potekajo še v 14 drugih državah –, bo sklenil mednarodni kongres v Berlinu in Stendalu, katerega tema je »umetnost in svoboda«.

Johanna Joachima Winckelmana in njegovo delo poznajo pri nas le redki izmed tistih, ki z umetnostjo starega veka niso tesno povezani kot strokovnjaki. Vse do pred nekaj leti ni bilo v slovenščini dostopno niti eno samo Winckelmannovo delo – cobiss ga prvič prepozna šele leta 2008, ko je bil predstavljen v Novi reviji –, in šele leta 2013 smo dobili prevod njegovega najpomembnejšega in najvplivnejšega dela – Zgodovine umetnosti starega veka (Geschichte der Kunst des Alterthums, 1764). Prevod je bil izjemno zahteven podvig, kar priznava tudi prevajalka Martina Soldo sama: »Prvi vtis ob srečanju s pričujočim besedilom lahko povzamem v prispodobi – gora stavkov, med katerimi ni tako rekoč nobene povedi, ki bi bila neposredno razumljiva. Domala vsak stavek sloni na ›nevidni‹ podlagi, zaobjema kako mitološko ozadje, zgodovinski podatek ali tekoči dogodek, ki je bil v času nastanka dela splošno znan, dandanes pa je mogoče o njem le ugibati. Prevajanje bi torej v tem primeru pomenilo predvsem raziskovanje ozadij, poskus dešifriranja sporočila. Winckelmannov jezik ni navdihnjen ali poetičen, ampak učinkuje prej suhoparno, njegov slog nakaže stremljenje k artikulaciji učene govorice.«
Zgodovina umetnosti starega veka je, kot je v spremni besedi k slovenskemu prevodu zapisala umetnostna zgodovinarka dr. Katarina Šmid, »ena prvih knjig v nemščini, ki je postala klasično delo evropske literature in je krasila oz. še krasi knjižne police slehernega erudita«, Winckelmann pa je bil prvi, »ki je s pomočjo slogovne analize poskušal obrazložiti razlike med grško, ›grško-rimsko‹ in rimsko umetnostjo« ter povzdigujoč grško umetnost »odločilno spodbudil pojav in vzpon neoklasicizma v poznem 18. stoletju«.

In kot se za take jubileje spodobi – rojaki so Winckelmannu v čast skovali srebrnike za 20 evrov in natisnili znamke, pri založbi WBG (Darmstadt) pa lahko naročite faksimilirano izdajo Zgodovine, vezano v usnje ali platno. Pri Modrijanu se jim pridružujemo tako, da vam olajšamo nakup te večne knjige v slovenščini – Zgodovina umetnosti starega veka je samo v naši spletni knjigarni do konca januarja na voljo za 14 evrov. Vabljeni k nakupu!

objavljeno v rubriki: Priporočamo

Multimedija

na vrh strani

Sorodne novice

na vrh strani

07.01.2016

Deveti natis Jančarjevega romana To noč sem jo videl; med prevodi še italijanski in angleški »

To noč sem jo videl, deveti roman Draga Jančarja, je izšel 10. septembra 2010. Tomo Vidic, eden njegovih prvih bralcev pa tudi recenzentov, je v začetku oktobra 2010 v Primorskih novicah naklado 1500 izvodov ocenil kot drzno (vendar le na prvi pogled). Imel je prav, romani slovenskih pisateljev in pisateljic izhajajo v zelo skromnih nakladah, v nekaj sto izvodih, pa še teh ni lahko prodati. A prav je imel tudi v tem, da »v tej drznosti ni nobenega tveganja« – prvi natis romana je bil namreč razprodan v treh mesecih, na prvi pogled drzni pa so bili tudi vsi nadaljnji natisi, tako da je bilo v petih letih po izidu prodanih že blizu 10 tisoč izvodov.
Jančarjev roman je leta 2011 prejel Delovo nagrado Kresnik in bil izbran za tekmovanje srednješolcev v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje. Drugih priznanj v domovini – razen odličnega sprejema pri kritikih in bralcih – žal ni bilo mogoče pričakovati, so pa začeli drug za drugim izhajati prevodi v druge jezike. Najbolj so pohiteli na Hrvaškem, kjer je roman izšel že leta 2012 (Noćas sam je vidio). Do konca leta 2015 je izšlo kar enajst prevodov, po hrvaškem še bolgarski (Tazi noš ja vidjah, 2013), ruski (Etoj noč'ju ja ee videl, 2013), francoski (Cette nuit, je l’ai vue, 2014), poljski (Widziałem ją tej nocy, 2014), romunski (Azi-noapte am văzut-o, 2014), makedonski (Taa nok ja vidov nea, 2014), srbski (Te noći sam je video, 2015), finski (Sinä yönä näin hänet, 2015), nemški (Die Nacht, als ich sie sah, 2015) in italijanski (Stanotte l'ho vista, 2015).

objavljeno v rubriki: Priporočamo

17.12.2015

Življenje Édith Piaf je roman ... – Knjiga Piaf, francoski mit ob stoletnici rojstva »pariškega vrabčka« »

La Vie en rose, Non, je ne regrette rien, l'Hymne à l'amour, Mon légionnaire, La Foule, Milord, Mon Dieu, L'Accordéoniste, Padam… Padam, Sous le ciel de Paris ... Že ob prebiranju tega ste zaslišali melodijo in glas, mar ne? Glas »pariškega vrabčka«, znamenite francoske pevke Édith Piaf. V Franciji se stoletnici njenega rojstva posvečajo vse leto, pri nas bi se je spomnili morda le v dneh okoli 19. decembra, njenega rojstnega dne, ko ne bi pri Modrijanu poskrbeli za prevod najcelovitejše in najbolj natančne biografije, kar jih je kdaj izšlo. »V Rue de Belleville, na polovici vzpona na grič Ménilmontant, stoji hiša številka 72, trinadstropna zgradba z dvanajstimi visokimi okni, malo zdelana, vendar nikakor ne zanemarjena ali razpadajoča,« začenja pripoved o Piaf francoski biograf Robert Belleret. »Z najvišje izmed treh stopnic, ki vodijo s pločnika na ploščad pred vhodnimi vrati, je panoramski razgled na del Pariza; vidi se celo Eifflov stolp. Ko dvigneš pogled, opaziš na pročelje pritrjeno ploščo: ›Na stopnicah te hiše se je 19. decembra 1915 v skrajni bedi rodila Édith Piaf, katere glas je pozneje pretresel svet.‹«

objavljeno v rubriki: Priporočamo

16.09.2015

Obstajajo knjige, ob katerih boste lahko začutili, da niste sami – Ob svetovnem dnevu alzheimerjeve bolezni »

Alzheimerjeve bolezni v splošnem ne uvrščamo neposredno med duševne bolezni (ampak jo najprej prištevamo k demenci), pa vendar to je. O njej načeloma ne govorimo kot o smrtni, o usodni bolezni, pa vendar to je. O njej ne razmišljamo kot o raku, pa vendar to je.
Alzheimerjeva bolezen, ki pripelje s seboj številne duševne bolezni in motnje (depresijo, paranojo, shizofrenijo …), je dosmrtna in usodna bolezen, je rak, ki ne napade (vsaj dolgo časa ne) telesa, temveč dušo. In to ne le duše bolnika, temveč z enako brezobzirno močjo tudi duše vseh, ki ga imajo srčno radi. V nekaterih leposlovnih delih na to temo pa tudi priročnikih idr. strokovni oz. poljudnoznanstveni literaturi o demenci lahko beremo o načinih, kako demenco vsaj preložiti na čim poznejši čas, kako jo blažiti – blažila pa so vpletena tudi v samo čtivo; tako lahko beremo, da morda dementni res izgubijo »vse«, ne izgubijo pa ljubezni; N. Sparks nam v Beležnici celo postreže z že kar nadrealističnim prizorom povrnitve (celotnega) spomina glavne junakinje, pa čeprav le za nekaj minut.
Aleksandra Kocmut, avtorica knjige Čisto sam na svetu, vidi v alzheimerjevi bolezni, ki jo je imela priložnost spoznati neposredno, saj se je lotila njenega očeta pri 50. letu in ga mrcvarila dolgih 26 let, nadvse krut, a hkrati neizpodbiten argument znane misli, da »je treba živeti tukaj in zdaj«, pa tudi tiste, da ne smemo z ničimer odlašati, in podobnih.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

24.02.2015

Pred izletom na splet – na naši spletni strani lahko preberete in natisnete 42 izletov iz knjige Lepi izleti vabijo »

Sneg in mraz, ki sta nam polepšala kratek čas zime, morda napovedujeta vsaj nekaj lepih in suhih spomladanskih dni, in nanje se kaže dobro pripraviti. Ne le na obdelovanje vrtičkov, temveč tudi na krepitev duha in telesa, za kar so lepi in končno malo daljši dnevi kot naročeni. Zlasti ob koncu tedna nas rado povleče ven, v naravo, in Slovenci imamo to srečo, da nam za čudovito izletniško doživetje sploh ni treba daleč. Pa tudi istih koncev nam ni treba spet in spet obiskovati, saj je v Sloveniji kljub njeni majhnosti ogromno prelepih kotičkov, tudi takšnih, kjer lahko uživamo čisto sami. ... No, lahko se zgodi, da se nam pridruži kak osamljeni popotnik, in nobeno naključje ne bo, če bo stiskal k sebi katerega izmed popotniških vodnikov po Sloveniji in zamejstvu, ki jih je napisal Željko Kozinc.

Kozinc je Slovenijo prerajžal podolgem in počez, svoja doživetja pa skrbno popisal v sedmih knjigah, začenši s prvo knjigo Lep dan kliče.

objavljeno v rubriki: Priporočamo

19.11.2014

Knjiga je najlepše darilo – tako je vedno bilo in vedno bo; a lahko je ta knjiga drugačna kot običajno »

Zdaj zdaj bo december, in če hočemo ali ne, se bo praznični »duh« vrtinčil vseokrog nas, več bo druženja, več prijaznosti med ljudmi, dobrih želja in veselih pričakovanj. Pa tudi daril. Pri Modrijanu kupce in ljubitelje naših knjig ob koncu leta večkrat opozorimo na najboljše in najlepše knjige za decembrsko obdarovanje: toliko jih je, da utegne biti izbira precej zahtevna. »Naj bo knjiga! je naše priporočilo, in toliko bolje, če je ta nekaj posebnega.
Knjiga Deset zgodb o kajenju je prvenec nadarjenega britanskega pisatelja in literarnega kritika Stuarta Eversa. Zbirka kratkih zgodb je izšla leta 2011 pri ugledni založbi Picador, ki je pozneje izdala še Eversov roman If This Is Home in že napoveduje njegovo drugo zbirko – Your Father Sends His Love – ki bo izšla maja drugo leto. Evers je za zbirko prejel nagrado londonskega knjižnega sejma, veliko pozornost pa je knjiga vzbudila tudi zaradi nenavadne »embalaže« – ena od izdaj je namreč na voljo v ovitku, ki posnema cigaretno škatlico: knjižica je vložena v kompaktno škatlo s pokrovom, ki ga odpremo podobno kot pokrovček cigaretne škatlice. Ideja in izvedba sta nastali pod streho londonskega oblikovalskega studia Two Associates.

objavljeno v rubriki: Priporočamo